1.–

Ali pravilo iz člena 25 Uredbe št. 1215/2012 (1) v delu, v katerem določa, da je treba ničnost dogovora o določitvi sodne pristojnosti obravnavati skladno z zakonodajo države članice, na katero so stranke prenesle pristojnost, zajema tudi – v položaju, kakršen je obravnavan v sporu o glavni stvari – vprašanje veljavnosti razširitve navedene klavzule na tretjo osebo, ki ni stranka v pogodbi, v kateri je ta klavzula navedena?

2.–

Ali je v primeru prenosa nakladnice na tretjo osebo, ki je prejemnica blaga ter ni bila vključena v sklenitev pogodbe med pošiljateljem in ladijskim prevoznikom, določba, kot je vsebovana v členu 251 Ley de Navegación Marítima (zakon o pomorski navigaciji) in v skladu s katero mora biti klavzula o določitvi sodne pristojnosti za uveljavljanje te klavzule proti tej tretji osebi z njo dogovorjena „posamično in ločeno“, združljiva s členom 25 Uredbe št. 1215/2012 in s sodno prakso Sodišča, ki ga razlaga?

3.–

Ali je v skladu s pravom Unije mogoče, da se v zakonodaji države članice za učinkovanje klavzul o določitvi sodne pristojnosti, vstavljenih v nakladnice, v razmerju do tretjih oseb določijo dodatni pogoji, ki urejajo veljavnost?

4.–

Ali določba, kot je navedena v členu 251 španskega zakona o pomorski navigaciji – ki določa, da se prenos pravic na tretjega imetnika izvede le delno in ob izključitvi klavzul o razširitvi pristojnosti – pomeni uvedbo dodatnega pogoja za veljavnost teh klavzul, kar bi bilo v nasprotju s členom 25 Uredbe št. 1215/2012?