(1)

Unija prispeva k zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov in k njihovi umestitvi v središče notranjega trga s tem da podpira in dopolnjuje politike držav članic pri zagotavljanju, da lahko državljani v celoti uživajo koristi notranjega trga ter da so pri tem njihovi pravni in ekonomski interesi ustrezno obravnavani in zaščiteni. Dobro delujoč in verodostojen sektor finančnih storitev je ključni element notranjega trga in njegovih čezmejnih zmogljivosti. Zahteva stabilen okvir za regulacijo in nadzor, ki hkrati zagotavlja finančno stabilnost in podpira trajnostno gospodarstvo. Obenem bi moral dobro delujoč in verodostojen sektor finančnih storitev zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev, vključno z malimi vlagatelji, varčevalci, imetniki zavarovalnih polic, člani in upravičenci pokojninskih skladov, posameznimi delničarji, posojilojemalci ter malimi in srednjimi podjetji.

(2)

Od leta 2007 je bilo zaupanje končnih uporabnikov finančnih storitev, zlasti potrošnikov, omajano zaradi finančne in gospodarske krize. Da bi se povrnilo njihovo zaupanje v trdnost finančnega sektorja in da bi se prispevalo k njegovim dobrim praksam, je torej pomembno povečati dejavno udeležbo in vključevanje potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev, vključno z malimi vlagatelji, varčevalci, imetniki zavarovalnih polic, člani in upravičenci pokojninskih skladov, posameznimi delničarji, posojilojemalci ter malimi in srednjimi podjetji, kakor tudi deležnikov, ki zastopajo njihove interese, v oblikovanje politike v Uniji ter oblikovanje druge ustrezne večstranske politike v finančnem sektorju.

(3)

Za dosego teh ciljev je na pobudo več poslanskih skupin Evropskega parlamenta Komisija konec leta 2011 začela pilotni projekt, namenjen zagotavljanju nepovratnih sredstev, da bi podprli razvoj središča finančnega strokovnega znanja za potrošnike, druge končne uporabnike in deležnike, ki zastopajo njihove interese, da bi okrepili njihovo zmožnost sodelovanja pri oblikovanju politike Unije na področju finančnih storitev ter spodbudili razvoj odpornega bančnega sistema. Glavni cilji politike so bili, da bi se oblikovalcem politike Unije pri začetku pripravljanja novega prava Unije zagotovila stališča, ki niso stališča strokovnjakov v finančnem sektorju, zagotoviti, da bi pravo Unije odražalo interesi potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev, zagotoviti, da bi bila širša javnost bolje obveščena o tekočih vprašanjih v okviru regulacije finančnega sektorja, s čimer bi se povečala finančna pismenost, in zagotoviti, da bi se okrepilo dejavno sodelovanje potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev pri oblikovanju politike Unije na področju finančnih storitev, kar bi privedlo do dobro uravnoteženega prava Unije.

(4)

Posledično je Komisija med letoma 2012 in 2015 ter po javnem razpisu za zbiranje predlogov dodelila nepovratna sredstva za poslovanje dvema neprofitnima subjektoma: Finance Watch in Better Finance. Ta nepovratna sredstva so se leta 2012 in 2013 dodelila v okviru pilotnega projekta, ki je trajal dve leti, ter v obliki pripravljalnega ukrepa od leta 2014. Poleg tega je bilo leta 2016 odločeno, da se namesto nepovratnih sredstev za poslovodenje zagotovijo nepovratna sredstva za ukrepe, saj slednje zagotavljajo boljši nadzor porabe proračuna Unije. Glede na to, da se na podlagi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (3) pripravljalni ukrep lahko uporablja le največ tri zaporedna leta, mora zakonodajni akt zagotoviti pravno podlago za financiranje teh ukrepov od leta 2017.

(5)

Organizacija Finance Watch je bila z nepovratnimi sredstvi Unije leta 2011 ustanovljena kot mednarodno neprofitno združenje po belgijskem pravu. Njena naloga je ščititi interese civilne družbe v finančnem sektorju. Kot posledica nepovratnih sredstev Unije je organizaciji Finance Watch v kratkem času uspelo oblikovati usposobljeno skupino strokovnjakov, ki so bili zmožni izvajati študije, analizo politike in dejavnosti obveščanja na področju finančnih storitev.

(6)

Organizacija Better Finance je nastala kot posledica zaporednih reorganizacij in preoblikovanja blagovne znamke evropskih združenj vlagateljev in delničarjev, ki so obstajala že od leta 2009. Z nepovratnimi sredstvi Unije ji je uspelo oblikovati središče finančnega strokovnega znanja, ki se v skladu z njenim članstvom in viri osredotoča predvsem na interese potrošnikov, posameznih vlagateljev, posameznih delničarjev, varčevalcev in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev.

(7)

Na podlagi ocene pilotnega projekta, ki je bila izvedena v letu 2015, in poznejšega pripravljalnega ukrepa je bilo ugotovljeno, da so bili cilji politike na splošno doseženi. Organizaciji Finance Watch in Better Finance sta delovali na dopolnilnih področjih politike in bili usmerjeni na različno ciljno publiko. Skupno so njune dejavnosti zajele večino finančnega političnega programa Unije od leta 2012 in organizaciji Finance Watch in Better Finance sta si, kolikor so jima dopuščala sredstva, prizadevali razširiti svoje dejavnosti, da bi Unijo široko geografsko pokrili.

(8)

Obe organizaciji sta ustvarili dodano vrednost dejavnostim svojih nacionalnih članov in potrošnikov Unije. Nacionalnim organizacijam, ki se ukvarjajo s široko paleto potrošniških vprašanj, pogosto primanjkuje strokovnega znanja na področjih politike, izrecno povezanih s finančnimi storitvami in povezanimi postopki oblikovanja politike Unije. Poleg tega podobne organizacije do zdaj niso bile identificirane na ravni Unije. Čeprav je ocena pilotnega projekta pokazala, da se od leta 2012 noben drug kandidat ni odzval na zaporedne letne razpise za zbiranje predlogov, bi bilo treba program iz te uredbe po obdobju 2017–2020 odpreti tudi za morebitne druge upravičence, če izpolnjujejo njegove zahteve.

(9)

Kljub rednim prizadevanjem organizacij Finance Watch in Better Finance ni uspelo pritegniti stabilnega in znatnega financiranja drugih donatorjev, ki so neodvisni od finančnega sektorja, in zato za finančno samostojnost ostajata močno odvisni od financiranja Unije. Sofinanciranje iz Unije je zato trenutno potrebno, da se zagotovijo sredstva za doseganje želenih ciljev politike v prihodnjih letih in da bi tem organizacijama ter njunim strokovnjakom in upravnemu osebju, ki so doslej v kratkem času uspeli začeti te dejavnosti, zagotovilo finančno stabilnost. Zato je treba vzpostaviti program Unije za obdobje 2017–2020 za podpiranje dejavnosti organizacij Finance Watch in Better Finance (v nadaljnjem besedilu: program), ki bodo dopolnjevale podobne politike, ki jih države članice izvajajo na nacionalni ravni. Finančna stabilnost je ključnega pomena za ohranitev strokovnega znanja in nadaljnje načrtovanje projektov v obeh organizacijah. Ne glede na to bi si morali organizaciji, ki prejmeta podporo iz programa, prizadevati za večji delež financiranja iz drugih virov.

(10)

Nadaljevanje financiranja organizacij Finance Watch in Better Finance za obdobje 2017–2020 v skladu z istimi smernicami kot za pripravljalni ukrep bi zagotovilo, da se bodo ohranili doslej ocenjeni pozitivni učinki njunih dejavnosti. Finančna sredstva za izvajanje programa bi morala temeljiti na povprečnih dejanskih stroških, ki jih je vsaka organizacija imela med letoma 2012 in 2015. Najvišja stopnja sofinanciranja Unije, torej 60 %, bi morala ostati nespremenjena. V primeru, da bi program in financiranje iz njega podaljšali po letu 2020 in bi se pojavili drugi morebitni upravičenci, bi lahko razpis odprli vsem drugim organizacijam, ki izpolnjujejo merila in prispevajo k ciljem programa.

(11)

Ta uredba za celotno obdobje trajanja programa določa finančna sredstva, ki v okviru letnega proračunskega postopka za Evropski parlament in Svet pomenijo prednostni referenčni znesek v smislu točke 17 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (4).

(12)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za vzpostavitev letnih delovnih programov.

(13)

Vsaka upravičenka bi morala vsako leto pred 30. novembrom Komisiji predložiti opis dejavnosti, ki jih načrtuje za naslednje leto za dosego ciljev politike programa. Te dejavnosti bi bilo treba podrobno opisati, vključno z njihovimi cilji, pričakovanimi rezultati in učinkom, oceno stroškov in časovnim okvirom ter ustreznimi kazalniki za njihovo presojo.

(14)

Finančno podporo bi bilo treba dodeljevati v skladu s pogoji iz Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 in Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012 (5).

(15)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu najpozneje 12 mesecev pred zaključkom programa predložiti ocenjevalno poročilo o doseženih rezultatih programa. V ocenjevalnem poročilu bi bilo treba presoditi, ali naj se program nadaljuje še po obdobju 2017–2020. Za vsako podaljšanje, spremembo ali obnovitev programa po tem obdobju bi bilo treba izvesti javni razpis za izbiro upravičencev.

(16)

Finančne interese Unije bi bilo treba v celotnem ciklu odhodkov zaščititi s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje nepravilnosti, povračilo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi upravne in denarne kazni.

(17)

Upravičenki bi si morali po najboljših močeh prizadevati, da bi bile njune dejavnosti vidne v vseh državah članicah. Da bi dosegli ta cilj, bi morali skušati navezati stike z ustreznimi potrošniškimi nevladnimi organizacijami po Uniji in po možnosti prevesti informacije v zvezi s svojo organiziranostjo, članstvom in dejavnostmi ter te informacije objaviti na svojem spletnem mestu.

(18)

Da se zagotovi nadaljevanje dejavnosti, podprtih s sredstvi Unije, ki jih izvajata upravičenki, bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave in bi se morala uporabljati od 1. maja 2017.

(19)

Ker cilja te uredbe, in sicer vzpostaviti program Unije v podporo posebnim dejavnostim, ki povečujejo vključevanje potrošnikov in drugih končnih uporabnikov finančnih storitev v oblikovanje politike na področju finančnih storitev, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –