Dogovori o finančnem zavarovanju -izboljševanje pravne jasnosti

KLJUČNE TOČKE

Zajete nasprotne stranke

Direktiva se uporablja za dogovore o finančnem zavarovanju med določenimi kategorijami nasprotnih strank, da se zagotovi pravna varnost po vsej EU:

• centralne banke;
• javne organe;
• določene nadzorovane finančne institucije;
• centralne nasprotne stranke, poravnalne agente in klirinške hiše;
• osebe, ki niso fizične osebe (vključno s podjetji brez pravne osebnosti in partnerstvi), če je druga stranka dogovora o finančnem zavarovanju eden od zgoraj navedenih subjektov in se država članica EU ni odločila za izvzetje iz uporabe te možnosti.

Vrste zavarovanj

Direktiva opredeljuje sredstva, ki se lahko uporabijo kot finančno zavarovanje:

• upravičeno zavarovanje vključuje gotovino, finančne instrumente (kot so delnice in obveznice) ter kreditne terjatve;
• države članice lahko omejijo uporabo nekaterih instrumentov, na primer delnic, ki jih izda dajalec zavarovanja ali njegove povezane družbe.

Oblike dogovorov o zavarovanju

Direktiva priznava dve vrsti ureditev, s katerimi se obveznosti zavarujejo z zavarovanjem:

• dogovore o finančnem zavarovanju s prenosom lastninske pravice, pri katerih polna lastninska pravica na zavarovanju preide na prejemnika zavarovanja;
• dogovore o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji, pri katerih se zavarovanje zagotovi kot jamstvo, lastninska pravica pa ostane pri dajalcu zavarovanja.

Formalne zahteve

Direktiva zmanjšuje nacionalne formalnosti, da bi bili dogovori o finančnem zavarovanju učinkoviti in izvršljivi brez pretiranih upravnih bremen. Vendar pa direktiva zahteva da morajo biti dogovori o zavarovanju dokazljivi v pisni obliki ali na zakonsko enakovreden način.

Pravica do uporabe v okviru dogovorov o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji

V okviru dogovora o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji lahko prejemnik zavarovanja uporabi finančno zavarovanje tako, kot da bi bil lastnik, v skladu z dogovorjenimi pogoji:

• če se uporabi zavarovanje, mora prejemnik zavarovanja ob prenehanju obveznosti vrniti enakovredna sredstva;
• direktiva omogoča nadomestitev zavarovanja, kar zagotavlja prožnost, hkrati pa ohranja zaščito obeh strank.

Izvrševanje zavarovanja

Direktiva določa pravila za izvrševanje zavarovanja ob nastopu dogodka izvršitve, kot je neizpolnitev obveznosti dajalca ali prejemnika zavarovanja:

• zavarovanje se lahko unovči s prodajo, prilastitvijo ali pobotom vrednosti z ustreznimi finančnimi obveznostmi (odvisno od vrste zavarovanja);
• izvršitev mora potekati v skladu z dogovorjenimi pogodbenimi pogoji in ne sme zahtevati predhodne odobritve sodišča;
• vrednost prilastitve zavarovanja mora biti določena na poslovno razumen način in mora biti dogovorjena v dogovoru o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji.

Pobot zaradi predčasnega prenehanja²

Direktiva zahteva priznanje pobota zaradi predčasnega prenehanja tudi v postopkih zaradi insolventnosti. S pobotom zaradi predčasnega prenehanja se ob nastopu dogodka izvršitve medsebojne terjatve pretvorijo v enotni saldo, ki ga ena stranka plača drugi, bodisi z neto izravnavo, pobotom ali kako drugače. To zagotavlja ohranitev finančne stabilnosti z omejevanjem širjenja negativnih vplivov zaradi neplačil.

Varstvo na podlagi insolvenčnega prava

Direktiva ščiti dogovore o finančnem zavarovanju pred nekaterimi nacionalnimi pravili o insolventnosti:

• dogovorov o finančnem zavarovanju ni mogoče razglasiti za neveljavne zgolj zato, ker so bili sklenjeni tik pred začetkom postopka zaradi insolventnosti;
• dodatno finančno zavarovanje je zaščiteno pred izpodbijanjem zgolj na podlagi tega, da je bilo zagotovljeno tik pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, če je zagotovitev dodatnega finančnega zavarovanja potrebna za upoštevanje sprememb vrednosti prvotno zagotovljenega finančnega zavarovanja ali zneska zadevne finančne obveznosti;
• prejemniki zavarovanja lahko uveljavljajo svoje pravice kljub reorganizaciji ali prenehanju dajalca zavarovanja, tudi če je bilo finančno zavarovanje zagotovljeno na dan uvedbe postopka prenehanja ali reorganizacijskih ukrepov, vendar po trenutku njihove uvedbe, če lahko dokažejo, da za uvedbo takih postopkov ali ukrepov niso vedeli niti niso mogli vedeti.

Kolizija zakonov

Direktiva določa, da se za zavarovanje v obliki nematerializiranih vrednostnih papirjev glede določenih vprašanj uporablja pravo države, v kateri se vodi zadevni račun, na katerem so knjiženi vrednostni papirji.

Medsebojno delovanje z drugimi predpisi EU

Direktiva je bila spremenjena z Direktivo 2009/44/ES, Direktivo 2014/59/EU (glej povzetek) in Uredbo (EU) 2021/23 (glej povzetek), s čimer je bila usklajena z okvirom EU za finančne trge in reševanje propadajočih institucij. Direktiva (EU) 2025/1 dodatno spreminja Direktivo 2002/47/ES, da se pojasni, da se lahko, kadar se za zavarovalnice in pozavarovalnice uvedejo postopki reševanja EU, običajne pravice do uporabe, unovčenja ali pobota finančnega zavarovanja omejijo. To direktivo usklajuje z obstoječimi ureditvami EU za reševanje bank in centralnih nasprotnih strank ter zagotavlja dosledno obravnavo v celotnem finančnem sektorju.