PRILOGA

SMERNICE ZA POLITIKE ZAPOSLOVANJA DRŽAV ČLANIC

DEL II INTEGRIRANIH SMERNIC EVROPA 2020

Smernica 5: Spodbujanje povpraševanja po delovni sili

Države članice bi morale olajšati ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, zmanjšati ovire podjetij pri zaposlovanju ter spodbujati podjetništvo in zlasti podpirati ustanavljanje in rast malih podjetij. Dejavno bi morale spodbujati socialno gospodarstvo in pospeševati socialne inovacije.

Davčno obremenitev bi bilo treba preusmeriti z dela na druge vire obdavčenja, ki manj škodijo zaposlovanju in rasti, pri čemer je treba zavarovati prihodke za ustrezno socialno zaščito in odhodke za pospeševanje rasti. Zmanjšanje obdavčitve dela bi moralo biti usmerjeno v odpravo ovir in odvračilnih dejavnikov za udeležbo na trgu dela, zlasti za ljudi, ki so od njega najbolj oddaljeni.

Države članice bi morale skupaj s socialnimi partnerji in v skladu z nacionalnimi praksami spodbujati mehanizme določanja plač, ki omogočajo prilagajanje plač razvoju produktivnosti. Treba bi bilo upoštevati razlike v strokovni usposobljenosti in gospodarski uspešnosti med regijami, sektorji in podjetji. Države članice in socialni partnerji bi morali pri določanju minimalnih plač upoštevati njihov vpliv na revščino zaposlenih, ustvarjanje delovnih mest in konkurenčnost.

Smernica 6: Izboljšanje ponudbe delovne sile, strokovne usposobljenosti in kompetenc

Države članice bi morale v sodelovanju s socialnimi partnerji spodbujati produktivnost in zaposljivost s primerno ponudbo ustreznega znanja, strokovne usposobljenosti in kompetenc. Izvesti bi morale potrebne naložbe v vse sisteme izobraževanja in usposabljanja, da bi povečale njihovo uspešnost in učinkovitost pri izboljšanju strokovne usposobljenosti in kompetenc delovne sile ter tako omogočile boljše predvidevanje in zadovoljevanje hitro spreminjajočih se potreb na dinamičnih trgih dela v vse bolj digitalnem gospodarstvu ter v okviru tehnoloških, okoljskih in demografskih sprememb. Okrepiti bi morale prizadevanja za izboljšanje dostopa vseh ljudi do kakovostnega vseživljenjskega učenja in izvajati strategije aktivnega staranja, ki omogočajo daljše delovno življenje.

Treba bi bilo obravnavati strukturne pomanjkljivosti v sistemih izobraževanja in usposabljanja, da se zagotovi kakovost učnih rezultatov in zmanjša število mladih, ki zgodaj opustijo izobraževanje. Države članice bi morale dvigniti stopnjo izobrazbe, spodbujati sisteme učenja na delovnem mestu, kot je dualno učenje, nadgraditi poklicno usposabljanje ter povečati priložnosti za priznavanje in potrjevanje strokovne usposobljenosti in kompetenc, pridobljenih zunaj okvira formalnega izobraževanja.

Treba bi bilo obravnavati visoko brezposelnost in nedejavnost. Dolgotrajno in strukturno brezposelnost bi bilo treba bistveno zmanjšati in preprečevati s celovitimi strategijami, ki se vzajemno dopolnjujejo, vključno z dejavno podporo za vrnitev na trg dela, prilagojeno posamezniku. Brezposelnost mladih in veliko število mladih, ki se ne izobražujejo, niso zaposleni in se ne usposabljajo (NEET), bi bilo treba celovito obravnavati s strukturnimi izboljšavami prehoda iz šolanja v zaposlitev, tudi prek celovitega izvajanja jamstva za mlade.

Treba bi bilo zmanjšati ovire za zaposlovanje, zlasti za prikrajšane skupine.

Povečati bi morali udeležbo žensk na trgu dela in zagotoviti enakost spolov, tudi s pomočjo enakega plačila. Spodbujati bi bilo treba usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, zlasti dostop do cenovno dosegljive kakovostne predšolske vzgoje, varstva in dolgotrajne oskrbe.

Države članice bi morale v celoti uporabiti Evropski socialni sklad in druge sklade Unije za spodbujanje zaposlovanja, socialne vključenosti, vseživljenjskega učenja in izobraževanja ter izboljšanje javne uprave.

Smernica 7: Izboljšanje delovanja trgov dela

Države članice bi morale upoštevati načela prožnosti in varnosti (v nadaljnjem besedilu: načela prožne varnosti). Zmanjšati in preprečiti bi morale segmentacijo trgov dela ter zatirati delo na črno. S predpisi o varstvu zaposlitve, delovnim pravom in pomočjo zadevnih institucij bi bilo treba ustvariti spodbudno okolje za zaposlovanje ter hkrati zagotoviti ustrezne ravni zaščite za vse zaposlene in iskalce zaposlitve. Zagotoviti bi bilo treba kakovostne zaposlitve z vidika socialno-ekonomske varnosti, organizacije dela, priložnosti za izobraževanje in usposabljanje, delovnih pogojev (vključno z zdravjem in varnostjo) ter usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja.

Države članice bi morale v skladu z nacionalnimi praksami in zaradi boljšega delovanja in večje učinkovitosti socialnega dialoga na nacionalni ravni pri oblikovanju in izvajanju zadevnih reform in politik tesno sodelovati z nacionalnimi parlamenti in socialnimi partnerji.

Države članice bi morale okrepiti aktivne politike trga dela z izboljšanjem njihove učinkovitosti, usmeritve, vpliva in obsega ter povezanosti s pasivnimi ukrepi; te politike bi bilo treba podkrepiti s pravicami in odgovornostmi, ki bi brezposelne spodbujale k aktivnemu iskanju zaposlitve. Namen teh politik bi moral biti izboljšanje usklajevanja ponudbe in povpraševanja na trgu dela ter podpora trajnostnim prehodom iz izobraževanja v zaposlitev.

Države članice bi si morale prizadevati za boljše in učinkovitejše javne službe za zaposlovanje, da bi zmanjšali in skrajšali brezposelnost z zagotavljanjem storitev, prilagojenih podpori iskalcev zaposlitve, podpiranjem povpraševanja na trgu dela in izvajanjem sistemov za merjenje uspešnosti. Morale bi učinkovito aktivirati tiste, ki lahko sodelujejo na trgu dela, in jim to omogočiti, hkrati pa zaščititi tiste, ki na njem ne morejo sodelovati. Spodbujati bi morale vključujoče trge dela, odprte vsem ženskam in moškim, in pri tem vzpostaviti učinkovite protidiskriminacijske ukrepe, hkrati pa z vlaganjem v človeški kapital povečati zaposljivost.

Treba bi bilo spodbujati mobilnost delavcev, da se izkoristi celoten potencial evropskega trga dela. Odpraviti bi morali ovire za mobilnost v zvezi s poklicnimi pokojninami in priznavanjem kvalifikacij. Države članice bi morale hkrati preprečiti zlorabe veljavnih pravil in zaznati morebiten beg možganov iz določenih regij.

Smernica 8: Pospeševanje socialne vključenosti, boj proti revščini in spodbujanje enakih možnosti

Države članice bi morale posodobiti sisteme socialne zaščite, da zagotovijo uspešno, učinkovito in ustrezno zaščito v vseh fazah posameznikovega življenja, ter tako pospeševati socialno vključenost, spodbujati enake možnosti, tudi za ženske in moške, ter odpravljati neenakosti. Z dopolnjevanjem splošnih pristopov s selektivnimi se bo povečala učinkovitost, s poenostavitvijo pa naj bi se izboljšala dostopnost in kakovost. Več pozornosti bi bilo treba nameniti preventivnim in integriranim strategijam. S sistemi socialne zaščite bi bilo treba pospeševati socialno vključevanje, in sicer s spodbujanem ljudi k dejavni udeležbi na trgu dela in v družbi. Bistvene so cenovno in drugače dostopne kakovostne storitve, kot so nega otrok, zunajšolsko varstvo, izobraževanje, usposabljanje, stanovanjske in zdravstvene storitve ter dolgotrajna oskrba. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti tudi osnovnim storitvam in ukrepom za preprečevanje zgodnje opustitve izobraževanja,za zmanjšanje revščine zaposlenih ter za boj proti revščini in socialni izključenosti.

V ta namen bi bilo treba v skladu z načeli dejavnega vključevanja uporabiti različne instrumente, ki bi se vzajemno dopolnjevali, vključno s storitvami za aktivacijo delovne sile, dostopnimi kakovostnimi storitvami in ustrezno dohodkovno podporo za potrebe posameznikov. Sistemi socialne zaščite bi morali biti oblikovani tako, da jih lahko koristijo vsi upravičenci, hkrati pa podpirajo zaščito človeškega kapitala in naložbe vanj ter skozi vse življenje preprečujejo in zmanjšujejo revščino in socialno izključenost ter varujejo pred njima.

Države članice bi morale ob upoštevanju vse daljših življenjskih dob in demografskih sprememb zagotoviti trajnost in ustreznost pokojninskih sistemov za ženske in moške. Izboljšati bi morale kakovost, dostopnost, učinkovitost in uspešnost zdravstvenih sistemov in sistemov dolgotrajne oskrbe, hkrati pa zagotoviti njihovo vzdržnost.