27.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 81/24

(1)

Pravica obtoženca, da je osebno navzoč na sojenju, je zagotovljena s pravico do poštenega sojenja iz člena 6 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice. Prav tako je Sodišče določilo, da pravica obtoženca do tega, da je osebno navzoč na sojenju, ni absolutna ter da se lahko obtoženec pod nekaterimi pogoji po lastni volji izrecno ali molče, vendar nedvoumno, odpove tej pravici.

(2)

Vprašanja odločb, izdanih v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, različni okvirni sklepi o izvajanju načela vzajemnega priznavanja pravnomočnih sodnih odločb ne obravnavajo enotno. Ta raznolikost bi lahko otežila delo pravnikov in ovirala pravosodno sodelovanje.

(3)

Rešitve iz teh okvirnih sklepov niso zadovoljive, ko gre za primere, kjer oseba ni mogla biti obveščena o sodnem postopku. Okvirni sklepi 2005/214/PNZ o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni (2), 2006/783/PNZ o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi (3), 2008/909/PNZ o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji (4) in 2008/947/PNZ o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja nadzorstva nad spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami (5) dopuščajo izvršitvenemu organu, da zavrne izvršitev takšnih sodb. Okvirni sklep 2002/584/PNZ o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (6) dopušča izvršitvenemu organu, da od odreditvenega pravosodnega organa zahteva, naj z ustreznim zagotovilom zajamči, da bo oseba, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, imela možnost zaprositi za ponovno sojenje zadeve v državi članici izdajateljici in biti navzoča pri izreku sodbe. Ustreznost takšnega zagotovila določi izvršitveni organ, zato je težko natančno vedeti, kdaj se izvršitev lahko zavrne.

(4)

Zato je treba določiti jasne in skupne razloge za zavrnitev priznanja odločb, izdanih v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča. Namen tega okvirnega sklepa je natančneje določiti opredelitev skupnih razlogov, ki bi izvršitvenemu organu omogočili, da izvrši odločbo kljub temu, da oseba ni bila navzoča na sojenju, pri tem pa v celoti spoštuje njeno pravico do obrambe. Ta okvirni sklep ni namenjen urejanju oblik in načinov ter procesnih zahtev, ki se uporabijo za dosego rezultatov, opredeljenih v tem okvirnem sklepu, saj se za njihovo določitev uporabljajo nacionalna prava držav članic.

(5)

Takšne spremembe zahtevajo spremembo obstoječih okvirnih sklepov o izvajanju načela vzajemnega priznavanja pravnomočnih sodnih odločb. Nove določbe bi morale biti tudi podlaga za prihodnje instrumente na tem področju.

(6)

Določbe tega okvirnega sklepa, ki spreminjajo druge okvirne sklepe, določajo pogoje, pod katerimi se priznanje in izvršitev odločbe, izdane v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, ne bi smela zavrniti. Ti pogoji so alternativni; če je eden izmed pogojev izpolnjen, odreditveni organ z izpolnitvijo ustrezne rubrike evropskega naloga za prijetje ali potrdila, priloženega drugim okvirnim sklepom, jamči, da so bile ali bodo izpolnjene zahteve, ki naj bi zadostovale za izvršitev odločbe na podlagi načela vzajemnega priznavanja.

(7)

Priznanje in izvršitev odločbe, izdane v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, se ne bi smela zavrniti, če je bila oseba osebno povabljena in s tem obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, ki se je zaključilo z odločbo, ali če je bila zadevna oseba kako drugače uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, in sicer tako, da je mogoče nedvoumno sklepati, da je bila ta oseba seznanjena z načrtovanim sojenjem. V zvezi s tem se razume, da bi morala biti zadevna oseba o tem obveščena „pravočasno“, kar pomeni dovolj zgodaj, da se je lahko udeležila sojenja in učinkovito uveljavila svojo pravico do obrambe.

(8)

Pravico obtoženca do poštenega sojenja zagotavlja Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice. Ta pravica zajema pravico zadevne osebe, da je osebno navzoča na sojenju. Da pa lahko zadevna oseba uveljavlja to pravico, mora biti seznanjena s predvidenim sojenjem. Po tem okvirnem sklepu bi morale države članice osebo seznaniti s sojenjem v skladu z nacionalno zakonodajo, pri čemer se razume, da je treba pri tem upoštevati zahteve iz navedene konvencije. V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice pa bi lahko pri ugotavljanju, ali je bil način obveščanja ustrezen, da se je oseba seznanila s sojenjem, posebno pozornost po potrebi namenili tudi prizadevanju zadevne osebe, da prejme informacije, ki so nanjo naslovljene.

(9)

Predvideni datum sojenja se lahko iz praktičnih razlogov prvotno opredeli kot več možnih datumov v krajšem časovnem obdobju.

(10)

Priznanje in izvršitev odločbe, izdane v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, se ne bi smela zavrniti, če je zadevno osebo, ki je bila seznanjena z načrtovanim sojenjem, na sojenju zastopal pravni zastopnik, ki ga je za to pooblastila, pri čemer mora biti zagotovljeno, da je pravna pomoč praktična in učinkovita. V zvezi s tem ne bi smelo biti pomembno, ali je pravnega zastopnika izbrala, določila in plačala zadevna oseba ali ga je določila in plačala država, pri čemer se razume, da se je zadevna oseba zavestno odločila, da jo zastopa pravni zastopnik, namesto da se sama udeleži sojenja. Za imenovanje pravnega zastopnika in s tem povezana vprašanja se uporablja nacionalno pravo.

(11)

V skupnih rešitvah glede razlogov za zavrnitev priznanja v obstoječih zadevnih okvirnih sklepih bi morala biti upoštevana raznolikost razmer v zvezi s pravico zadevne osebe do ponovnega sojenja ali pritožbe. Namen takšnega ponovnega sojenja ali pritožbe je zagotoviti pravico do obrambe, zanju pa so značilni naslednji elementi: zadevna oseba ima pravico, da je prisotna, vsebina zadeve bo skupaj z novimi dokazi ponovno preučena in rezultat postopka je lahko sprememba prvotne odločbe.

(12)

Pravica do ponovnega sojenja ali pritožbe bi se morala zagotoviti, ko je odločba že vročena, v primeru evropskega naloga za prijetje pa tudi, ko še ni bila vročena, a bo vročena takoj po predaji. Pri slednjem gre za primer, ko organi osebe niso mogli obvestiti, zlasti ker se je poskušala izogniti roki pravice.

(13)

Če se evropski nalog za prijetje izda za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, zadevna oseba pa predhodno ni prejela uradnega obvestila o kazenskem postopku zoper njo niti ji ni bila vročena sodba, bi morala ta oseba na podlagi zahteve v državi članici izvršiteljici prejeti izvod sodbe zgolj v informativne namene. Odreditveni in izvršitveni pravosodni organ bi se morala po potrebi posvetovati o potrebi in obstoječih možnostih, da se osebi zagotovi prevod sodbe ali njenih bistvenih delov v jezik, ki ga razume. Taka izročitev sodbe ne bi smela povzročiti odložitve postopka predaje niti odložitve odločitve o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.

(14)

Ta okvirni sklep je omejen na natančnejšo opredelitev razlogov za zavrnitev priznanja iz instrumentov, ki izvajajo načelo vzajemnega priznavanja. Zato imajo na primer določbe v zvezi s pravico do ponovnega sojenja področje uporabe, ki je omejeno na opredelitev teh razlogov za zavrnitev priznanja. Te določbe niso namenjene usklajevanju nacionalnih zakonodaj. Ta okvirni sklep ne posega v prihodnje instrumente Evropske unije, katerih cilj je približevanje zakonodaje držav članic na področju kazenskega prava.

(15)

Razlogi za nepriznavanje niso obvezni. Vendar pa diskrecijsko pravico držav članic pri prenašanju teh razlogov v nacionalno zakonodajo ureja zlasti pravica do poštenega sojenja, pri čemer je treba upoštevati splošni cilj tega okvirnega sklepa, in sicer okrepitev procesnih pravic oseb in izboljšanje pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah –

1.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 4a

Odločbe, izdane na podlagi sojenja, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča

1.   Izvršitveni sodni organ lahko prav tako zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, razen če je v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da je bila oseba v skladu z dodatnimi procesnimi zahtevami, določenimi v nacionalnem pravu odreditvene države članice:

2.   Če se evropski nalog za prijetje izda za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, pod pogoji iz odstavka 1(d), zadevna oseba pa predhodno ni prejela uradnega obvestila o kazenskem postopku zoper njo, lahko ta oseba, ko je obveščena o vsebini evropskega naloga za prijetje, pred predajo zahteva izvod sodbe. Takoj ko je odreditveni organ obveščen o zahtevi, prek izvršitvenega organa iskani osebi zagotovi izvod sodbe. Postopek predaje ali izdaja sklepa o izvršitvi evropskega naloga za prijetje se zaradi takšne zahteve s strani iskane osebe ne odloži. Sodba se zadevni osebi izroči zgolj v informativne namene; ta izročitev se ne šteje za uradno vročitev sodbe niti ne vpliva na roke v zvezi z zahtevo za ponovno sojenje ali vložitvijo pritožbe.

3.   Če se oseba preda pod pogoji iz odstavka 1(d) in če je ta oseba zahtevala ponovno sojenje ali je vložila pritožbo, se pridržanje osebe, ki čaka na ponovno sojenje ali postopek pritožbe, pregleduje redno ali na njeno zahtevo, in sicer v skladu s pravom odreditvene države članice, dokler ni postopek ponovnega sojenja ali pritožbe zaključen. Takšen pregled zlasti vključuje možnost opustitve ali prekinitve pridržanja. Ponovno sojenje ali postopek pritožbe se začne po preteku ustreznega časa od po predaje.“

2.

V členu 5 se črta odstavek 1.

3.

V Prilogi (EVROPSKI NALOG ZA PRIJETJE) se točka (d) nadomesti z naslednjim:

1.

Člen 7(2) se spremeni:

2.

Člen 7(3) se nadomesti z naslednjim:

„3.   Preden pristojni organ v državi izvršiteljici v primerih iz odstavkov 1 ter 2(c), (g), (i) in (j) odloči, da bo bodisi v celoti bodisi delno zavrnil priznanje in izvršbo odločbe, se na kakršen koli primeren način posvetuje s pristojnim organom v državi izdajateljici in ga, kadar je to ustrezno, zaprosi, da mu brez odlašanja posreduje informacije, ki jih potrebuje.“

3.

V točki (h) Priloge (POTRDILO) se točka 3 nadomesti z naslednjim:

1.

V členu 8(2)se točka (e) nadomesti z naslednjim:

2.

V Prilogi (POTRDILO) se točka (j) nadomesti z naslednjim:

1.

V členu 9(1) se točka (i) nadomesti z naslednjim:

2.

V točki (k) Priloge (POTRDILO) se točka 1 nadomesti z naslednjim:

1.

Točka (h) člena 11(1) se nadomesti z naslednjim:

2.

V Prilogi (POTRDILO) se točka (h) nadomesti z naslednjim:

(a)

v kakšnem obsegu so države članice sprejele ukrepe, potrebne za upoštevanje določb tega okvirnega sklepa, in

(b)

uporabo tega okvirnega sklepa.