Varnejše spletne transakcije

KLJUČNE TOČKE

Evropske denarnice za digitalno identiteto

• Države članice morajo evropske denarnice za digitalno identiteto uvesti do decembra 2026. Denarnice bodo uporabnikom omogočile, da se varno identificirajo ali potrdijo določene osebne podatke za dostop do javnih in zasebnih storitev, spletnih in nespletnih, ter da po vsej EU shranjujejo, predložijo in delijo digitalne dokumente.
• Skladnost evropskih denarnic za digitalno identiteto ter sheme elektronske identifikacije, v okviru katere se te denarnice zagotavljajo, potrjujejo organi za ugotavljanje skladnosti, ki jih imenujejo države članice.

Elektronska identifikacija

• Sredstvo elektronske identifikacije, ki ga izda ena država članica, mora biti priznano tudi v vseh drugih državah članicah. To velja le, če sredstvo elektronske identifikacije izpolnjuje pogoje iz uredbe in je bilo priglašeno Komisiji in objavljeno na seznamu. Vzajemno priznavanje sredstev elektronske identifikacije je obvezno od 28. septembra 2018 in omogoča varnejše spletne transakcije znotraj EU.
• Shema elektronske identifikacije določi eno od treh ravni zanesljivosti (nizko, srednjo in visoko) za vsako sredstvo elektronske identifikacije, ki se izda v okviru te sheme. Vzajemno priznavanje je obvezno le, če zadevni organ javnega sektorja za dostop do spletne storitve zahteva srednjo ali visoko raven zanesljivosti.
  • V postopku priglasitve sheme elektronske identifikacije Komisiji morajo države članice zagotoviti naslednje informacije:
  • raven zanesljivosti ter izdajatelja sredstev elektronske identifikacije v okviru sheme,
  • veljavno ureditev nadzora in informacije o ureditvi odgovornosti, ter
  • subjekt, ki ureja registracijo enoličnih identifikacijskih podatkov osebe.

Storitve zaupanja

Uredba o evropski digitalni identiteti opredeljuje storitve zaupanja kot storitve, ki se običajno opravljajo za plačilo in vključujejo:

• izdajanje potrdil za elektronske podpise, potrdil za elektronske žige, potrdil za avtentikacijo spletnih mest ali potrdil za zagotavljanje drugih storitev zaupanja;
• preverjanje veljavnosti potrdil za elektronske podpise, potrdil za elektronske žige, potrdil za avtentikacijo spletnih mest ali potrdil za zagotavljanje drugih storitev zaupanja;
• ustvarjanje elektronskih podpisov ali elektronskih žigov;
• preverjanje veljavnosti elektronskih podpisov ali elektronskih žigov;
• hrambo elektronskih podpisov, elektronskih žigov, potrdil za elektronske podpise ali potrdil za elektronske žige;
• upravljanje sredstev za ustvarjanje elektronskega podpisa na daljavo ali sredstev za ustvarjanje elektronskega žiga na daljavo;
• izdajanje elektronskih potrdil o atributih;
• potrjevanje elektronskih potrdil o atributih;
• ustvarjanje elektronskih časovnih žigov;
• potrjevanje veljavnosti elektronskih časovnih žigov;
• zagotavljanje storitev elektronske priporočene dostave;
• potrjevanje veljavnosti podatkov, posredovanih prek storitev elektronske priporočene dostave, in z njimi povezanih dokazil;
• elektronsko arhiviranje elektronskih podatkov in dokumentov;
• beleženje elektronskih podatkov v elektronski knjigi.

Ponudniki storitev zaupanja s sedežem v EU štejejo za „kvalificirane“, če izpolnjujejo veljavne pogoje iz uredbe o evropski digitalni identiteti. Imajo pravno podlago za zagotavljanje kvalificiranih storitev zaupanja (npr. kvalificiranih elektronskih podpisov, žigov ali certifikatov) v vseh državah članicah.

Z mednarodnega vidika so storitve zaupanja, ki jih zagotavljajo ponudniki storitev zaupanja s sedežem v tretji državi, pravno enakovredne kvalificiranim storitvam zaupanja, ki jih zagotavljajo ponudniki kvalificiranih storitev zaupanja s sedežem v EU, na podlagi izvedbenih aktov ali sporazuma, sklenjenega med EU in zadevno tretjo državo ali mednarodno organizacijo.

Nadzor

• Države članice v skladu z uredbo imenujejo enega ali več nadzornih organov, odgovornih za nadzor evropskih denarnic za digitalno identiteto in storitev zaupanja. Ti organi morajo po potrebi sodelovati z organi za varstvo podatkov in organi, odgovornimi za kibernetsko varnost.
• Vsi ponudniki storitev zaupanja so predmet nadzora in so dolžni sprejeti ukrepe za obvladovanje nevarnosti ter izpolnjevati zahteve o obveščanju v primeru kršitev.
• Za ponudnike kvalificiranih storitev s sedežem v EU velja stroga oblika nadzora. To vključuje predhodno izdajo dovoljenja nadzornih organov in opravljanje revizije najmanj vsaki dve leti s strani organa za nadzor skladnosti, ki ugotavlja, ali ponudnik še izpolnjuje standarde iz uredbe.
• Ponudniki nekvalificiranih storitev zaupanja so podvrženi milejšemu nadzoru, tj. nadzorni organ ukrepa le, kadar je obveščen, da ponudniki nekvalificiranih storitev zaupanja ali storitve zaupanja, ki jih zagotavljajo, domnevno ne izpolnjujejo zahtev iz te uredbe.

Upravljanje

Skupina za sodelovanje na področju evropske digitalne identitete (v nadaljnjem besedilu: skupina za sodelovanje) je ustanovljena z namenom podpiranja in olajševanja čezmejnega sodelovanja ter izmenjave informacij med državami članicami o storitvah zaupanja, evropskih denarnicah za digitalno identiteto in priglašenih shemah elektronske identifikacije.

Izvedbeni akti

Za zagotovitev enotnega in pravilnega izvajanja uredbe o evropski digitalni identiteti po vsej EU je Komisija sprejela izvedbene akte, s katerimi je določila podrobna tehnična, postopkovna in organizacijska pravila.

Ti izvedbeni akti skupaj dopolnjujejo in operacionalizirajo uredbo na številnih področjih ter med drugim določajo zahteve glede interoperabilnosti, varnostne in certifikacijske standarde, postopke obveščanja in izmenjave informacij, formate seznamov zaupanja, odzive na kršitve varnosti, ureditve glede upravljanja in nadzora ter operativne ureditve za sheme elektronske identifikacije, storitve zaupanja in evropske denarnice za digitalno identiteto.

Izvedbeni akti zajemajo širok nabor tehničnih in operativnih vidikov ter niso omejeni na področja, našteta zgoraj. Redno se posodabljajo, da odražajo tehnološki razvoj, nastajajoča varnostna tveganja in razvijajoče se standarde; zajemajo arhitekturni in referenčni okvir (ARF), ki sta ga skupaj razvila Komisija in države članice, in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah.