29.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 283/39

(1)

Evropska digitalna agenda, ki je del strategije Evropa 2020, naj bi povečala koristi informacijskih tehnologij pri gospodarski rasti, ustvarjanju delovnih mest in kakovosti življenja evropskih državljanov. Eno ključnih področij, ki ga obravnava digitalna agenda, je digitalizacija in hramba evropskega kulturnega spomina, ki obsega tiskano gradivo (knjige, revije, časopise), fotografije, muzejske predmete, arhivske dokumente, zvočno in avdiovizualno gradivo, spomenike in arheološka najdišča (v nadaljnjem besedilu: kulturno gradivo).

(2)

Strategija EU za digitalizacijo in hrambo temelji na delu, ki je bilo v zadnjih nekaj letih opravljeno v okviru pobude za digitalne knjižnice. Evropski parlament in Svet sta z resolucijo Parlamenta z dne 5. maja 2010 in sklepi Sveta z dne 10. maja 2010 podprla evropske ukrepe na tem področju, vključno z razvojem Europeane, tj. evropske spletne knjižnice, muzeja in arhiva. Svet je v delovnem načrtu za kulturno področje 2011–2014, ki ga je sprejel na zasedanju 18. in 19. novembra 2010, poudaril, da je treba prizadevanja na področju digitalizacije uskladiti.

(3)

Komisija je 28. avgusta 2006 državam članicam priporočila, naj s pomočjo interneta čim bolj izkoristijo gospodarski in kulturni potencial evropske kulturne dediščine. Iz poročil držav članic iz let 2008 in 2010 o izvajanju priporočila je razvidno, da so dosegle napredek, vendar pa ta napredek ni enak v vseh državah članicah in v vseh točkah priporočila.

(4)

Poleg tega so se prizadevanja na področju digitalizacije in sodelovanja na evropski ravni v zadnjih nekaj letih precej spremenila. Novosti so začetek delovanja Europeane novembra 2008, poročilo „Nova renesansa“, ki ga je 10. januarja 2011 o spletnem dostopu evropske kulturne dediščine objavil „Odbor modrih“, in predlog direktive o osirotelih delih, ki ga je Komisija predložila 24. maja 2011.

(5)

Zato je treba ukrepe za digitalizacijo in zagotavljanje spletnega dostopa do kulturne dediščine ter digitalno hrambo, ki so bili priporočeni državam članicami, posodobiti. Pri tem je treba še naprej spodbujati razvoj digitaliziranega gradiva knjižnic, arhivov in muzejev, da bo Evropa še naprej vodilni mednarodni akter na kulturnem področju in področju kreativnih vsebin ter da bo svoje bogato kulturno gradivo kar se da najbolje uporabljala. Kot je v zvezi s spletno dostopnostjo evropske kulturne dediščine poudaril „Odbor modrih“, mora Evropa ukrepati ter izrabiti prednosti digitalizacije in digitalne hrambe. Če države članice na tem področju ne bodo povečale naložb, obstaja nevarnost, da bodo kulturne in gospodarske prednosti digitalnega prehoda izrabili drugi kontinenti in ne Evropa.

(6)

Če bo kulturno gradivo dostopno na spletu, bodo državljani imeli dostop do njega po vsej Evropi ter ga uporabljali za prosti čas, študij ali delo. Tako bo evropska raznovrstna in večjezična dediščina jasno izražena na internetu, digitalizacija gradiva pa bo evropskim kulturnim ustanovam omogočala, da bodo lahko še naprej opravljale svojo nalogo, tj. zagotavljale dostop do naše kulturne dediščine in jo hranile v digitalnem okolju.

(7)

Poleg tega se digitalizirano gradivo lahko ponovno uporabi – tako za komercialne kot nekomercialne namene – na primer v učnih in izobraževalnih vsebinah, dokumentarnih filmih, turističnih aplikacijah, igrah, animacijah in oblikovnih orodjih, pod pogojem, da se pri tem v celoti spoštujejo avtorske in sorodne pravice. Je tudi pomemben prispevek h kreativnim sektorjem, ki predstavljajo 3,3 % BDP EU in 3 % zaposlenosti. Ti sektorji se srečujejo z digitalnim prehodom, ki temeljito spreminja tradicionalne modele, preoblikuje vrednostne verige ter predpostavlja nove poslovne modele. Digitalizacija in zagotavljanje širšega dostopa do kulturnih virov zagotavlja ogromne gospodarske priložnosti ter je temeljni pogoj za nadaljnji razvoj evropskih kulturnih in ustvarjalnih zmogljivosti ter prisotnosti evropskega gospodarstva na tem področju.

(8)

Digitalizacija je pomembno sredstvo za zagotavljanje boljše dostopnosti kulturnega gradiva in njegove uporabe. Z usklajenim ukrepanjem pri digitalizaciji kulturne dediščine bi države članice zagotovile večjo skladnost pri izbiri gradiva in preprečile prekrivanja. Ustvarile bi tudi varnejše ozračje za podjetja, ki vlagajo v digitalizacijske tehnologije. K doseganju teh ciljev bi prispevali tudi pregledi nad trenutno in načrtovano digitalizacijo ter njeni količinski cilji.

(9)

Stroški digitalizacije celotne evropske kulturne dediščine so visoki, zato jih zgolj z javnimi sredstvi ne bo mogoče kriti. Zasebni sektor, ki sponzorira digitalizacijo, ali partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem lahko v digitalizacijo vključijo zasebne subjekte, zato jih je treba še naprej spodbujati. Da bi bila ta partnerstva pravična in uravnotežena, morajo spoštovati številna ključna načela. Predvsem je treba določiti roke za prednostno uporabo digitaliziranega gradiva. „Odbor modrih“ za zagotavljanje spletnega dostopa do evropske kulturne dediščine je navedel, da najdaljši čas za prednostno uporabo gradiva, ki so ga digitalizirala javno-zasebna partnerstva, ne sme biti daljši od sedem let.

(10)

Strukturni skladi EU se lahko in se uporabljajo za sofinanciranje digitalizacije, če deli projektov vplivajo na regionalno gospodarstvo. Vendar pa bi takšna uporaba morala biti bolj razširjena in bolj sistematična. Masovna digitalizacija je lahko učinkovitejša zaradi svojega obsega. Zato je treba spodbujati učinkovito uporabo digitalizacijskih zmogljivosti in, če je mogoče, skupno uporabo digitalizacijske opreme med kulturnimi ustanovami in državami.

(11)

Samo del gradiva, ki ga hranijo knjižnice, arhivi in muzeji, je javno dostopnega v smislu, da ni ali ni več zaščiteno s pravicami intelektualne lastnine, medtem ko to ne velja za ostalo gradivo. Ker so pravice intelektualne lastnine ključne za spodbujanje ustvarjalnosti, je treba evropsko kulturno gradivo digitalizirati, zagotoviti dostop do njega in ga hraniti ob polnem spoštovanju avtorskih in sorodnih pravic.

(12)

Komisija je 24. maja 2011 predložila predlog direktive o osirotelih delih. Da bi ta imela popoln učinek, jo je treba hitro sprejeti in izvajati, da se zagotovi usklajen pristop pri osirotelih delih po vsej EU. Pri obsežni digitalizaciji na trgu nedostopnih del bi lahko bila v državah članicah potrebna zakonodajna podlaga za izdajanje licenc, ki bi jo prostovoljno oblikovale zainteresirane strani, pri čemer bi upoštevale potrebo po zagotovitvi čezmejnega učinka. Pri tem je treba pristop o na trgu nedostopnih delih in strokovnih revijah, ki so mu v dialogu, ki ga je podprla Komisija, sledile zainteresirane strani in na podlagi katerega je bil 20. septembra 2011 v Bruslju podpisan sporazum o soglasju, razumeti kot model za nadaljnje dialoge, da se poenostavi sklepanje sporazumov o digitalizaciji čim večje količine na trgu nedostopnega gradiva. Informativne podatkovne zbirke pravic, ki bi bile povezane na evropski ravni, lahko zmanjšajo transakcijske stroške za pridobitev pravic. Takšne mehanizme je zato treba spodbujati v tesnem sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi.

(13)

Da se zagotovita širok dostop do javno dostopne vsebine in njena široka uporaba, mora biti javno dostopna vsebina javno dostopna tudi po digitalizaciji. Na kopijah javno dostopnega gradiva se je treba izogniti uporabi motečih vodnih žigov ali drugih vizualnih zaščitnih ukrepov, ki označujejo lastništvo ali izvor.

(14)

Europeana, evropska spletna knjižnica, arhiv in muzej, je začela delovati 20. novembra 2008. Nadaljnji razvoj njene platforme bo v veliki meri odvisen od tega, kako jo bodo države članice in njihove kulturne ustanove polnile z vsebino in jo približale državljanom. Zato je treba spodbujati ukrepe, s katerimi se želi to doseči.

(15)

Europeana danes zagotavlja neposreden dostop do več kot 19 milijonov digitaliziranih objektov. Samo 2 % teh objektov predstavlja zvočno oziroma avdiovizualno gradivo. Z razširitvijo vsebine, ki je dostopna prek Europeane, vključno z gradivom, ki je še premalo zastopano, bo stran zanimivejša za uporabnike, zato jo je treba spodbujati. Splošni cilj 30 milijonov objektov do leta 2015 je v skladu s strateškim načrtom Europeane in je odskočna deska za doseganje digitaliziranosti celotne evropske kulturne dediščine do leta 2025. Razpoložljivost vseh javno dostopnih umetniških del (glavnih kulturnih in zgodovinskih del in objektov, ki jih opredelijo in izberejo države članice) prek Europeane bo po pričakovanjih uporabnikov obogatila vsebino strani. Določbe v državah članicah, ki določajo, da bo vse gradivo, ki je bilo digitalizirano z javnimi sredstvi, razpoložljivo prek Europeane, bi spodbudile razvoj platforme in oblikovale jasen okvir, da bi kulturne ustanove širile svoje vsebine, zato je treba uvedbo takšnih določb spodbujati.

(16)

Digitalno gradivo je treba urejati in vzdrževati, sicer bi datoteke z zastaranjem strojne in programske opreme, ki se je uporabljala za shranjevanje, lahko postale neberljive, gradivo bi se lahko po določenem času zaradi premajhne zmogljivosti pomnilnikov izgubilo, pomnilniki pa bi bili lahko zaradi same količine nove in spreminjajoče se vsebine preobremenjeni. Kljub napredku, ki je bil v EU dosežen na področju hrambe digitalnega gradiva, nekatere države članice še niso sprejele jasnih in celovitih politik o hrambi digitalne vsebine. Odsotnost takšnih politik ogroža obstoj digitaliziranega gradiva in lahko povzroči izgubo gradiva, ki je bilo proizvedeno v digitalni obliki (izvorno digitalno gradivo). Razvoj učinkovitih sredstev za digitalno hrambo ima daljnosežne posledice ne samo za kulturne ustanove. Vprašanja digitalne hrambe so pomembna tudi za vse zasebne in javne organizacije, ki morajo ali želijo hraniti digitalno gradivo.

(17)

Digitalna hramba je povezana s finančnimi, organizacijskimi in tehničnimi izzivi ter včasih zahteva posodobitev zakonodajnih določb. Več držav članic je uvedlo pravne obveznosti, ki od proizvajalcev digitalnega gradiva zahtevajo, da eno ali več kopij gradiva zagotovijo imenovanemu organu za deponiranje, oziroma razmišlja o uvedbi le-teh. Učinkovite določbe in prakse za zakonito deponiranje lahko zmanjšajo upravno breme tako lastnikov vsebin kot ustanov za deponiranje, zato jih je treba priporočiti. Da se predpisi o deponiranju digitalnega gradiva med seboj ne bi preveč razlikovali, morajo države članice med seboj učinkovito sodelovati, takšno sodelovanje pa je treba spodbujati. Spletno žetje je nova tehnika za zbiranje gradiva z interneta za namene hrambe, ki zahteva, da imenovane ustanove gradivo aktivno zbirajo in ne čakajo na njegovo deponiranje, kar zmanjšuje upravno breme proizvajalcev digitalnega gradiva; takšne določbe je zato treba sprejeti v nacionalni zakonodaji.

(18)

V zvezi s kinematografskimi deli to priporočilo v številnih vidikih dopolnjuje Priporočilo Parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2005 o filmski dediščini in konkurenčnosti z njo povezanih industrijskih dejavnosti (1) –

1.

še naprej razvijajo načrtovanje in spremljanje digitalizacije knjig, revij, časopisov, fotografij, muzejskih predmetov, arhivskih dokumentov, zvočnega in avdiovizualnega gradiva, spomenikov in arheoloških najdišč (v nadaljnjem besedilu: kulturno gradivo) tako:

2.

spodbujajo partnerstva med kulturnimi ustanovami in zasebnim sektorjem, da se zagotovijo novi načini financiranja digitalizacije kulturnega gradiva in spodbujajo inovativni načini uporabe gradiva, pri čemer je treba zagotoviti, da bodo javno-zasebna partnerstva za digitalizacijo pravična in uravnotežena ter v skladu s pogoji iz Priloge;

3.

če je mogoče, črpajo iz strukturnih skladov EU, da bi sofinancirale dejavnosti digitalizacije v okviru regionalnih inovacijskih strategij za pametno specializacijo;

4.

preučijo načine za čim boljšo uporabo digitalizacijskih zmogljivosti in ustvarjanje ekonomij obsega, kamor lahko spada tudi združevanje dejavnosti kulturnih ustanov na področju digitalizacije in čezmejno sodelovanje, ki temelji na središčih za usposabljanje na področju digitalizacije v Evropi;

5.

izboljšajo dostop in uporabo digitaliziranega javno dostopnega kulturnega gradiva tako:

6.

izboljšajo pogoje za digitalizacijo in spletno dostopnost avtorsko zaščitenega gradiva tako:

7.

prispevajo k nadaljnjemu razvoju Europeane tako:

8.

izpopolnijo nacionalne strategije za dolgoročno hrambo digitalnega gradiva, posodobijo akcijske načrte za izvajanje strategij ter izmenjujejo informacije o strategijah in akcijskih načrtih;

9.

v nacionalni zakonodaji sprejemajo izrecne in jasne določbe, ki javnim ustanovam za namene hrambe dovoljujejo večkratno kopiranje in prenos digitalnega kulturnega gradiva na nove strojne medije in v druge programske oblike, pri čemer v celoti spoštujejo zakonodajo Evropske unije in mednarodno zakonodajo o pravicah intelektualne lastnine;

10.

sprejmejo potrebne ureditve za deponiranje gradiva, ustvarjenega v digitalnem formatu, da zagotovijo njegovo dolgotrajno hrambo, in izboljšajo učinkovitost obstoječih ureditev o hrambi gradiva, ustvarjenega v digitalnem formatu, tako:

11.

pri oblikovanju politik in določanju postopkov za deponiranje v digitalnem formatu ustvarjenega gradiva upoštevajo razvoj v drugih državah članicah, da preprečijo prevelike razlike pri ureditvah deponiranja;

12.

Komisijo 24 mesecev po objavi tega priporočila v Uradnem listu Evropske unije in za tem vsaki dve leti obvestijo o sprejetih ukrepih na podlagi tega priporočila.