1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/60

A.

ker so se z nedavnima širitvama v Evropski uniji pojavili novi izzivi, povezani s socialno vključenostjo, ki jih je treba obravnavati v okviru novih demografskih in ekonomskih okoliščin, in čeprav se morajo z njimi soočiti vse države članice, so še posebej prizadete države članice v srednji in vzhodni Evropi, ki so v zadnjih dvajsetih letih doživele strukturne, gospodarske in družbene spremembe; zato ugotavlja, da so ranljive skupine družbe, kot so Romi, v zelo ogroženem položaju,

B.

ker v državah članicah, kjer so industrijske panoge propadle, razvoj regij upada, kot posledica pa so zlasti številni Romi zaradi hitro naraščajoče revščine odrinjeni na rob družbe; ker Parlament ugotavlja in ponovno poudarja, da je bilo v tem procesu razvrednoteno njihovo nacionalno državljanstvo in državljanstvo Unije in da jim širitev ni prinesla ustreznih ugodnosti, s čimer se je povečala njihova odrinjenost na rob družbe na več področjih in nevarnost večplastne diskriminacije proti njim,

C.

ker se je treba v strateški politični akciji za spodbujanje enakih možnosti za Rome spopasti z izjemno zapleteno družbeno nevarnostjo, saj Romi, ki so največja evropska narodnostna manjšina, doživljajo enake neugodnosti kot druge skupine, in ker k delovanju proti temu lahko najučinkoviteje pripomorejo samo celovita strategija za Rome in usklajeni sklopi instrumentov v celi vrsti sektorskih politik ter njihovo ustrezno financiranje,

D.

ker so nomadi poseben etnični pojav, ki bi ga tako z vidika človekovih pravic kot socialnih vprašanj in vprašanj trga dela lahko upravičeno obravnavali kot posebno temo,

E.

ker proces vključitve Romov v družbo ni enostranski, temveč večstranski in ker morajo Romi dejavno sodelovati v procesu odločanja pri pripravi politike socialnega vključevanja,

F.

ker razmere, v katerih živijo Romi, njihovo zdravstveno stanje in izobrazbena raven, določajo njihov socialni položaj in možnosti na trgu dela, so pa tudi pogosto razlog za njihovo izključenost iz večinskih družb in za rasizem, vse to pa onemogoča boljšo kakovost življenja in s tem preprečuje tudi uživanje najbolj temeljnih človekovih in državljanskih pravic,

G.

ker nekakovostna prometna infrastruktura, pomanjkanje javnih organov in storitev, še zlasti kakovostnih izobraževalnih ustanov in zdravstvene nege, ter selitev podjetij silijo mlade ljudi v to, da zaradi ekonomskih razlogov zapustijo dom, s čimer se poglabljajo regionalne razlike in getoizacija,

H.

ker je zelo pomembno, da se tik pred iztekom drugega obdobja lizbonskega procesa nujno pretehta socialni položaj in zaposlitvene možnosti Romov in se odloči, kako ukrepati,

I.

ker priznava pomen strukturnih in kohezijskih skladov za spodbujanje vključevanja in ker ugotavlja, da si zaradi zapletenosti socialnih problemov ni mogoče predstavljati, da bi jih rešili zgolj s projektnim sistemom, ki je značilen za omenjene sklade,

J.

ker je nedvomno pomembno priznati preteklo dobro prakso, vendar je njena veljavnost časovno in prostorsko omejena,

K.

ker so sedaj številne romske skupnosti nagnjene k temu, da ostanejo na enem mestu in se ne premaknejo na področja, kjer bi lahko imele večje možnosti za zaposlitev,

1.

meni, da je potreben usklajen pristop k izboljšanju delovnih in življenjskih pogojev romske skupnosti, ki bi bil usmerjen k trem ciljem:

2.

opozarja, da politike, namenjene Romom, v številnih primerih niso izboljšale njihovega položaja; poziva, naj zainteresirane strani romske skupnosti kot oblikovalci političnih odločitev sodelujejo pri vseh ukrepih EU in držav članic, ki jih še zlasti zadevajo, da bo spoštovana njihova zmožnost in odgovornost za lastno organizacijo;

3.

ugotavlja, da romskim otrokom zgodnji razvoj in kakovostno izobraževanje zaradi neenakega dostopa do storitev in socialno-ekonomskih neugodnosti, s katerimi se srečujejo, nista dostopna; ugotavlja, da ta odrinjenost negativno vpliva tudi na njihov čustveni, socialni, fizični in osebni razvoj ter na njihove prihodnje možnosti na trgu dela, torej na njihovo vključitev v družbo;

4.

meni, da so izobraževalni sistemi selektivni in da navkljub prizadevanjem držav članic za odpravo segregacije številni in različni sistemi, ki so bili domnevno s tem namenom oblikovani, pogosto le še povečujejo razlike med skupinami v družbi in v zelo slab položaj postavljajo revne, še zlasti Rome, ki tako drsijo po spirali navzdol; zato poudarja potrebo po ciljno usmerjenih izobraževalnih politikah, ki bodo obravnavale romske družine in spodbujale njihovo dejavno udeležbo;

5.

poudarja, da je navkljub povečanju deleža mladih Romov v srednjem in visokem izobraževanju v nekaterih državah članicah njihova splošna stopnja izobrazbe daleč pod povprečjem EU; opozarja na razkorak med pomanjkanjem delovne sile na eni strani in visoko stopnjo brezposelnosti, povezano z nizko ravnijo znanj in spretnosti Romov na drugi; zato poziva države članice in EU, naj kot prednostno nalogo podpirajo Rome za povečanje njihovih kvalifikacij; poudarja, da je položaj Romov, ki nimajo formalnih kvalifikacij, na trgu dela mogoče izboljšati tudi s sistemom za priznavanje praktičnih spretnosti;

6.

poziva države članice, naj romskim ženskam in dekletom zagotovijo enakopraven dostop do kakovostnega izobraževanja ter naj uvedejo spodbude (npr. priložnosti za poklicni razvoj), s katerimi bodo v šole na socialno in ekonomsko prikrajšanih območjih, zlasti v podeželskih občinah z velikim deležem romskega prebivalstva, privabile kakovostne učitelje;

7.

poziva države članice, naj izboljšajo dostop Romk do poklicnega izobraževanja ter to izobraževanje prilagodijo potrebam lokalnih trgov dela, da bi Romke pridobile spretnosti, ki bi bile zanimive za trg;

8.

ugotavlja, da se velika večina Romov po diplomi in končanem študiju ne vrne v svojo skupnost in da nekateri zanikajo svoj izvor ali jih skupnost ne sprejme, ko se poskusijo vrniti;

9.

priporoča pripravo celovitega svežnja programov, s katerim bi Rome spodbujali in jih motivirali, da se po diplomi vrnejo v skupnost ter da znotraj skupnosti in v njenem interesu poiščejo zaposlitev;

10.

meni, da romski državljani v nekaterih državah članicah dejansko na poseben način vplivajo na demografsko piramido; ugotavlja, da je delež romskih otrok med prebivalstvom visok, njihova pričakovana življenjska doba ob rojstvu pa je za 10 let nižja kot pri pripadnikih večinskega prebivalstva;

11.

meni, da čeprav države članice uporabljajo precejšnja sredstva EU in svoja sredstva za pomoč dolgotrajno brezposelnim Romom pri iskanju zaposlitve, na ravni EU še ni skladne rešitve: države članice rešujejo položaj na zelo različne načine in v zelo različnem obsegu, pri čemer njihovi ukrepi niso zagotovili možnosti za trajno vrnitev Romov na trg dela, so pa, na primer javni programi zaposlovanja, dodatno poslabšali njihovo stigmatizacijo; zato poziva tako EU kot države članice, naj svojo strategijo nadomestijo s celovitim pristopom, ki bo obravnaval vse vidike prikrajšanosti Romov;

12.

poziva države članice, naj programe poklicnega izobraževanja prilagodijo potrebam lokalnih trgov dela in uvedejo spodbude za delodajalce, ki zagotavljajo delo nekvalificiranim osebam (tudi Romom) ter jim nudijo usposabljanje in možnosti za pridobitev praktičnih izkušenj neposredno na delovnem mestu;

13.

poziva nacionalne in lokalne oblasti, naj vsako leto glede na spol ocenijo delež ponovno zaposlenih dolgotrajno brezposelnih (tudi Romov), ki so zaključili usposabljanje na trgu dela, ter na osnovi pridobljenih izkušenj pripravijo nove metodologije in začnejo programe usposabljanja, prilagojene lokalnim zmožnostim in ekonomskim potrebam;

14.

poziva države članice, naj uporabijo sredstva EU, da bi ohranile in zaščitile tradicionalne dejavnosti Romov;

15.

podpira stališče Komisije, da so odrasli Romi zaradi številnih neugodnosti, s katerimi se soočajo, med delovno populacijo in pri vseživljenjskem izobraževanju zelo slabo zastopani, da pogosto nimajo dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij in da jih je veliko med dolgotrajno brezposelnimi ali zaposlenih na družbeno manjvrednih delovnih mestih, kar povzroča ogromne ovire pri njihovem ponovnem vključevanju na trg dela; zato poziva k učinkovitemu izvajanju Direktive 2000/78/ES, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu;

16.

meni, da je treba sprejeti posebne ukrepe Skupnosti za spodbujanje dostopa Romov do programov poklicnega usposabljanja;

17.

opozarja države članice, da ta socialna dvoreznost pogosto prisili romske iskalce zaposlitve iz zakonite v sivo ekonomijo in da so potrebna usklajena prizadevanja na ravni EU in držav članic, da bi te delavce ponovno zakonito zaposlili in bi pridobili z delom povezane pravice in pravice do socialnega varstva;

18.

meni, da bi bilo treba sprejeti ukrepe za spodbujanje vključujoče socialne in ekonomske politike, vključno z ad hoc ukrepi za zagotovitev dostojne nastanitve;

19.

opozarja zlasti na to, da bi lahko s podpiranjem mobilnosti nekvalificiranih in neizučenih delavcev povzročili večjo diskriminacijo Romk, ki so že zelo ogrožene zaradi večplastne diskriminacije, ter jim onemogočili nadaljnji napredek na trgu dela;

20.

poziva vlade držav članic, naj izboljšajo ekonomsko neodvisnost romskih žensk s spodbujanjem preprostejšega samozaposlovanja in z ukrepi za ustanovitev malih in srednje velikih podjetij, z dostopom do mikrokreditov in s spodbujanjem storitvenega gospodarstva v okviru njihovih naselij, s čimer bi se povečal obseg strokovnega znanja in izkušenj Romk;

21.

poziva vlade držav članic, naj oblikujejo sistem spodbud, med njimi davčne ugodnosti, za podjetja, ki zaposlujejo Romke;

22.

meni, da je treba upoštevati, da se po zdaj veljavnih pravilih Evropskega sklada za regionalni razvoj odstranjevanje romskih naselij s sredstvi EU v praksi težko izvaja, kot v primeru držav članic, ki so pristopile po letu 2004, ko je bila spodnja meja števila prebivalcev za naselje, za katerega bi veljalo financiranje stanovanj, takšna, da ni zajela ljudi v najmanjših naseljih in v najslabših razmerah;

23.

poudarja, da je za rešitev socialnih in ekonomskih težav Romov potreben celovit pristop in dolgoročna, usklajena rešitev, ki bi vključevala politike nastanitve, zdravstvenega varstva in trga dela; zato predlaga Komisiji in državam članicam, naj bodo vsi ukrepi za izboljšanje razmer Romov obravnavani kot neločljiv del ukrepov za podpiranje regionalnega razvoja in socialnega vključevanja;

24.

meni, da bi morale države članice uporabiti revidirana pravila za strukturne in kohezijske sklade, ki omogočajo več dometa za kompleksne programe, saj dopuščajo več kot 10-odstotni prenos med omenjenimi skladi;

25.

vzame na znanje predlog za obsežno novo direktivo za boj proti diskriminaciji zunaj delovnega mesta na podlagi starosti, invalidnosti, spolne usmerjenosti, vere ali prepričanja ter poziva k učinkovitemu izvajanju Direktive 2000/43/ES; meni, da bi morala Komisija v duhu socialne agende opredeliti specifične cilje in pripraviti uravnotežene programe za preprečevanje diskriminacije in stigmatizacije Romov ter kriminalizacije romskih skupnosti;

26.

poudarja, da so enake socialne in politične pravice Romov osnovni pogoj za spodbujanje njihove socialne vključenosti in dostopa do trga dela; v zvezi s tem poziva države članice in države kandidatke, naj oblikujejo strategijo za izboljšanje udeležbe Romov na volitvah v vlogi volivcev in kandidatov na vseh ravneh;

27.

potrjuje pomembnost mikrokreditov, ki so v sporočilu Komisije o prenovljeni socialni agendi in mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) priporočeni z več vidikov in ki lahko z zagotovitvijo minimalnih sredstev pomagajo revnim na poti k osebni odgovornosti, poslovnim znanjem in razvijanju svojih ustvarjalnih moči, vključno z zagotovitvijo kredita za kritje stroškov posameznika za samozaposlitev;

28.

podpira predlog institucij EU, naj se v skladu z načelom o enakem obravnavanju poveča število Romov v javnih službah; poudarja pa, da za to ni potrebna le vladna politika kadrovanja in delovnega usposabljanja, ki bi to spodbujala, pač pa tudi posebna prizadevanja in dejavna podpora za lažje družbeno sprejetje tega načela;

29.

poudarja, da lahko med drugim socialni trg, zdravstvena nega, pomoč na domu, gostinske storitve ter zagotavljanje storitev v podporo varstvu otrok ustvarjajo nova delovna mesta za brezposelne Rome, zlasti ženske; vendar poudarja, da socialni trg zahteva trajno povezavo med ponudnikom in uporabnikom storitve ter da je zaradi tega večje število zaposlenih Romov na teh področjih mogoče le v ozračju družbene sprejemljivosti, pri čemer takšno zaposlovanje družbeno sprejemljivost spodbuja;

30.

poziva države članice, naj sprejmejo primerne ukrepe za odpravo rasnega sovraštva ter podžiganja k diskriminaciji in nasilju nad Romi v medijih ter v vseh oblikah komunikacijske tehnologije, in naroča množičnim medijem, naj vodijo ustrezno politiko glede zaposlovanja, da bo iz nje razvidna sestava prebivalstva kot celote;

31.

ugotavlja, da Romke pogosto delajo v sivi ekonomiji in imajo zelo nizko raven zaposlitve, ter meni, da bi bilo treba v boju proti večplastni diskriminaciji, visoki stopnji brezposelnosti in revščini ciljne politike usmeriti v to, da se Romkam resnično omogoči dostop do trga dela, kar je predpogoj za izboljšanje njihovega socialnega položaja in položaja v družini;

32.

meni, da bi bilo treba zaposlovanje Romk spodbujati tudi z delovanjem socialnih podpornih storitev, ki bo spodbujalo zaposlovanje, in z ustreznimi možnostmi usposabljanja in specializacije, da bodo lahko dolgoročno sposobne za delo, s katerim bodo dovolj zaslužile, in da bodo lahko usklajevale družinsko življenje in delo; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, ki bodo pomagali povečati možnosti romskih otrok za obiskovanje vrtcev, tudi če je njihova mati doma z drugimi otroki;

33.

poudarja, da bi lahko z boljšimi stanovanjskimi in zdravstvenimi storitvami izboljšali dostop Romk do trga dela ter povečali njihove možnosti za dolgotrajnejšo ohranitev delovnega mesta;

34.

poudarja, da bi morali socialna politika in politika zaposlovanja prispevati k potencialu posameznikov in potrebam državljanov ter ustvariti več priložnosti za večji nabor delovne sile, med njimi starejših ljudi, invalidov in revnih nekvalificiranih oseb, vključno z Romi;

35.

opozarja, da bi bilo treba večplastno diskriminacijo, s katero se soočajo Romke, priznati in posebej obravnavati tudi v politikah, namenjenih Romkam, da jim bodo lahko v veliki meri dolgoročno prinesle koristi, kot tudi njihovim družinskim članom, zlasti otrokom;

36.

nasprotuje stališču, da subvencije delodajalcem in delavcem za pomoč dolgotrajno brezposelnim (kamor spadajo številni Romi) pri iskanju zaposlitve, kršijo načelo konkurenčne nevtralnosti, saj je ponovna vključitev Romov cilj socialne politike, za kar je treba ustvariti subvencionirane tržne razmere; meni, da je subvencioniranje delovnih mest na trgu dela za ponovno vključitev Romov bolj zaželeno kot subvencioniranje dolgoročne brezposelnosti;

37.

priznava, da lahko nekateri tradicionalni romski poklici, kot sta ročno delo in umetnost, pomagajo ohraniti posebne značilnosti te skupnosti ter izboljšati materialni položaj in stopnjo socialne vključenosti, ter meni, da je treba podpreti nekatere posebne poklicne dejavnosti;

38.

ugotavlja, da so Romi ena od kultur v Evropski uniji, kjer je družinska tradicija zelo močna; opaža, da podoba romske družine v javnem mnenju pomeni poudarjene tradicionalne vloge spolov, številne otroke, skupno bivanje več generacij, bivanje v bližini sorodnikov in razširjena razmerja, tako da je treba v programih EU in držav članic za romske družine graditi na potencialu teh naravnih podpornih omrežij;

39.

poudarja pomen ohranjanja in poudarjanja posebnih kulturnih značilnosti Romov, da bi zaščitili njihovo identiteto ter zmanjšali predsodke proti tej manjšini, zato meni, da bi morale države članice in Komisija imeti dejavnejšo vlogo pri podpiranju duhovnega življenja romske manjšine;

40.

podpira mnenje EESO, da imajo Romke nizek status v družinski hierarhiji, se zgodaj poročijo, so pogosto žrtve nasilja v družini ter prostitucije in trgovanja z ljudmi;

41.

zato meni, da bi morali biti cilj programov EU in držav članic emancipacija posameznikov iz tradicionalnih hierarhij ter socialna in ekonomska neodvisnost pripadnikov romskih skupnosti, zlasti žensk;

42.

poudarja, da težnja romskih otrok k zgodnjemu opuščanju šolanja škoduje njihovi osebni izobrazbi, socialni vključenosti ter možnostim na trgu dela, v primeru Romk pa njihovo fizično in psihično stanje in dejstvo, da so zgodaj opustile šolanje, prizadene tudi zdravstveno stanje in šolanje njihovih otrok ter pospeši njihovo socialno izključenost; zato poudarja pomen storitev, ki povečujejo ozaveščenost o informiranju Romk;

43.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo vsi obstoječi in prihodnji pravni okviri vsebovali predpise o preprečevanju in reševanju raznih oblik diskriminacije, s katero se srečujejo Romke, da bi tako izboljšali njihov socialno-ekonomski položaj in jim zagotovili dostop do kakovostnega zdravstvenega varstva, otroškega varstva in izobraževanja, ki so predpogoj za zaposlovanje;

44.

meni, da se mora proces vključevanja začeti v zgodnjem življenjskem obdobju, zato da se ponudijo učinkovite alternative za boj proti revščini in socialni izključenosti; zaradi tega je treba zagotoviti institucionalni okvir za na skupnosti temelječe socialne in izobraževalne storitve za otroke in družine, ki bo zadovoljil regionalne in osebne potrebe ter zagotovil enak dostop do kakovostnih storitev; poziva Komisijo, naj priskrbi posebno podporo za programe za zgodnje vključevanje romskih otrok v vseh državah, kjer je mogoče dobiti sredstva EU, kot so instrument predpristopne pomoči ali strukturni in kohezijski skladi;

45.

ugotavlja, da je v posebnih šolah preveč romskih otrok, da jih je v teh šolah veliko neupravičeno, večinoma zaradi diskriminacije; poudarja, da je diskriminatorno prisiliti otroke, ki so bili nezakonito opredeljeni kot duševno prizadeti, da obiskujejo posebne šole, saj je s tem resno kršena njihova temeljna pravica do kakovostnega izobraževanja, posledica tega pa so tudi težave pri kasnejšem šolanju in iskanju zaposlitve ter manjša aktivnost, kar pomeni večje breme za proračun;

46.

podpira mnenje EESO, da so zaradi razvoja majhnih otrok potrebne kompleksne oblike pomoči, ki bodo namenjene vsej družini in bodo prikrojene potrebam družine ter bodo zagotavljale ustrezno prilagojeno praktično pomoč, kot je program„za dober začetek“;

47.

podpira mnenje EESO, da ima romska skupnost zaradi demografskih značilnosti nesimetričen dostop do socialnih ugodnosti; poudarja, da so socialne ugodnosti namenjene uravnovešanju bremena ali pomanjkljivosti zaradi posameznikovega položaja, obveznosti zaradi vzgoje otrok ali drugih socialno koristnih obveznosti;

48.

podpira mnenje EESO, da bi bilo treba za spodbujanje udeležbe na zakonitem trgu dela tistim, ki menjajo zaposlitev, zagotoviti dodatno podporo; poudarja, da mora biti prijavljeno delo zaželeno tako pri delavcih kot pri delodajalcih;

49.

poudarja, da del aktivne dobe, ki ga Romi preživijo v izključenosti, ovira njihov dostop do zdravstvenih storitev in je kriv za njihovo nemoč na starost in da delo v zgodnji mladosti, pogosta brezposelnost, premalo zaščitena delovna mesta, neopaženo, a pogosto telesno izčrpavajoče delo na črnem trgu, za katerega pogosto ni pokojninskega zavarovanja, Romom onemogočajo pridobitev prave pokojnine in jih prikrajšajo za dostojno starost;

50.

priporoča Komisiji, naj prevzame pobudo in opredeli najučinkovitejše načine za podporo socialnemu, ekonomskemu in kulturnemu vključevanju največje manjšine v Evropski uniji, ter poudarja potrebo po sodelovanju med Komisijo in vladami držav članic, da bi sprejeli posebne ukrepe za rešitev zapletenih nadnacionalnih težav Romov;

51.

meni, da je ohranitev romskega jezika in kulture vseevropska vrednota; ne podpira pa ideje „evropskega naroda“ brez države, saj bi tako razvodenela odgovornost držav članic in bi bila postavljena pod vprašaj možnost vključevanja;

52.

opozarja države članice na nevarnost, da bi se s sprejetjem pretiranih ukrepov do romske skupnosti lahko poslabšal že tako slab položaj te manjšine ter bi bile ogrožene njene možnosti za vključevanje;

53.

poziva Komisijo in države članice, naj si skupaj z nevladnimi organizacijami, romskimi skupnostmi in voditelji prizadevajo razviti za vse sprejemljiv načrt socialnega vključevanja Romov, ki se bo izvajal v tesnem partnerstvu;

54.

poziva države članice, naj oblikujejo in izvajajo projekte za odpravo negativnih stereotipov o Romih na vseh ravneh, ki bodo lahko prejemali podporo iz strukturnih in kohezijskih skladov, pa tudi iz posebnih programov, kot je Progress, in pobud, kot je sedanje evropsko leto medkulturnega dialoga 2008 in prihodnje evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti 2010;

55.

ugotavlja, da je bil – čeprav je bilo v procesu širitve veliko pozornosti namenjene socialnim in ekonomskim razmeram Romov – napredek v splošnem omejen; poziva države članice in Komisijo, naj pregledajo prejšnje in obstoječe programe in pobude ter ocenijo njihove rezultate; meni, da je dolžnost Evropske unije bolje in tesneje uskladiti instrumente socialnega vključevanja, saj bi to pomagalo pri odpravljanju revščine, spodbujalo dostop Romov do boljših, trajnejših in stabilnejših zaposlitev in utrlo pot prizadevanjem za učinkovitejše sisteme socialnega vključevanja in socialnega varstva, kar bi bilo tudi sredstvo za analizo političnih izkušenj in vzajemnega učenja ter ustvarilo sistem za skladno analizo najboljše prakse;

56.

poziva Komisijo, naj izrecno oceni učinek ciljev in instrumentov vseh svojih sektorskih politik za Rome, obenem pa razvije skladno politično strategijo in doseže visoko raven usklajenosti; poziva Komisijo, naj pozove države članice, da bodo v poročilih o integriranih kazalnikih in o odprti metodi usklajevanja za socialno vključevanje posvetile pozornost spreminjanju položaja Romov; poziva jo tudi, naj spremlja obseg diskriminacije, redno ocenjuje položaj Romov v luči sprememb v izobraževanju, zaposlovanju ter na socialnem področju, v zdravstvu in na področju stanovanj v državah članicah in državah kandidatkah;

57.

poziva Komisijo, naj državam članicam naroči, da čim prej sprejmejo jasno politiko zaposlovanja za prikrajšane skupine, vključno z Romi, s podpornimi ukrepi za njihovo lažje vključevanje na trg dela in ukrepi za preprečevanje učinka odvisnosti, ki izhaja iz sistema socialne varnosti;

58.

poziva Komisijo, naj začne sodelovati z različnimi mednarodnimi organizacijami ter podpre razvoj akademske mreže strokovnjakov za romsko vprašanje, ki bodo prek raziskav, analiz, zbiranja dokazov ter priprave poročil nudili znanstvene podatke in podporo za analizo vprašanj, povezanih z integracijo Romov, določi agende ter na podlagi zbirnih poročil teh organizacij z vso potrebno resnostjo oriše romsko problematiko in vsaj vsaki dve leti pripravi splošno evropsko oceno;

59.

graja države članice, ki še niso ratificirale Okvirne konvencije Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin; te države članice poziva, naj to nujno storijo; poziva države članice, ki so v okvirni konvenciji podale omejujoče izjave, ki ovirajo priznanje Romov kot narodne manjšine, naj te izjave umaknejo;

60.

priporoča državam članicam, da:

61.

meni, da se lahko v nekaterih državah članicah ciljne skupine (v naseljih ali delih naselij) učinkovito obravnavajo z opredelitvijo „večplastnih neugodnosti“, vendar je s to kategorijo težko doseči manjše enote, npr. družine in posameznike;

62.

meni, da je treba za vzpostavitev prostovoljnega in anonimnega zbiranja podatkov in oblikovanje primerljive podatkovne zbirke ustvariti zakonske pogoje in ustrezno upoštevati varstvo podatkov in človekovih pravic, pri čemer se ne sme uporabljati metod, ki bi kršile človekovo dostojanstvo; meni, da bi morala Komisija ukrepati in pripraviti ustrezne spremembe zakonodaje;

63.

poziva Komisijo, naj na podlagi analiz, ki jih opravijo neodvisni organi, olajša pripravo, preverjanje in potrjevanje svežnja najboljših praks v programih za Rome, med drugim v zvezi s stanovanji, izobraževanjem in zaposlovanjem;

64.

meni, da oblikovanje podatkovne zbirke ni alternativa, pač pa osnovni pogoj za sistem ocenjevanja in vrednotenja, s katerim bi lahko pretehtali učinek izmenjave najboljših izkušenj in izrabe virov; je prepričan, da je za to potreben sistem kazalnikov, ki bi zajel vsa področja življenja in bi ga lahko uporabljal vsakdo ter ki bi poleg kazalnikov o vložkih in izidih za programe zadeval tudi socialne rezultate in kazalnike učinka, kar bi bil tudi pogoj za financiranje; poleg tega priporoča, naj Komisija vzpostavi sistem kazalnikov v okvirni uredbi o strukturnih skladih ter uredbah, ki se nanašajo na druge vrste javnih sredstev;

65.

priporoča, naj Komisija sprejme bolj usklajena in poenotena pričakovanja za vse razvojne programe, ki se financirajo iz sredstev EU in iz katerih bi bilo mogoče zahtevati poročilo o preprečevanju ali odpravljanju socialne izključenosti Romov; meni, da bi morale države članice in EU preučiti ves razvoj, ki se financira iz strukturnih skladov ali kohezijskega sklada, glede na učinek, ki ga ima posamezni program na socialno vključevanje Romov; nadalje priporoča, da bi pri vsakem programu na stopnji izbora dali prednost razvoju, ki naj bi pomagal izboljšati položaj Romov, ki živijo v posebej prikrajšanih naseljih in ki so revni ter brezposelni;

66.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z vsemi državami članicami razvije in izvede obsežno informacijsko kampanjo, namenjeno splošni javnosti in Romom, o nacionalnih programih v državah članicah za izboljšanje življenjskih razmer Romov in o njihovem rednem izvajanju;

67.

poziva Komisijo, naj redno spremlja ukrepe in dejavnosti ter njihov vpliv na izboljšanje položaja Romov na trgu dela;

68.

si želi, da bi bili zakonodajalcem EU na razpolago „ciljni“ programi, v katerih bi sodelovali tudi strokovnjaki iz organizacij z izkušnjami na tem področju, ki bi zagotavljali podporo in svetovanje, ter s katerimi bi uravnovesili slabši položaj Romov v izobraževanju in pri kvalifikacijah; meni, da bi morale države članice pri razporejanju sredstev EU in lastnih sredstev – kadar se odločajo financirati druga področja kot zgodnji razvoj in javno šolstvo – razmisliti, ali so lokalni upravni organi, organizacije in drugi, ki so zaprosili za podporo, izpolnili svojo obveznost in odpravili segregacijo;

69.

poziva Komisijo, naj spodbuja nacionalne oblasti, naj opustijo diskriminatorno prakso preganjanja Romov v barakarskih naseljih in naj raje razvijejo konkretne stanovanjske projekte s podporo tehničnega znanja in mehanizmov spremljanja, ki jih na primer nudijo Komisija, Svetovna banka in nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z Romi; meni, da mora biti rešitev stanovanjskega problema Romov na podeželju prednostna naloga ter ga je treba posebej obravnavati in v zvezi z njim ukrepati;

70.

poziva Komisijo, naj nameni posebno pozornost ne le organizacijam civilne družbe, pač pa tudi zmožnosti Romov, da se sami organizirajo in poiščejo podporo za politiko vključevanja, ter naj podpre razvoj skupnosti zlasti s projekti, ki povečujejo udeležbo Romov pri odločanju in njihovo odgovornost za skupaj sprejete odločitve;

71.

poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z Romi, preučijo obstoječe politike in programe, da bi se česa naučili iz neuspelih preteklih projektov;

72.

poziva Komisijo, naj na ravni Evropske unije in na evropski, nacionalni in lokalni ravni podpre nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z Romi, da bi spremljala izvajanje politik in programov za Rome ter izobraževanje v Skupnosti v zvezi z demokracijo in človekovimi pravicami;

73.

predlaga, da bi Komisija in države članice vzpostavile vseevropski forum, v katerem bi se socialna gibanja, sindikati ter nevladne organizacije, ki zastopajo Rome in njihove interese, lahko med seboj redno posvetovali o pripravi smernic ter izmenjali dobre prakse za spodbujanje usklajenega pristopa na evropski ravni;

74.

poziva države članice, naj bolj proaktivno spodbujajo preselitev delovnih mest tja, kjer živijo romske skupnosti, ter Rome, da se preselijo tja, kjer je delo;

75.

opozarja države članice in Komisijo, da je spodbujanje samopomoči pomembno, čeprav ima socialno varstvo pomembno vlogo pri podpiranju in krepitvi prikrajšanih skupnosti, kot so Romi; meni, da bi moral biti dolgoročni cilj kultura neodvisnosti in ne odvisnosti;

76.

meni, da je treba veliko večjo prednost dati zagotavljanju lokalnih zaposlitev ter spodbujanju podjetništva lokalnih obrtnikov, pa tudi razvoju osnovnih spretnosti za njihovo uresničevanje, da bi se lahko razvilo večje bogastvo in občutek lastne vrednosti;

77.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk.