Enako obravnavanje ne glede na raso ali narodnost

KLJUČNE TOČKE

• Ta direktiva temelji na načelu enakega obravnavanja oseb. Prepoveduje neposredno¹ in posredno² diskriminacijo, nadlegovanje³, navodila za diskriminacijo in viktimizacijo⁴.
• Direktiva velja za vse ljudi in za vse sektorje dejavnosti, kar zadeva:
  • dostop do zaposlitve,
  • delovne pogoje, vključno z napredovanjem, plačilom in odpuščanjem;
  • dostop do poklicnega usposabljanja,
  • vključevanje v organizacije delavcev ali delodajalcev ter v poklicne organizacije,
  • izobraževanje,
  • dostop do socialne zaščite in zdravstvenega varstva,
  • socialne prednosti;
  • dostop do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, vključno s stanovanji, in njihovo ponudbo.
• Direktiva velja za državljane držav, ki niso članice EU, vendar ne zajema razlike v obravnavi na podlagi državljanstva ali pogojev vstopa in prebivanja za državljane držav, ki niso članice EU.

Odstopanja od načela enakega obravnavanja

• Na področju zaposlovanja je odstopanje dovoljeno v primeru, če rasa ali narodnost predstavlja bistveno poklicno zahtevo. Odstopanje mora biti upravičeno z naravo dejavnosti in pogoji, v katerih se izvaja. Biti mora zakonito in sorazmerno.
• Direktiva dovoljuje pozitivne ukrepe, in sicer nacionalne ukrepe, katerih cilj je preprečiti ali nadomestiti prikrajšanosti, povezane z raso ali etničnim poreklom.

Pravna sredstva in izvrševanje

• Vsakdo, ki meni, da je žrtev diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti, mora imeti dostop do sodnih in/ali upravnih postopkov. V imenu ali v podporo pritožnika lahko postopek vodijo tudi društva ali druge zainteresirane pravne osebe.

Žrtev diskriminacije mora le ugotoviti domnevo diskriminacije, potem pa mora tožena stranka dokazati, da do diskriminacije ni prišlo.

Socialni in civilni dialog

• Socialni partnerji skrbijo za spodbujanje enakega obravnavanja, predvsem s spremljanjem praks na delovnem mestu, oblikovanjem kodeksov ravnanja in sklepanjem kolektivnih pogodb. Na splošno direktiva spodbuja sklepanje sporazumov, ki določajo nediskriminacijska pravila na področjih, ki spadajo v okvir kolektivnih pogajanj.
• Spodbuja se tudi civilni dialog z zadevnimi organizacijami civilne družbe.

Organi za spodbujanje enakosti

Direktiva o spremembi (EU) 2024/1499 pojasnjuje vlogo organov, imenovanih na nacionalni ravni za spodbujanje enakega obravnavanja in boj proti diskriminaciji (organi za enakost). Določa minimalne zahteve, ki jih morajo države članice EU izvajati v zvezi z vlogo in delovanjem teh organov, vključno s tem, kako naj pomagajo žrtvam po prejemu njihove pritožbe. Ti organi morajo:

• biti neodvisni v smislu svoje pravne strukture, odgovornosti, proračuna, osebja in organizacijskih zadev;
• jim je treba zagotoviti zadostna sredstva za izvajanje vseh njihovih nalog in učinkovito izvajanje njihovih odgovornosti;
• biti sposobni preiskati morebitne primere diskriminacije in izdati nezavezujoče mnenje ali sprejeti zavezujočo odločitev;
• Vlada in druge javne institucije se morajo s temi organi redno posvetovati o zakonodaji in politikah z vidika enakosti in nediskriminacije;
• zbirati podatke o svojih dejavnostih;
• o svojem delu ter o stanju enakega obravnavanja in nediskriminacije redno načrtovati in javno poročati.

V skladu s spremembo Direktive (EU) 2024/1499 morajo države članice:

• uvesti tudi pravila, ki omogočajo možnost izvensodnega reševanja sporov;
• zagotoviti, da imajo organi za enakost pravico do ukrepanja v zadevah civilnega in upravnega prava v zvezi z izvajanjem načela enakega obravnavanja;
• zagotoviti, da organi za enakost brezplačno zagotavljajo svoje storitve pritožnikom na njihovem ozemlju, tudi na podeželju in oddaljenih območjih;
• od organov za enakost zahtevati tudi, da zagotovijo dostopnost in razumne prilagoditve za invalide v zvezi z vsemi njihovimi storitvami in dejavnostmi.

Priporočilo

Na podlagi Direktive 2000/43/ES in sporočila Evropske komisije iz leta 2020, ki določa strateški okvir EU za Rome, je Svet Evropske unije leta 2021 sprejel priporočilo, ki države članice zavezuje k boju proti diskriminaciji Romov in k spodbujanju njihovega vključevanja na področjih izobraževanja, zaposlovanja, zdravja in stanovanj.

Priporočilo nadomešča prejšnje, sprejeto leta 2013.