(1)

Določbe v tej uredbi so tesno povezane, saj obravnavajo vzporejanje ocen kreditnega tveganja, razen tistih, ki so dodeljene pozicijam v listinjenju. Za zagotovitev skladnosti med tistimi določbami, ki bi morale začeti veljati istočasno, ter za olajšanje celovitega pregleda in enotnega dostopa do določb za tiste, za katere te obveznosti veljajo, je zaželeno vse izvedbene tehnične standarde, ki jih zahteva Uredba (EU) št. 575/2013 v zvezi z vzporejanjem ocen kreditnega tveganja, razen tistih, ki so dodeljene pozicijam v listinjenju, združiti v eno samo Uredbo.

(2)

Člen 136(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 zahteva, da se za vse zunanje bonitetne agencije (v nadaljnjem besedilu: ECAI) določi, kateri stopnji kreditne kakovosti iz oddelka 2 navedene uredbe ustrezajo zadevne bonitetne ocene ECAI („vzporejanje“). ECAI so bonitetne agencije, ki so registrirane ali certificirane v skladu z Uredbo (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (2), ali centralne banke, ki izdajajo bonitetne ocene in so izvzete iz uporabe navedene uredbe.

(3)

Nekateri podobni izrazi in koncepti, ki se uporabljajo v Uredbi (ES) št. 1060/2009 in v Uredbi (EU) št. 575/2013 lahko povzročajo nesporazume. „Bonitetna ocena“ je izraz, ki se v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 uporablja tako za „oznake“ različnih kategorij ocen ECAI kot za dodelitev takšne ocene določeni postavki. Vendar točki (h) in (a) člena 3(1) Uredbe (ES) št. 1060/2009 jasno razlikujeta med tema dvema konceptoma z uporabo izrazov „bonitetna kategorija“ oziroma „bonitetna ocena“. Ker je ta dva koncepta treba uporabljati ločeno in zaradi komplementarnosti obeh uredb, bi bilo treba, da bi se izognili zmedi, uporabljati natančnejšo terminologijo iz Uredbe (ES) št. 1060/2009.

(4)

Ker člen 4(1) Uredbe (ES) št. 1060/2009 kreditnim institucijam in investicijskim podjetjem dovoljuje uporabo bonitetnih ocen v regulativne namene samo, če jih izdajo bonitetne agencije s sedežem v Uniji, ki so registrirane ali certificirane v skladu s to uredbo, bi moralo vzporejanje bonitetnih ocen ECAI zajemati bonitetne ocene, ki so skladne z opredelitvijo bonitetne ocene iz točke (a) člena 3(1) te uredbe. Nadalje, glede na to, da se v skladu s členom 136 Uredbe (EU) št. 575/2013, vzporejanje zahteva za vse ECAI, pri čemer opredelitev le-teh iz člena 4(1)(98) navedene uredbe vključuje tudi bonitetne ocene, ki jih pripravijo centralne banke, izvzete iz uporabe Uredbe (ES) št. 1060/2009, bi moralo vzporejanje bonitetnih kategorij ECAI zajemati tudi takšne bonitetne ocene. Uredba (EU) št. 575/2013 prepoveduje uporabo bonitetnih ocen za nekatere razrede sredstev (kot je lastniški kapital) v okviru standardiziranega pristopa. Kar zadeva ocenjevanje kolektivnih naložbenih podjemov (v nadaljnjem besedilu: KNP) s stalnim donosom, bi bilo zato treba v vzporejanje bonitetnih ocen ECAI zajeti samo tiste, ki so odvisni zgolj od kreditne kakovosti osnovnih sredstev.

(5)

Cilj vzporejanja je dodelitev ustreznih uteži tveganja iz Uredbe (EU) št. 575/2013 bonitetnim kategorijam ECAI. Zato bi moralo biti pri vzporejanju mogoče opredeliti ne le relativnih razlik glede tveganja, ampak tudi absolutne ravni tveganja vsake bonitetne kategorije, s čimer bi se zagotovile ustrezne ravni kapitala v okviru standardiziranega pristopa.

(6)

Glede na širok razpon metodologij, ki jih uporabljajo ECAI, sta objektivnost in doslednost metodologij vzporejanja ključna vidika tako za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev za institucije kot tudi za pošteno obravnavo ECAI. Zato je treba pri pripravi pravil o uporabi kvantitativnih in kvalitativnih dejavnikov in njihovi primerjavi s primerjalno vrednostjo izhajati iz prejšnjega regulativnega okvira, in sicer Dela 3 Revidiranih smernic o priznavanju zunanjih bonitetnih agencij z dne 30. novembra 2010, da bi se zagotovil nemoten prehod na vzporejanje iz te uredbe. To bi prav tako zagotovilo skladnost z mednarodnimi standardi iz tega področja, kar se odraža v Prilogi 2 sporazuma „Basel II: Mednarodno približevanje merjenja kapitalske ustreznosti in kapitalskih standardov: spremenjeni okvir – celovita različica“ iz junija 2006.

(7)

Opredelitve neplačila, ki jih uporabljajo ECAI, se lahko razlikujejo od tiste, ki je določena v členu 178 Uredbe (EU) št. 575/2013, kar se odraža v Uredbi (ES) št. 1060/2009 in Delegirani uredbi Komisije (EU) 2015/2 (3). Vseeno bi bilo treba za zagotovitev, da splošna raven kapitala, ki je potreben za zunanje ocenjene izpostavljenosti, ni spremenjena, za namene te uredbe kot opredelitev neplačila uporabiti vrste neplačil, uporabljene za umerjanje primerjalnih vrednosti iz točke (c) člena 136(2) Uredbe (EU) št. 575/2013.

(8)

Vzporejanje mora biti razumljeno kot ujemanje bonitetnih kategorij ECAI z regulativno lestvico, določeno za bonitetne namene. Zato bi se moralo obravnavati kot ločen koncept od tega, kar mora Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) zagotoviti v obliki poročila v skladu s členom 21(4b) Uredbe (ES) št. 1060/2009, da se vlagateljem omogoči enostavna primerjava vseh bonitetnih ocen, ki obstajajo v zvezi s posameznim ocenjenim subjektom. Prav tako za namene te uredbe vzporejanje ne pomeni vzporejanj, ki se razvijejo znotraj drugih okvirov, kot je bonitetni okvir Eurosistema, saj lahko ti delujejo v skladu z različnimi metodologijami in opredelitvami.

(9)

Za vsak zadevni sklop bonitetnih kategorij (bonitetna lestvica) bi bilo treba izvesti drugačno vzporejanje. Kadar je bonitetna lestvica ECAI enaka za razrede izpostavljenosti, se vzporejanje ne bi smelo razlikovati, da se zagotovi razlikovanje uteži tveganja po razredih izpostavljenosti, določenih z Uredbo (EU) št. 575/2013. Kadar ima ECAI več bonitetnih lestvic, bi bilo treba pri vzporejanju upoštevati razmerje, ki ga ECAI vzpostavi med njimi.

(10)

Nenaročene bonitetne ocene iz točke (x) člena 3(1) Uredbe (ES) št. 1060/2009 bi bilo treba vključiti v vzporejanje ECAI, če je te ocene mogoče uporabljati za regulativne namene v skladu s členom 4(1) Uredbe (ES) št. 1060/2009 in je Evropski bančni organ (EBA) potrdil, da se po kakovosti ne razlikujejo od naročenih bonitetnih ocen te ECAI v skladu s členom 138 Uredbe (EU) št. 575/2013.

(11)

Pri pripravi vzporejanja bi bilo treba uporabiti tako kvantitativne kot kvalitativne dejavnike, pri čemer se kvalitativni dejavniki upoštevajo na drugi stopnji, kot in kadar so potrebni, zlasti pa kadar kvantitativni dejavniki ne zadostujejo. Posledično bi kvalitativni dejavniki morali prispevati k pregledovanju, popravljanju in izboljševanju vsakršnega začetnega vzporejanja, opravljenega na podlagi kvantitativnih dejavnikov, kadar je takšen pregled upravičen in potreben. Ta dvostopenjski pristop je potreben, da se prispeva k objektivnosti vzporejanja in za zagotovitev, da vzporejanje dejansko predstavlja ujemanje bonitetnih kategorij ECAI z regulativno lestvico, ki je bila opredeljena za bonitetne namene.

(12)

Potreben je za preprečitev neprimernega večjega oškodovanja tistih ECAI, ki zaradi njihovega nedavnega vstopa na trg predložijo omejene kvantitativne informacije, da se bonitetna vprašanja uravnotežijo z vprašanji trga. Zato bi bilo treba zmanjšati pomembnost kvantitativnih dejavnikov za izpeljavo vzporejanja. Vzporejanje bi bilo treba posodobiti vsakič, kadar je to potrebno, da se upoštevajo kvantitativne informacije, zbrane po začetku veljavnosti te uredbe.

(13)

Stopnjo neplačil, povezano s postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna kategorija, bi bilo treba šteti za najbolj reprezentativen kvantitativni dejavnik ter bi jo bilo treba izračunati iz podatkov o neplačilu za takšne postavke. Kadar ni na voljo dovolj podatkov o neplačilu za takšne postavke, bi bilo še vedno treba izračunati okvirno oceno stopnje neplačil na podlagi mnenja zadevnega ECAI in vseh dokazov o neplačilu, povezanih s postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna kategorija, za katero se izvaja vzporejanje.

(14)

Pri izračunu stopnje neplačil je treba izpolniti nekatere zahteve za zagotovitev, da vse ECAI dobijo primerljiv rezultat. Na primer, stopnja neplačil mora biti merjena za obdobje treh let, da se omogoči opazovanje večjega števila neplačil, kadar je tveganje zelo nizko, ter mora upoštevati umike, da se prepreči podcenjevanje tveganja. Poleg tega ne bi smel vključevati niti ocen javnega sektorja niti ocen izdaje, glede na redek pojav neplačil za prvo vrsto ocen ter da se prepreči pristranski izračun stopenj neplačila v korist izdajateljem z visokim številom izdaj tako, da se zanje uporabijo ocene izdaje.

(15)

Stopnje neplačil bi bilo treba izračunati za vsako bonitetno kategorijo, kolikor je to mogoče za dolgoročno in kratkoročno opazovalno obdobje. Prvo bi moralo dati podlago za vzporejanje, medtem ko bi moralo slednje zagotoviti zgodnje opozorilo glede morebitnega povečanja ali zmanjšanja ravni tveganja bonitetne kategorije. Kadar ni na voljo zadostno število bonitetnih ocen, bi bilo zaradi visoke stopnje negotovosti glede izračuna kratkoročnih stopenj neplačil treba izračunati le dolgoročne stopnje neplačil. V tem primeru bi kvalitativni dejavniki morali zagotoviti opozorilo o morebitnem povišanju ravni tveganja bonitetne kategorije.

(16)

Opredelitev neplačila, kot jo je določila ECAI za izračun stopnje neplačila v zvezi s postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna kategorija, je ključni element vzporejanja. Zaradi strožje opredelitve neplačila so stopnje neplačil lahko višje v primerjavi z drugimi manj strogimi opredelitvami neplačila. Zato bi bilo treba oceniti učinek opredelitve neplačila na izračun stopnje neplačila, da se zagotovi pravilno vzporejanje.

(17)

Kadar je na voljo le malo podatkov o neplačilih, bi bilo treba pri vzporejanju upoštevati časovno obdobje, upoštevano v bonitetni kategoriji, da se zagotovi skladnost po vseh ECAI. Torej, kadar je bilo izbrano kratkoročno obdobje, lahko nekatere postavke izpolnjujejo pogoje za določeno raven tveganja. Vendar lahko te iste postavke predstavljajo precej drugačno raven tveganja, če se ocenijo za triletno obdobje, izbrano za izračun stopnje neplačila. Ta dejavnik mora biti priznan in ustrezno upoštevan pri vzporejanju.

(18)

Pomen bonitetne kategorije in njen relativen položaj znotraj bonitetne lestvice bi morala biti zlasti koristna, kadar ni na voljo nobenega kvantitativnega dejavnika in je vzporeditev sosednje bonitetne kategorije znana. V ta namen bi bilo treba stopnje kreditne kakovosti karakterizirati v smislu vidikov, kot so sposobnost izdajatelja, da izpolni svoje finančne obveznosti, njegova občutljivost na gospodarske razmere ali njegova bližina statusu neplačnika.

(19)

Prav tako bi bilo treba upoštevati splošne dejavnike tveganja postavk, ki se jim dodeli bonitetna kategorija. Velikost in stopnja razpršenosti dejavnosti postavk, katerim se dodeli bonitetna kategorija, bi se morali šteti za pomembna kazalnika njihovega profila osnovnega tveganja. Prav tako bi moralo biti mogoče kot kvalitativne dejavnike obravnavati druga merila kreditne kakovosti, dodeljena postavkam iste bonitetne kategorije, da se posredujejo dodatne informacije glede neplačil znotraj zadevne bonitetne kategorije. Pomembnost, objektivnost in zanesljivost različnih meril kreditne kakovosti bi bilo treba previdno analizirati, preden se začnejo uporabljati za namene vzporejanja.

(20)

Za zagotovitev skladnosti z mednarodnimi standardi bi bilo treba za namene vzporejanja uporabiti primerjalne vrednosti dolgoročnih in kratkoročnih stopenj neplačil, navedene v dokumentu: „Basel II: Mednarodno približevanje merjenja kapitalske ustreznosti in kapitalskih standardov: spremenjeni okvir – celovita različica“ iz junija 2006. Vendar bi bilo treba zagotoviti natančnejša pravila, da se upošteva raznolikost ECAI, ki trenutno delujejo na trgu EU in katerih stopnje neplačil lahko precej odstopajo od vzorca mednarodnih ECAI, ki je podlaga za trenutno primerjalno vrednost. Natančneje, dolgoročno primerjalno vrednost bi bilo treba opredeliti v smislu intervalov in tako priznati, da je lahko s posamezno stopnjo kreditne kakovosti združljivih več vrednosti.

(21)

Bonitetne kategorije bi bilo treba sprva vzporediti v stopnjo kreditne kakovosti na podlagi primerjave njihove dolgoročne stopnje neplačila z dolgoročno primerjalno vrednostjo in informacij, ki jih zagotovijo kvalitativni dejavniki.

(22)

V skladu z drugim pododstavkom člena 136(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 bi bilo treba ustreznost vzporejanja pogosto pregledati, ker se lahko dolgoročna stopnja neplačila spremeni in postane reprezentativna za različno stopnjo kreditne kakovosti. V ta namen bi bilo treba nedavne kratkoročne stopnje neplačil, ki se ugotovijo znotraj bonitetne kategorije, redno primerjati z njihovimi zadevnimi kratkoročnimi primerjalnimi vrednostmi („raven spremljanja“ in „sprožitvena raven“). Kršitev kratkoročnih primerjalnih vrednosti dve leti zapored lahko kaže na poslabšanje standardov ocenjevanja, kar lahko pomeni, da je nova osnovna dolgoročna stopnja neplačila reprezentativna za manj ugodno stopnjo kreditne kakovosti. Ta pokazatelj bi bil bolj relevanten, kadar se krši sprožitvena raven, ne pa ravni spremljanja. Predvsem bi lahko ena sama postavka v neplačilu, povezana z najvišjimi bonitetnimi kategorijami, sprožila možnost pregleda vzporejanja, dodeljenega ECAI, ki je ocenila postavko.

(23)

Revidirane osnutke izvedbenih tehničnih standardov bi bilo treba predložiti, kadar so potrebni, da se novo ustanovljene ECAI vključi v vzporejanje.

(24)

Ker je ves čas treba spoštovati Uredbo (EU) 575/2013, je treba izvajanje vzporejanja nenehno spremljati.

(25)

Ta uredba temelji na osnutkih izvedbenih tehničnih standardov, ki so jih Komisiji skupaj predložil EBA, ESMA in Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA) (evropski nadzorni organi).

(26)

Komisija je 29. marca 2016 Skupni odbor evropskih nadzornih organov seznanila s svojim namenom, da potrdi osnutek izvedbenih tehničnih standardov s spremembami, da bi zagotovila ravnovesje med stabilnim bonitetnim pristopom in potrebo po izogibanju nadaljnji koncentraciji na že tako zelo koncentriranem trgu bonitetnega ocenjevanja, na katerem prevladujejo tri velike ECAI s skupnim tržnim deležem približno 90 %. Komisija je v svojem obvestilu poudarila zlasti potrebo po preprečitvi, da bi se po treh letih samodejno uporabilo konzervativnejše vzporejanje za vse ECAI, ki niso izdelale dovolj ocen in ne glede na kakovost njihovih ocen, saj pri takšnem pristopu obstaja nevarnost nastanka regulativne ovire za vstop na trg, prav tako tudi ogroža konkurenčni položaj manjših/novejših ECAI zgolj zato, ker ne pripravijo toliko ocen kot večje uveljavljene agencije. V svojem uradnem mnenju z dne 12. maja 2016 je Skupni odbor evropskih nadzornih organov potrdil svoje prvotno stališče in ni ponovno predložil izvedbenih tehničnih standardov, spremenjenih v skladu s predlaganimi spremembami Komisije.

(27)

Za zagotovitev ravnovesja med stabilnim bonitetnim pristopom in konkurenco na trgu bonitetnega ocenjevanja bi se v osnutku izvedbenih tehničnih standardov morale spremeniti določbe, ki lahko neprimerno bolj oškodujejo manjše/novejše ECAI zaradi njihovega nedavnega vstopa na trg, zlasti določbe v zvezi z uporabo konzervativnejše obravnave v primeru omejenih podatkov in samodejnim začetkom veljavnosti novega vzporejanja z letom 2019 ter določba v zvezi s pregledom vzporejanja in razpredelnicami vzporejanja, ki bodo veljavne od leta 2019.

(28)

EBA, ESMA in EIOPA so izvedle odprta javna posvetovanja o osnutkih izvedbenih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, analizirale morebitne s tem povezane stroške in koristi ter zaprosile za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (4) – mnenje interesne skupine za vrednostne papirje in trge, ustanovljene v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (5) – in mnenje interesne skupine za zavarovanja in pozavarovanja, ustanovljene v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (6) –