Uredba

Uredbe so pravni akti, opredeljeni v členu 288 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Uredbe se splošno uporabljajo, so v celoti zavezujoče in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah Evropske unije (EU). Uredba je del sekundarne zakonodaje EU, ki temelji na načelih in ciljih, določenih v pogodbah EU (primarna zakonodaja).

Uredba je naslovljena na abstraktne kategorije oseb in ne na točno določene osebe. Po tem se loči od sklepa, ki je opredeljen v členu 288 PDEU. Je v celoti zavezujoča.

Uredbo morajo tisti, na katere se nanaša, upoštevati v celoti. Je pravni akt, zavezujoč za:

• institucije EU,
• države članice EU,
• posameznike, za katere velja.

Uredba se neposredno uporablja v vseh državah članicah EU. To pomeni, da:

• se začne nemudoma uporabljati kot norma v vseh državah članicah EU, ne da bi jo bilo treba prenesti v nacionalno pravo;
• ustvarja pravice in obveznosti za posameznike, ki se lahko zato nanjo sklicujejo neposredno pred nacionalnimi sodišči;
• jo posamezniki lahko uporabljajo kot referenco pri svojih odnosih z drugimi posamezniki, državami članicami EU ali organi EU.

Uredba se uporablja v vseh državah članicah EU od datuma začetka veljavnosti (od določenega datuma ali, če tega ni, 20 dni po objavi v Uradnem listu). Njeni pravni učinki so sočasno, samodejno in enotno zavezujoči v vseh nacionalnih zakonodajah.

V skladu s členom 290 PDEU lahko Evropska komisija sprejme delegirane uredbe, da določi ali dopolni nekatere podrobnosti ali vidike uredbe ali direktive EU.

V skladu s členom 291 PDEU lahko Evropski parlament in Svet pooblastita Komisijo, da sprejme predpise, s katerimi zagotovi, da se zakonodaja na enak način izvaja v celotni EU.