Direktiva

Direktiva je pravni akt, naslovljen na države članice EU, ki ga sprejmejo institucije EU ter je v skladu s členom 288 Pogodbe o delovanju Evropske unije zavezujoča glede rezultatov, ki jih je treba doseči. Direktiva je del sekundarne zakonodaje EU, ki temelji na načelih in ciljih, določenih v pogodbah EU (primarna zakonodaja).

Nacionalni organi vsake države EU, na katero je direktiva naslovljena, določijo obliko in metode, ki jih uporabljajo za vključitev direktive v svojo nacionalno zakonodajo (uradno znano kot „prenos“). Na splošno je to treba storiti v dveh letih od sprejetja direktive.

Za začetek veljavnosti morajo nacionalni ukrepi izpolnjevati cilje, ki jih določa direktiva. Nacionalni organi morajo ukrepe, ki jih sprejmejo, sporočiti Evropski komisiji.

Direktive lahko določijo minimalne standarde, pogosto ob priznavanju dejstva, da so v pravnih sistemih v nekaterih državah članicah EU že določeni višji standardi. V tem primeru imajo države članice EU pravico določiti višje standarde, kot so tisti, ki jih določa direktiva.

V drugih primerih direktive določajo enotne meje usklajevanja. To pomeni, da države članice ne smejo uvesti pravil, ki so strožja od tistih, določenih v direktivi.

Kadar država članica direktive ne prenese v nacionalno pravo, lahko Komisija sproži postopek za ugotavljanje kršitev in sproži postopek zoper državo pred Sodiščem Evropske unije.