31985L0647

Direktiva Komisije

z dne 23. decembra 1985

o prilagajanju tehničnemu napredku Direktive Sveta 71/320/EGS o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z zavornimi napravami za določene kategorije motornih in njihovih priklopnih vozil

(85/647/EGS)

KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI JE,

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti,

ob upoštevanju Direktive Sveta 70/156/EGS z dne 6. februarja 1970 o približevanju zakonodaje držav članicv zvezi s homologacijo motornih in njihovih priklopnih vozil [1], kot je nazadnje spremenjena z Direktivo 78/547/EGS [2], zlasti njenega člena 11, 12 in 13,

ob upoštevanju Direktive Sveta 71/320/EGS z dne 26. julija 1971 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z zavornimi napravami za določene kategorije motornih in njihovih priklopnih vozil [3], kot je nazadnje spremenjena z Direktivo Komisije 79/489/EGS [4],

ker je zaradi pridobljenih izkušenj in najsodobnejše tehnologije zdaj mogoče poostriti zahteve in jih bolj uskladiti z dejanskimi preskusnimi pogoji;

ker je zdaj mogoče sprejeti tudi določbe, ki se nanašajo na zavorne sisteme s protiblokirnimi napravami; kjer so take naprave vgrajene, morajo biti skladne z ustreznimi določbami te direktive;

ker so določbe te direktive skladne z mnenjem Odbora za prilagajanje tehničnemu napredku direktiv o odpravljanju tehničnih ovir pri trgovanju v sektorju motornih vozil;

ker je Komisija v svojih dveh sporočilih Svetu o Letu varnosti v cestnem prometu 1986 [5] vključila v svoj načrt zakonodajnih postopkov "Izboljšave trenutne zavorne direktive" in ker bodo določbe nove direktive prispevale k izboljšanju varnosti v cestnem prometu,

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO

Člen 1

Direktiva 71/320/EGS se spremeni, kot sledi:

1. Člen 2 se nadomesti z naslednjim besedilom:

"Člen 2

Nobena država članica ne sme zavrniti podelitve EGS-homologacije ali nacionalne homologacije vozila iz razlogov, ki se nanašajo na njihove zavorne naprave, če so na vozilu vgrajene naprave, ki so določene v Prilogah od I do VIII in od X do XII, in če te naprave izpolnjujejo zahteve, določene v njih."

2. Priloge I, II, III, IV, V, VII, VIII in IX k Direktivi 71/320/EGS se spremenijo in skladno s prilogo k tej direktivi se dodajo nove Priloge X, XI in XII.

Člen 2

1. Po 1. oktobru 1986 ne sme nobena država članica iz razlogov, ki se nanašajo na zavorne naprave:

- zavrniti podelitve EGS-homologacije ali izdaje kopije certifikata, predvidenega v zadnji alinei člena 10(1) Direktive 70/156/EGS, ali podelitve nacionalne homologacije za določen tip vozila, ali

- prepovedati začetka uporabe vozil,

če zavorne naprave tega tipa vozila ali teh vozil izpolnjujejo zahteve direktive 71/320/EGS, kot je nazadnje spremenjena s to direktivo.

2. Po 1. aprilu 1987 države članice:

- ne smejo več izdajati kopije certifikata, predvidenega v zadnji alinei člena 10 Direktive 70/156/EGS za določen tip vozila, katerega zavorne naprave ne izpolnjujejo zahtev Direktive 71/320/EGS, kot je nazadnje spremenjena s to direktivo,

- lahko zavrnejo podelitev nacionalne homologacije za določen tip vozila, katerega zavorne naprave ne izpolnjujejo zahtev Direktive 71/320/EGS, kot je nazadnje spremenjena s to direktivo.

3. Po 1. oktobru 1988 lahko države članice prepovejo začetek uporabe vozil, katerih zavorne naprave ne izpolnjujejo zahtev Direktive 71/320/EGS, kot je nazadnje spremenjena s to direktivo.

Člen 3

Do 1. oktobra 1986 države članice sprejmejo predpise, ki so potrebni zaradi uskladitve s to direktivo, in o tem takoj obvestijo Komisijo.

Člen 4

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, dne 23. decembra 1985

Za Komisijo

Cockfield

Podpredsednik

[1] UL L 42, 23.2.1970, str. 1.

[2] UL L 168, 26.6.1978, str. 39.

[3] UL L 202, 6.9.1971, str. 37.

[4] UL L 128, 26.5.1979, str. 12.

[5] COM(84) 704 končna različica, 13.12.1984; COM(85) 239 končna različica, 22.5.1985.

--------------------------------------------------

PRILOGA

Spremembe prilog k Direktivi 71/320/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivami 74/132/EGS, 75/524/EGS in 79/489/EGS

PRILOGA I: DEFINICIJE, ZAHTEVE, IZDELAVA IN VGRADNJA

Točka 1 se glasi:

"1. DEFINICIJE

V tej direktivi:"

Za točko 1.14 se dodajo naslednje nove točke 1.15, 1.16 in 1.17:

"1.15 Hidravlična zavorna naprava s shranjeno energijo

‚Hidravlična zavorna naprava s shranjeno energijo‘ pomeni zavorni sistem, kjer energijo dobavlja hidravlična tekočina pod tlakom, shranjena v enem ali več akumulatorjih, ki jih napaja ena ali več tlačnih črpalk, opremljenih z napravo za omejevanje tlaka na najvišjo vrednost. To vrednost določi proizvajalec.

1.16 Kategorije tipov priklopnih vozil O3 in O4

1.16.1 Polpriklopnik

‚Polpriklopnik‘ pomeni vlečeno vozilo, pri katerem so os oziroma osi nameščene za težiščem vozila (ko je enakomerno obremenjeno) in ki je opremljeno s spojno napravo, ki dovoljuje prenos vodoravnih in navpičnih sil na vlečno vozilo.

1.16.2 Običajni priklopnik

‚Običajni priklopnik‘ pomeni vlečeno vozilo, ki ima vsaj dve osi in je opremljeno z vlečno napravo, ki se premika navpično (glede na priklopnik) ter nadzoruje smer sprednje osi oziroma sprednjih osi, vendar ne prenaša pomembnejše statične obremenitve na vlečno vozilo.

1.16.3 Priklopnik s centralno osjo

‚Priklopnik s centralno osjo‘ pomeni vlečeno vozilo, opremljeno z vlečno napravo, ki se ne premika navpično (glede na priklopnik) in na katerem so os oziroma osi blizu težišča vozila (ko je enakomerno obremenjeno), tako da se na vlečno vozilo prenaša samo majhna statična navpična obremenitev, ki ne presega 10 % največje tehnično dovoljene mase priklopnika ali 1000 kg (kar je manj).

Največja tehnično dovoljena masa, ki jo je treba upoštevati pri klasifikaciji priklopnika s centralno osjo, je masa, ki jo os oziroma osi priklopnika s centralno osjo prenašajo na tla, ko je priklopljen na vlečno vozilo in obremenjen z največjo dovoljeno obremenitvijo.

1.17 Trajnostna zavora [1]

‚Trajnostna zavora‘ pomeni dodatni zavorni sistem z zmožnostjo zagotavljanja in vzdrževanja zavornega učinka v daljšem časovnem obdobju brez pomembnejšega zmanjšanja učinka. Izraz trajnostna zavora zajema celoten sistem, skupaj z napravo za upravljanje.

1.17.1 Samostojna trajnostna zavora

‚Samostojna trajnostna zavora‘ pomeni trajnostno zavoro, katere naprava za upravljanje je ločena od delovnega in drugih zavornih sistemov.

1.17.2 Vgrajena trajnostna zavora [2]

‚Vgrajena trajnostna zavora‘ pomeni trajnostno zavoro, katere naprava za upravljanje je vgrajena v napravo za upravljanje delovnega zavornega sistema tako, da se trajnostna zavora in glavni zavorni sistem uporabljata hkrati ali ustrezno stopnjevano z uporabo kombinirane naprave za upravljanje zavor.

1.17.3 Kombinirana trajnostna zavora

‚Kombinirana trajnostna zavora‘ pomeni vgrajeno trajnostno zavoro z odklopno napravo, ki kombinirani napravi za upravljanje omogoča, da se aktivira samo sistem delovne zavore."

Za točko 2.1.2.3 se doda nova točka 2.1.3:

"2.1.3 Pnevmatski priključki med motornimi in priklopnimi vozili

2.1.3.1 Pri zavorni napravi, ki deluje na komprimirani zrak, mora imeti pnevmatska povezava s priklopnim vozilom dva ali več vodov. Vendar pa morajo biti v vseh primerih vse zahteve te direktive izpolnjene že z uporabo dveh vodov. Izklopne naprave, ki se ne aktivirajo samodejno, niso dovoljene. Pri vlečnih vozilih s polpriklopnikom so gibljive cevi del vlečnega vozila. V vseh drugih primerih so gibljive cevi del priklopnika"

.Točka 2.2.1.2.1 se glasi:

"2.2.1.2.1 obstajati morata vsaj dva vzvoda za upravljanje, ki sta med seboj neodvisna in ju voznik med vožnjo zlahka doseže s svojega sedeža. Za vse kategorije vozil, razen M2 in M3, je vsaka naprava za upravljanje zavor (razen naprave za upravljanje trajnostne zavore) zasnovana tako, da se po sprostitvi vrne v popolnoma izklopljen položaj. Ta zahteva ne velja za napravo za upravljanje parkirne zavore (ali ta del kombinirane naprave za upravljanje), kadar je mehansko blokirana v delovni legi;"

Točka 2.2.1.2.7 se glasi:

"2.2.1.2.7 določeni deli, kot so stopalka in njen ležaj, glavni valj in bat ali bati (hidravlični sistemi), krmilni ventil (hidravlični in/ali pnevmatski sistemi), povezovalni členi med stopalko in glavnim valjem ali krmilnim ventilom, zavorni valji in njihovi bati (hidravlični in/ali pnevmatski sistemi) ter sklop vzvoda in odmikača zavore, se ne štejejo za podvržene okvaram, če so dovolj veliki, zlahka dostopni za vzdrževanje in so varni vsaj toliko, kot je predpisano za druge osnovne sestavne dele vozila (kot je na primer krmiljenje). Kjer bi okvara kateregakoli takega dela onemogočala zaviranje vozila z vsaj takšnim učinkom, kot je predpisan za pomožno zaviranje, mora biti takšen del izdelan iz kovine ali iz materiala z enakimi lastnostmi in ne sme preveč ovirati normalnega delovanja zavornih naprav."

Točka 2.2.1.4.2 se glasi:

"2.2.1.4.2 ta kolesa morajo biti izbrana tako, da preostali zavorni učinek delovne zavorne naprave izpolnjuje zahteve, predpisane v točki 2.1.4 Priloge II;"

.Točka 2.2.1.5 se glasi:

"2.2.1.5 Kjer se uporablja drugačna energija razen mišične energije voznika, zadošča že en sam vir take energije (hidravlična črpalka, zračni kompresor itn.), toda način pogona naprave, ki zagotavlja ta vir energije, mora biti kar najbolj zanesljiv."

Za točko 2.2.1.5 se dodajo naslednje nove točke 2.2.1.5.1, 2.2.1.5.2 in 2.2.1.5.3:

"2.2.1.5.1 V primeru okvare na kateremkoli delu prenosa zavornih naprav vozila mora biti zagotovljeno neprekinjeno oskrbovanje neokvarjenega dela, kjer je to nujno za ustavitev vozila s stopnjo učinkovitosti, ki je predpisana za preostalo in/ali pomožno zaviranje. Ta pogoj mora biti izpolnjen z napravami, ki jih je mogoče zlahka aktivirati pri mirujočem vozilu, ali na samodejen način.

2.2.1.5.2 Poleg tega morajo biti naprave za shranjevanje, ki se nahajajo na vodu od te naprave naprej, take, da je v primeru izpada dovoda energije po štirikratnem polnem aktiviranju naprave za upravljanje delovne zavore pod pogoji, ki so predpisani v točki 1.2 Priloge IV, vozilo pri peti uporabi še mogoče ustaviti s stopnjo učinka, ki je predpisana za pomožno zaviranje.

2.2.1.5.3 Vendar se pri hidravličnih zavornih napravah s shranjeno energijo lahko šteje, da so te določbe izpolnjene, če so izpolnjene zahteve iz točke 1.2.2 v oddelku C Priloge IV."

Točka 2.2.1.11 se glasi:

"2.2.1.11 Obrabo zavor se mora zlahka odpraviti z uporabo naprave za ročno ali samodejno nastavljanje zavornih oblog. Poleg tega morajo imeti vzvod za upravljanje in sestavni deli prenosa ter zavor rezervo hoda, in če je treba, ustrezna nadomestna sredstva, ki ob pregretju zavor, ali ko se zavorne obloge obrabijo do določene stopnje, zagotavljajo učinkovito zaviranje, ne da bi bilo za to potrebno takojšnje nastavljanje zavornih oblog."

Točka 2.2.1.12.2 se glasi:

"2.2.1.12.2 na okvaro dela hidravličnega prenosnega sistema voznika opozori naprava, ki jo sestavlja rdeča kontrolna svetilka, ki zasveti najpozneje ob aktiviranju naprave za upravljanje zavor in sveti, dokler se okvara ne odpravi in je vključeno stikalo za vžig. Vendar pa je sprejemljiva naprava z rdečo kontrolno svetilko, ki zasveti, ko raven tekočine v posodah pade pod vrednost, ki jo določi proizvajalec. Rdeča kontrolna svetilka mora biti vidna tudi pri dnevni svetlobi, voznik mora s svojega sedeža zlahka spremljati njeno delovanje. Okvara dela naprave ne sme povzročiti popolne izgube učinkovitosti zadevne zavorne naprave."

Za točko 2.2.1.13 se dodata naslednji novi točki 2.2.1.13.1 in 2.2.1.13.2:

"2.2.1.13.1 Pri vozilih, za katera se šteje, da ustrezajo zahtevam iz točke 2.2.1.5.1, ker izpolnjujejo zahteve iz točke 1.2.2 v oddelku C Priloge IV, ima alarmna naprava poleg svetlobnega tudi zvočni znak. Za te naprave ni nujno, da delujejo sočasno, če vsaka od njih ustreza zgoraj omenjenim zahtevam in se zvočni znak ne aktivira pred svetlobnim znakom.

2.2.1.13.2 Ta zvočna naprava se lahko izključi med uporabo ročne zavore in/ali, po izboru proizvajalca, če je ročica samodejnega menjalnika v položaju za parkiranje."

Točka 2.2.1.14 se glasi:

"2.2.1.14 Brez vpliva na zahteve iz točke 2.1.2.3, kjer je uporaba pomožnega vira energije nujna za delovanje zavorne naprave, mora biti zaloga energije tolikšna, da zagotavlja zadostni zavorni učinek za ustavitev vozila pod predpisanimi pogoji, če se motor ustavi, ali ob izpadu pogona vira energije. Če poleg tega voznikovo mišično energijo pri upravljanju parkirne zavorne naprave podpira kakšen drug vir, mora biti v primeru okvare takšnega vira aktiviranje parkirnega zaviranja zagotovljeno, če je treba, z zalogo energije, neodvisno od tiste, ki jo običajno dovaja takšen vir. Ta zaloga energije je lahko tista, ki je namenjena za delovno zaviranje. Izraz aktiviranje zajema tudi sprostitev."

Prejšnja točka 2.2.1.17 se briše in naslednjiodstavki se preštevilčijo.Za točko 2.2.1.18.3 (novo oštevilčenje) se doda nova točka 2.2.1.18.4:

"2.2.1.18.4 pri dvovodnem sistemu za dovod zraka se zahteva iz točke 2.2.1.18.3 zgoraj šteje za izpolnjeno, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.2.1.18.4.1 kadar se napravo za upravljanje delovne zavore vlečnega vozila polno aktivira, mora tlak v napajalnem vodu v naslednjih dveh sekundah pasti na 1,5 bara;

2.2.1.18.4.2 kadar se napajalni vod sprazni s hitrostjo vsaj 1 bar/s, se mora sprožiti samodejno zaviranje priklopnega vozila, ko tlak v napajalnem vodu pade na 2 bara."

Za točko 2.2.1.19 (novo oštevilčenje) se doda naslednja nova točka 2.2.1.20:

"2.2.1.20 Pri motornem vozilu, opremljenem za vleko priklopnega vozila z električnimi delovnimi zavorami, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

2.2.1.20.1 oskrba motornega vozila z električno energijo (generator in akumulator) mora imeti zadostno zmogljivost za preskrbo električnega zavornega sistema s tokom. Pri prostem teku motorja, kot ga priporoča proizvajalec, in z vključenimi vsemi električnimi napravami, ki sodijo k standardni opremi vozila, napetost v električnih vodih pri največji porabi toka v električnem zavornem sistemu (15 A) ne sme pasti pod vrednost 9,6 V, merjeno pri priključku. Električni vodi ne smejo povzročiti kratkega stika, četudi so preobremenjeni;

2.2.1.20.2 v primeru okvare delovne zavorne naprave vlečnega vozila, če ta naprava sestoji iz vsaj dveh neodvisnih enot, morajo enota oziroma enote, ki niso okvarjene, delno ali polno aktivirati zavore priklopnega vozila;

2.2.1.20.3 uporaba stikala za zavorno svetilko in voda za aktiviranje električnega zavornega sistema je dovoljena le, če sta vod za aktiviranje in zavorna svetilka povezana vzporedno in če obstoječe stikalo za zavorno svetilko ter vod lahko preneseta dodatno obremenitev."

Za točko 2.2.1.20 (novo oštevilčenje) se doda naslednja nova točka 2.2.1.21:

"2.2.1.21 pri pnevmatski delovni zavorni napravi, ki sestoji iz dveh ali več samostojnih sklopov, se mora kakršnokoli puščanje med temi sklopi pri napravi za upravljanje tega sistema ali v njegovem spodnjem toku nenehno odvajati v ozračje."

Točka 2.2.2.2 se glasi:

"2.2.2.2 Vsako priklopno vozilo kategorije O2 mora biti opremljeno z delovno zavorno napravo povezanega ali polpovezanega tipa oziroma z naletno zavoro. Zadnja je dovoljena le za priklopnike, ne pa za polpriklopnike. Vendar pa so dovoljene električne delovne zavore, skladne z zahtevami Priloge XI."

Točka 2.2.2.8 se glasi:

"2.2.2.8 Obraba zavor se mora zlahka odpraviti z uporabo sistema za ročno ali samodejno nastavljanje zavornih oblog. Poleg tega morajo imeti vzvod za upravljanje in sestavni deli prenosa ter zavor rezervo hoda, in če je treba, ustrezna nadomestna sredstva, ki ob pregretju zavor ali ko se zavorne obloge obrabijo do določene stopnje, zagotavljajo učinkovito zaviranje, ne da bi bilo za to potrebno takojšnje nastavljanje zavornih oblog."

Za točko 2.2.2.11 se doda naslednja nova točka 2.2.2.12:

"2.2.2.12 Priklopna vozila kategorij O3 in O4, ki so opremljena z dvovodnim sistemom za dovod zraka, morajo ustrezati pogojem, ki so določeni v točki 2.2.1.18.4 zgoraj."

PRILOGA II: PRESKUSI ZAVIRANJA IN UČINEK ZAVORNIH NAPRAV

V točki 1.2.1.2.1 se na koncu doda:

"pri vlačilcih polpriklopnikov se obremenitev lahko prerazporedi približno na sredino med lego kraljevega čepa, glede na zgoraj omenjene pogoje obremenitve, in središčnico zadnje oziroma zadnjih osi."

Točka 1.2.1.2.2 se glasi:

"1.2.1.2.2 vsak preskus je treba ponoviti pri neobremenjenem vozilu. V motornih vozilih lahko poleg voznika na sprednjem sedežu sedi tudi oseba, odgovorna za beleženje rezultatov preskusa. Pri motornem vozilu, namenjenem za vleko polpriklopnika, se preskusi za stanje neobremenjenosti izvajajo za vlečno vozilo brez polpriklopnika, skupaj z maso, ki predstavlja vlečno sedlo. Vključuje tudi maso, ki predstavlja rezervno kolo, če to sodi v standardno opremo vozila. Pri vozilu, ki ga predstavlja le šasija s kabino, se za simuliranje mase karoserije lahko doda dodatna obremenitev, ki ne presega najmanjše mase, kot jo določi proizvajalec v Prilogi IX.."

Točka 1.2.3.1 se glasi:

"1.2.3.1 Poleg preskusa, predpisanega v točki 1.2.2, se izvedejo dodatni preskusi pri različnih hitrostih s priklopljenim motorjem, pri čemer je najnižja hitrost enaka 30 % najvišje hitrosti vozila, najvišja pa je enaka 80 % te hitrosti. Izmerijo se vrednosti največjega dejanskega zavornega učinka in obnašanje vozila se zabeleži v preskusnem poročilu. Vlačilci polpriklopnikov, umetno obremenjeni za simuliranje učinkov na obremenjenem polpriklopniku, se ne preskušajo pri hitrosti nad 80 km/h."

Za točko 1.2.3.1 se doda nova točka 1.2.4:

"1.2.4 Preskus tipa 0 za vozila kategorije O, opremljena s pnevmatskimi zavorami

1.2.4.1 Zavorni učinek priklopnega vozila se lahko izračuna iz zavornega razmerja vlečnega vozila in priklopnega vozila ter izmerjene sile na vlečni sklopki ali, v določenih primerih, iz zavornega razmerja vlečnega vozila in priklopnega vozila, kjer zavira le priklopno vozilo. Motor vlečnega vozila mora biti med preskusom zaviranja odklopljen. Ko zavira le priklopno vozilo, se ob upoštevanju dodatne zavirane mase kot učinek šteje povprečni polni pojemek.

1.2.4.2 T

P

z

= z

+

DPR

kjer je:

zR = zavorno razmerje priklopnega vozila,

zR+M = zavorno razmerje vlečnega vozila in priklopnega vozila,

D =

sila na vlečni sklopki

(vlečna sila D = > 0)

(tlačna sila D = < 0).

1.2.4.3 Če ima priklopno vozilo zavorno napravo za povezano ali polpovezano zaviranje, pri kateri se tlak v zavornih valjih med zaviranjem kljub dinamični porazdelitvi obremenitve po oseh ne spremeni, ter pri polpriklopnikih, lahko zavira samo priklopno vozilo. Zavorno razmerje priklopnega vozila se izračuna po naslednji formuli:

z

=

·

+ R

kjer je:

R = vrednost kotalnega upora = 0,01.

1.2.4.4 Prav tako se zavorno razmerje priklopnega vozila lahko določi z zaviranjem priklopnega vozila samega. V takšnem primeru je uporabljeni tlak enak tlaku, izmerjenemu v zavornih valjih med zaviranjem skupine vlačilca in priklopnega vozila."

Točka 1.3.3.1 se glasi:

"1.3.3.1 Ob koncu preskusa tipa I (preskusa, opisanega v točki 1.3.1, ali preskusa, opisanega v točki 1.3.2 te priloge) se preostali zavorni učinek delovne zavorne naprave izmeri pod enakimi pogoji (in zlasti pri nespremenljivi uporabi sile za aktiviranje naprave za upravljanje, ki ni večja kot dejansko uporabljena povprečna sila) kot za preskus tipa 0 pri odklopljenem motorju (temperaturni pogoji so lahko različni). Za motorna vozila ta preostali zavorni učinek ne sme biti manj kot 80 % predpisanega zavornega učinka za omenjeno kategorijo, niti manj kot 60 % vrednosti, dosežene pri preskusu tipa 0 pri odklopljenem motorju. Vendar pri priklopnih vozilih preostala zavorna sila na obodu koles, preskušana pri hitrosti 40 km/h, ne sme biti manj kot 36 % sile, ki ustreza največji masi, ki jo nosijo kolesa pri mirujočem vozilu, niti manj kot 60 % vrednosti, dosežene pri preskusu tipa 0 pri enaki hitrosti."

Za točko 1.3.3.1 se doda naslednja nova točka 1.3.3.2:

"1.3.3.2 Pri motornem vozilu, ki ne izpolnjuje zahtev točke 1.3.3.1 zgoraj, se lahko izvede dodaten preskus zaviranja pri vročih zavorah, pri katerem se uporabi sila za aktiviranje naprave za upravljanje, ki ne presega sile, določene v točki 2.1.1.1 te priloge. Rezultati obeh preskusov se vpišejo v poročilo."

Točka 1.4.3 se glasi:

"1.4.3 Na koncu preskusa se izmeri preostali zavorni učinek delovne zavorne naprave, in sicer pod enakimi pogoji kot za preskus tipa 0 pri odklopljenem motorju (temperaturni pogoji so seveda drugačni). Za motorna vozila mora preostali zavorni učinek omogočati pot ustavljanja, ki ne presega naslednjih vrednosti, pri uporabi sile za aktiviranje naprave za upravljanje, ki ne presega 700 N:

kategorija M3 | 0,15 V + 1,33 V2130 | (drugi izraz ustreza povprečnemu zavornemu pojemku 3,75 m/s2); |

kategorija N3 | 0,15 V + 1,33 V2115 | (drugi izraz ustreza povprečnemu zavornemu pojemku 3,3 m/s2). |

Vendar pri priklopnih vozilih preostala zavorna sila na obodu koles, preskušana pri hitrosti 40 km/h, ne sme biti manj kot 33 % sile, ki ustreza največji masi, ki jo nosijo kolesa pri mirujočem vozilu."

V točki 1.5.1 se na koncu doda:

"Vgrajena trajnostna zavora se lahko uporabi, če je primerno stopnjevana, tako da se ne uporabijo delovne zavore, to se lahko preveri s tem, ali zavore ostanejo hladne, kot je določeno v točki 1.2.1.1 te priloge."

Točka 2.1.1.1.1 – tabela se spremeni, kot sledi:

| "M1 | M2 | M3 | N1 | N2 | N3 |

Tip preskusa | 0-I | 0-I | 0-I-II | 0-I | 0-I | 0-I-II |

V | 80 km/h | 60 km/h | 60 km/h | 80 km/h | 60 km/h | 60 km/h |

s= | 0,1V + V2150 | 0,15V + V2130 |

dm ≥ | 5,8 m/s2 | 5 m/s2 |

f = | 500 N | 700 N" |

Točka 2.1.2.1 se glasi:

"2.1.2.1 Pomožno zaviranje mora, čeprav se naprava, ki ga aktivira, uporablja tudi za druge zavorne funkcije, omogočati pot ustavljanja, ki ne presega naslednjih vrednosti:

kategorija M1 | 0,1 V + 2 V2150 | (drugi izraz ustreza povprečnemu zavornemu pojemku 2,9 m/s2); |

kategorija M2, M3 | 0,15 V + 2 V2130 | (drugi izraz ustreza povprečnemu zavornemu pojemku 2,5 m/s2); |

kategorija N | 0,15 V + 2 V2115 | (drugi izraz ustreza povprečnemu zavornemu pojemku 2,2 m/s2)." |

Točka 2.1.2.4 se glasi:

"2.1.2.4 Učinek pomožne zavorne naprave se preveri s preskusom tipa 0 pri odklopljenem motorju, od naslednjih začetnih hitrosti:

M1 = 80 km/h

M2 = 60 km/h

M3 = 60 km/h;

N1 = 70 km/h

N2 = 50 km/h

N3 = 40 km/h."

Točka 2.1.3.6 se glasi (preostanek nespremenjen):

"2.1.3.6 Za preverjanje izpolnjevanja zahtev iz točke 2.2.1.2.4 Priloge I je treba izvesti preskus tipa 0 pri odklopljenem motorju in pri začetni hitrosti, določeni v točki 2.1.2.4 za ustrezno kategorijo vozil. Povprečni polni…"

Za točko 2.1.3.6 se doda nova točka 2.1.4:

"2.1.4 Preostalo zaviranje z delovno zavoro po okvari prenosnega mehanizma:

2.1.4.1 V primeru okvare na delu prenosnega mehanizma preostali zavorni učinek delovne zavorne naprave ne sme biti večji od naslednjih poti ustavljanja (ali manjši od ustreznega povprečnega pojemka), če se na napravo za upravljanje uporabi sila, ki ne presega 700 N, pri preskusu tipa 0 z odklopljenim motorjem od naslednjih začetnih hitrosti za ustrezno kategorijo vozil:

Pot ustavljanja (m) in povprečni pojemek (m/s2)

| km/h | Obremenjeno | Neobremenjeno |

| | | |

M1 | 80 | 0,1 V + 10030V2150 | (1,7) | 0,1 V + 10025V2150 | (1,5) |

M2 | 60 | 0,15V + 10030V2130 | (1,5) | 0,15V + 10025V2130 | (1,3) |

M3 | 60 | 0,15V + 10030V2130 | (1,5) | 0,15V + 10030V2130 | (1,5) |

N1 | 70 | 0,15V + 10030V2115 | (1,3) | 0,15V + 10025V2115 | (1,1) |

N2 | 50 | 0,15V + 10030V2115 | (1,3) | 0,15V + 10025V2115 | (1,1) |

N3 | 40 | 0,15V + 10030V2115 | (1,3) | 0,15V + 10030V2115 | (1,3)." |

Točka 2.2.1.2.1 se glasi:

"2.2.1.2.1. Če je delovna zavorna naprava povezanega ali polpovezanega tipa, mora biti vsota sil, ki delujejo na obod zaviranih koles, enaka ali ne manjša od X % moči, ki ustreza največji masi, ki jo nosijo kolesa pri mirujočem vozilu; X ima naslednje vrednosti:

običajen priklopnik, obremenjen ali neobremenjen | 50, |

polpriklopnik, obremenjen ali neobremenjen | 45, |

priklopnik s centralno osjo, obremenjen ali neobremenjen | 50. |

Če je priklopno vozilo opremljeno s pnevmatskimi zavorami, tlak v upravljalnem in napajalnem vodu med preskusom zavor ne sme presegati 6,5 bara1. Preskusna hitrost je 60 km/h. Za primerjavo z rezultatom preskusa tipa I je treba z obremenjenim vozilom izvesti dodaten preskus pri hitrosti 40 km/h."

Za točko 2.3.2 se doda nova točka 2.3.3:

"2.3.3 pri vozilih, opremljenih s hidravličnimi zavornimi napravami, se šteje, da so zahteve točke 2.3.1 izpolnjene, če pri zasilnem ravnanju pojemek vozila ali tlak na najbolj neugodnem zavornem valju doseže raven, ki ustreza predpisanemu učinku, v 0,6 sekunde."

DODATEK K PRILOGI II: PORAZDELITEV ZAVORNE SILE MED OSI VOZILA (75/524/EGS)

Točka 1 se glasi:

"1. SPLOŠNE ZAHTEVE

Vozila kategorij M, N, O3 in O4, ki niso opremljena s protiblokirno napravo, kot je določeno v Prilogi X, morajo izpolnjevati vse zahteve tega dodatka. Če se uporabi posebna naprava, mora delovati samodejno."

Točka 2 se glasi (preostanek nespremenjen):

"h = višina težišča vozila nad tlemi, ki jo določi proizvajalec in potrdi tehnična služba, ki izvaja homologacijski preskus

hR = višina težišča polpriklopnika nad tlemi, ki jo določi proizvajalec in odobri tehnična služba, ki izvaja homologacijski preskus."

Točka 3.1.1 se glasi:

"3.1.1 (2) Za vse kategorije vozil za vrednosti k med 0,2 in 0,8:

z ≥ 0,1 + 0,85

k − 0,2

Pri vseh obremenitvah vozila krivulja izkoristka oprijema prednje osi leži nad krivuljo zadnje osi:

- za vsa zavorna razmerja med 0,15 in 0,8 pri vozilih kategorije M1.

Vendar pa je za vozila te kategorije, ki presegajo razpon vrednosti z med 0,3 in 0,45, dovoljen obrat krivulj izkoristka oprijema, če krivulja izkoristka oprijema zadnje osi ne presega črte, določene s formulo k = z (črta idealnega izkoristka oprijema – glej diagram 1A), za več kot 0,05.

- za vsa zavorna razmerja med 0,15 in 0,5 pri vozilih kategorije N1 [3].

Šteje se, da je ta pogoj izpolnjen, če za zavorna razmerja med 0,15 in 0,30 krivulja izkoristka oprijema za vsako os leži med dvema vzporednicama k črti idealnega izkoristka oprijema, izračunanima z enačbama k = z + 0,08 in k = z - 0,08, kot je prikazano v diagramu 1 C, kjer krivulja izkoristka oprijema za zadnjo os lahko prestopi črto k = z - 0,08, ter za zavorna razmerja med 0,3 in 0,5 ustreza razmerju z ≥ k - 0,08 in med 0,5 in 0,61 razmerju z ≥ 0,5 k + 0,21,

- za vsa zavorna razmerja med 0,15 in 0,30 pri drugih kategorijah.

Šteje se, da je ta pogoj izpolnjen tudi, če za zavorna razmerja med 0,15 in 0,30 krivulje izkoristka oprijema za vsako os ležijo med dvema vzporednicama k črti idealnega izkoristka oprijema, izračunanima z enačbama k = z + 0,08 in k = z - 0,08, kot je prikazano v diagramu 1 B, in krivulja izkoristka oprijema zadnje osi za zavorna razmerja z ≥ 0,3 ustreza razmerju

z ≥ 0,3 + 0,74

."

Točka 3.1.2 se glasi:

"3.1.2 Pri vozilu, ki lahko vleče priklopna vozila kategorij O3 ali O4, opremljena s pnevmatskimi zavorami, ko pri preskusu s prekinjenim virom energije, blokiranim napajalnim vodom in upravljalnim vodom, povezanim s posodo prostornine 0,5 litra, mora biti tlak pri polni uporabi naprave za upravljanje med 6,5 in 8 bari na spojni glavi napajalnega voda in med 6 in 7,5 bara na spojni glavi upravljalnega voda, ne glede na obremenjenost vozila."

Točka 3.1.3 se glasi:

"3.1.3 Za preverjanje zahteve iz točke 3.1.1 proizvajalec predloži krivulje izkoristka oprijema za sprednje in zadnje osi, ki se izračunajo s formulama:

f1 = T1N1 = T1P1 + z hE P; | f2 = T2N2 = T2P2 − z hE P. |

Za oba naslednja pogoja obremenitve je treba narisati grafe:

- neobremenjeno vozilo, v voznem stanju s voznikom.

Pri vozilu, ki ga predstavlja le šasija s kabino, se za simuliranje mase karoserije lahko doda dodatna obremenitev, ki ne presega najmanjše mase, kot jo določi proizvajalec v Prilogi IX,

- obremenjeno vozilo.

Če so predvidene različne možnosti porazdelitve obremenitve, se upošteva tista, pri kateri je sprednja os najbolj obremenjena."

Točka 3.1.4.1 se glasi:

"3.1.4.1 TR

PR

TM

PM

in tlakom pm znotraj območij, prikazanih v Diagramu 2."

Točka 3.1.5.1 se glasi:

"3.1.5.1 Vlačilci z neobremenjenim polpriklopnikom.

Za neobremenjeno skupino sedlastega vlačilca in polpriklopnika se šteje vlačilec v voznem stanju s šoferjem, priklopljen na neobremenjen polpriklopnik. Dinamično obremenitev polpriklopnika na vlačilcu predstavlja statična masa, ki deluje na vlečno sedlo in je enaka 15 % največje tehnično dovoljene mase na sedlu. Sile zaviranja je treba še naprej uravnavati med stanjem vlačilca s polpriklopnikom (neobremenjenim) in stanjem sedlastega vlačilca; preverjajo se sile zaviranja v zvezi s sedlastim vlačilcem."

Točka 4 se glasi:

"4. ZAHTEVA ZA POLPRIKLOPNIKE

4.1 Za polpriklopnike, ki so opremljeni s pnevmatskimi zavornimi sistemi

TR

PR

in tlakom pm leži v dveh območjih, ki sta razvidni iz diagramov 4 A in 4 B za obremenjena ali neobremenjena vozila. Ta zahteva mora biti izpolnjena za vse dopustne pogoje obremenitve osi polpriklopnikov.

4.2 Če zahteve točke 4.1 ne morejo biti izpolnjene skupaj z zahtevami točke 2.2.1.2.1 Priloge II za polpriklopnike s faktorjem Kc, manjšim od 0,8, potem mora polpriklopnik dosegati ustrezni najmanjši zavorni učinek, določen v točki 2.2.1.2.1 Priloge II, ter biti opremljen s protiblokirno napravo, skladno s Prilogo X, razen zahteve po združljivosti iz točke 1 te priloge."

Točka 5 se glasi:

"5. ZAHTEVE ZA OBIČAJNE PRIKLOPNIKE IN PRIKLOPNIKE S CENTRALNO OSJO

5.1 Za običajne priklopnike, opremljene s pnevmatskimi zavornimi sistemi

5.1.1 Zahteve, določene v točki 3.1, veljajo za priklopnike z dvojno osjo (razen kadar je razmik osi manjši od 2 metrov).

5.1.2 Običajni priklopniki z več kot dvema osema morajo izpolnjevati zahteve, ki jih vsebuje točka 3.2.

5.2 Za priklopnike s centralno osjo, ki so opremljeni s pnevmatskimi zavornimi sistemi

5.2.1 TR

PR

in tlakom pm leži med dvema območjema, ki izhajata iz diagrama 2, tako da se navpična os pomnoži z 0,95, za stanje obremenjenosti in neobremenjenosti.

5.2.2 Če se zahteve iz točke 2.2.1.2.1 Priloge II ne morejo izpolniti zaradi pomanjkanja oprijemljivosti, mora biti priklopnik s centralno osjo opremljen s protiblokirnim sistemom, ki je skladen s Prilogo X."

Točka 8 se glasi:

"8. PRIKLJUČKI ZA PREVERJANJE TLAKA

8.1 Zavorni sistemi, ki vključujejo naprave, omenjene v točki 7.2, so opremljeni s priključki za preverjanje tlaka v tlačnem vodu v zgornjem in spodnjem toku naprave, na najbližjih zlahka dostopnih mestih. Priključek v spodnjem toku ni potreben, če je tlak na tem mestu mogoče preveriti pri priključku, ki ga zahteva točka 4.1 Priloge III.

8.2 Priključki za preverjanje tlaka morajo ustrezati postavki 3 standarda ISO 3583/1982."

DIAGRAM 1 A: Naslov se glasi:

"Vozila kategorije M1 in določena vozila kategorije N1 od 1. oktobra 1990 (glej točko 3.1.1)"

DIAGRAM 1 B: Naslov se glasi:

"Vozila, razen vozil kategorije M1 in N1"

DIAGRAM 1 B: Doda se naslednja opomba:

"Opomba:

Spodnja meja koridorja ne velja za izkoristek oprijema zadnje osi."

DIAGRAM 1 C: Doda se naslednji novi diagram:

"DIAGRAM 1 C

Vozila kategorije N1 (z določenimi izjemami od 1. oktobra 1990) (glej točko 3.1.1)

+++++ TIFF +++++

Opomba:

Spodnja meja koridorja ne velja za izkoristek oprijema zadnje osi."

DIAGRAM 2: Doda se nova opomba (2), ki ustreza opombi (2) k Diagramu 3, dosedanja opomba pa se oštevilči kot (1).

PRILOGA III: POSTOPEK MERJENJA REAKCIJSKEGA ČASA PRI VOZILIH, OPREMLJENIH S PNEVMATSKIMI ZAVORNIMI NAPRAVAMI

Točka 1.1 se glasi:

"1.1 Reakcijski čas za zavorno napravo se določi pri mirujočem vozilu, tlak pa se meri pri odprtini najbolj neugodno nameščenega zavornega valja. Pri vozilih, ki so opremljena s kombiniranim pnevmatskim in hidravličnim zavornim sistemom, se tlak lahko meri pri odprtini najbolj neugodno nameščene pnevmatske enote."

Točka 4.1 se glasi:

"4.1 Na vsakem samostojnem sklopu zavornega sistema se priključek za preverjanje tlaka namesti na lahko dostopno mesto čim bližje zavornemu valju, ki je glede na reakcijski čas nameščen najbolj neugodno."

Točka 4.2 se glasi:

"4.2 Priključki za preverjanje tlaka morajo ustrezati postavki 3 standarda ISO 3583/1982."

PRILOGA IV: HRANILNIKI ENERGIJE IN VIRI ENERGIJE

Za spremenjenim naslovom Priloge IV (zgoraj) se doda naslednje:

"A. PNEVMATSKI ZAVORNI SISTEMI"

Točka 1.3.2.3 se glasi:

"1.3.2.3 Med preskusom se hranilniki ne napolnijo znova."

Za točko 2.5.1 se dodata naslednji novi točki 2.6 in 2.6.1:

"2.6 Vlečna vozila

2.6.1 Vozila, ki lahko vlečejo vozilo kategorije O, morajo prav tako ustrezati zgornjim zahtevam za vozila brez tega dovoljenja. V tem primeru se preskusi v točkah 2.4.1, 2.4.2 (in 2.5.1) izvajajo brez hranilnika, omenjenega v točki 2.3.3 te priloge."

Točka 3.1 se glasi:

"3.1 Zlahka dostopen priključek za preverjanje tlaka mora biti nameščen čim bliže najbolj neugodno nameščenega hranilnika v smislu točke 2.4 te priloge."

Točka 3.2 se glasi:

"3.2 Priključki za preverjanje tlaka morajo ustrezati postavki 3 standarda ISO 3583/1982."

Za točko 3.2 se dodata naslednja nova oddelka B in C:

"B. PODTLAČNI ZAVORNI SISTEMI

1. PROSTORNINA HRANILNIKOV

1.1 Splošno

1.1.1 Vozila, pri katerih zavorna naprava za delovanje potrebuje podtlak, so opremljena s hranilniki s prostornino, ki ustreza zahtevam iz točk 1.2 in 1.3 spodaj.

1.1.2 Vendar pa ni treba, da imajo zavorni sistemi, ki v primeru pomanjkanja zaloge energije lahko dosežejo vsaj tolikšen zavorni učinek, kot je predpisan za pomožni zavorni sistem, hranilnike s predpisano prostornino.

1.1.3 Pri preverjanju izpolnjevanja zahtev iz točk 1.2 in 1.3 spodaj morajo biti zavore nastavljene čim tesneje.

1.2 Motorna vozila

1.2.1 Hranilniki motornih vozil morajo biti takšni, da lahko dosežejo učinek, predpisan za pomožno zavoro:

1.2.1.1 po osemkratnem polnem aktiviranju naprave za upravljanje delovne zavore, če je vir energije vakuumska črpalka; in

1.2.1.2 po štirikratnem polnem aktiviranju naprave za upravljanje delovne zavore, če je vir energije motor.

1.2.2 Preskušanje se izvaja skladno z naslednjimi zahtevami:

1.2.2.1 začetno raven energije v hranilniku oziroma hranilnikih določi proizvajalec. Začetna raven energije mora zagotoviti predpisani učinek delovne zavore ter ustrezati podtlaku, ki ne presega 90 % najvišjega podtlaka, ki ga dovaja vir energije [4];

1.2.2.2 hranilnik oziroma hranilniki se ne smejo napajati. Med preskusom mora(jo) biti pomožni hranilnik oziroma pomožni hranilniki izključeni;

1.2.2.3 pri motornem vozilu, ki lahko vleče priklopno vozilo, mora biti napajalni vod prekinjen, na upravljalni vod pa se priključi hranilnik s prostornino 0,5 litra. Po preskusu, navedenem v točki 1.2.1, raven podtlaka v upravljalnem vodu ne sme pasti pod raven, enakovredno polovici vrednosti, ki jo je imel pri prvi uporabi zavor.

1.3 Priklopniki (samo kategorij O1 in O2)

1.3.1 Hranilnik oziroma hranilniki, s katerimi so opremljeni priklopniki, so izdelani tako, da raven podtlaka na točkah uporabe ne pade pod raven, ki je enakovredna polovici vrednosti pri prvi uporabi zavor po preskusu s štirikratim polnim aktiviranjem delovne zavore priklopnika.

1.3.2 Preskušanje se izvaja skladno z naslednjimi zahtevami:

1.3.2.1 Začetno raven energije v hranilniku oziroma hranilnikih določi proizvajalec. Začetna raven mora zagotoviti predpisani delovni zavorni učinek [5].

1.3.2.2 Hranilnik oziroma hranilniki se ne smejo napajati. Med preskusom morajo biti pomožni hranilnik oziroma pomožni hranilniki izključeni.

2. ZMOGLJIVOST VIROV ENERGIJE

2.1 Splošno

2.1.1 Vir energije mora omogočati, da se z zračnega tlaka okolja v hranilniku oziroma hranilnikih v treh minutah vzpostavi začetna raven, ki je določena v točki 1.2.2.1. Pri motornem vozilu, ki lahko vleče priklopno vozilo, čas za vzpostavitev te ravni pod pogoji, določenimi v točki 2.2 spodaj, ne sme presegati šest minut.

2.2 Merilni pogoji

2.2.1 Število vrtljajev vira podtlaka mora biti:

2.2.1.1 če je vir podtlaka motor vozila, število vrtljajev motorja, doseženo pri mirujočem vozilu, ter ko je menjalnik v prostem hodu in motor v prostem teku;

2.2.1.2 če je vir podtlaka črpalka, število vrtljajev, doseženo, ko motor teče s 65 % številom vrtljajev, ki ustreza njegovi največji izhodni moči; in

2.2.1.3 če je vir podtlaka črpalka in je motor opremljen z regulatorjem, število vrtljajev, doseženo pri teku motorja s 65 % največjega števila vrtljajev, ki ga dopušča regulator.

2.2.2 Če je motorno vozilo namenjeno za vleko priklopnega vozila s podtlačnim delovnim zavornim sistemom, mora imeti priklopno vozilo napravo za shranjevanje energije s prostornino V v litrih, ki je določena s formulo V = 15 R, kjer je R največja dovoljena masa, v tonah, na oseh priklopnega vozila.

C HIDRAVLIČNI ZAVORNI SISTEMI S SHRANJENO ENERGIJO

1. PROSTORNINA NAPRAV ZA SHRANJEVANJE ENERGIJE (ENERGIJSKIH AKUMULATORJEV)

1.1 Splošno

1.1.1 Vozila, pri katerih zavorna naprava deluje s pomočjo shranjene energije, ki jo dovaja hidravlična tekočina pod tlakom, morajo biti opremljena z napravami za shranjevanje energije (energijskimi akumulatorji) s prostornino, ki ustreza zahtevam iz točke 1.2 spodaj.

1.1.2 Vendar pa ni treba, da zavorni sistemi, ki v primeru pomanjkanja zaloge energije z napravo za upravljanje delovne zavore lahko dosežejo vsaj tolikšen zavorni učinek, kot je predpisan za pomožni zavorni sistem, imajo naprave za shranjevanje energije s predpisano prostornino.

1.1.3 Pri preverjanju skladnosti z zahtevami iz točk 1.2.1, 1.2.2 in 2.1 spodaj je treba zavore nastaviti čim tesneje in, skladno s točko 1.2.1, mora biti sosledje polnih aktiviranj naprave za upravljanje zavor takšno, da zagotavlja vsaj enominutni razmik med vsakim aktiviranjem.

1.2 Motorna vozila

1.2.1 Motorna vozila, ki so opremljena s hidravličnim zavornim sistemom s shranjeno energijo, morajo ustrezati naslednjim zahtevam:

1.2.1.1 po osemkratnem polnem aktiviranju delovne zavore mora biti pri deveti uporabi še vedno mogoče doseči učinek, ki je predpisan za pomožni zavorni sistem.

1.2.1.2 Preskušanje se izvaja skladno z naslednjimi zahtevami:

1.2.1.2.1 preskušanje se začne pri tlaku, ki ga lahko določi proizvajalec, vendar ni večji od vklopnega tlaka;

1.2.1.2.2 akumulator oziroma akumulatorji se ne smejo napajati; poleg tega morajo biti pomožna oprema in njeni akumulatorji, če obstajajo, odklopljeni.

1.2.2 Za motorna vozila, opremljena s hidravličnim zavornim sistemom s shranjeno energijo, ki ne izpolnjujejo zahtev iz točke 2.2.1.5.1 Priloge I, se šteje, da tej točki ustrezajo, če izpolnjujejo naslednje zahteve:

1.2.2.1 Po vsaki posamezni okvari v prenosnem mehanizmu mora biti po osemkratnem polnem aktiviranju naprave za upravljanje delovne zavore pri devetem aktiviranju še mogoče doseči vsaj učinek, ki je predpisan za pomožni zavorni sistem ali, kjer se učinek pomožne zavore, za katerega je treba uporabiti shranjeno energijo, doseže prek posebnega vzvoda za upravljanje, mora biti po osemkratnem polnem aktiviranju pri devetem aktiviranju še vedno mogoče doseči preostali zavorni učinek, ki je predpisan v točki 2.2.1.4 Priloge I.

1.2.2.2 Preskušanje se izvaja skladno z naslednjimi zahtevami:

1.2.2.2.1 ko je vir energije v mirujočem stanju ali ko deluje s številom vrtljajev, ki ustreza prostemu teku motorja, se lahko sproži kakršnakoli okvara prenosnega sistema. Preden se sproži takšna okvara, so naprava oziroma naprave za shranjevanje energije pod tlakom, ki ga lahko določi proizvajalec, vendar ne sme presegati vklopnega tlaka;

1.2.2.2.2 Pomožna oprema in njeni akumulatorji, če obstajajo, morajo biti odklopljeni.

2. ZMOGLJIVOST VIROV ENERGIJE S HIDRAVLIČNO TEKOČINO

2.1 Viri energije morajo izpolnjevati zahteve, ki so določene v naslednjih točkah:

2.1.1 Pomen izrazov

2.1.1.1 "p1" predstavlja največji delovni tlak sistema (izklopni tlak) v akumulatorju oziroma akumulatorjih, ki ga določi proizvajalec.

2.1.1.2 "p2" predstavlja tlak po štirikratnem polnem aktiviranju naprave za upravljanje delovne zavore, z začetkom pri tlaku p1, ne da bi napolnili akumulator oziroma akumulatorje.

2.1.1.3 "t" predstavlja čas, ki je potreben, da tlak naraste od p2 do p1 v akumulatorju oziroma akumulatorjih, brez uporabe naprave za upravljanje zavore.

2.1.2 Merilni pogoji

2.1.2.1 Med preskusom za določanje časa t je napajalna hitrost vira energije tista, ki je dosežena, ko motor teče pri številu vrtljajev, ki ustreza njegovi največji moči, ali pri številu vrtljajev, ki ga dopušča regulator vrtljajev.

2.1.2.2 Med preskusom za določanje časa t se akumulator oziroma akumulatorji za pomožno opremo lahko odklopijo samo samodejno.

2.1.3 Razlaga rezultatov

2.1.3.1 Pri vozilih, razen tistih iz kategorij M3, N2 in N3, čas t ne sme presegati 20 sekund.

2.1.3.2 Pri vozilih kategorij M3, N2 in N3 čas t ne sme presegati 30 sekund.

3. ZNAČILNOSTI OPOZORILNIH NAPRAV

Pri motorju v mirujočem stanju in z začetnim tlakom, ki ga lahko določi proizvajalec in ki ne presega vklopnega tlaka, se alarmna naprava po dvakratnem polnem aktiviranju naprave za upravljanje delovne zavore ne sme sprožiti."

PRILOGA V: VZMETNE ZAVORE

Točka 1 se glasi:

"1. POMEN IZRAZOV

1.1 "Vzmetne zavore" so zavorne naprave, ki jim energijo, potrebno za zaviranje, dovaja ena ali več vzmeti, ki delujejo kot energijski akumulator.

1.2 Izraz "vzmetna kompresijska komora" pomeni komoro, kjer nastajajo spremembe tlaka, ki povzročajo stiskanje vzmeti.

1.3 Če stiskanje vzmeti povzroča podtlačna naprava, se izraz tlak v vsej prilogi nanaša na podtlak."

Točka 2.1 se glasi:

"2.1 Vzmetna zavora se ne uporablja kot glavna zavora. Vendar pa se v primeru okvare dela prenosnega mehanizma delovne zavore za dosego preostalega zavornega učinka, predpisanega v točki 2.2.1.4 Priloge I, lahko uporabi vzmetna zavora, če jo voznik lahko uporablja v stopnjah. Pri motornih vozilih, z izjemo vlačilcev polpriklopnikov, ki izpolnjujejo zahteve, določene v točki 2.2.1.4.3 Priloge I, vzmetna zavora ni edini vir preostalega zaviranja.

Podtlačne vzmetne zavore se ne smejo uporabljati za priklopna vozila."

Točka 2.2 se glasi:

"2.2 Lahno nihanje tlaka, ki se lahko pojavi v napajalnem vezju vzmetne kompresijske komore, ki napaja sistem, ne sme povzročiti pomembnejšega odstopanja v sili zaviranja."

Točka 2.3 se glasi:

"2.3 Napajalno vezje vzmetne kompresijske komore ima bodisi svojo lastno zalogo energije bodisi ga napajata vsaj dve samostojni zalogi energije. Napajalni vod priklopnega vozila je lahko odcepljen od tega vezja pod pogojem, da padec tlaka v napajalnem vodu priklopnega vozila ne more povzročiti aktiviranja vzmetnega zavornega valja. Pomožna oprema lahko dobiva potrebno energijo iz napajalnega voda vzmetnih zavornih valjev le pod pogojem, da njegovo delovanje tudi v primeru okvare vira energije ne povzroči padca zaloge energije vzmetnih zavornih valjev pod raven, s katere je mogoče opraviti eno popuščanje vzmetne zavore.

Ta točka ne velja za priklopna vozila."

Točka 2.5 se glasi:

"2.5 Pri motornih vozilih tlak v vzmetni kompresijski komori, pri katerem začnejo vzmeti aktivirati zavore, ki so nastavljene čim tesneje, ne sme biti večji od 80 % najnižje vrednosti normalno razpoložljivega tlaka. Pri priklopnih vozilih tlak v vzmetni kompresijski komori, pri katerem vzmeti aktivirajo zavore, ne sme biti večji od tlaka, ki nastane po štirikratnem polnem aktiviranju delovne zavore, skladno s točko 1.3 Priloge IV. Začetni tlak je določen na 6,5 bara."

Točka 2.6 se glasi:

"2.6 Ko tlak v vodu, ki dovaja energijo v vzmetno kompresijsko komoro – razen vodov pomožne naprave za sprostitev zavor, ki uporablja tekočino pod tlakom – pade pod vrednost, pri kateri se deli zavor začnejo premikati, se mora aktivirati svetlobna ali zvočna opozorilna naprava. Če je ta zahteva izpolnjena, je lahko opozorilna naprava tista, ki je določena v točki 2.2.1.13 Priloge I. Ta določba ne velja za priklopna vozila."

Točka 3.1 se glasi:

"3.1 Vzmetni zavorni sistem mora biti konstruiran tako, da je v primeru okvare na tem sistemu še mogoče sprostiti zavore. To se lahko doseže z uporabo pomožne naprave za sprostitev zavor (pnevmatske, mehanske itn.). Pomožne naprave za sprostitev zavor, ki za sproščanje uporabljajo zalogo energije, morajo energijo črpati iz zaloge energije, neodvisne od zaloge energije, ki se navadno uporablja za vzmetni zavorni sistem.

Pnevmatika ali hidravlična tekočina v taki pomožni napravi za sprostitev zavor lahko deluje na isti površini bata v vzmetni kompresijski komori, ki se uporablja za običajen vzmetni zavorni sistem, pod pogojem da pomožna naprava za sproščanje uporablja ločen vod. Povezava tega voda z običajnim vodom, ki povezuje napravo za upravljanje zavor z vzmetnimi zavornimi valji, mora biti pri vsakem vzmetnem zavornem valju tik pred odprtino vzmetne kompresijske komore, če ni vgrajena v ohišje vzmetnega zavornega valja. Ta povezava vsebuje napravo, ki preprečuje vpliv enega voda na drugega. Zahteve iz točke 2.2.1.6 Priloge I veljajo tudi za to napravo."

PRILOGA VII: PRIMERI, KO NA VOZILU, ODDANEM V POSTOPEK HOMOLOGACIJE NI TREBA OPRAVITI PRESKUSOV TIPA I IN/ALI II (ALI IIA)

Točka 1 se glasi:

"1. Preskusov tipa I in/ali II (ali IIA) ni treba opraviti na vozilu, oddanem v postopek homologacije, v naslednjih primerih:."

Za točko 1.3.2 se doda naslednja nova točka 1.4:

"1.4 Zadevno vozilo je priklopno vozilo, opremljeno s pnevmatskimi zavorami z odmikačem v obliki črke S [6], ki izpolnjuje preskusne zahteve iz Dodatka 1 k tej prilogi, ki se nanašajo na poročilo o preskusu referenčne osi, kot je prikazano v Dodatku 2 k tej prilogi."

Za točko 3.3 se doda naslednja nova točka 3.4:

"3.4 Kjer velja točka 1.4, je treba izpolniti tabelo v točki 14.7.4 v vzorcu sporočila iz Priloge IX."

Za točko 4 se dodata naslednja nova Dodatka 1 in 2:"

Dodatek 1

ALTERNATIVNI POSTOPKI ZA PRESKUSE TIPA I IN TIPA II ZA ZAVORE PRIKLOPNIH VOZIL

1. SPLOŠNO

1.1 Skladno s točko 1.4 te priloge se preskusi pojemanja zavornega učinka tipa I in II pri homologaciji vozila lahko opustijo, pod pogojem da sestavni deli zavornega sistema izpolnjujejo zahteve tega dodatka in da pričakovani zavorni učinek izpolnjuje predpise te direktive za ustrezno kategorijo vozil.

1.2 Šteje se, da preskusi, ki se izvajajo skladno s postopki, ki so natančno opisani v tem dodatku, izpolnjujejo zgornje zahteve.

2. SIMBOLI IN DEFINICIJE (Simboli referenčnih zavor morajo imeti pripono e)

P = normalna reakcija površine ceste na os pod statičnimi pogoji

C = vhodni navor odmikača

Cmax = najvišji tehnično dovoljeni vhodni navor odmikača

C0 = prag vhodnega navora odmikača zavor, tj. najnižji navor odmikača, ki je potreben za dosego merljivega zavornega navora

R = (dinamični) polmer avtoplašča

T = zavorna sila na dotikališču pnevmatike s cesto

M = zavorni navor = T · R

z zavorno razmerje

=

MRP

s = hod bata zavornega valja (delovni hod in prazni hod)

Sp = učinkoviti hod bata – hod, pri katerem je izhodna sila bata zavornega valja 90 % povprečne sile bata (ThA)

+++++ TIFF +++++

ThA =

povprečna sila bata – povprečno silo bata se določi tako, da se integrira vrednosti med eno tretjino in dvema tretjinama skupnega hoda (smax)

l = dolžina vzvoda

r = polmer zavornega bobna

p = tlak v zavornem valju

3. PRESKUSNI POSTOPKI

3.1 Preskusi na preskusni stezi

3.1.1 Preskuse delovanja zavor je treba po možnosti izvajati le na enojni osi.

3.1.2 Rezultati preskusov na kombinaciji osi se lahko uporabijo skladno s točko 1.1, če vsaka os porabi enako količino zavorne energije med preskusi z vlečenjem in preskusi preostalega zaviranja pri vročih zavorah.

3.1.2.1 To je zagotovljeno, če je za vse osi enako: geometrija zavore (Slika 2), obloge, montaža koles, pnevmatike, aktiviranje zavornih valjev in porazdelitev tlaka v njih.

3.1.2.2 Izračunani rezultat za kombinacijo osi je povprečna vrednost za te osi.

3.1.3 Os oziroma osi naj bi bile, če je to mogoče, obremenjene z največjo statično maso na osi, čeprav to ni nujno, če se med preskusi upošteva razlika v kotalnem uporu zaradi različne mase na preskušani osi oziroma oseh.

3.1.4 Pri skupini vozil, ki se uporabljajo za preskuse, je treba upoštevati učinek povečanega kotalnega upora.

3.1.5 Določi se začetna hitrost preskusa. Končna hitrost se izračuna po naslednji formuli:

v

= v

P

+ P

P

+ P

+ P

2

kjer je:

v1 = začetna hitrost (km/h)

v2 = končna hitrost (km/h)

P0 = masa vlečnega vozila (kg) pod preskusnimi pogoji

P1 = masa priklopnika, ki jo nosi nezavirana os oziroma osi (kg)

P2 = masa priklopnika, ki jo nosi zavirana os (kg)

3.2 Preskusi na vztrajnostnem dinamometru

3.2.1 Preskusna naprava mora imeti rotacijsko vztrajnost, ki simulira tisti del linearne vztrajnosti mase vozila, ki deluje na eno kolo, potrebne za preskuse zaviranja pri hladnih zavorah in preskuse preostalega zavornega učinka, in jo je mogoče uporabljati pri konstantni hitrosti za namene preskusa, opisanega v točkah 3.5.2 in 3.5.3 spodaj.

3.2.2 Preskus se izvaja s kompletnim kolesom, vključno s pnevmatiko, nameščeno na premični del zavore, kot pri vozilu. Vztrajnostna masa se lahko poveže z zavoro bodisi neposredno bodisi prek pnevmatik in koles.

3.2.3 Hlajenje z zrakom pri hitrosti in smeri pretoka zraka, ki posnemata dejanske pogoje, se lahko uporabi med ogrevalnimi krogi, pri tem hitrost pretoka zraka ne sme biti večja od 10 km/h. Temperatura zraka za hlajenje mora biti enaka temperaturi okolja.

3.2.4 Če se kotalni upor koles med preskusom ne izenači samodejno, se navor zavor spremeni tako, da se odšteje navor, ki je enakovreden koeficientu kotalnega upora 0,01.

3.3 Preskusi na dinamometru z valji

3.3.1 Os mora biti, če je to mogoče, obremenjena z največjo statično maso na osi, čeprav to ni nujno, če se med preskusi upošteva razlika v kotalnem uporu zaradi različne mase na preskusni osi.

3.3.2 Med ogrevalnimi krogi se lahko uporabi zračno hlajenje pri hitrosti in smeri pretoka zraka, ki simulirata dejanske pogoje, pri tem hitrost pretoka zraka ni večja od 10 km/h. Temperatura zraka za hlajenje mora biti enaka temperaturi okolja.

3.3.3 Zavorni čas mora trajati 1 s po najdaljšem času naraščanja zavorne sile 0,6 s.

3.4 Preskusni pogoji

3.4.1 Preskušana zavora oziroma zavore morajo biti opremljene z merilniki za naslednje meritve:

3.4.1.1 zvezno beleženje za določitev zavornega navora ali sile zaviranja na obodu pnevmatike;

3.4.1.2 zvezno beleženje zračnega tlaka v zavornem valju;

3.4.1.3 hitrost med preskusom;

3.4.1.4 začetno temperaturo na zunanjem delu zavornega bobna;

3.4.1.5 hod zavornega valja, ki se uporablja med preskusi tipa 0, ter tipa I in II - ustavitev z vročimi zavorami.

3.5 Preskusni postopki

3.5.1 Dodatni preskus zaviranja pri hladnih zavorah

3.5.1.1 Ta preskus se izvaja pri začetni hitrosti 40 km/h za določitev preostalega zavornega učinka ob koncu preskusov tipa I in tipa II.

3.5.1.2 Zavore se uporabi trikrat pri enakem tlaku (p) in pri začetni hitrosti 40 km/h, s približno enako začetno temperaturo zavor, ki ne presega 100° C in je izmerjena na zunanji površini bobna. Pri vseh treh uporabah zavor mora biti pri tlaku zavornega valja dosežen zavorni navor ali sila, enakovredna zavornemu razmerju (z) vsaj 0,50. Tlak v zavornem valju ne sme preseči 6,5 bara in vhodni navor odmikača (C) ne sme presegati največjega tehnično dovoljenega vhodnega navora odmikača (Cmax). Povprečje vseh treh rezultatov je učinek zaviranja pri hladnih zavorah.

3.5.2 Preskus tipa I

3.5.2.1 Ta preskus se izvaja pri hitrosti 40 km/h z začetno temperaturo zavor, ki ne presega 100° C in je izmerjena na zunanji površini bobna.

3.5.2.2 Zavorno razmerje se ohranja pri 0,07, skupaj s kotalnim uporom (glej točko 3.2.4).

3.5.2.3 Preskus traja 2 minuti in 33 sekund ali 1,7 km pri hitrosti 40 km/h. Če preskusne hitrosi ni mogoče doseči, se trajanje preskusa lahko podaljša skladno s točko 1.3.2.2 Priloge II.

3.5.2.4 Največ 60 sekund po koncu preskusa pojemanja zavornega učinka tipa I se izvede preskus preostalega zavornega učinka, skladno s točko 1.3.3 Priloge II, pri začetni hitrosti 40 km/h. Tlak v zavornem valju je tlak, ki se uporablja med preskusom zaviranja pri hladnih zavorah.

3.5.3 Preskus tipa II

3.5.3.1 Ta preskus se izvaja pri hitrosti 30 km/h z začetno temperaturo zavor, ki ne presega 100° C in je izmerjena na zunanji površini bobna.

3.5.3.2 Zavorno razmerje se ohranja pri 0,06, skupaj s kotalnim uporom (glej točko 3.2.4).

3.5.3.3 Preskus traja 12 minut ali 6 km pri hitrosti 30 km/h.

3.5.3.4 Največ 60 sekund po opravljenem preskusu pojemanja zavornega učinka tipa II se izvede preskus preostalega zavornega učinka, skladno s točko 1.4.3 Priloge II, pri začetni hitrosti 40 km/h. Tlak v zavornem valju je tlak, ki se uporablja med preskusom zaviranja pri hladnih zavorah.

3.6 Poročilo o preskusu

3.6.1 Rezultati preskusov, ki so bili opravljeni skladno s točko 3.5, se vpišejo v obrazec, katerega vzorec je prikazan v Dodatku 2 k tej prilogi.

3.6.2 Opiše se zavoro in os. Podrobne podatke o zavorah, osi, tehnično dovoljeni masi in številko poročila ustreznega preskusa je treba označiti na osi.

4. PREVERJANJE

4.1 Preverjanje sestavnih delov

Zavorna specifikacija vozila, ki je v postopku homologacije, mora izpolnjevati naslednje konstrukcijske kriterije:

| predmet | kriterij |

4.1.1 | (a)valj zavornega bobna | spremembe niso dovoljene |

(b)material zavornega bobna | spremembe niso dovoljene |

(c)masa zavornega bobna | lahko se spreminja med -0 in +20% referenčne mase bobna |

4.1.2 | (a)bližina kolesa zunanji površini zavornega bobna (razsežnost E) | odstopanja bo določila tehnična služba, ki opravlja homologacijske preskuse |

(b)del zavornega bobna, ki ga ne pokriva kolo (razsežnost F) |

4.1.3 | (a)material zavornih oblog | spremembe niso dovoljene |

(b)širina zavornih oblog |

(c)debelina zavornih oblog |

(d)dejanska površina zavornih oblog |

(e)način pritrditve zavornih oblog |

4.1.4 | geometrija zavor | spremembe niso dovoljene |

4.1.5 | kotalni polmer pnevmatike (R) | lahko se spreminja v skladu z zahtevami točke 4.3.5 tega dodatka |

4.1.6 | (a)povprečna sila bata (ThA) | lahko se spreminja, če predvideno delovanje ustreza zahtevam točke 4.3 tega dodatka |

(c)hod bata zavornega valja (s) |

(d)dolžina vzvoda |

(e)tlak v zavornem valju (p) |

4.1.7 | statična masa (P) | P ne sme presegati Pc |

4.2 Preverjanje razvitih zavornih sil

4.2.1 Zavorne sile (T) za vsako zadevno zavoro (pri enakem tlaku upravljalnega voda pm), ki so potrebne za ustvarjanje uporne sile, določene za preskusne pogoje pri preskusih tipa I in II, se določijo z metodo, opisano v točki 4.2.3.

4.2.2 Za vsako os T ne sme presegati X·Pe.

4.2.3 T

= X · PR

V

V

+ V

+ V

3

kjer je:

X = 0,07 za preskus tipa I in 0,06 za preskus tipa II,

V = vrednost kateregakoli sestavnega dela, ki spremeni vhodni navor odmikača na vsaki osi za dani tlak v upravljalnem vodu (pm) ali vrednost tlaka v zavornem valju na vsaki osi (p), če ni skupen za dani tlak v upravljalnem vodu (pm).

Primer:

Triosno priklopno vozilo s PRmax200000 N, kjer so vsi sestavni deli enaki, razen dolžin zavornega vzvoda, ki znašajo:

os 1 = 152, os 2 = 127, os 3 = 127 |

torej je (za tip I) | = 0,07 · 200000 · 152152 + 127 + 127 = 14.000 · 0,374 = 5236 N |

podobno T2 in T3 | = 0,07 · 200000 · 127152 + 127 + 127 = 14.000 · 0,313 N= 4382 |

4.3 Preverjanje preostalega zavornega učinka

4.3.1 Zavorna sila (T) za vsako zadevno zavoro za določen tlak (p) v zavornih valjih in tlak upravljalnega voda (pm), ki se uporablja med preskusom tipa 0 preskusnega priklopnika, se določi s postopki, opisanimi v točkah od 4.3.2 do 4.3.5.

4.3.2 Predvideni hod bata zavornega valja (s) preskušane zavore se določi iz naslednjega razmerja

s = l ·

s

l

s ne sme presegati učinkovitega hoda bata (sp)

4.3.3 Določi se povprečna sila bata (ThA) zavornega valja, ki je nameščen na preskušano zavoro pri tlaku, določenem v točki 4.3.1.

4.3.4 Vhodni navor odmikača (C) se tako izračuna s

C = Th

· l

C ne sme presegati Cmax.

4.3.5 Pričakovani zavorni učinek preskušane zavore se izračuna s:

T = T

·

C − C

C

− C

·

R

R ne sme biti manj od 0,8 Re.

4.3.6 Pričakovani zavorni učinek preskušanega priklopnika se izračuna s:

=

4.3.7 Preostali zavorni učinek po preskusih tipa I in II se določi skladno s točkami 4.3.2, 4.3.3, 4.3.4 in 4.3.5. Pričakovani zavorni učinek, ki izhaja iz tega, je naveden v točki 4.3.6 in mora izpolnjevati zahteve te direktive za preskušano priklopno vozilo. Vrednost, ki se uporablja za številko, dobljeno pri preskusu tipa 0, kot je predpisano v točki 1.3.3 Priloge II, je vrednost, dobljena pri preskusu tipa 0 zadevnega priklopnega vozila.

Dodatek 2

VZOREC OBRAZCA POROČILA O PRESKUSU REFERENČNE OSI, KOT JE PREDPISAN V TOČKI 3.6 DODATKA 1

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

"

PRILOGA VIII: POGOJI ZA PRESKUŠANJE VOZIL, KI SO OPREMLJENA Z NALETNIMI ZAVORAMI

Prejšnji točki 3.3 in 3.3.1 se brišeta.Točka 3.3.2 se preštevilči v 3.3 in spremeni, tako da se glasi:

"3.3 Naletne zavorne naprave morajo biti nameščene tako, da se, kjer se spojna glava premika v največjem obsegu, noben del prenosnega mehanizma ne uklešči, se trajno ne deformira niti ne odpove. To se mora preverjati po odklopu prvega elementa prenosnega mehanizma od vzvodov naprave za upravljanje zavor."

Za točko 3.3 se doda naslednja nova točka 3.4:

"3.4 Naletna zavorna naprava mora omogočati vzvratno vožnjo priklopnika z vlečnim vozilom, ne da bi povzročila uporno silo, ki presega 8 % sile, ki ustreza največji tehnično dovoljeni masi priklopnika. Naprave, ki se uporabljajo v ta namen, morajo delovati samodejno in se prav tako samodejno izključiti, kadar se priklopnik premakne naprej."

Za točko 3.4 se doda naslednja nova točka 3.5:

"3.5 Vsaka posebna naprava, ki je vgrajena za namene izpolnjevanja točke 3.4, mora biti taka, da ne vpliva negativno na učinek parkirne zavore, če stoji priklopnik na strmini."

Prejšnja točka 4.3 se briše in naslednjetočke 4.4, 4.5 in 4.6 se preštevilčijo v 4.3, 4.4 in 4.5.Točka 4.4 (novo oštevilčenje) se glasi:

"4.4 Največja tlačna sila D1 ne sme presegati 0,10 G'A pri priklopnikih z enojno osjo in 0,067 G'A pri priklopnikih z več osmi."

Prejšnje točke 5.5, 6.3, 9.2.4, 9.2.4.1 in 9.2.4.2 se brišejo in prejšnjatočka 5.6 se preštevilči v 5.5.Točka 6.2 se glasi:

"6.2 Sila P ali tlak p, ki sta potrebna za dosego zavornega navora Mmax, ki ga navede proizvajalec, morata biti vsaj 1,8-kratnik sile P ali vsaj 1,8-kratnik tlaka p, ki sta potrebna za silo zaviranja 0,50 GBO."

Točka 7.2.3 (drugi stavek) se glasi:

"…

Hitrost, pri kateri se zavorne površine vrtijo, mora ustrezati začetni hitrosti vozila 60 km/h. Naslednje se odšteje od krivulje, dobljene na podlagi teh meritev:."

Točka 9.3.1 se glasi:

"9.3.1 Vsota sil zaviranja, ki delujejo na obod koles priklopnika, mora biti vsaj B* = 0,5 GA, skupaj s kotalnim uporom 0,01 GA.

To predstavlja silo zaviranja B = 0,49 GA.

V tem primeru je največja dovoljena sila na vlečni sklopki:

D* = 0,067 GA pri večosnih priklopnikih,

D* = 0,10 GA pri enoosnih priklopnikih.

Za preverjanje upoštevanja teh pogojev se uporabljajo naslednje neenačbe:"

Točka 9.4.1 se glasi:

"9.4.1 Pri napravah za upravljanje večosnih priklopnikov, pri katerih je vzvodovje zavor odvisno od položaja vlečne naprave, mora biti hod vzvoda za upravljanje s večji od hoda vzvoda za upravljanje s'; razlika v dolžini mora biti enaka vsaj izgubi hoda s0. Hod s0 ne sme presegati 10 % učinkovitega hoda s'."

Dodatek 2

Prejšnje točke 9.8, 9.8.1, 9.8.2 in 9.9 se črtajo.

Dodatek 3

Prejšnji točki 9.6 in 9.6a se črtata, naslednji točki 9.7ain 9.8a pa se preštevilčita v 9.6a in 9.7a.Točka 11 se glasi:

+++++ TIFF +++++

Dodatek 4

Točke 4.8, 4.9 in 4.10 se glasijo:

+++++ TIFF +++++

Prejšnje točke 5.6, 5.6.1, 5.6.1.1 in 5.6.1.2se brišejo, točki 5.7 in 5.8 pa se preštevilčita v 5.6 oziroma 5.7.

PRILOGA IX: SPOROČILO O HOMOLOGACIJI VOZILA GLEDE NA ZAVIRANJE

Točka 6 se glasi:

+++++ TIFF +++++

Točka 9.4 se glasi:

+++++ TIFF +++++

Za točko 9.4.1 se doda naslednja nova točka 9.5:

+++++ TIFF +++++

Za točko 14.7.3 se doda nova točka 14.7.4:

+++++ TIFF +++++

Točka 17(a) se preštevilči v (novo) točko 18.Za (novo) točko 18 se doda naslednja (nova) točka 19:

+++++ TIFF +++++

Točke od 18 do 25 se preštevilčijo v točke od 20 do 27. Za Prilogo IX se dodajo naslednje nove Priloge X, XI in XII:"

PRILOGA X: ZAHTEVE, KI VELJAJO ZA PRESKUSE VOZIL, OPREMLJENIH S PROTIBLOKIRNIMI NAPRAVAMI

1. SPLOŠNO

1.1 Namen te priloge je določiti zahtevani učinek zavornih sistemov s protiblokirnimi napravami, s katerimi so opremljena cestna vozila. Ta priloga ne zahteva opreme vozil s protiblokirnimi napravami, če pa so te naprave nameščene na cestno vozilo, morajo ustrezati zahtevam iz te priloge. Poleg tega morajo motorna vozila, ki lahko vlečejo priklopno vozilo, in priklopna vozila, opremljena s pnevmatskimi zavornimi sistemi, kadar so vozila obremenjena, izpolnjevati pogoje združljivosti, določene v dodatku k točki 1.1.4.2 Priloge II.

1.2 Naprave, ki se trenutno uporabljajo, sestojijo iz senzorja ali senzorjev, regulatorja ali regulatorjev in modulatorja ali modulatorjev. Drugače zasnovane naprave, ki bodo morda uvedene v prihodnosti, bodo upoštevane kot protiblokirne naprave v smislu te priloge in dodatka k točki 1.1.4.2 Priloge II, če bodo omogočale delovanje, enako tistemu, ki je predpisano s to prilogo.

2. DEFINICIJE

2.1 "Protiblokirna naprava" je sestavni del delovnega zavornega sistema, ki samodejno nadzira stopnjo zdrsa v smeri vrtenja kolesa oziroma koles na enem ali več kolesih med zaviranjem.

2.2 Izraz "senzor" pomeni sestavni del, namenjen za prepoznavanje in posredovanje podatkov regulatorju, in sicer o pogojih vrtenja kolesa oziroma koles ali o dinamičnem položaju vozila.

2.3 Izraz "regulator" pomeni sestavni del, namenjen za oceno podatkov, ki mu jih posreduje senzor oziroma senzorji, in za posredovanje signala modulatorju.

2.4 Izraz "modulator" pomeni sestavni del, namenjen za spreminjanje sile oziroma sil zaviranja, skladno s signalom, ki ga pošlje regulator.

2.5 Izraz "neposredno regulirano kolo" pomeni kolo, katerega sila zaviranja se spreminja skladno s podatki, ki jih posreduje vsaj njegov lastni senzor [1].

2.6 Izraz "posredno regulirano kolo" pomeni kolo, katerega sila zaviranja se spreminja skladno s podatki, ki jih posredujejo senzor drugega kolesa oziroma senzorji drugih koles [2].

3. TIPI PROTIBLOKIRNIH NAPRAV

3.1 Šteje se, da je motorno vozilo opremljeno s protiblokirno napravo v smislu prvega odstavka dodatka k točki 1.1.4.2 Priloge II, če je nameščena ena od naslednjih naprav:

3.1.1 Protiblokirna naprava kategorije 1:

Vozilo, opremljeno s protiblokirno napravo kategorije 1, izpolnjuje vse ustrezne zahteve te priloge.

3.1.2 Protiblokirna naprava kategorije 2:

Vozilo, opremljeno s protiblokirno napravo kategorije 2, izpolnjuje vse ustrezne zahteve te priloge, razen pogojev iz točke 5.3.5.

3.1.3 Protiblokirna naprava kategorije 3:

Vozilo, opremljeno s protiblokirno napravo kategorije 3, mora izpolnjevati vse ustrezne zahteve iz te priloge, razen zahtev iz točk 5.3.4 in 5.3.5. Na takšnih vozilih mora vsaka posamezna os (ali tandem os), ki nima vsaj enega neposredno reguliranega kolesa, izpolnjevati pogoje izkoristka oprijema in zaporedja blokiranja koles iz dodatka k točki 1.1.4.2 Priloge II namesto zahtev o izkoristku oprijema, predpisanih v točki 5.2 te priloge. Če pa relativna lega krivulj izkoristka oprijema ne izpolnjuje zahtev iz točke 3.1.1 dodatka k točki 1.1.4.2 Priloge II, se preveri, da se kolesa na vsaj eni od zadnjih osi ne blokirajo pred kolesi na sprednji osi ali oseh pod pogoji, predpisanimi v točkah 3.1.1 in 3.1.4 dodatka k točki 1.1.4.2 Priloge II, v zvezi z zavornim razmerjem oziroma obremenitvijo. Te zahteve se lahko preverijo na površinah ceste z visoko ali nizko oprijemljivostjo (največ okrog 0,8 in 0,3), in sicer s spreminjanjem sile za aktiviranje naprave za upravljanje delovne zavore.

3.2 Šteje se, da je vlečeno vozilo opremljeno s protiblokirno napravo v smislu točke 1 dodatka k točki 1.1.4.2 Priloge II, če izpolnjuje vse ustrezne zahteve te priloge.

4. SPLOŠNE ZAHTEVE

4.1 Poseben svetlobni opozorilni znak mora obvestiti voznika o vsaki prekinitvi oskrbe naprave in/ali električne napeljave zunaj elektronskega regulatorja oziroma regulatorjev z električnim tokom. Ta zahteva se nanaša tudi na protiblokirno napravo oziroma naprave vlečenih vozil, ki so namenjena za priklop na vlačilce vseh kategorij razen M1 in N1. Opozorilna naprava za protiblokirno napravo oziroma naprave vlečenega vozila ne sme dati znaka, ko ni priklopljeno vlečeno vozilo brez protiblokirne naprave koles ali nobeno vlečeno vozilo. Ta zahteva se mora izpolniti samodejno.

[3].

[4].

[5].

4.4 V primeru okvare protiblokirne naprave mora biti preostali učinek zaviranja takšen, kot je predpisan za zadevno vozilo v primeru okvare dela prenosnega mehanizma delovne zavore (glej točko 2.2.1.4 Priloge I). Ta zahteva ne pomeni opustitve zahtev, ki se nanašajo na pomožno zaviranje.

4.5 Na delovanje naprave ne sme negativno vplivati magnetno ali električno polje [6].

5. POSEBNI PREDPISI, KI SE NANAŠAJO NA MOTORNA VOZILA

5.1 Poraba energije

Zavorni sistemi, opremljeni s protiblokirnimi napravami, morajo obdržati učinkovitost, ko se z delovno zavoro za daljši čas polno zavira. Skladnost s temi zahtevami se preverja z naslednjimi preskusi:

5.1.1 Preskusni postopek

5.1.1.1 Začetno raven energije v napravi oziroma napravah za shranjevanje energije določi proizvajalec. Ta raven mora biti vsaj takšna, da zagotavlja učinkovitost, predpisano za zaviranje z delovno zavoro, ko je vozilo obremenjeno. Pomožna naprava oziroma naprave za shranjevanje morajo biti odklopljene.

5.1.1.2 Od začetne hitrosti najmanj 50 km/h, na površini ceste s koeficientom oprijema 0,3 [7] ali manj, se obremenjeno vozilo polno zavre za čas t, in vsa kolesa, opremljena s protiblokirno napravo, morajo ostati pod nadzorom ves čas zaviranja.

5.1.1.3 Motor vozila se nato ustavi ali pa se prekine oskrba naprave oziroma naprav za shranjevanje energije.

5.1.1.4 Napravo za upravljanje delovne zavore se nato štirikrat zaporedoma polno aktivira pri mirujočem vozilu.

5.1.1.5 Pri peti uporabi zavor mora biti mogoče vozilo zavreti vsaj s takšnim zavornim učinkom, kot je predpisan za pomožno zaviranje obremenjenega vozila.

5.1.1.6 Med preskusi pri motornem vozilu, ki lahko vleče priklopno vozilo, opremljeno s pnevmatskim zavornim sistemom, se napajalni vod prekine, na upravljalni vod pa se priklopi naprava za shranjevanje energije s prostornino 0,5 litra (skladno s točko 1.2.2.3 v Prilogi IV). Ko so zavore uporabljene petkrat, kot je določeno v točki 5.1.1.5, raven energije v upravljalnem vodu ne sme biti pod polovico ravni, dosežene pri polnem zaviranju z začetno ravnjo energije.

5.1.2 Dodatne zahteve

5.1.2.1 Koeficient oprijema površine ceste se za takšna vozila meri na način, ki je opisan v točki 1.1 Dodatka 1 k tej prilogi.

5.1.2.2 Preskus zaviranja se izvaja z odklopljenim motorjem v prostem teku in pri obremenjenem vozilu.

5.1.2.3 t =

V

max7 (vendar ne manj od 15 sekund), kjer je t izražen v sekundah, Vmax pa predstavlja največjo konstrukcijsko določeno hitrost vozila, izraženo v km/h, z zgornjo omejitvijo 160 km/h.

5.1.2.4 Če se čas t ne doseže v posamezni fazi zaviranja, so dovoljene še največ štiri dodatne faze.

5.1.2.5 Če se preskus izvaja v več fazah, se med fazami ne sme dovajati nove energije.

5.1.2.6 Šteje se, da je učinek, predpisan v točki 5.1.1.5, dosežen, če je po četrti uporabi zavore pri mirujočem vozilu raven energije v napravi oziroma napravah za shranjevanje energije na ravni ali nad ravnjo, ki je potrebna za pomožno zaviranje, ko je vozilo obremenjeno.

5.2 Izkoristek oprijema

5.2.1 Izkoristek oprijema protiblokirne naprave upošteva dejansko povečanje zavorne razdalje, ki presega teoretični minimum. Šteje se, da je protiblokirna naprava zadovoljiva, ko je izpolnjen pogoj ε ≥ 0,75, če ε predstavlja izkoriščen oprijem, kot je določen v točki 1.2 Dodatka 1 k tej prilogi. Ta zahteva se ne razlaga kot potreba po boljšem zavornem učinku od tistega, ki je predpisan v Prilogi II za zadevno vozilo.

5.2.2 Izkoristek oprijema ε se meri na površinah ceste s koeficientom oprijema 0,3 [8] ali manj in približno 0,8 (suha cesta), pri začetni hitrosti 50 km/h.

5.2.3 Preskusni postopki za določitev koeficienta oprijema (K) in formul za izračun izkoristka oprijema (ε) so postopki, določeni v Dodatku 1 k tej prilogi.

5.2.4 Izkoristek oprijema protiblokirne naprave se preveri na celotnih vozilih, opremljenih s protiblokirnimi napravami kategorije 1 ali 2. Pri vozilih, opremljenih s protiblokirnimi napravami kategorije 3, morajo to zahtevo izpolnjevati le os oziroma osi z vsaj enim neposredno reguliranim kolesom.

5.2.5 Pogoj ε ≥ 0,75 se preveri pri obremenjenem in neobremenjenem vozilu.

5.3 Dodatni pregledi

Naslednji dodatni pregledi se izvajajo z obremenjenim in neobremenjenim vozilom.

5.3.1 Kolesa, ki jih neposredno regulirajo protiblokirne naprave, ne smejo blokirati pri nenadni uporabi polne sile [9] na napravo za upravljanje na dveh vrstah površin ceste, določenih v točki 5.2.2 zgoraj, pri nizkih začetnih hitrostih V = 40 km/h in pri visokih začetnih hitrostih V ≈ 0,8 Vmax ≤ 120 km/h.

5.3.2 Ko os preide s površine ceste z visoko oprijemljivostjo (K1) na površino ceste z nizko oprijemljivostjo (K2), kjer je K1 ≥ 0,5 in K1/K2 ≥ 2 [10] pri uporabi polne sile [11] na napravo za upravljanje, neposredno regulirana kolesa ne smejo blokirati. Hitrost vožnje in trenutek uporabe zavore se izračunata tako, da ko protiblokirna naprava maksimalno uravnava zavorno silo na površini ceste z visoko oprijemljivostjo, poteka prehod z ene površine ceste na drugo pri visoki in pri nizki hitrosti pod pogoji, določenimi v točki 5.3.1 zgoraj.

5.3.3 Ko vozilo preide s površine ceste z nizko oprijemljivostjo (K2) na površino ceste z visoko oprijemljivostjo (K1), kjer je K1 ≥ 0,5 in K1/K2 ≥ 2 pri uporabi polne sile [12] na napravo za upravljanje, mora pojemek vozila doseči ustrezno visoko vrednost v sprejemljivem času, vozilo pa se ne sme oddaljiti iz svoje začetne smeri. Hitrost vožnje in trenutek uporabe zavore se izračunata tako, da ko protiblokirna naprava maksimalno uravnava zavorno silo na površini ceste z nizko oprijemljivostjo, poteka prehod z ene površine ceste na drugo pri približno 50 km/h.

5.3.4 Določbe tega odstavka se ne nanašajo le na vozila, opremljena s protiblokirnimi napravami kategorije 1 ali 2. Ko se desna in leva kolesa vozila nahajajo na površinah z različnimi tornimi koeficienti (K1 in K2), kjer je K1 ≥ 0,5 in K1/K2 ≥ 2, neposredno regulirana kolesa pri nenadni uporabi naprave za upravljanje s polno silo [13] pri hitrosti 50 km/h ne smejo blokirati.

5.3.5 Poleg tega morajo obremenjena vozila, opremljena s protiblokirno napravo kategorije 1, pod pogoji točke 5.3.4 zgoraj izpolnjevati predpisano zavorno razmerje iz Dodatka 2 k tej Prilogi.

5.3.6 Vendar pa so pri preskusih, navedenih v točkah 5.3.1, 5.3.2, 5.3.3, 5.3.4 in 5.3.5 zgoraj, dovoljena kratka obdobja blokiranja koles. Poleg tega je blokiranje koles dovoljeno, ko je hitrost vozila manjša od 15 km/h; prav tako je blokiranje posredno reguliranih koles dovoljeno pri katerikoli hitrosti, vendar to ne sme vplivati na stabilnost in upravljivost.

5.3.7 Med preskusi, določenimi v točkah 5.3.4 in 5.3.5 zgoraj, so dovoljeni popravki v vodenju, če je popravek smeri z zasukom volana v prvih dveh sekundah največ 120° in skupno največ 240°. Poleg tega mora na začetku teh preskusov vzdolžna srednja (navpična) ravnina vozila potekati nad mejo med površino ceste z visoko in nizko oprijemljivostjo in med temi preskusi noben del (zunanjih) pnevmatik ne sme prečkati omenjene meje.

6. POSEBNI PREDPISI, KI SE NANAŠAJO NA VLEČENA VOZILA

6.1 Poraba energije

Zavorni sistemi, opremljeni s protiblokirnimi napravami, morajo biti zasnovani tako, da tudi po tem, ko je bila naprava za upravljanje delovne zavore polno uporabljena dalj časa, vozilo ohrani zadostno energijo, da se ustavi na primerni razdalji.

6.1.1 Skladnost z zgornjimi zahtevami se preveri s spodaj določenim postopkom, z neobremenjenim vozilom, na ravni in gladki cesti, ki ima površino z dobrim koeficientom oprijema [14], in z zavorami, nastavljenimi čim tesneje, ter regulatorjem zavorne sile (če je nameščen) v obremenjenem položaju ves čas preskusa.

6.1.2 Začetna raven energije v napravi oziroma napravah za shranjevanje energije je najvišja vrednost, ki jo določi proizvajalec; pri standardni izdelavi, navedeni v točki 3.1.2 dodatka k točki 1.1.4.2 Priloge II, mora biti začetna raven energije enakovredna tlaku 8 barov na spojni glavi napajalnega voda priklopnega vozila.

6.1.3 Zavore se polno vključi za čas t = 15 sekund, med katerim morajo vsa kolesa, opremljena s protiblokirno napravo, ostati pod nadzorom. Med tem preskusom mora biti oskrba naprave oziroma naprav za shranjevanje energije prekinjena.

6.1.4 Če os ali osi, opremljene s protiblokirno napravo, dobivajo energijo iz naprave oziroma naprav za shranjevanje energije, ki jo delijo z drugo osjo oziroma osmi brez protiblokirne naprave, se lahko oskrba osi brez te naprave med zaviranjem prekine. Vendar pa se upošteva poraba energije, ki ustreza začetni uporabi zavor na tej osi oziroma na teh oseh.

6.1.5 Ob koncu zaviranja se pri mirujočem vozilu štirikrat polno aktivira napravo za upravljanje delovne zavore. Med peto uporabo mora biti tlak v delovnem vodu dovolj visok, da omogoča skupno silo zaviranja na obodu koles, ki je enaka ali večja od 22,5 % sile, ki ustreza največji masi, ki jo nosijo kolesa pri mirujočem vozilu.

6.2 Izkoristek oprijema

6.2.1 Šteje se, da so zavorni sistemi, opremljeni s protiblokirno napravo, sprejemljivi, ko je izpolnjen pogoj ε ≥ 0,75, kjer ε predstavlja izkoriščeni oprijem, kot je določen v točki 2 Dodatka 1 k tej prilogi. Ta pogoj se preveri pri neobremenjenem vozilu, na ravni in gladki cesti, ki ima površino z dobrim koeficientom oprijema [15].

6.3 Dodatni pregledi

6.3.1 Pri hitrostih, ki presegajo 15 km/h, kolesa, ki jih neposredno regulira protiblokirna naprava, ne smejo blokirati, ko se na napravo za upravljanje nenadno uporabi polno silo. To se preveri, pod pogoji, predpisanimi v točki 6.2 zgoraj, pri nizki začetni hitrosti V = 40 km/h in pri visoki začetni hitrosti V≈ 80 km/h.

6.3.2 Kratka obdobja blokiranja koles so dovoljena, vendar to ne sme vplivati na stabilnost.

Dodatek 1

IZKORISTEK OPRIJEMA

1. MERILNI POSTOPEK ZA MOTORNA VOZILA

1.1 Določitev koeficienta oprijema (K)

1.1.1 Koeficient oprijema (K) se določi kot kvocient največjih sil zaviranja brez blokiranja koles in ustrezne dinamične obremenitve na zavirani osi.

1.1.2 Zavore se uporabijo samo na eni osi preskušanega vozila, pri začetni hitrosti 50 km/h. Sile zaviranja morajo biti enakomerno porazdeljene med kolesi osi. Protiblokirna naprava se izklopi.

1.1.3 Za določitev najvišjega zavornega razmerja vozila (zm)

se opravi več preskusov ob različnih višinah tlaka v vodu. Med vsakim preskusom se ohranja nespremenljiva vhodna sila, zavorno razmerje pa se določi glede na porabljen čas (t) za zmanjšanje hitrosti s 40 km/h na 20 km/h, s pomočjo formule:

z =

0,56t

zm je najvišja vrednost z; čas t je izražen v sekundah.

1.1.4 Sile zaviranja se izračunajo iz izmerjenega zavornega razmerja in kotalnega upora nezavirane oziroma nezaviranih osi, ki je enak 0,015 in 0,010 statične obremenitve osi za gnano oziroma negnano os.

1.1.5 Dinamična obremenitev osi je tista, ki se izračuna z razmerji v dodatku k točki 1.1.4.2 Priloge II.

1.1.6 Vrednost K se zaokroži na drugo decimalno mesto.

1.1.7 Primer: pri dvoosnem vozilu, kjer je zavirana prednja os (1), se koeficient oprijema(K) izračuna s pomočjo formule:

K =

z

· P − 0,015 · P

P

+

· z

· P

Drugi simboli (P, h, E) so določeni v dodatku k točki 1.1.4.2 Priloge II.

1.2 Določitev izkoriščenega oprijema (ε)

1.2.1 Izkoriščeni oprijem (ε) je kvocient največjega zavornega razmerja s protiblokirno napravo v obratovanju (zmax) in koeficientom oprijema (K), tj.

ε =

z

maxK

1.2.2 Največje zavorno razmerje (zmax) se izmeri s protiblokirno napravo v obratovanju in temelji na povprečni vrednosti iz treh preskusov, pri čemer je uporabljen čas, potreben za zmanjšanje hitrosti s 40 km/h na 20 km/h, kot v točki 1.1.3 zgoraj.

1.2.3 Vrednost ε se zaokroži na drugo decimalno mesto.

1.2.4 Pri vozilu, opremljenem s protiblokirno napravo kategorije 1 ali 2, vrednost zmax temelji na celotnem vozilu, ko protiblokirna naprava obratuje, izkoriščeni oprijem (ε) se izračuna po enaki formuli, kot je navedena v točki 1.2.1 zgoraj.

1.2.5 Pri vozilu, opremljenem s protiblokirno napravo kategorije 3, se vrednost zmax izmeri na vsaki osi, ki ima vsaj eno neposredno regulirano kolo.

Primer: za dvoosno vozilo, pri katerem protiblokirna naprava deluje samo na zadnji osi (2), se izkoriščeni oprijem (ε) izračuna s pomočjo formule:

ε =

z

· P − 0,010 · P

K ·

h

E

· zmax · P

Ta izračun se naredi za vsako os, ki ima vsaj eno neposredno regulirano kolo.

2. MERILNI POSTOPEK ZA VLEČENA VOZILA

2.1 Če imajo vse osi vsaj eno neposredno regulirano kolo:

2.1.1 Preskus se izvede z zaviranjem vsake osi posebej, druge osi niso zavirane in motor vlačilca je odklopljen.

2.1.2 Povprečno zavorno razmerje (z) se določi ob upoštevanju kotalnega upora nezaviranih osi. Preskus se opravi pri hitrosti 50 km/h, koeficient kotalnega upora pa se lahko oceni na 0,01.

2.1.3 Naslednje razmerje se preveri za vsako os:

ε =

z

z

≥ 0,75

kje je:

ε = izkoriščeni oprijem,

z0 = največje zavorno razmerje, doseženo z zaviranjem ene osi brez blokiranja koles, pri čemer je protiblokirna naprava izključena,

z1 = zavorno razmerje, doseženo z zaviranjem iste osi na isti površini ceste, s protiblokirno napravo v obratovanju.

Vrednosti, ki se uporabljajo za z1 in z0, so aritmetična sredina treh vrednosti, izmerjenih zaporedoma pod enakimi preskusnimi pogoji.

2.2 Kjer nimajo vse osi vsaj enega neposredno reguliranega kolesa:

2.2.1 Pri običajnih priklopnikih se koeficient oprijema (K) in izkoriščeni oprijem (ε) določita skladno s predpisi za motorna vozila v točkah 1.1 in 1.2 tega dodatka. Upoštevati je treba sile na povezavi z ojesom.

2.2.2 Pri polpriklopnikih (in priklopnikih s centralno osjo) se uporablja naslednji postopek:

2.2.2.1 Izkoriščeni oprijem se izračuna s formulo:

ε =

z

z

kjer je:

z0 = največje zavorno razmerje, doseženo z zaviranjem ene osi brez blokiranja koles, pri čemer je protiblokirna naprava izključena in kolesa drugih osi odstranjena,

zmax = zavorno razmerje, doseženo z zaviranjem vseh osi, ki jih regulira protiblokirna naprava v obratovanju.

2.2.2.2 Vrednost z0 se lahko izračuna z izvedbo postopka, opisanega v točki 1.1.3 tega dodatka, za določitev največjega zavornega razmerja (z*).

z

=

PR

;

kjer je:

TR = sila zaviranja = z* · (P + PM) - 0,01 · W

PRdyn dinamična obremenitev = PR −

TR · h

+ P · z*

E

R

.

in W je statična masa nezaviranih osi.

Drugi simboli so določeni v dodatku k točki 1.1.4.2 Priloge II.

2.2.2.3 Vrednost zmax se lahko izračuna po istem postopku: izmeri se z**, zavorno razmerje s protiblokirno napravo v obratovanju, izračuna TR "in PR"dyn, z uporabo formule v točki 2.2.2.2 zgoraj, in tako je

z

=

PR′

dyn

Dodatek 2

UČINKOVITOST NA POVRŠINAH Z RAZLIČNO OPRIJEMLJIVOSTJO

1. Predpisano zavorno razmerje, navedeno v točki 5.3.5 te priloge, se lahko izračuna glede na izmerjeni koeficient oprijema obeh površin, na katerih se izvaja preskus.

Ti dve površini morata izpolnjevati pogoje, predpisane v točki 5.3.4 te priloge.

2. Koeficient oprijema (K1 in K2) površin z visoko oprijemljivostjo se določi skladno s pogoji točke 1.1 Dodatka 1 k tej prilogi.

3. Predpisano zavorno razmerje (z3) za obremenjena motorna vozila je:

z

≥ 0,75 ·

4 K

+ K

in z

≥ K

2

PRILOGA XI: PRESKUSNI POGOJI ZA PRIKLOPNA VOZILA Z ELEKTRIČNIMI ZAVORNIMI SISTEMI

1. SPLOŠNO

1.1 Za namene naslednjih določb so električne zavore delovni zavorni sistemi, ki jih sestavljajo naprava za upravljanje, elektromehanična prenosna naprava ter torne zavore. Električna naprava za upravljanje, ki uravnava električno napetost priklopnega vozila, mora biti nameščena na priklopnem vozilu.

1.2 Električno energijo, potrebno za električni zavorni sistem, dovaja priklopnemu vozilu motorno vozilo.

1.3 Električni zavorni sistemi se aktivirajo z uporabo delovnega zavornega sistema motornega vozila.

1.4 Nazivna napetost mora biti 12 V.

1.5 Največja poraba toka ne sme presegati 15 A.

1.6 Električna povezava električnega zavornega sistema z motornim vozilom sestoji iz povezave s pomočjo posebnega vtikača in vtičnice, ki ustreza… [1], katere vtikač ni združljiv z vtičnicami svetlobne opreme vozila. Vtikač je skupaj s kablom nameščen na priklopnem vozilu.

2. POGOJI, KI SE NANAŠAJO NA PRIKLOPNO VOZILO

2.1 Če je na priklopnem vozilu akumulator, ki ga napaja enota za oskrbo energije motornega vozila, ga je med delovnim zaviranjem priklopnega vozila treba ločiti od napajalnega voda.

2.2 Pri priklopnih vozilih, katerih masa neobremenjenega vozila je manjša od 75 % največje tehnično dovoljene mase vozila, se sila zaviranja uravnava samodejno glede na pogoje obremenitve priklopnega vozila.

2.3 Električne zavorne naprave morajo biti takšne, da se kljub padcu napetosti v veznih vodih na 7 V ohranja zavorni učinek, ki znaša 20 % sile, ki ustreza največji tehnično dovoljeni masi priklopnega vozila.

2.4 Naprave za upravljanje, ki uravnavajo silo zaviranja in reagirajo na vzdolžni naklon v smeri vožnje (nihalo, sistem mase in vzmeti, tekočinsko-vztrajnostno stikalo), so, če ima priklopno vozilo več kot eno os in navpično nastavljivo vlečno napravo, pritrjene na šasijo. Pri enoosnih priklopnikih in priklopnikih s tandem osjo, pri kateri je razmik osi krajši od 1 metra, so naprave za upravljanje opremljene z mehanizmom, ki označuje njeno vodoravno lego (npr. libela), in jih je mogoče ročno nastaviti, kar omogoča, da je mehanizem naravnan vodoravno v smeri vožnje vozila.

2.5 Rele za vklapljanje zavornega toka skladno s točko 2.2.1.20.2 Priloge I, ki je povezan z vodom za vklop zavore, je nameščen na priklopno vozilo.

2.6 Vtikač mora imeti slepo vtičnico.

2.7 Na napravi za upravljanje mora biti kontrolna svetilka, ki zasveti pri vsaki uporabi zavor in opozarja na pravilno delovanje električnega zavornega sistema priklopnega vozila.

3. ZAVORNI UČINEK

3.1 Električni zavorni sistemi se morajo odzvati na pojemek skupine vlačilec/priklopno vozilo, ki ne presega 0,4 m/s2.

3.2 Zavorni učinek se lahko začne z začetno silo zaviranja, ki ne sme presegati 10 % sile, ki ustreza največji tehnično dovoljeni masi, niti ni večja od 13 % sile, ki ustreza masi neobremenjenega priklopnega vozila.

3.3 Sile zaviranja se lahko povečujejo tudi postopoma. Pri silah zaviranja, ki so večje od sil, navedenih v točki 3.2, ti koraki ne smejo biti večji od 6 % sile, ki ustreza največji tehnično dovoljeni masi, niti večji od 8 % sile, ki ustreza masi neobremenjenega priklopnika. Pri enoosnih priklopnikih z največjo tehnično dovoljeno maso, ki ne presega 1,5 tone, prvi korak ne sme presegati 7 % sile, ki ustreza največji tehnično določeni masi priklopnika. Za naslednje korake je dovoljeno 1-odstotno zvišanje te vrednosti (primer: prvi korak 7 %, drugi korak 8 %, tretji korak 9 %; vsak naslednji korak ne sme presegati 10 %). V smislu teh zahtev se dvoosni priklopnik z medosno razdaljo, ki je krajša od 1 metra, šteje za priklopnik z enojno osjo.

3.4 Predpisana sila zaviranja priklopnega vozila, ki znaša vsaj 50 % sile, ki ustreza njegovi največji tehnično dovoljeni masi, se določi – z največjo tehnično dovoljeno maso – ko je povprečni polni pojemek kombinacije vlačilec/priklopno vozilo največ 5,9 m/s2 za priklopnike z enojno osjo in manj kot 5,6 m/s2 za večosna priklopna vozila. Priklopniki s tandem osjo, pri kateri je razmik osi krajši od 1 metra, se prav tako štejejo za enoosne priklopnike v smislu te določbe. Poleg tega se morajo upoštevati omejitve, ki so določene v dodatku k tej prilogi. Če se sila zaviranja uravnava postopoma, morajo biti posamezni koraki v obsegu, ki je prikazan v dodatku k tej prilogi.

3.5 Preskus se izvaja pri začetni hitrosti 60 km/h.

3.6 Samodejno zaviranje priklopnega vozila mora biti zagotovljeno skladno s pogoji iz točke 2.2.2.9 Priloge I. Če samodejno zaviranje za delovanje potrebuje električno energijo, mora biti zagotovljena sila zaviranja priklopnega vozila vsaj 25 % sile, ki ustreza njegovi največji tehnično dovoljeni masi, in traja vsaj 15 minut, da se tako izpolnijo zgoraj omenjeni pogoji.

Dodatek

Združljivost zavornega razmerja priklopnega vozila in povprečnega polnega pojemka skupine vlačilec/priklopno vozilo (obremenjeno in neobremenjeno priklopno vozilo), priklopniki z enojno osjo in večosna priklopna vozila

+++++ TIFF +++++

Opombe:

1 Omejitve, prikazane v diagramu, veljajo za obremenjena in neobremenjena priklopna vozila. Ko masa neobremenjenega priklopnega vozila presega 75 % njegove največje tehnično dovoljene mase, omejitve veljajo le za obremenjena priklopna vozila.

2 Omejitve, prikazane v diagramu, ne vplivajo na določbe te priloge glede najmanjšega zahtevanega zavornega učinka. Vendar pa, če je zavorni učinek, dosežen med preskusom – skladno z določbami, omenjenimi v točki 3.4 zgoraj – večji od zahtevanega, ne presega omejitev, navedenih v gornjem diagramu.

TR = vsota sil zaviranja na obodu vseh koles priklopnega vozila.

PR = pravokotna (navpična) statična reakcija površine ceste na kolesa priklopnika.

J = povprečni polni pojemek skupine vlačilec/priklopnik.

PRILOGA XII: POSTOPEK PRESKUŠANJA ZAVORNIH OBLOG NA VZTRAJNOSTNEM DINAMOMETRU

1. SPLOŠNO

1.1 Postopek, opisan v tej prilogi, se lahko uporabi v primeru spremembe tipa vozila zaradi namestitve zavornih oblog drugega tipa na vozila, ki so bila homologirana skladno s to direktivo.

1.2 Alternativni tipi zavornih oblog se preverijo tako, da se njihovo delovanje primerja z delovanjem zavornih oblog, s katerimi je bilo vozilo opremljeno v postopku homologacije in so skladne s sestavnimi deli, opisanimi v ustreznem opisnem listu, vzorec tega opisnega lista je naveden v Prilogi IX.

1.3 Tehnična služba, pristojna za izvajanje homologacijskih preskusov, lahko po lastni presoji zahteva primerjavo delovanja zavornih oblog, skladno z ustreznimi določbami iz Priloge II.

1.4 Vlogo za homologacijo, pridobljeno s primerjavo, vloži proizvajalec ali njegov predstavnik.

1.5 V okviru te priloge vozilo pomeni tip vozila, ki je homologiran skladno s to direktivo in za katerega se zahteva, da je primerjava zadovoljiva.

2. PRESKUSNA OPREMA

2.1 Uporabi se dinamometer z naslednjimi značilnostmi:

2.1.1 sposoben mora biti ustvarjati vztrajnost, ki jo zahteva točka 3.1 te priloge, in izpolnjevati zahteve, določene v točkah 1.3 in 1.4 Priloge II glede preskusov pojemanja zavornega učinka tipa I in II;

2.1.2 nameščene zavore morajo biti popolnoma enake zavoram zadevnega originalnega tipa vozila;

2.1.3 hlajenje z zrakom, če je zagotovljeno, mora biti skladno s točko 3.4 te priloge;

2.1.4 naprave, ki se uporabljajo pri izvajanju preskusov, morajo beležiti vsaj naslednje podatke:

2.1.4.1 zvezno beleženje števila vrtljajev zavornega diska in bobna;

2.1.4.2 število vrtljajev, opravljenih v času od enega zaviranja do popolne ustavitve; z natančnostjo najmanj 1/8 vrtljaja;

2.1.4.3 čas zaviranja do zaustavitve;

2.1.4.4 zvezno beleženje temperature, izmerjene v sredini sledi naleganja zavorne obloge oziroma v sredini debeline obloge zavornega koluta, bobna ali obloge;

2.1.4.5 zvezno beleženje tlaka v cevovodu do zavornega valja ali sile na stopalki zavore;

2.1.4.6 zvezno beleženje zavornega navora.

3. PRESKUSNI POGOJI

3.1 Dinamometer mora biti nastavljen čim bliže (dovoljeno je odstopanje ± 5 %) rotacijski vztrajnosti, ki ustreza tistemu delu skupne vztrajnosti vozila, ki odpade na ustrezno kolo oziroma kolesa, skladno z naslednjo formulo:

I = MR

kjer je:

I = rotacijska vztrajnost (kgm2)

R = kotalni polmer pnevmatike (m)

M = tisti del največje tehnično dovoljene mase vozila, ki odpade na ustrezno kolo oziroma kolesa. Pri dinamometru z enim valjem se ta masa izračuna iz konstrukcijsko predvidene razdelitve zavornega učinka, ko je pojemek skladen z ustrezno vrednostjo iz točke 2.1.1.1.1 Priloge II, razen pri priklopnih vozilih kategorije O, ko je vrednost M ustrezna masi, s katero ustrezno kolo deluje na tla pri mirujočem vozilu, ki je natovorjeno do svoje največje tehnično dovoljene mase.

3.2 Začetna vrtilna hitrost vztrajnostnega dinamometra mora ustrezati linearni hitrosti vozila, kot je predpisano v tej direktivi, in je odvisna od kotalnega polmera pnevmatike.

3.3 Zavorne obloge morajo biti vsaj 80-odstotno utečene in med postopkom utekavanja njihova temperatura ne sme preseči 180° C ali pa se jih na zahtevo proizvajalca uteče skladno z njegovimi priporočili.

3.4 Uporabi se lahko zrak za hlajenje, pri čemer mora biti usmerjen čez zavoro pravokotno na njeno vrtilno os. Hitrost zraka za hlajenje, ki teče čez zavoro, ne sme presegati 10 km/h. Temperatura hladilnega zraka mora biti enaka temperaturi okolja.

4. PRESKUSNI POSTOPEK

4.1 Za primerjalni preskus se uporabi pet kompletov vzorčnih zavornih oblog; primerja se jih s petimi kompleti zavornih oblog, ki ustrezajo originalnim sestavnim delom, opisanim v opisnem listu za prvo homologacijo zadevnega tipa vozila.

4.2 Enakovrednost zavornih oblog temelji na primerjavi rezultatov preskusnih postopkov, ki so predpisani v tej prilogi in skladni z naslednjimi zahtevami:

4.3 Preskus zaviranja pri hladnih zavorah tipa O

4.3.1 Zavore se uporabi trikrat pri začetni temperaturi pod 100° C. Temperatura se izmeri skladno z zahtevami iz točke 2.1.4.4.

4.3.2 Pri zavornih oblogah, namenjenih za uporabo na vozilih kategorije M in N, se zavore uporabijo od začetne vrtilne hitrosti, ki je enakovredna tisti iz točke 2.1.1.1.1 Priloge II, in sicer tako da se doseže povprečni navor, ki je enakovreden pojemku iz omenjene točke. Poleg tega se preskusi izvedejo pri različnih vrtilnih hitrostih, pri čemer je najnižja hitrost enakovredna 30 % največje hitrosti vozila, največja hitrost pa je enakovredna 80 % te hitrosti.

4.3.3 Pri zavornih oblogah, namenjenih za uporabo na vozilih kategorije O, se zavore uporabijo od začetne vrtilne hitrosti, ki je enakovredna 60 km/h, in sicer tako, da se doseže povprečni navor, ki je enakovreden navoru, predpisanemu v točki 2.2.1 Priloge II. Dodatni preskus zaviranja pri hladnih zavorah od začetne vrtilne hitrosti, enakovredne 40 km/h, se izvede za primerjavo z rezultati preskusov tipa I in II, kot so opisani v točki 2.2.1.2.1 Priloge II.

4.3.4 Povprečni zavorni navor, zabeležen med zgornjim primerjalnim preskusom zaviranja pri hladnih zavorah na oblogah, se pri enaki vhodni meritvi giblje v okviru preskusnih omejitev +/- 15 % povprečnega zavornega navora, zabeleženega za zavorne obloge, skladne s sestavnim delom, opisanim v zadevni vlogi za pridobitev homologacije.

4.4 Preskus tipa I:

4.4.1 Pri ponavljajočem se zaviranju

4.4.1.1 Zavorne obloge za vozila kategorij M in N se preskušajo skladno s postopkom, navedenim v točki 1.3.1 Priloge II.

4.4.2 Pri trajajočem zaviranju

4.4.2.1 Zavorne obloge za priklopnike kategorije O se preskušajo skladno s točko 1.3.2 Priloge II.

4.4.3 Preostali zavorni učinek

4.4.3.1 Po preskusih, zahtevanih v točkah 4.4.1 in 4.4.2 zgoraj, se izvede preskus preostalega zavornega učinka, ki je določen v točki 1.3.3 Priloge II.

4.4.3.2 Povprečni zavorni navor, zabeležen med zgornjim primerjalnim preskusom preostalega zavornega učinka na oblogah, mora biti pri enaki vhodni meritvi v okviru preskusnih omejitev ± 15 % povprečnega zavornega navora, zabeleženega za zavorne obloge, skladne s sestavnim delom, opisanim v zadevni vlogi za pridobitev homologacije vozila.

4.5 Preskus tipa II

4.5.1 Ta preskus je potreben samo, če so na vozilu zadevnega tipa za preskus tipa II uporabljene torne zavore.

4.5.2 Zavorne obloge za motorna vozila kategorije M3 (razen tistih, za katere se pod točko 2.2.1.19 Priloge I zahteva preskus tipa II A) in kategorije N3 ter priklopniki kategorije O4 se preskušajo skladno s postopkom, navedenim v točki 1.4.1 Priloge II.

4.5.3 Preostali zavorni učinek

4.5.3.1 Po preskusu, ki ga zahteva točka 4.5.2 zgoraj, se izvede preskus preostalega zavornega učinka, ki je določen v točki 1.4.3 Priloge II.

4.5.3.2 Povprečni zavorni navor, zabeležen med zgornjim primerjalnim preskusom preostalega zavornega učinka na oblogah, mora biti pri enaki vhodni meritvi v okviru preskusnih omejitev ± 15 % povprečnega zavornega navora, zabeleženega za zavorne obloge, skladne s sestavnim delom, opisanim v zadevni vlogi za pridobitev homologacije.

5. PREVERJANJE ZAVORNIH OBLOG

5.1 Po koncu zgoraj opisanih preskusov je treba zavorne obloge pregledati še s prostim očesom, pri čemer se preveri, ali so v sprejemljivem stanju za nadaljnjo normalno uporabo.

"

[1] Dokler se ne sprejmejo enotni postopki za izračun učinka trajnostnih zavor na določbe dodatka k točki 1.1.4.2 Priloge II, ta definicija ne vključuje vozil, ki so opremljena z regeneracijskimi zavornimi sistemi.

[2] Dokler se ne sprejmejo enotni postopki za izračun učinkov trajnostnih zavor na določbe dodatka k točki 1.1.4.2 Priloge II, morajo biti vozila, opremljena z vgrajeno trajnostno zavoro, opremljena tudi s protiblokirno napravo, ki deluje vsaj na delovne zavore osi, ki jo upravlja trajnostna zavora, in na trajnostno zavoro, ter je skladna z zahtevami, določenimi v Prilogi X.

[3] Vozila kategorije N1, pri katerih razmerje obremenitve zadnje osi v obremenjenem in neobremenjenem stanju ne presega 1,5 ali katerih največja tehnično dovoljena masa ne presega 2 toni, morajo izpolnjevati zahteve za vozila kategorije M1 iz te točke od 1. oktobra 1990.

[4] Začetna raven energije se navede v homologacijskem dokumentu.

[5] Začetna raven energije se navede v homologacijskem dokumentu.

[6] Ob predložitvi enakovrednih podatkov se lahko homologirajo tudi drugi tipi zavor.

[1] Pri protiblokirnih napravah z napravo za upravljanje z opcijo select-high se šteje, da imajo tako neposredno kot tudi posredno regulirana kolesa; pri napravah z opcijo select-low pa se šteje, da so vsa kolesa s senzorji neposredno regulirana kolesa.

[2] Pri protiblokirnih napravah z napravo za upravljanje z opcijo select-high se šteje, da imajo tako neposredno kot tudi posredno regulirana kolesa; pri napravah z opcijo select-low pa se šteje, da so vsa kolesa s senzorji neposredno regulirana kolesa.

[3] 2. Vlečeno vozilo je opremljeno s svetlobno napravo znotraj vidnega polja voznikovega vzvratnega ogledala, ki je vidna tudi pri dnevni svetlobi, da voznika opozori na prekinitev oskrbe z električno energijo in/ali okvare električne napeljave zunaj elektronskega regulatorja protiblokirne naprave vlečenega vozila.

[4] 2. Vlečeno vozilo je opremljeno s svetlobno napravo znotraj vidnega polja voznikovega vzvratnega ogledala, ki je vidna tudi pri dnevni svetlobi, da voznika opozori na prekinitev oskrbe z električno energijo in/ali okvare električne napeljave zunaj elektronskega regulatorja protiblokirne naprave vlečenega vozila.

[5] 2. Vlečeno vozilo je opremljeno s svetlobno napravo znotraj vidnega polja voznikovega vzvratnega ogledala, ki je vidna tudi pri dnevni svetlobi, da voznika opozori na prekinitev oskrbe z električno energijo in/ali okvare električne napeljave zunaj elektronskega regulatorja protiblokirne naprave vlečenega vozila.

[6] Dokler se ne sprejmejo enotni preskusni postopki, morajo proizvajalci organu za tehnično preskušanje posredovati svoje preskusne postopke in rezultate.

[7] Dokler takšne preskusne površine niso povsod na voljo, se po presoji organa za tehnično preskušanje lahko uporabijo do konca obrabljeni avtoplašči ali vrednosti koeficienta oprijema do 0,4. Zabeleži se dobljena dejanska vrednost, tip pnevmatik in tip površine.

[8] Glej opombo k točki 5.1.1.2.

[9] Polna sila pomeni maksimalno silo, predpisano v Prilogi II za kategorijo vozila; višja sila se lahko uporabi, če je potrebna za aktiviranje protiblokirne naprave.

[10] K1 je visok koeficient oprijema površine.K2 je nizek torni koeficient površine.K1 in K2 se merita, kot je določeno v Dodatku 1 k tej prilogi.

[11] Polna sila pomeni maksimalno silo, predpisano v Prilogi II za kategorijo vozila; višja sila se lahko uporabi, če je potrebna za aktiviranje protiblokirne naprave.

[12] Polna sila pomeni maksimalno silo, predpisano v Prilogi II za kategorijo vozila; višja sila se lahko uporabi, če je potrebna za aktiviranje protiblokirne naprave.

[13] Polna sila pomeni maksimalno silo, predpisano v Prilogi II za kategorijo vozila; višja sila se lahko uporabi, če je potrebna za aktiviranje protiblokirne naprave.

[14] Če je koeficient oprijema proge za preskušanje previsok in preprečuje uravnavanje zavorne sile s protiblokirno napravo, se preskus lahko izvede na površini z nižjim koeficientom oprijema.

[15] Če je koeficient oprijema proge za preskušanje previsok in preprečuje uravnavanje zavorne sile s protiblokirno napravo, se preskus lahko izvede na površini z nižjim koeficientom oprijema.

[1] V proučevanju. Dokler niso določene značilnosti te posebne povezave, tip, ki se uporablja, navede nacionalni organ, ki podeljuje homologacijo.

--------------------------------------------------