8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/31

1.1

Amsterdamska pogodba je začela veljati leta 1999. Eden izmed njenih ciljev je ohraniti in razvijati „…Unijo kot območje svobode, varnosti in pravice, na katerem se prosto gibanje oseb zagotavlja v povezavi z ustreznimi ukrepi glede kontrole na zunanjih mejah, azila, priseljevanja ter glede preprečevanja kriminala in boja proti njemu.“ (1)

1.2

To je naznanilo revolucionarni mejnik, s katerim je bila migracijska politika prenesena s tretjega stebra Evropske unije, ki temelji na medvladnem sodelovanju, na prvi steber, kjer pobude za politike daje Evropska komisija. Tudi 1. maj 2004 je pomenil začetek novega obdobja na področju migracijske politike v 25 državah članicah, saj se je ta postopna sprememba iz nacionalne politike nadalje razširila v skupno politiko.

1.3

Britansko predsedstvo je 17. decembra 2005 doseglo sporazum o finančni perspektivi 2007–2013, finančnem okviru Unije v naslednjem obdobju (2).

1.4

Skrb za varnost državljanov EU v 25 državah članicah poteka v okviru naslova Državljanstvo, svoboda, varnost in pravica, s predvidenimi izdatki za različne pobude na področjih, kot je varovanje mej. Pričakuje se, da bodo stroški iz tega naslova v naslednjih osmih letih znatno narasli. Vendar pa so na področju socialnih politik tudi pobude, ki se odražajo v socialnih projektih, kot sta Evropski sklad za begunce in Integracijski sklad, s ciljem zagotavljati storitve priseljencem držav članic.

1.5

Evropski svet je v Solunu junija 2003 poudaril tudi potrebo po preučitvi „pravnih sredstev, ki bodo državljanom tretjih držav omogočila priselitev v Unijo, ob upoštevanju sprejemnih zmogljivosti držav članic“. (3)

1.6

Takšna preučitev, še posebej ocena sprejemnih zmogljivosti posameznih držav članic, mora upoštevati ne le število prebivalcev, površino in gospodarsko moč posamezne države, temveč tudi število že priseljenih oseb ter sedanje migracijske tokove. Teh podatkov pa ni mogoče pravilno oceniti brez uskladitve statističnih metapodatkov (pravila za zbiranje podatkov) v državah članicah, s čimer se zagotovi notranja skladnost statistike v vsej EU.

1.7

Pomanjkanje usklajenosti statističnih podatkov je deloma posledica različnih opredelitev migracije, ki pa so spet povezane z razlikami v zakonodaji s področja migracij. Zbirke podatkov so deloma neučinkovite in pomanjkljive, kar ovira vzpostavitev in razvoj postopnega usklajevanja.

1.8

Poleg tega ilegalne migracije in delo na črno na splošno naraščata, deloma ju pospešuje omejevanje legalnih migracijskih poti. Zelo verjetno je, da so statistične ocene za takšna področja, kot so ilegalne migracije, netočne. Zlasti v tem primeru med različnimi nacionalnimi statističnimi organi obstajajo razlike glede obsega in načina statističnih izračunov, zato je še pomembneje, da države članice uskladijo svoje metapodatke. V ZDA se je na primer vprašanje pomanjkljivih poročil o dejanskem številu ilegalnih priseljencev pojavilo med razpravo o tem, ali je treba številke, ki jih je pokazal popis prebivalstva, spremeniti na osnovi podatkov o neevidentiranih prebivalcih, ki so bili pridobljeni s tehnikami vzorčenja. Poleg te tehnike obstajajo tudi druge metode, ki se lahko uporabljajo za zbiranje podatkov. V Franciji na primer so v zbiranje podatkov vključene lokalne oblasti.

1.9

Osnutek ustavne pogodbe priznava „pravice držav članic, da določijo obseg sprejema državljanov tretjih držav, ki od tam prihajajo na njeno ozemlje, da bi si poiskali delo, bodisi kot zaposleni ali samozaposleni“ (4) EESO je že izrazil mnenje, da ta omejitev v ustavi ne ovira Unije pri doseganju visoke stopnje usklajenosti zakonodaje o sprejemu migrantov. EESO je poudaril potrebo po dejavni politiki EU za področje ekonomskih migracij ter potrebo po usklajeni zakonodaji. (5)

1.10

Nadaljnji razvoj pravnega okvira za priseljevanje je deloma potreben tudi zaradi demografskih razmer in izvajanja lizbonske strategije. EESO je omenil, da „če upoštevamo demografski razvoj v Uniji ter lizbonsko strategijo, bi Evropa morala vzpostaviti aktivno politiko sprejemanja ekonomskih priseljencev. Kljub posebnim potrebam in značilnostim vsake države, je skupna značilnost vseh držav članic odprtost za ekonomsko migracijo.“ (6) Evropska unija in države članice zahtevajo zakonodajo, ki dovoljuje migracijo delavcev po legalnih in transparentnih poteh. Odbor priznava, da je kljub temu poudarek na ekonomskem vidiku migracije, to je na zmanjšanju, in priznava, da morajo države članice sprejeti tudi aktivne politike za vstop neekonomskih priseljencev.

1.11

Veliki migracijski tokovi državam sprejemnicam povzročajo tudi težave s prilagajanjem, ki so posledica s tem povezanih pritiskov na javne storitve, možni pa so tudi vplivi na pogoje na trgu delovne sile. Te posledice so različne glede na sprejemno zmogljivost države sprejemnice. Za obveščanje javnosti o posledicah migracijskih tokov so potrebne natančne statistične informacije, usklajene v vseh državah članicah. Natančni statistični podatki lahko tudi prispevajo k srečevanju ksenofobičnih teženj, ki se lahko pojavljajo kot del javnega mnenja, na primer mišljenje, da „priseljenci odžirajo službe lokalnemu prebivalstvu“ in „nas preplavljajo“.

1.12

Zanesljive statistične informacije lahko pomagajo pri oblikovanju skupnega pravnega okvira, ki bi prispeval k varstvu pravic priseljencev. Odbor spodbuja Komisijo, da poudari pomen natančne primerjave in razlage statističnih informacij ter prepreči napačno razlago podatkov.

1.13

Priseljeni delavci predstavljajo pomemben del delovne sile, zato je za uresničevanje mobilnosti delovne sile v vsej EU treba upoštevati posledice, ki jih imajo omejitve mobilnosti znotraj posamezne države članice ter premeščanje priseljenih delavcev, ki prihajajo iz držav zunaj EU. Takšni notranji tokovi v EU bi poleg tega zmanjšali težave s prilagajanjem, s katerimi se soočajo skupnosti, ki sprejmejo priseljence, vendar imajo manjšo sprejemno sposobnost.

1.14

Odbor izhaja iz stališča, da je za zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic in varstvo človekovega dostojanstva vsakega posameznika treba vsak postopek zbiranja/obdelave osebnih podatkov v statistične namene ali/in za kakršno koli drugo uporabo statističnih podatkov, zbranih na ta način, popolnoma zaščititi pred zlorabo postopkov ali drugimi kršitvami.

2.1

Statistični podatki, ki odražajo politično, socialno in ekonomsko stanje, pa tudi nacionalni odnos držav EU do vprašanja migracij, lahko vplivajo in prispevajo k oblikovanju analiz in pregledov migracijske politike v teh državah.

2.2

Natančni statistični podatki so zelo pomembni pri pripravi točnih načrtov o priseljencih držav članic EU, vključno z velikostjo in drugimi demografskimi značilnostmi. Odbor poziva Komisijo, da poudari potrebo po natančnih statističnih podatkih na tem področju, tako da bodo države članice prepoznale pomembnost te teme in zanjo namenile več sredstev.

3.1

Značilnosti tega migracijskega scenarija si moramo zapomniti. Prvič, pri preseljevanju zaradi iskanja boljših življenjskih pogojev prevladuje smer vzhod-zahod. Drugič v nove države EU prihaja več priseljencev iz držav zunaj Evropske unije, ki jih očitno pritegnejo možne prednosti, povezane s članstvom te države v EU, ter dodatna prednost, ki jo ta država omogoča kot odskočna deska na zahod. Statistične informacije o vzorcih migracije so zelo pomembne za države članice pri proučevanju preteklih in sedanjih migracijskih tokov ter pri napovedih za prihodnost, pa tudi pri analiziranju demografskih, socialnih in ekonomskih posledic in možnosti, ki bodo vsekakor vplivale na politike na teh področjih.

4.1

Večina držav članic EU je že izdelala natančne statistike o državi, iz katere prihajajo prosilci za azil. Vendar pa so za prihodnje nadnacionalne primerjave še vedno potrebni bolj poglobljeni statistični podatki, ki bi temeljili na usklajenih kriterijih članic.

4.2

Predlagana zakonska ureditev splošnega okvira za zbiranje in urejanje statističnih podatkov je zlasti potrebna v tistih državah, kjer ni niti centralne podatkovne baze o migracijah in azilih, ker različne oblasti vodijo lastne baze podatkov.

4.3

Ena izmed temeljnih vlog statistike je vpliv na razvoj in revizijo politik. Podatki o otrocih, mladoletnih osebah brez spremstva, nosečnicah in invalidih med ilegalnimi priseljenci so na primer vodili k razvoju nacionalnih politik o izpustitvi „ranljivih skupin“ iz pripora in o „mladoletnih osebah brez spremstva“. Prihodnje analize statističnih podatkov, s katerimi pridobimo več demografskih in socialno-ekonomskih informacij, vključno z jezikom, ki se uporablja, razen golih številk, torej vplivajo na oblikovanje politik, te pa vplivajo na vključevanje priseljencev na trg delovne sile.

4.4

Vodenje bolj natančne in obsežne statistike omogoča boljšo izdelavo napovedi in s tem zagotavlja temelje, na katerih je mogoče na primer načrtovati vire, potrebne v prihodnosti. Statistika zagotavlja tudi zanesljive instrumente za podporo pri razdeljevanju sredstev. Če letna statistika recimo pokaže, da v državo redno vstopa določeno število mladoletnih oseb brez spremstva, je treba načrtovati oz. povečati sredstva za zagotavljanje posebnih nastanitvenih možnosti in podpornih storitev zanje.

4.5

Dobro vodenje statistike bo pomagalo pri zagotavljanju storitev, ki bodo ustrezale potrebam njihovih uporabnikov, pa tudi pri zagotavljanju pravičnega in sorazmernega razdeljevanja sredstev med državami članicami.

4.6

Tudi primerjalna analiza vse zakonodaje o priseljevanju, ki velja v EU-25, bi gotovo pomagala Evropski komisiji pri boljšem usklajevanju politike priseljevanja na ravni EU. Čeprav je priseljevanje domena pravosodja in notranjih zadev, evropskih državljani, zlasti iz držav, ki jih ta človeški pojav prizadeva, vedno glasneje zahtevajo, da se težave rešujejo na ravni EU. Cilj takšne analize bi bil delovati v smeri statističnega usklajevanja z namenom, pomagati politikam EU na področju migracij, da postanejo bolj koherentne.

4.7

Zanesljivi statistični podatki in analize značilnosti ilegalnih priseljencev bi državam članicam EU pomagale razumeti dejanske vzroke ilegalnega priseljevanja. Takšni podatki bi lahko vključevali socioekonomske razmere, iz katerih ti priseljenci izhajajo, njihove usposobljenosti, prizadevanja in razloge za izselitev. Lahko bi vodili k boljšemu stanju informacij o priseljencih in organizaciji sredstev za izobraževalne programe za te osebe. Zbiranje statističnih podatkov o številu priseljencev, ki so obveščeni o prošnjah za mednarodno zaščito ali o številu vloženih, odobrenih in zavrnjenih prošenj za različne vrste statusov (člen 4), je prav tako ključnega pomena pri oblikovanju politik zaščite priseljencev. Zbiranje in obdelava podatkov bi morala potekati pod nadzorom javnih oblasti držav članic, ki bi v ta namen prejele nova sredstva glede na osebje, usposobljenost in instrumente. Njihova naloga bi bila jamčiti za zaupnost zbranih osebnih podatkov in pripraviti letno poročilo za njihov parlament. Primerjanje takšnih informacij in statističnih podatkov zahteva skupne napore držav članic in zaposlitev poklicnih tolmačev za komunikacijo s priseljenci, s čimer bi dobili vse podatke, potrebne za uspešno analizo. Takšen način zbiranja podatkov bi državam članicam pomagal pri izvajanju ustreznih ukrepov. Zgoraj navedeni programi prispevajo k vključevanju priseljencev v družbe držav članic. Pri zbiranju podatkov, med drugim tudi o socialnih razmerah priseljencev, so na voljo določeni skladi. Takšni statistični instrumenti bi bili na področju varstva človekovih pravic v pomoč tudi organom, kot je evropska opazovalnica.

4.8

Potrebni so tudi podatki o centrih za pridržanje in odprtih centrih za namestitev ilegalnih priseljencev. Tako bi Evropska komisija lahko predlagala splošno politiko za ureditev tega vprašanja.

4.9

Države članice bi tudi morale sodelovati pri primerjavi podatkov o delu (legalnem in nelegalnem) in namestitvi priseljencev. Ti podatki bi EU-25 dali informacije o težnjah, kar bi lahko vodilo k oblikovanju politik za izboljšanje življenja in razmer priseljenih delavcev. Torej bi bila naloga držav članic, da zagotovijo zaupnost zbranih osebnih podatkov, in naloga pristojnih služb, da pripravijo letno poročilo za njihov parlament.

4.10

Statistične podatke je mogoče uporabiti tudi v kampanjah za ozaveščanje javnosti in vključevanje priseljencev. Statistični podatki, zlasti o socialnih razmerah, iz katerih priseljenci izhajajo, in izobraževanju, ki so ga bili deležni, bi državljanom EU lahko tudi pomagali pri vključevanju teh priseljencev. Zato Odbor spodbuja Komisijo, da poudari pomen vodenja podatkov o socialnih in izobraževalnih vidikih.

4.11

Statistični podatki o izdatkih države sprejemnice, potrebnih za nadzor, pripor, vrnitev priseljencev v domovino in njihovo vključevanje so ravno tako izredno pomembni, saj bi tako države EU-25 lahko pomagale pri oblikovanju splošnega sklada in politike o priseljevanju, temelječo na solidarnosti. Statistični podatki lahko prispevajo tudi k boljši oceni potreb po financiranju.

4.12

Odbor spodbuja Komisijo, da uvede nova merila za prihode priseljencev, ki bi vključevali tiste, ki prispejo po zračnih, kopenskih ali morskih poteh, da bi pripravili obsežnejše statistične podatke o preprečevanju nezakonitega vstopa in bivanja (člen 5) ter za izboljšanje virov podatkov in standardov kakovosti (člen 9).

5.1

V zadnjih letih je Evropa doživela valove ilegalnih priseljencev iz podsaharske Afrike in drugih afriških držav. Ilegalni priseljenci in prosilci za azil so pogosto osebe, ki so pobegnile iz svoje matične države, ker so bile preganjane med drugim zaradi svoje vere, rase in političnega prepričanja, pa tudi zaradi državljanske vojne, lakote, revščine, naravnih nesreč in ekonomskih razlogov. Mnogi so bili priča poboju družinskih članov, mučenju in drugim zlorabam ali pa so jih ločili od družine. Takšne izkušnje so razlog, da so ti priseljenci pogosto travmatizirani, ranljivi in potrebujejo zaščito. Kakovostne statistične informacije o razlogih za izselitev lahko opredelijo vzroke priseljevanja in pomagajo pri nadaljnjem razvoju in ocenjevanju ukrepov na področju azila in trgovine z ljudmi.

5.2

Države, v katere prihajajo ilegalni priseljenci, in vse osebe, ki z njimi delajo, morajo spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih človekovih pravic, nacionalne zakonodaje s področja priseljevanja in beguncev. Le tako jim bodo lahko ponudili zaščito. Varnostne sile (vojska in policija) v ciljnih državah so na začetku dolžne izvajati dejavnosti za reševanje priseljencev in njihovih življenj ter zagotoviti minimalne standarde EU za sprejetje priseljencev. Pozneje je po potrebi na voljo zdravstvena oskrba, pa tudi — če je to mogoče — določitev države, iz katere ilegalni priseljenec prihaja, in zbiranje drugih demografskih podatkov. Priseljenec ima tudi temeljno pravico do podatkov o tem, kako lahko zaprosi za azil. Pri oblikovanju ukrepov v zvezi z zaščito priseljencev je pomembno tudi zbiranje statističnih podatkov, na primer, o številu priseljencev, obveščenih o vlogi za mednarodno zaščito, o številu oddanih vlog, številu sprejetij in zavrnitev različnih vrst statusov (člen 4).

5.3

Države, v katere prihajajo priseljenci, morajo upoštevati obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih človekovih pravic in ki so jih prevzele ob podpisu mednarodnih ali regionalnih konvencij, deklaracij ali pogodb. Evropska unija kot del temeljnih pogojev pravnega reda Skupnosti zahteva, da države članice podpišejo Konvencijo o beguncih iz leta 1951 ter Protokol in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1967. Temeljna podlaga za te konvencije je Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948, ki vsebuje tudi pravico do prošnje za azil. Konvencija o beguncih je pomemben del mednarodnih človekovih pravic. Sledile so še druge konvencije, vključno s Konvencijo proti mučenju iz leta 1984, in Konvencijo o pravicah otroka (7). Države članice morajo upoštevati direktive EU, zlasti 2003/9/ES o minimalnih standardih za sprejem (8), 2004/83/ES o minimalnih standardih za priznanje in status (9) ter 2005/85/ES o minimalnih standardih za postopke v državah članicah za odobritev in preklic statusa begunca (10).

5.4

Zato je zelo pomembno, da države članice delujejo v skladu z naštetimi konvencijami, kar bo zagotovilo, da prosilci za azil dobijo osnovno zaščito in niso „obsojeni“, še preden je njihova prošnja za azil ocenjena, in se jih obravnava humano ter prejmejo status begunca ali kakšen drug status.

5.5

Primerljive analize o tem, kako države članice uporabljajo opredelitve v zvezi s priseljevanjem, določene v členu 2, in določbe člena 4 (glej sporočilo Komisije KOM(2005) 375 končno), močno prispevajo k zagotavljanju mednarodne zaščite priseljencev.