15.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 9/33

A.

ker problematika pomanjkanja vode in suše ni geografsko omejena na Evropsko unijo, ampak ima mednarodne posledice in je globalna težava; ker že prihaja do mednarodnih sporov zaradi vode in obstaja nevarnost, da bodo vedno pogostejši,

B.

ker je voda bistvena za življenje in je skupna dobrina, ki se je ne sme obravnavati le kot blago; ker mora biti zagotavljanje enakopravnega dostopa do vode za vse, vključno s prihodnjimi generacijami, vodilo vsake vodne politike,

C.

ker so pomanjkanje vode in suše velik izziv s pomembnimi družbenimi, gospodarskimi in okoljskimi posledicami v Evropski uniji ter je bila celotna gospodarska škoda zaradi suše v EU v zadnjih 30 letih ocenjena na 100 milijard EUR,

D.

ker pomanjkanje vode in suša že vplivata na različne predele Evropske unije, pri čemer približno petina prebivalstva EU živi v državah z omejenimi vodnimi viri,

E.

ker dezertifikacija, ki različno prizadene države Skupnosti, škodi naravnemu okolju ter povzroča degradacijo tal in s tem izgubo njihove kmetijske vrednosti,

F.

ker pomanjkanje vode in suša nista enako resni težavi v vseh regijah EU, sta pa najresnejši v južnejših državah članicah,

G.

ker se med regijami načini, kako se kažejo težave zaradi pomanjkanja vode in suše, znatno razlikujejo; ker bi bil regionalni pristop najboljša podlaga ukrepov za obvladovanje teh težav,

H.

ker sta bila pomanjkanje vode in suša v zadnjih 30 letih vedno pogostejša in resnejša ter se bodo zaradi podnebnih sprememb razmere še poslabšale, zaradi česar se bo povečalo število izrednih hidroloških dogodkov v Evropski uniji in zunaj nje, kar bo verjetno vplivalo na kakovost in količino vodnih virov,

I.

ker so vodni trendi netrajnostni in ker se 20 % vode Evropske unije še vedno zapravi zaradi neučinkovitosti,

J.

ker huda suša skupaj z nižjo količino padavin povečuje nevarnost gozdnih požarov, kar dokazujejo uničujoči požari, ki so pred kratkim pustošili po južni Evropi,

K.

ker ni celovite tehnično in znanstveno utemeljene ocene o količini vode v Evropski uniji; ker so razpoložljivi podatki na regionalni ravni in o sezonskih nihanjih zelo omejeni,

L.

ker lahko pomanjkanje vode povzročajo naravni vzroki, človeške dejavnosti ali kombinacija obojih zaradi pretiranega izkoriščanja naravnih zalog ali zmanjševanja kakovosti vode; ker je napačna uporaba vode eden od glavnih vzrokov za dezertifikacijo,

M.

ker se zaradi turizma dodatno povečuje povpraševanje po vodi, zlasti poleti in na obalnih območjih južne Evrope,

N.

ker je za spremembo ravnanja in prakse ter za nastanek kulture varčevanja z vodo in učinkovite rabe vode bistveno spodbujanje ozaveščenosti in dajanje točnih informacij državljanom na različne načine, na primer prek informativnih in izobraževalnih kampanj,

O.

ker je javna oskrba z vodo temeljna javna storitev, povezana z javnim zdravjem, ki se je ne sme prekinjati,

P.

ker sta pomanjkanje vode in suša zapleteno okoljsko vprašanje, ki ga je treba urejati v tesni povezavi z drugimi okoljskimi vprašanji in ob upoštevanju teh vprašanj,

Q.

ker kmetijstvo kot proizvodni sektor resno prizadevata pomanjkanje vode in suša, hkrati pa ima pomembno vlogo pri trajnostnem upravljanju razpoložljivih vodnih virov,

R.

ker ima večnamensko kmetijstvo v EU pomembno vlogo pri ohranjanju krajine, biotske raznovrstnosti in čiste vode, potrebuje finančno podporo za nekatere ukrepe ter znanstveno svetovanje o upravljanju vodnih virov,

S.

ker sta pomanjkanje vode in suša pomembna dejavnika, ki vplivata na višanje cen kmetijskih surovin, ter je treba zagotoviti stalno oskrbo prebivalstva z živili,

T.

ker se v kmetijstvu porabijo velike količine vode in je ta dejavnost odvisna od oskrbe z vodo, mora biti vključeno kot odgovoren dejavnik v celostne regionalne sisteme za upravljanje vodnih virov za uravnoteženo porabo vode, preprečevanje izgube, prilagoditev pokrajine vodnim razmeram, načrtovanje kultur ter zaščito pred onesnaženjem vode,

U.

ker prihaja zaradi suše tudi do širjenja nekaterih fitosanitarnih okužb, ki povzročajo močno zmanjšanje pridelkov,

V.

ker so v četrtem poročilu Komisije o gospodarski in socialni koheziji (KOM(2007)0273) podnebne spremembe, zlasti suša in pomanjkanje vode, opredeljene kakor novi izzivi z dolgoročnimi ozemeljskimi posledicami, ki jih mora obravnavati kohezijska politika, in so doslej prizadele 11 % prebivalcev in 17 % ozemlja Evropske unije,

1.

pozdravlja Sporočilo in podpira predlagani prvi sklop možnosti za ukrepanje, vendar obžaluje, da je omejen zgolj na raven EU in držav članic; opozarja, da sta pomanjkanje vode in suša problem mednarodne razsežnosti ter da je treba ukrepati temu primerno;

2.

poudarja, da imata lahko čezregionalnost in čezmejnost porečij močan vpliv na višje in nižje ležeče regije ter je zato nujno, da države članice, pa tudi regionalni in lokalni organi, sodelujejo pri reševanju vprašanja pomanjkanja vode in suše ter zagotovijo stabilnost in pravično uporabo vodnih virov; meni, da so zaradi posebnosti vprašanja pomanjkanja vode in suše potrebni usklajeni ukrepi na ravni EU in držav članic ter na ravni regionalne in lokalne oblasti;

3.

obžaluje, da se je Sporočilo omejilo na spodbujanje splošnih ciljev in predlaga le omejeno število natančnih ukrepov brez konkretnega časovnega razporeda za njihovo izvajanje v regijah, ki jim grozita pomanjkanje vode in suša; obžaluje, da ni realističnih ciljev in časovnih omejitev za njihovo dosego ter dovolj poudarka na potrebi po tesnem sodelovanju z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi; poziva Komisijo, naj predstavi tekoči program, zlasti poročilo o napredku v letu 2009 ter pregled in razvoj strategije Evropske unije;

4.

poudarja, da so regije pomembno gonilo tehnološke inovacije na področju vode, ob upoštevanju, da bo učinkovitost rabe vode vse pomembnejši dejavnik za konkurenčnost; zato poziva regionalne organe, naj premislijo o narodnem in mednarodnem medregionalnem sodelovanju, izmenjavi informacij ter strateškemu partnerstvu za organizacijo učinkovitega regionalnega upravljanja voda;

5.

poziva regionalne in lokalne organe, naj izkoristijo velike priložnosti, ki jih omogočajo strukturni skladi, in vlagajo v izboljšanje sedanje infrastrukture in tehnologije (zlasti v regijah, kjer se vodni viri tratijo zaradi puščanja cevovodov), vključno zlasti s čistimi tehnologijami, zaradi katerih je učinkovita uporaba vode lažja in jih lahko povežemo s trajnostnim skupnim upravljanjem z vodnimi viri, zlasti za reševanje izziva učinkovite rabe vode (kar zadeva varčevanje in ponovno uporabo) v industrijskem in kmetijskem sektorju ter pri gospodinjskih uporabnikih;

6.

v tem smislu vztraja, naj se sredstva, dodeljena za infrastrukturo, namenijo za izvajanje ukrepov za izboljšanje upravljanja voda in oskrbo s kakovostno vodo ob upoštevanju obstoječih potreb;

7.

opominja, da bi moral biti pri upravljanju vodnih virov bolj zaželen pristop, ki temelji na povpraševanju, vendar kljub temu meni, da mora EU za gospodarjenje z vodnimi viri sprejeti celostni pristop, ki združuje ukrepe za upravljanje povpraševanja, ukrepe za optimizacijo obstoječih virov v vodnem krogu in ukrepe za ustvarjanje novih virov, ter da mora pristop združiti okoljske, socialne in gospodarske vidike;

8.

ugotavlja, da bi bilo treba v skladu z načelom trajnostnega razvoja razmisliti tudi o ukrepih na podlagi ponudbe za doseganje najbolj gospodarsko in okoljsko učinkovite rešitve, kar bi zagotovilo čim boljše ravnovesje med oskrbo in povpraševanjem, ter zagotavljanje neprekinjene javne oskrbe z vodo tudi v sušnih obdobjih; meni, da je treba spodbujati ukrepe za vzpostavitev učinkovite hierarhije na področju rabe vode, ter da preusmerjanje za prenos vode na velike razdalje ne more biti rešitev težave pomanjkanja vode; vseeno poudarja pomen ukrepov na podlagi ponudbe za regije, najbolj prizadete zaradi pomanjkanja vode in suše, ki se lahko izvajajo v obliki tradicionalnih možnosti, kot so izgradnja infrastrukture za regulacijo vodnih poti, ali alternativnih in inovativnih rešitev, kakršna je trajnostna ponovna raba odpadne vode ali razsoljevanje;

9.

poudarja vlogo, ki jo imajo evropski kmetje v boju proti eroziji tal in dezertifikaciji, ter zahteva, da se evropskim proizvajalcem prizna odločilna vloga pri ohranjanju poraščenosti v regijah, kjer se stalno pojavlja suša ali jih ogroža pesek, ki ga prinaša veter; poudarja pomen, ki ga imajo trajne kulture, sadovnjaki in vinogradi, pašniki, travniki ter gozdne kulture za zadrževanje vode;

10.

poudarja pomembnost vprašanja upravljanja vodnih virov v gorskih območjih ter poziva Komisijo, naj lokalne in regionalne organe spodbuja h krepitvi solidarnosti med nižje in višje ležečimi uporabniki;

11.

opozarja na povezavo med podnebnimi spremembami, pomanjkanjem vode in sušo ter celovito skrbjo za ozemlje, katere cilj sta ohranjanje in zaščita lokalnih vodnih virov, ter je zelo zaskrbljen zaradi možnega vpliva na javno zdravje; poziva, naj se med pripravo politike za boj proti podnebnim spremembam upošteva vpliv na vodne vire; poziva k pripravi poglobljene študije o medsebojnem odnosu med razvojem biogoriv in razpoložljivostjo vode; podobno poziva tudi k posebni oceni obratov z visoko porabo vodnih virov; poudarja, da je treba vprašanje vode vključiti v vsa področja politike ter uporabiti resnično celostni pristop pri njegovem obravnavanju, vključno z vsemi finančnimi in pravnimi instrumenti Evropske unije; poudarja, da bi bilo treba v ta proces vključiti vse politične ravni (nacionalno, regionalno in lokalno);

12.

meni, da je treba vzpostaviti povezavo med pomanjkanjem vode in sušo ter podnebnimi spremembami in posebnimi strategijami proti njim ob upoštevanju, da je treba vprašanja v zvezi s prilagajanjem podnebnim spremembam prednostno vključiti v izvajanje okvirne direktive o vodah;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj priznajo, da krčenje gozdov in neomejen razvoj mest prispevata k vse večjemu pomanjkanju vode; poziva države članice in pristojne organe, da pri načrtovanju rabe zemljišč upoštevajo vprašanja, povezana z vodo, zlasti pri razvoju gospodarskih dejavnosti v občutljivih porečjih, vključno z otoki in najbolj oddaljenimi regijami; poudarja, da mora biti vsaka oskrba z vodo, ne glede na namen porabe, v skladu z načelom pravičnega določanja tarif za vodo, in tako spodbuja zlasti podjetja, da učinkoviteje uporabljajo vodo;

14.

poudarja, da bi bilo treba s spremembo proračuna Skupnosti in zagotavljanjem dodatnih sredstev dati prednost okoljskim ukrepom ter zlasti politiki boja proti učinkom podnebnih sprememb, med katere spadata tudi suša in pomanjkanje vode;

15.

poziva Komisijo, naj upošteva medsektorsko povezavo med družbenim in gospodarskim vplivom podnebnih sprememb na rabo tal ter stroški energije, povezanimi s temi spremembami; spodbuja EU, da za vse ocene učinkovitosti rabe vode uporabi objektivne in ekonomske kazalce;

16.

priznava, da pomanjkanje vode in suša neposredno vplivata na gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo; vztraja, da je treba ta vidik ustrezno upoštevati pri razvoju prihodnje kohezijske politike, pri čemer je treba v ta namen dati na voljo vse potrebne proračunske in druge instrumente;

17.

opozarja, da ta zapletena okoljska vprašanja, ki so omenjena v Sporočilu, vplivajo na gospodarske razmere, konkurenčnost in razvojne možnosti regije;

18.

priznava, da je okvirna direktiva o vodah pomemben okvir za doseganje dobrega statusa vseh evropskih voda, spodbujanje medregionalnega sodelovanja, trajnostne rabe vode in varstvo razpoložljivih vodnih virov, pri čemer prispeva k blažitvi posledic poplav in suše, ter poziva Komisijo in vse države članice, naj v celoti izvajajo njene določbe ter zagotovijo, da ukrepi proti pomanjkanju vode in suši ne vplivajo negativno na cilje v zvezi s kakovostjo vode;

19.

poudarja, da je treba v smislu okvirne direktive o vodah pojasniti opredelitev „dolgotrajne suše“ in njenega vpliva na doseganje okoljskih ciljev iz okvirne direktive o vodah med sušnimi obdobji in po njih; poudarja, da sta pomanjkanje vode in suša povezana, a različna pojava, zato je treba zanju sprejeti različne strategije;

20.

poudarja tesno povezavo med sušo, erozijo tal, dezertifikacijo in gozdnimi požari;

21.

meni, da bi morali načrti upravljanja povodij, ki se zahtevajo v skladu z okvirno direktivo o vodah, zajemati tudi upravljanje suše in drugih hidrometeoroloških nesreč ter vzpostaviti krizno upravljanje, prilagojeno dejanskim potrebam povodij, ki jim grozita pomanjkanje vode in suša, vključno s čezmejnim usklajevanjem, sodelovanjem javnosti in sistemi zgodnjega opozarjanja na različnih ravneh, tj. evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni; poudarja, da je treba preprečevati nastajanje ovir za naravni tok rek, da se čim bolj omeji možnost poplav, in spodbuja k pripravi podrobnejše presoje vpliva v zvezi z oviranjem naravnih vodnih tokov;

22.

poudarja vlogo gozdov za vodni krog ter pomen uravnotežene kombinacije gozdov, pašnikov in poljedelskih površin za trajnostno gospodarjenje z vodami; zlasti poudarja vlogo tal z visoko vsebnostjo organskih snovi in prilagojenim kolobarjenjem; opozarja, da vse večja raba tal ogroža kmetijstvo, varnost hrane in trajnostno gospodarjenje z vodami;

23.

poudarja, da je dezertifikacija tesno povezana z gozdarstvom; odločno poziva k pogostejšemu pogozdovanju za zadrževanje in zmanjšanje pretiranega toka površinskih ali podzemnih voda ter boj proti degradaciji in eroziji tal;

24.

priporoča, naj mehanizem Skupnosti za civilno zaščito zagotovi posredovanje v kriznih razmerah zaradi resne suše;

25.

poudarja, da je treba ponovno oceniti razpoložljivo količino podtalnice v EU in pravila, ki urejajo njeno rabo, da se zagotovi zlasti racionalna raba virov podtalnice glede na potrebe posamezne države;

26.

ugotavlja, da sporočilo ne obravnava težav, do katerih prihaja v številnih regijah zaradi neprečiščene odpadne vode;

27.

poudarja, da se ne sme zanemariti potreba po zaščiti podtalnih vodnih virov, če naj bodo ti vključeni v celostno upravljanje vodnih virov;

28.

poziva Svet, države članice ter regionalne in lokalne organe, da v drugih sektorskih politikah upoštevajo točke, izpostavljene v Sporočilu, da bi preprečili nasprotne učinke na varovanje vodnih virov;

29.

poudarja, da so svetovne izkušnje pokazale, da preusmeritev rečnih tokov nepopravljivo slabša ekološke in hidromorfološke razmere ter lahko povzroči, da se morajo ljudje izseliti iz svojih domov, podjetja pa so prisiljena v premestitev in je tako motena socialna in gospodarska kohezija; poziva države članice, naj preprečijo vsakršno poslabšanje stanja svojih porečij in v celoti spoštujejo zahteve iz členov 1 in 4 okvirne direktive o vodah, Komisijo pa, naj podeljuje finančna sredstva EU samo projektom, ki so popolnoma v skladu s temi zahtevami;

30.

poziva Svet, naj nemudoma sprejme sklep o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi solidarnostnega sklada EU (KOM(2005)0108), da bi zagotovil boljšo opredelitev meril in upravičenih dogodkov, vključno s sušo, in torej omogoči, da se škoda, ki so jo povzročile naravne nesreče, rešuje učinkoviteje, prožneje in hitreje, ter upošteva, da je Parlament svoje stališče sprejel že 18. maja 2006 (4);

31.

pozdravlja dejstvo, da je varčevanje z vodo prva prednostna naloga Komisije pri spoprijemu s pomanjkanjem vode in sušo; spodbuja Komisijo, naj v zvezi s tem zagotovi, da uporaba strukturnih skladov ne bo v nasprotju s to prednostno nalogo, naj vključi trajnostno upravljanje voda med merila, ki jih morajo izpolnjevati projekti, in naj pridobi dokaze o uporabi prihrankov vode s strani lokalnih in regionalnih organov ter o skladnosti projektov z okvirno direktivo o vodah, preden jim dodeli sredstva iz strukturnih skladov;

32.

meni, da je treba tam, kjer vodotok prečka več držav članic, vzpostaviti medregionalno in nadnacionalno sodelovanje za celostno upravljanje vodotokov, zlasti v zvezi s kmetijstvom;

33.

opozarja, da se v Evropski uniji zaradi neučinkovitosti pri porabi vode izgubi skoraj 20 % vode, ter poudarja potrebo po velikih naložbah, da bi izboljšali tehnični napredek v vseh gospodarskih sektorjih (s posebnim poudarkom na najintenzivnejših rabah vode in sektorjih, v katerih je možnost za varčevanje z vodo največja); ugotavlja, da je slabo upravljanje voda težava, ki vpliva na pomanjkanje vode in katere negativen vpliv je lahko med sušo večji, vendar je ne povzroča, ker je suša naravni pojav;

34.

predlaga Komisiji, naj vključi merilo varčne rabe vode v sistem pogojev za dodelitev subvencij iz skladov EU, ob upoštevanju, da je težava pomanjkanja vode in suše tesno povezana z zapletenimi vprašanji v zvezi s potratno rabo vode;

35.

spodbuja Evropsko unijo, naj podpre tehnologijo ter izmenjave dobrih praks in inovacij, ki so manj intenzivne glede rabe vode in energije ter so namenjene izboljšanju učinkovitosti pri uporabi vode;

36.

poziva Komisijo, naj glede na to, da lahko izgube zaradi puščanja vode v omrežjih za javno oskrbo z vodo v mestnih središčih presegajo 50 %, preuči možnost za spodbujanje omrežja mest za pospeševanje trajnostne rabe vode, da se izmenjajo dobre prakse, kot so ponovna raba, varčevanje in učinkovitejša raba vode, in skupaj izvajajo pilotni predstavitveni projekti; poleg tega poziva lokalne organe, naj izboljšajo zastarela vodovodna omrežja za distribucijo vode;

37.

poudarja, da bi bilo v Evropski uniji mogoče prihraniti 40 % porabljene vode; poziva h konkretnim ukrepom in finančnim spodbudam za spodbujanje učinkovitejše in bolj trajnostne rabe vode; poleg tega poziva k splošni namestitvi merilnih naprav za merjenje porabe vode, da se spodbudijo varčevanje z vodo, ponovna raba ter učinkovita in racionalna raba vode; spodbuja najbolj prizadete države članice, naj del svojih strukturnih sredstev uporabijo za projekte za izboljšanje rabe vode in varčevanja z vodo; spodbuja organe za povodja, naj izvedejo analizo stroškov in koristi za nadomestne ukrepe upravljanja voda v vseh sektorjih;

38.

poudarja, da se je treba boriti proti odpadkom in uravnotežiti rabe vode, zlasti s ponovno rabo, pri čemer je treba upoštevati njene različne vrednosti: biološko, socialno, okoljsko, simbolno, kulturno, krajinsko in turistično;

39.

opozarja, da člen 9(1) Okvirne direktive o vodah določa, da „države članice upoštevajo načelo povračila stroškov storitev za rabo vode (…) skladno z načelom ‚plača povzročitelj obremenitve‘ in do leta 2010 zagotovijo, da cenovna politika za vodo porabnike ustrezno vzpodbuja, da gospodarno uporabljajo vodne vire (…) [in] ustrezen prispevek različnih rab vode, (…) k povračilu stroškov storitev za rabo vode“;

40.

meni, da morajo politike upravljanja voda, čeprav morajo temeljiti na načelu „plača povzročitelj obremenitve“, spremljati tudi ukrepi za odpravo velikih izgub zaradi pokvarjene opreme ter neprimernih poljščin in kmetijskih sistemov;

41.

poudarja, da je v kmetijskem sektorju v nekaterih državah mogoče doseči velik napredek glede učinkovitejše rabe vode; upa, da bo ta problem upoštevan pri sistematskem pregledu skupne kmetijske politike in da bodo prek spodbud za uporabo najboljših razpoložljivih praks in tehnologij, zlasti s podporo razvoju podeželja, prek navzkrižne skladnosti, uporabe načela „plača povzročitelj obremenitve“ in načela „plača uporabnik“ ter programov za razvoj podeželja predlagani konkretni ukrepi za spodbujanje bolj trajnostne rabe vode; meni, da mora Evropska unija podpirati ukrepe za boljše upravljanje voda v kmetijstvu, s katerimi spodbuja posodobitev namakalnih sistemov za zmanjšanje porabe vode ter okrepi raziskave na tem področju;

42.

poudarja vlogo, ki jo imajo okoljski programi v okviru drugega stebra skupne kmetijske politike pri oblikovanju pobud za kmetijske prakse, ki ščitijo trajnost in neoporečnost vodnih virov;

43.

poudarja, da se bo zaradi proizvodnje biogoriv povečalo povpraševanje po veliki količini vode, in poudarja, da je treba natančno spremljati vpliv uporabe biogoriv ter redno pregledovati politiko Evropske unije o biogorivih in nacionalne politike o biogorivih;

44.

poudarja, da veliki uporabniki vode (na primer elektrarne) ne porabijo vode, ampak jo izpustijo v vodni krog, potem ko jo uporabijo v svojih procesih; poudarja, da zato znatno vplivajo na razpoložljivost površinske vode, ekološke sisteme in javno zdravje, ker se pri tem poveča temperatura vode; poudarja, da je treba ta vpliv upoštevati;

45.

opozarja, da imajo potrošniki pomembno vlogo, če želimo trajnostno uporabljati vodne vire v Evropski uniji, zato poziva EU, naj sproži javno kampanjo obveščanja in izobraževanja, da bi ljudi osvestili o tem vprašanju ter jih spodbudili k sprejetju konkretnih ukrepov;

46.

opozarja Komisijo, da lahko oblikovanje učinkovite politike določanja cen vode, ki izraža pravo vrednost vode, spodbudi potrošnike k varčnejši rabi vode;

47.

poudarja zelo pomembno vlogo regionalnih in lokalnih organov ter organizacij civilne družbe pri kampanjah za ozaveščanje in organizaciji izobraževalnih dejavnosti;

48.

poziva Komisijo, regije in mesta držav članic, naj spodbujajo razvijanje kulture varčevanja z vodo v EU, tako da spodbujajo zajetje deževnice in sprožajo kampanje za večjo ozaveščenost javnosti o varčevanju z vodo, na primer prek primernih izobraževalnih programov; poziva Komisijo, naj podpira izmenjavo dobre prakse med regijami, mesti in organizacijami civilne družbe, in se osredotoči na ukrepe varčevanja z vodo (vključno s prečiščevanjem deževnice in odpadne vode), učinkovitejše rabe vode in obvladovanje tveganja suše;

49.

meni, da je treba seznanjati, ozaveščati in usposabljati proizvajalce, da bi se učinkovito prispevalo k trajnostnemu upravljanju vodnih virov;

50.

meni, da bi bil sistem označevanja za porabo vode pri proizvodih, ki že obstaja za energetsko učinkovitost, ustrezno orodje za trajnejšo porabo vode, vendar poudarja, da:

51.

poziva k vključitvi meril o učinkoviti porabi vode v konstrukcijske standarde za zgradbe, kadar je to možno;

52.

poziva vse zainteresirane strani, da razvijejo prostovoljni sistem za označevanje trajnostnega upravljanja voda in pripravijo prostovoljne programe za varčevanje z vodo v različnih gospodarskih sektorjih (na primer kmetijstvu, turizmu, proizvodnji);

53.

meni, da mora voda ostati javna dobrina in temeljna sestavina suverenosti držav ter bi morala biti dosegljiva vsem po pravičnih „socialnih in okoljskih“ cenah ob upoštevanju zlasti posebnega stanja v vsaki državi in različnih kmetijskih sistemov ter družbene vloge, ki jo ima kmetijstvo;

54.

poziva Komisijo, naj razmisli o financiranju pilotnega projekta v letu 2009, namenjenega raziskavam, spremljanju in nadzorovanju razvoja preventivnih dejavnosti za ustavitev dezertifikacije in nastajanja step v Evropi, s čimer bi preprečili erozijo, deflacijo, kmetijske izgube in izgubo biotske raznovrstnosti, povečali rodnost in zaščito tal in zmogljivost zemlje, da zadrži vodo, ter njene zmožnosti za sekvestracijo premoga; ponovno poudarja, da je treba za dejansko učinkovitost politike zagotoviti zanesljive in pregledne podatke;

55.

pozdravlja ustanovitev Evropskega observatorija za sušo in sistemov zgodnjega opozarjanja na sušo; poudarja, da je potrebna široka razprava o njegovih temeljnih ciljih, proračunu in organizaciji;

56.

poziva Komisijo, naj spodbuja začetek delovanja Evropskega observatorija za sušo v okviru Evropske agencije za okolje in poudarja, da bi si moral ta prizadevati za dopolnjevanje nacionalnih podatkov standardnih regionalnih in lokalnih sezonskih informacij o padavinah in čezsektorski porabi, da bi okrepil premišljeno, strateško odločanje;

57.

poudarja pomen zemlje, bogate s humusom, prilagojenega sistema kolobarjenja ter uravnoteženega deleža gozdnih, travnatih in pridelovalnih površin za trajnostno upravljanje vode; opozarja, da vse večja uporaba obdelovalnih površin ogroža kmetijstvo, zanesljivost oskrbe s hrano in trajnostno upravljanje vode;

58.

poziva, naj Komisija podpre države članice pri ponovnem pogozdovanju območij, ki jih vedno znova prizadenejo suša in požari, ob upoštevanju njihovih bioklimatskih in okoljskih značilnosti, ter upa, da se bo posebna pozornost namenila obnovi podeželja in mest, pri čemer bi se upoštevale lokalne posebnosti;

59.

meni, da sta pomanjkanje vode ter ponavljajoča se suša pospešila nastanek požarov, jih naredila še bolj ogrožajoče ter povečala ranljivost številnih značilnih vrst v gozdovih držav južne Evrope, za katere je gozd večinoma glavni naravni vir, in tveganje njihovega uničenja;

60.

poudarja, da bi bilo treba pri načrtovanju evropskega kmetijskega modela treba upoštevati najbolj pogosta in resna tveganja pa tudi pomanjkanje vode in sušo, ter da bi moral biti učinkovit mehanizem kriznega upravljanja temeljni element skupne kmetijske politike;

61.

meni, da je treba ponovno oceniti okoljsko vrednost gozdov in kmetijske proizvodnje z vidika podnebnih sprememb, pri čemer je treba povečanje emisij toplogrednih plinov nujno uravnotežiti s povečanjem gozdnih površin in upoštevati njihovo funkcijo ponora ogljika v vseh politikah za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov;

62.

podpira zavezo Komisije, da bo še naprej opozarjala na izziv pomanjkanja vode in suše na mednarodni ravni, zlasti prek konvencije Združenih narodov o boju proti dezertifikaciji in okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja;

63.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.