(1)

Prehod na nizkoogljično, bolj trajnostno, z viri gospodarno in krožno gospodarstvo v skladu s cilji trajnostnega razvoja je ključnega pomena za zagotavljanje dolgoročne konkurenčnosti gospodarstva Unije. Unija je leta 2016 podpisala Pariški sporazum (2). V točki (c) člena 2(1) Pariškega sporazuma je določen cilj okrepitve odziva na podnebne spremembe, med drugim z zagotavljanjem, da se bodo finančni tokovi ujemali z usmerjenostjo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in k razvoju, odpornemu na podnebne spremembe.

(2)

Komisija je ob priznavanju tega izziva decembra 2019 predstavila evropski zeleni dogovor (3). Zeleni dogovor je nova strategija za rast, katere cilj je Unijo preobraziti v pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom, ki leta 2050 ne bo ustvarjalo nobenih neto emisij toplogrednih plinov in v katerem bo gospodarska rast ločena od rabe virov. To zahteva tudi, da se vlagateljem ponudijo jasni, dolgoročni signali za izogibanje nasedlim naložbam in povečanje trajnostnega financiranja.

(3)

Komisija je marca 2018 objavila svoj akcijski načrt „Financiranje trajnostne rasti“ (4) o vzpostavitvi ambiciozne in celovite strategije za financiranje trajnostne rasti. Eden od ciljev, navedenih v akcijskem načrtu, je namenjen preusmeritvi kapitalskih tokov v trajnostne naložbe, da bi dosegli trajnostno in vključujočo rast. Ocena učinka, na kateri temeljijo naknadne zakonodajne pobude, objavljena maja 2018 (5), je pokazala potrebo po pojasnitvi, da bi morale zavarovalnice in pozavarovalnice v okviru obveznosti, ki jih imajo do imetnikov polic, upoštevati dejavnike trajnostnosti. Zato bi morale zavarovalnice in pozavarovalnice redno ocenjevati ne le vsa relevantna finančna tveganja, ampak tudi vsa relevantna tveganja glede trajnostnosti iz Uredbe (EU) 2019/2088 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ki bi lahko, kadar se pojavijo, dejansko ali potencialno bistveno negativno vplivala na vrednost naložbe ali obveznosti. Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/35 (7) se ne sklicuje izrecno na tveganja glede trajnostnosti. Zato in za zagotovitev, da se sistem upravljanja ustrezno izvaja in upošteva, je treba pojasniti, da bi morala sistem upravljanja zavarovalnic in pozavarovalnic ter ocena skupnih potreb teh podjetij po solventnosti odražati tveganja glede trajnostnosti.

(4)

Zavarovalnice, ki razkrijejo glavne škodljive vplive na dejavnike trajnostnosti v skladu z Uredbo (EU) 2019/2088, bi morale tudi prilagoditi svoje postopke, sisteme in notranje kontrole ob upoštevanju teh razkritij.

(5)

Glede na prizadevanja Komisije zagotoviti, da se podnebna in okoljska tveganja upravljajo in vključijo v finančni sistem, ter pomen politik prejemkov pri zagotavljanju, da osebje zavarovalnic in pozavarovalnic učinkovito upravlja tveganja, ki se ugotovijo s sistemom upravljanja tveganj, bi morale politike prejemkov zavarovalnic in pozavarovalnic vsebovati informacije o tem, kako te politike upoštevajo vključevanje tveganj glede trajnostnosti v sistem upravljanja tveganja.

(6)

Načelo preudarne osebe iz člena 132 Direktive 2009/138/ES zahteva, da zavarovalnice in pozavarovalnice vlagajo samo v sredstva, katerih tveganja lahko ustrezno opredelijo, izmerijo, spremljajo, upravljajo, nadzirajo in o njih poročajo. Za zagotovitev, da zavarovalnice in pozavarovalnice učinkovito upravljajo podnebna in okoljska tveganja, bi bilo treba pri izvajanju načela preudarne osebe upoštevati tveganja glede trajnostnosti, naložbeni postopki zavarovalnic in pozavarovalnic pa bi morali odražati preference njihovih strank glede trajnostnosti, kot se upoštevajo v postopku odobritve produkta.

(7)

Delegirano uredbo (EU) 2015/35 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(8)

Nadzornim organom, zavarovalnicam in pozavarovalnicam bi bilo treba dati dovolj časa, da se prilagodijo novim zahtevam iz te uredbe. Njeno uporabo bi bilo zato treba odložiti –