1.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 87/35

A.

ker so standardi Evropske unije v zvezi z varnostjo hrane in njeno kakovostjo najstrožji na svetu,

B.

ker ti standardi izpolnjujejo pričakovanja potrošnikov EU in so sredstvo za ustvarjanje pomembne dodane vrednosti,

C.

ker potrošnike poleg varnosti hrane izjemno zanimajo tudi poreklo in metode proizvodnje živil; ker se je Evropska unija že odzvala na te težnje in uvedla štiri oznake kakovosti in porekla živil, in sicer zaščiteno označbo porekla (ZOP), zaščiteno geografsko označbo (ZGO), zajamčeno tradicionalno posebnost (ZTP) in ekološko živilo,

D.

ker so kakovostni evropski proizvodi del „žive“ kulturne in gastronomske dediščine Evropske unije in zato pomemben sestavni del gospodarskega in družbenega življenja mnogih regij EU, saj omogočajo dejavnosti, ki so zlasti na podeželskih območjih neposredno povezane z lokalnimi razmerami,

E.

ker potrošnik povezuje sheme za potrjevanje z zagotavljanjem višje kakovosti,

F.

ker posebni sistemi kakovosti Evropske unije pomenijo precejšnjo konkurenčno prednost za proizvode EU,

G.

ker so na trgu živilskih proizvodov EU prevladali veliki trgovci na drobno, ki proizvajalcem zaračunavajo stroške in premije za uvrstitev v asortiman, pa tudi neupravičen prispevek k stroškom za promocijo, kar zmanjšuje možnost, da bi večje število potrošnikov dosegli mali proizvajalci,

H.

ker je možno uporabiti nove tehnologije za navedbo podrobnih informacij o poreklu in značilnostih različnih kmetijskih in živilskih proizvodov,

I.

ker ponarejanje povzroča škodo proizvajalcem in tudi končnim potrošnikom,

1.

pozdravlja premislek, ki ga je spodbudila zelena knjiga Komisije, in podpira načrte Komisije za spodbujanje kakovosti kmetijskih proizvodov EU, ne da bi se ob tem proizvajalcem naložili stroški ali dodatne obveznosti;

2.

poudarja, da je zagotavljanje poštene konkurence na trgih strateških proizvodov, kot so kmetijski in živilski proizvodi, primarni cilj, ki služi splošnemu interesu EU; ocenjuje, da je bistveno, da tudi pri uvoženih proizvodih, ki v splošnem ne izpolnjujejo podobnih standardov, kot so standardi Skupnosti, prisotna poštena konkurenca; meni, da je treba tudi kakovostne standarde EU za proizvode iz tretjih držav, ki vstopajo na notranji trg, določiti na podlagi sporazuma s Svetovno trgovinsko organizacijo (STO);

3.

meni, da je treba izboljšati nadzor in usklajevanje med različnimi organi, da bi tako zagotovili, da uvoženi živilski proizvodi izpolnjujejo standarde EU glede varstva okolja, varnosti hrane in dobrega počutja živali; je seznanjen s sklepi Sveta za kmetijstvo z dne 19. decembra 2008 o varnosti kmetijskih proizvodov iz tretjih držav in o upoštevanju standardov Skupnosti; vendar v teh sklepih pogreša trdno politično voljo za okrepitev nadzora Skupnosti v tretjih državah;

4.

poudarja, da politika na področju kakovosti v prihodnje ne more biti ločena od skupne kmetijske politike ali izzivov, med katere spadajo tudi podnebne spremembe, zaščita biotske raznovrstnosti, zanesljiva preskrba z energijo in upravljanje vodnih virov;

5.

ocenjuje, da ukrepi za povečanje proizvodnje, ki so se sprejeli zaradi splošnega povišanja cen surovin, ne bi smeli biti izgovor za znižanje standardov;

6.

poudarja, da mora cilj višjih standardov varnosti hrane, dobrega počutja živali in varstva okolja zagotavljati tudi doseganje tako visoke kakovosti proizvodov, da bo kmetom ponujala veliko konkurenčno prednost, in da morajo kmetje zaslužiti dovolj, da si povrnejo stroške zaradi zahtev EU o varnosti hrane, dobrem počutju živali in varstvu okolja; meni, da bi moralo, v primeru da konkurenčna prednost kmetov ne zadošča za povračilo stroškov zaradi zahtev EU, imeti financiranje skupne kmetijske politike bistveno vlogo, saj bi ga evropski kmetje morali uporabiti za zagotavljanje varnosti hrane, dobrega počutja živali in varstva okolja v kmetijstvu;

7.

ocenjuje, da mora biti evropska politika na področju kakovosti pripravljena na reformo skupne kmetijske politike po letu 2013; meni, da mora Evropska unija v okviru skupne kmetijske politike zagotavljati zlasti finančno pomoč, da bi spodbudila proizvodnjo visokokakovostnih evropskih agroživilskih proizvodov; poudarja, da je treba v večji meri podpirati organizacije proizvajalcev, da zlasti mali proizvajalci ne bi bili prikrajšani;

8.

opozarja, da se Evropska unija v mednarodni pogodbi o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo zavezuje, da bo izvedla ukrepe za ohranitev genskih virov; zato poziva Komisijo, naj vzpostavi posebne programe za pospeševanje prodaje, ki bodo spodbujali uporabo rastlinskih vrst, ki jim grozi genska erozija; poudarja, da naj bi bilo s tem za kmete in vrtnarje privlačnejše gojenje vrst, ki so navedene kot rastlinski genski viri ter da je treba vzpostaviti podobne programe za pospeševanje prodaje za rejne živalske vrste, ki jim grozi izumrtje;

9.

opozarja, da so evropski proizvajalci zaradi vse večje liberalizacije svetovnih kmetijskih trgov neposredno izpostavljeni mednarodni konkurenci in da lahko vsak dodaten ukrep, ki se jim naloži, poslabša njihov konkurenčni položaj, da pa lahko liberalizacija kmetom v EU prinese tudi prednosti, če jim uspe prodreti s svojimi proizvodi na trg in prejeti zanje priznanja; opozarja tudi, da lahko kmetje EU zahteve potrošnikov med drugim obrnejo sebi v prid tako, da oskrbujejo potrošnike z lokalno pridelanimi visokokakovostnimi proizvodi in upoštevajo strožje standarde dobrega počutja živali in varstva okolja;

10.

zlasti poudarja, da se mora Komisija pogajati o netrgovinskih zadevah v okviru STO tako, da čim več uvoženih proizvodov izpolnjuje iste zahteve, kot so naložene kmetom v EU, tako da bo kakovost kmetijskih proizvodov, ki izpolnjujejo zahteve EU o varnosti hrane, dobrem počutju živali in varstvu okolja, zagotavljala kmetom očitno konkurenčno prednost;

11.

izraža zaskrbljenost zaradi vpliva velikih trgovinskih verig na splošno kakovost živilskih proizvodov v EU, pa tudi zaradi dejstva, da se na trgih, za katere je značilna močno koncentrirana distribucija, pojavlja težnja po poenotenju in zmanjšanju raznolikosti agroživilskih proizvodov, zaradi česar je na policah manj tradicionalnih in več predhodno obdelanih proizvodov; predlaga Komisiji, naj določi predpise za postopek nabavne dražbe, ki so ga uveljavile nekatere velike evropske nakupovalne centrale, saj ima uničujoče posledice za kakovostne proizvode;

12.

izraža zaskrbljenost zaradi zapletenosti sistema EU glede osnovnih standardov in številnih predpisov, ki jih morajo upoštevati kmetje v EU; si prizadeva za poenostavitev in zagovarja pristop, po katerem mora biti vsak nov predpis preverljiv po merilih primernosti, potrebnosti in sorazmernosti;

13.

poziva k dodatni poenostavitvi tržnih standardov z razjasnitvijo osnovnih meril, ki jih je treba uporabljati; poziva k oblikovanju smernic EU o uporabi splošnih rezerviranih navedb, kot so „nizka vsebnost sladkorja“, „nizkoogljičen“, „dietičen“ ali „naraven“, za preprečevanje zavajajočih praks;

14.

izraža zaskrbljenost zaradi nezadostne obveščenosti večine evropskih potrošnikov o prehranjevalni verigi, zlasti kar zadeva poreklo proizvodov in surovin; je naklonjen uvedbi obvezne navedbe kraja proizvodnje primarnih proizvodov v obliki označbe države porekla, da bi tako ustregli želji potrošnikov po več informacijah o poreklu proizvoda, ki ga kupijo; meni, da bi bilo treba ta sistem uporabljati tudi za predelane živilske proizvode in za zagotovitev podatkov o poreklu glavnih sestavin in surovin ter navesti njihov kraj porekla in kraj, kjer je bil proizvod nazadnje predelan;

15.

meni, da je avstralski model sistema za označevanje države porekla odličen primer, če se istočasno upoštevajo posebne danosti različnih proizvodnih sektorjev v EU, saj označuje različne stopnje, na primer: „proizvedeno v/na“ za živila, izdelana v zadevni državi iz sestavin s poreklom iz zadevne države, ali „izdelano v/na“ za živila, ki so bila v zadevni državi bistveno predelana, ali „izdelano v/na… na osnovi lokalnih ali uvoženih sestavin“; opozarja, da tudi druge pomembne trgovinske partnerice Evropske unije, kot so Združene države ali Nova Zelandija, uporabljajo podobne sisteme označevanja;

16.

meni, da tržni standardi ne smejo ovirati dostopa proizvodov na trg na podlagi njihovega videza, oblike ali velikosti, če ti proizvodi izpolnjujejo standarde varnosti hrane;

17.

meni, da mora skupna oznaka kakovosti EU z besedilom „proizvedeno v Evropski uniji“ na koncu zagotoviti, da zahvaljujoč zahtevnim standardom, v skladu s katerimi so proizvedeni, proizvodi EU na trgu pozitivno odstopajo;

18.

meni, da je treba spodbujati predvsem neobvezne rezervirane navedbe in ne toliko obveznih tržnih standardov; vendar meni, da je lahko uvedba takšnih usklajenih opredelitev, ki naj bi zadovoljile vse udeležence, zaradi različnih prehranjevalnih navad in tradicij povezana s težavami, poleg tega pa lahko povzroči povečanje količine informacij, s katerimi se sooča potrošnik, kot tudi potrebo po vzpostavitvi nadzornega sistema za preverjanje uporabe teh navedb;

19.

je naklonjen ukrepom za poenostavitev predpisov Skupnosti, če ti ne vodijo v razvodenitev teh predpisov, in omejitev področij, ki so prepuščena samoregulaciji; meni, da je treba oblikovati skupne tržne standarde, ki se lahko učinkoviteje določijo; v zvezi s tem meni, da je treba spodbujati koregulacijo v okviru običajnega postopka za sprejetje zakonodaje Skupnosti na tem področju; poziva, naj bodo v ta postopek vključeni nacionalni organi, predstavniki živilskega sektorja in kmetje;

20.

poudarja, da morajo sistemi kakovosti hrane potrošnikom ponujati informacije in jamstvo o pristnosti lokalnih sestavin in proizvodnih postopkov; zato meni, da se morajo takšni sistemi izvajati in upravljati z okrepljenim nadzorom in sistemi sledljivosti;

21.

meni, da je treba uvesti preglednejše sisteme označevanja, ki jih bo prepoznala večina potrošnikov, ter da je za pregledno označevanje porekla treba tako pri proizvodih iz EU kot tudi pri proizvodih, uvoženih iz tretjih držav, navesti poreklo bistvenih kmetijskih sestavin, ki opredeljujejo proizvod;

22.

meni, da je treba zagotoviti, da se kot surovine uporabljajo izključno originalni proizvodi z ZOP, zgolj če se pri označevanju in reklamiranju predelanega proizvoda uporablja zaščiteno ime; poudarja, da se na ta način po eni strani preprečuje zavajanje potrošnikov, po drugi strani pa spodbuja povpraševanje po proizvodih z ZOP;

23.

meni, da je smotrno določiti pravila za uporabo navedb „gorski“ in „otoški“, saj bi to dalo veliko dodatno prednost kmetijskim proizvodom in živilom iz teh območij z omejenimi možnostmi; meni, da je treba pri uporabi navedb „gorski“ in „otoški“ obvezno dodati državo porekla proizvoda;

24.

v zvezi s tem opozarja, da povprečen potrošnik ne pozna dobro razlike med ZOP in ZGO in da je treba potrošnike na to razliko opozoriti z obveščevalno kampanjo;

25.

nasprotuje določitvi strožjih meril za ocenjevanje, ki bi temeljila na primer na izvoznih možnostih in trajnosti; opozarja, da obstajajo številni primeri proizvodov, ki se sicer ne izvažajo, vendar so vseeno zelo pomembni za oblikovanje lokalnih gospodarstev ter za ohranjanje socialne kohezije;

26.

poudarja, da so označbe porekla del pomembne evropske dediščine, ki jo je treba ohraniti, zaradi njene znatne gospodarske moči in njenih temeljnih družbenoekonomskih učinkov za številne regije EU; meni, da so te označbe jamstvo za kakovost, ki ga je treba okrepiti, zlasti s strožjim nadzorom upravljanja označb porekla v združenjih, ki so zanje zaprosila; meni, da te označbe potrošnikom pomagajo izbirati med proizvodi;

27.

meni, da je treba bolje razjasniti razlike med blagovnimi znamkami in označbami porekla ter sprejeti ukrepe za dejansko uporabo veljavnih predpisov Skupnosti, ki preprečujejo registracijo blagovne znamke, ki bi vsebovala ZOP/ZGO ali bi se nanjo sklicevala, gospodarskim subjektom, ki ne zastopajo organizacij proizvajalcev teh ZOP/ZGO; meni, da je nujno treba izvesti promocijske kampanje z lastnim proračunom za informiranje potrošnikov o prednostih teh javnih shem za potrjevanje;

28.

meni, da bi morali imeti proizvajalci proizvodov z geografskimi označbami na voljo instrumente, ki bi jim omogočali primerno upravljanje proizvedene količine blaga, da bi se ohranila kakovost in ugled geografskih označb;

29.

meni, da morajo imeti zaščitni ali drugi pristojni organi v primeru uporabe proizvoda z ZGO v sestavljenem kuhanem proizvodu – ob spremembi lastnosti proizvoda z ZGO – možnost, da izvajajo usmerjene kontrole za preverjanje, ali se lastnosti proizvoda z ZGO niso preveč spremenile;

30.

poziva k boljši zaščiti registriranih označb, zlasti v nekaterih fazah embaliranja in trženja teh proizvodov izven območja proizvodnje ter kadar obstaja nevarnost neprimerne uporabe teh označb; poziva k uporabi predpisov Skupnosti, ki prepovedujejo registracijo označbe z imenom, podobnim imenu že registrirane ZOP ali ZGO;

31.

zagovarja oblikovanje skupnih predpisov za proizvajalce proizvodov z geografskimi označbami, ki bodo določali pogoje za njihovo uporabo, tudi pri označevanju predelanih proizvodov;

32.

je naklonjen poenostavitvi postopka registracije označb porekla in skrajšanju časa, potrebnega za pridobitev teh označb;

33.

opozarja, da se stopnja zaščite označb porekla v državah članicah razlikuje, in meni, da bi bilo zaželeno uskladiti zakonodajo in postopke na tem področju, zlasti pravila o zaščiti po uradni dolžnosti;

34.

meni, da bi bilo treba okrepiti mednarodno zaščito označb porekla; poziva Komisijo, naj zlasti na politični ravni okrepi svoja prizadevanja za izboljšanje zaščite ZGO v pogajanjih v Svetovni trgovinski organizaciji (bodisi za razširitev zaščite v skladu s členom 23 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine na vse proizvode bodisi za vzpostavitev večstranskega registra ZGO), pa tudi v okviru pogajanj o sprejetju novih držav v STO ter tekočih pogajanj o dvostranskih sporazumih;

35.

meni, da mora ta mednarodna zaščita s strani EU veljati za proizvode, ki se izvažajo, in za tiste, ki se ne, se pa lahko razlikuje glede na dejansko nevarnost ponarejanja proizvodov znotraj EU, tako da so proizvodi, za katere je nevarnost ponarejanja večja in ki se izvažajo, pod mednarodno zaščito znotraj STO, medtem ko bi se za proizvode z manjšo nevarnostjo ponarejanja na bolj lokalnih tržiščih lahko uporabljal enostavnejši postopek, ki bil po priznanju s strani države članice sporočen Komisiji (primerljiv s sedanjo začasno zaščito) in užival pravno varstvo Skupnosti;

36.

opozarja, da tretje države na svojem območju sistematično neupravičeno uporabljajo nekatere označbe, s čimer zavajajo potrošnike in ogrožajo ugled originalnih proizvodov; poudarja, da je zaščita označbe v tretji državi izjemno dolgotrajen postopek, ki ga posamezne organizacije proizvajalcev le težko izvedejo, saj ima vsaka država posebne sisteme in postopke zaščite; poziva Komisijo, naj deluje posvetovalno ter organizacijam proizvajalcev pri sklepanju dogovorov s tretjimi državami zagotovi znanje in izkušnje, pa tudi pravno podporo;

37.

meni, da mora biti uporaba zaščitenih označb porekla in zaščitenih geografskih označb pod nadzorom Skupnosti in nacionalnim nadzorom, in zagovarja stroge kazni za odvračanje od nezakonite uporabe teh instrumentov, tako da bi jih bile države članice v primerih ponarejanja ali imitacije zaščitenih označb dolžne izvajati; predlaga, da se ustrezna določba vključi v člen 13 Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (3); je naklonjen poenostavljenemu pridobivanju ZOP in uvedbi strogega nadzora, za kar morajo poskrbeti organi posamezne države članice, da bi zagotovili izvedbo vseh stopenj v postopku proizvodnje v zadevni geografski regiji;

38.

meni, da nadzor trga glede izvajanja vseh določb o ZOP in ZGO sicer predstavlja večje upravno breme za države članice, vendar bo znatno prispevalo k učinkovitejši zaščiti; je naklonjen zagotavljanju tehnične pomoči Skupnosti pri izvajanju nadzora s strani držav članic, da bi tako zagotovili čim bolj enotno uveljavitev zaščite ZOP in ZGO v EU;

39.

meni, da je treba z evropsko finančno pomočjo okrepiti dejavnosti obveščanja in populariziranja teh sistemov na notranjem trgu pa tudi v tretjih državah; meni tudi, da je treba za programe Skupnosti za obveščanje o proizvodih v EU in pospeševanje njihove prodaje povečati del sofinanciranja EU; upa, da se bo Komisija še naprej zavzemala za spodbujanje zamisli ZGO v tretjih državah, zlasti z večjo tehnično podporo v povezavi z organizacijami proizvajalcev ZGO;

40.

priporoča vzpostavitev evropske agencije za kakovost proizvodov, ki bi tesno sodelovala z Evropsko agencijo za varnost hrane in s službami Komisije, pristojnimi za zaščito kakovosti živil; ta agencija bi odločala tudi o vse številnejših prijavah tretjih držav za priznanje ZOP, ZGO ter zajamčene tradicionalne posebnosti (ZTP);

41.

poudarja pomen Uredbe (ES) št. 1829/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2003 o gensko spremenjenih živilih in krmi (4) za svobodno izbiro potrošnikov; poziva Komisijo, naj predloži zakonodajni predlog tudi za obvezno označevanje živalskih proizvodov, kot so mleko, meso in jajca, če so živali za njihovo proizvodnjo hranjene z gensko spremenjeno krmo;

42.

je naklonjen ohranitvi in poenostavitvi sistema zajamčene tradicionalne posebnosti (ZTP), vendar izraža razočaranje nad pomanjkljivo učinkovitostjo tega instrumenta, ki je do zdaj omogočil registracijo zelo nizkega števila ZTP (registriranih je dvajset posebnosti, trideset vlog pa se še obravnava); poudarja, da je treba seznam ZTP iz člena 3(2) Uredbe Sveta (ES) št. 509/2006 z dne 20. marca 2006 o zajamčenih tradicionalnih posebnostih kmetijskih proizvodov in živil (5), pri katerem uporaba imena proizvoda ali živila ni pridržana izključno za proizvajalce, ki upoštevajo specifikacijo, odpraviti, saj slabi zaščito ZTP; opozarja, da predstavlja ureditev ZTP še vedno koristen instrument za zaščito mrež in da obstaja še veliko prostora za razvoj, če bodo izpolnjeni določeni pogoji;

43.

meni, da je opredelitev pojma „tradicionalni“ proizvod, kot ga navaja Uredba (ES) št. 509/2006, nezadostna; meni, da bi povezava med tradicionalnimi proizvodi in državo, v kateri se ta tradicija neguje, oziroma izključna uporaba te označbe s strani proizvajalcev, ki upoštevajo tradicionalne specifikacije, povečala vrednost statusa ZTP;

44.

meni, da ima ekološka pridelava zelo velik potencial za rast kmetijstva EU ter da je treba prek programov za njeno spodbujanje krepiti verodostojnost logotipa EU; ugotavlja, da države članice postopek potrjevanja kljub enotnim standardom, ki jih določa uredba Skupnosti, sprejeta na tem področju, uporabljajo različno, tako da prenesejo drage nadzorne naloge po izbiri na nadzorne organe ali državno odobrene kontrolne organe; ugotavlja, da se postopek potrjevanja med državami članicami razlikuje in je drag; podpira usklajevanje pravnih predpisov o zgornjih mejnih vrednostih za prepovedana fitofarmacevtska sredstva v proizvodih ekološke pridelave; načelno podpira predlog za uvedbo oznake EU za ekološke proizvode;

45.

meni, da je potrebna večja enotnost pri tipologiji organov in postopkov za nadzor in potrjevanje ekoloških proizvodov, da se potrošnikom zagotovita varnost in zaupanje z novim logotipom EU za proizvode ekološke pridelave, ki zagotavlja enotna merila za proizvodnjo, nadzor in potrjevanje na ravni EU in prispeva k reševanju težav ter okrepljeno spodbuja notranji trg za ekološke proizvode;

46.

meni, da bo označevanje proizvodov iz običajnega kmetijstva na način, ki bo vzbujal občutek, da ti proizvodi prihajajo iz ekološke pridelave, morda oviralo razvoj notranjega trga za ekološko pridelane proizvode v EU; zato izraža zaskrbljenost spričo prizadevanj za razširitev uporabe znaka za okolje tudi na živilske proizvode, ki niso proizvedeni v skladu z načeli ekološkega kmetijstva;

47.

priporoča, da je treba pri svežih ali predelanih proizvodih ekološke pridelave, uvoženih iz tretjih držav, obvezno navesti državo porekla, neodvisno od tega, ali se uporabi tudi znak EU za ekološke proizvode;

48.

meni, da je za boljše delovanje notranjega trga za ekološke proizvode v EU treba:

49.

pozdravlja vzpostavitev služb za tradicionalne in ekološke proizvode na ravni držav članic; meni, da mora imeti vsaka država članica javne ali zasebne ustanove za preverjanje lokalne ekološke pridelave in kakovosti ter za promocijo, ki jih priznavajo proizvajalci in potrošniki;

50.

priznava, da imajo potrošniki vedno večje zahteve glede kakovosti hrane in živil, ne zgolj glede varnosti, temveč tudi glede etičnih vprašanj, kot so okoljska trajnost, zaščita dobrega počutja živali in tehnologije gensko spremenjenih organizmov (GSO); poziva Komisijo, naj zagotovi merila za pobude za kakovost, kot so prostovoljni sistemi označevanja izdelkov brez GSO, ki bodo potrošnikom zagotovili jasno izbiro;

51.

meni, da je treba spodbujati okolju prijazne proizvodne postopke; zato obžaluje, da ni nobene ureditve Skupnosti za integrirano pridelavo, ki bi z ustreznimi informativnimi in trženjskimi kampanjami, ki poudarjajo dodano vrednost te oblike proizvodnje, omogočala opozarjanje na prizadevanja kmetov v EU;

52.

meni, da predpisi EU za usklajevanje standardov niso potrebni; meni, da oblikovanje dodatnih shem za potrjevanje živil na ravni Skupnosti ni potrebno, saj bi to razvrednotilo že obstoječe sheme in zavajalo potrošnike;

53.

poudarja, da razvoj oznak kakovosti, vključno s povezanimi dejavnostmi obveščanja, ne sme povzročiti zaostritve upravnih bremen za proizvajalce; v zvezi s tem želi, da bi imeli proizvajalci pri uporabi teh oznak kakovosti pravico do pobude, posegi organov Skupnosti pa bi bili omejeni na varstvo teh oznak kakovosti, kar zagotavlja, da proizvajalci za svoj trud prejmejo primerno nadomestilo in da so potrošniki zaščiteni pred ponaredki ali drugimi oblikami prevar;

54.

poudarja, da bi obstoječi sistemi potrjevanja poleg upoštevanja zakonskih predpisov z natančnim nadzorom morali zagotavljati tudi druge pomembne elemente varnosti hrane, npr. sledljivost; poudarja, da bi morale zahteve za potrjevanje odražati zahteve družbe in je zato potrebna državna podpora za stroške, ki jih utrpijo kmetje; zagovarja spodbujanje dejavnega sodelovanja organizacij proizvajalcev, saj se posamezni kmetje ne morejo uspešno upirati odvečnim predpisom trgovine glede potrjevanja;

55.

opozarja, da zasebni sistemi potrjevanja proizvajalcev trenutno ne izpolnjujejo namena posredovati potrošnikom značilnosti zadevnih proizvodov, temveč so zgolj sredstvo za dostop do trga in s tem povečujejo birokratsko breme za kmete ter predstavljajo za številna živilska trgovska podjetja dober posel; meni, da se kopičenja teh sistemov potrjevanja ne sme spodbujati, saj za del proizvodnega sektorja predstavljajo omejevanje dostopa do trga;

56.

opozarja, da sedanje kopičenje zasebnih sistemov potrjevanja ovira dostop do trga delu sektorja in da ti sistemi ne prispevajo k boljšemu posredovanju značilnosti proizvoda potrošniku; poziva Komisijo, naj si prizadeva za vzajemno priznavanje zasebnih sistemov potrjevanja, da zajezi njihovo kopičenje in izključevanje kakovostnih proizvodov s trga; meni, da je treba izdelati smernice Skupnosti, ki bi zajemale vidike, katerih ti sistemi niso mogli urediti, kot so na primer navedbe, ki zvišujejo vrednost proizvoda, saj je te treba določati z objektivnimi lestvicami in podatki;

57.

opozarja, da imajo regionalni proizvodi velik pomen za lokalno gospodarstvo in lokalne skupnosti, zato je treba zavrniti predloge, ki merijo na omejitev števila registriranih geografskih označb;

58.

meni, da ni treba pripravljati nikakršnih novih oblik spodbujanja tradicionalnih proizvodov, ki bi povzročile razvrednotenje sistema ZTP;

59.

želi, da bi se okrepilo sodelovanje z Mednarodno organizacijo za standardizacijo (ISO) in razširilo izvajanje alternativnih sistemov, kot je sistem analize tveganj in kritičnih kontrolnih točk (HACCP);

60.

opozarja, da je imela Evropska unija na mednarodni ravni s svojimi glavnimi trgovinskimi partnericami težave s konkurenco; izraža zaskrbljenost zaradi pritiska proizvodov iz držav v vzponu, ki ne dosegajo enake stopnje varnosti in kakovosti kot evropski proizvodi ter katerih nadzor je pogosto sporen; v zvezi s tem poudarja, da je treba izvajati načelo upravičenega dostopa na trg, ki ga je Parlament priporočal v številnih resolucijah;

61.

poziva k sklenitvi številnejših dvostranskih sporazumov s ključnimi trgi in sporazumov o boju proti ponarejanju; poziva Komisijo, naj sodeluje pri reševanju vprašanja mednarodne zaščite blagovnih znamk, pa tudi ZGO, ZOP in ZTP;

62.

meni, da je treba javnost bolje seznanjati o prednostih politike EU za zagotavljanja kakovosti in varnosti hrane; izraža obžalovanje, da evropski državljani nimajo enostavnega dostopa do obširnih informacij o prispevku Evropske unije na tem področju; priporoča Komisiji in državam članicam, naj okrepijo svoja prizadevanja za širjenje informacij in spodbujanje standardov kakovosti in varnosti hrane, ki veljajo za proizvode iz EU;

63.

poudarja vlogo, ki jo lahko ima financiranje Skupnosti; ugotavlja, da znaša v konvergenčnih državah članicah prispevek Skupnosti za programe izboljšanja kakovosti do 75 %; opozarja, da so se zaradi svetovne finančne krize kreditni pogoji za male proizvajalce zaostrili, kar bo znatno omejilo dostop teh proizvajalcev do sofinanciranja;

64.

meni, da je treba spodbujati nastajanje kmečkih tržnic, mest, kjer kmetijska podjetja neposredno prodajajo regionalne in sezonske proizvode v lastni režiji, saj zagotavljajo pravične cene in visokokakovostne proizvode, krepijo povezavo proizvoda z območjem pridelave in osveščajo potrošnike za zavestno izbiro glede na vidike kakovosti; meni, da bi morale države članice spodbujati nastajanje prodajnih lokacij, na katerih bi lahko proizvajalci svoje proizvode ponujali neposredno potrošniku;

65.

predlaga vzpostavitev programov za spodbujanje prodaje za lokalne trge, da bi podprli lokalne in regionalne pobude za predelavo in trženje; meni, da je to mogoče doseči na primer z organizacijami proizvajalcev, ki povečujejo ustvarjanje vrednosti na podeželskih območjih in ki s preprečevanjem dolgih prevozov dajejo dober zgled za boj proti podnebnim spremembam;

66.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.