27.6.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/18

—

ob upoštevanju Lizbonske pogodbe,

—

ob upoštevanju naslova V Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju člena 42(6) Pogodbe o Evropski uniji o stalnem strukturnem sodelovanju,

—

ob upoštevanju člena 42(7) Pogodbe o Evropski uniji o obrambnem zavezništvu,

—

ob upoštevanju Protokola (št. 1) o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji,

—

ob upoštevanju Protokola (št. 2) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 18. decembra 2013 ter 25. in 26. junija 2015,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. novembra 2013 in 18. novembra 2014 o skupni varnostni in obrambni politiki,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. aprila 2016 o EU v spreminjajočem se globalnem okolju – bolj povezan, konflikten in kompleksen svet (1);

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o klavzuli o medsebojni obrambi in solidarnostni klavzuli EU: politična in operativna razsežnost (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2009 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v obdobju 2004–2008 (3), ki v odstavku 89 določa, da se temeljne pravice ob vhodu v vojašnice ne prenehajo in da se v celoti nanašajo tudi na državljane, ki nosijo uniformo, ter priporoča, naj države članice zagotovijo spoštovanje temeljnih pravic tudi v oboroženih silah,

—

ob upoštevanju končnih sklepov medparlamentarnih konferenc za skupno zunanjo in varnostno politiko ter skupno varnostno in obrambno politiko v Haagu 8. aprila 2016, v Luxembourgu 6. septembra 2015, v Rigi 6. marca 2015, v Rimu 7. novembra 2014, v Atenah 4. aprila 2014, v Vilni 6. septembra 2013, v Dublinu 25. marca 2013 in v Pafosu 10. septembra 2012,

—

ker je nedavna izjava podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko na srečanju zunanjih ministrov Unije v Gymnichu 2. septembra 2016 spet potrdila možnost konkretnega napredka na področju obrambe med državami članicami,

—

ob upoštevanju dokumenta z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa – globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki ga je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica/visoka predstavnica ,

—

ob upoštevanju poročila o napredku z dne 7. julija 2014, ki ga je pripravila podpredsednica/visoka predstavnica in vodja Evropske obrambne agencije, glede izvajanja sklepov Evropskega sveta iz decembra 2013,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. julija 2013 z naslovom Za konkurenčnejši in učinkovitejši obrambni in varnostni sektor (COM(2013)0542),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 24. junija 2014 z naslovom Nov dogovor za evropsko obrambo,

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 8. maja 2015 o izvajanju njenega sporočila o obrambi,

—

ob upoštevanju ocen Direktive 2009/81/ES z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter Direktive 2009/43/ES o prenosih obrambnih proizvodov znotraj EU,

—

ob upoštevanju skupne izjave predsednikov Evropskega sveta in Komisije ter generalnega sekretarja Nata z dne 8. julija 2016,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila podpredsednice/visoke predstavnice in Komisije z dne 11. decembra 2013 z naslovom Celosten pristop zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz (JOIN(2013)0030) ter s tem povezanih sklepov Sveta z dne 12. maja 2014,

—

ob upoštevanju izjave italijanskih ministrov za obrambo in za zunanje zadeve z dne 10. avgusta 2016, v kateri sta pozvala k „obrambnemu Schengenu“,

—

ob upoštevanju skupne izjave nemškega in francoskega ministra za zunanje zadeve z dne 28. junija 2016 o močni Evropi v negotovem svetu,

—

ob upoštevanju morebitnega izstopa Združenega kraljestva iz EU,

—

ob upoštevanju rezultatov raziskave Eurobarometer 85.1 iz junija 2016,

—

ob upoštevanju člena 52 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za proračun, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za ustavne zadeve (A8-0316/2016),

A.

ker so se v zadnjih letih varnostne razmere v Evropi in njeni okolici bistveno poslabšale in bolj kot kdaj koli prej povzročile hude izzive, s katerimi se nobena država ali organizacija ne more soočiti sama; ker Evropi in njenemu ozemlju še nikoli ni tako grozil terorizem, medtem ko se nenehno nasilje v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu še naprej širi; ker solidarnost in odpornost zahtevata, da je EU enotna in deluje skupaj ter sistematično, in sicer v dogovoru z našimi zavezniki, partnerji in tretjimi državami; ker so preprečevanje, izmenjava občutljivih varnostnih informacij, končanje oboroženih spopadov, odprava obsežnega kršenja človekovih pravic, širjenje demokracije in pravne države ter boj proti terorizmu prednostne naloge za EU in njene državljane, in bi morali biti predmet sodelovanja znotraj ter zunaj meja EU, med drugim v okviru zbora vojaških inženirjev, vzpostavljenega za obravnavo nekaterih zelo praktičnih izzivov, povezanih z učinki podnebnih sprememb in naravnih nesreč v tretjih državah; ker bi se morala Evropa bolje in hitreje odzivati na resne grožnje;

B.

ker terorizem, hibridne grožnje, gospodarska nihanja, pomanjkanje kibernetske in energetske varnosti, organizirani kriminal in podnebne spremembe bolj ogrožajo varnost vsak dan bolj zapletenega in prepletenega sveta, v katerem bi si morala EU kar najbolj prizadevati, da bi poiskala sredstva, s katerimi bi lahko zagotovila varnost, blaginjo in demokracijo; ker sedanje finančne in varnostne razmere zahtevajo tesnejše sodelovanje med evropskimi oboroženimi silami za okrepljeno in boljše sodelovanje vojaškega osebja pri usposabljanju in delu; ker bi si glede na podatke iz raziskave Eurobarometer 85.1 junija 2016 približno dve tretjini državljanov EU želeli, da bi se EU bolj zavzemala za zadeve, povezane z varnostno in obrambno politiko; ker sta notranja in zunanja varnost vedno bolj povezani; ker bi bilo treba posvetiti posebno pozornost preprečevanju sporov, obravnavanju glavnih razlogov za nestabilnost in zagotavljanju človekove varnosti; ker so podnebne spremembe resna grožnja svetovni varnosti, miru in stabilnosti, ki povečuje grožnje tradicionalni varnosti, med drugim z zmanjšanjem dostopa do sladke vode in živil za ljudi v šibkih državah in državah v razvoju, kar vodi do ekonomskih in socialnih napetosti ter ljudi sili v selitve ali ustvarja politične napetosti in varnostna tveganja;

C.

ker je podpredsednica/visoka predstavnica v globalni strategiji za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije varnost Unije označila za eno od petih glavnih prednostnih nalog;

D.

ker Lizbonska pogodba od držav članic zahteva, da zagotovijo ustrezne zmogljivosti za civilne in vojaške misije in operacije v okviru SVOP; ker varnostne in obrambne zmogljivosti, ki jih predvidevata Pogodbi, še zdaleč niso optimalne; ker imajo tudi evropske institucije lahko zelo pomembno vlogo pri začenjanju političnih pobud; ker države članice doslej niso pokazale volje za to, da bi zgradile evropsko varnostno in obrambno unijo, saj se bojijo, da bi ogrozila njihovo nacionalno suverenost;

E.

ker so stroški neukrepanja na ravni EU v obrambnem in varnostnem sektorju ocenjeni na 26,4 milijarde EUR letno (4) zaradi podvajanj, presežnih zmogljivosti in ovir pri javnih naročilih za obrambo;

F.

ker člen 42 PEU zahteva postopno oblikovanje skupne obrambne politike Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike, ki bo vodila do skupne obrambe EU, če Evropski svet tako soglasno odloči; ker se v skladu s členom 42(2) PEU državam članicam v tem primeru priporoči sprejetje takšne odločitve v skladu z njihovimi ustavnimi pravili;

G.

ker člen 42 PEU poleg tega določa ustanovitev obrambnih institucij ter evropsko politiko na področju zmogljivosti in oboroževanja; ker ta člen zahteva tudi, da morajo biti prizadevanja EU združljiva in dopolnjujoča z Natom ter zagotavljati vzajemno krepitev; ker bi skupna obrambna politika Unije morala povečati zmogljivost Evrope pri spodbujanju varnosti znotraj in zunaj meja ter poglobiti partnerstvo z Natom in čezatlantske odnose, in bo torej okrepila to organizacijo, s tem pa dodatno spodbudila učinkovitejšo teritorialno, regionalno in svetovno varnost in obrambo; ker nedavna skupna izjava z vrha Nata v Varšavi leta 2016 o strateškem partnerstvu med Natom in EU priznava vlogo Nata in podporo, ki jo lahko zagotovi EU pri doseganju skupnih ciljev; ker bi si evropska obrambna unija morala prizadevati za ohranjanje miru, preprečevanje sporov in okrepitev mednarodne varnosti v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov;

H.

ker bojne skupine EU, ki so v letu 2007 dosegle polno operativno zmogljivost in ki so namenjene vojaškim nalogam humanitarne narave, ohranjanju miru in vzpostavljanju miru, zaradi postopkovnih, finančnih in političnih ovir še niso bile uporabljene, kljub vedno večjim priložnostim in potrebam; poudarja, da to pomeni izgubljeno priložnost za okrepitev vloge EU kot pomembnega svetovnega akterja za stabilnost in mir;

I.

ker razen ustanovitve Evropske obrambne agencije (EDA) doslej ni bil zasnovan, sklenjen ali izveden noben od ostalih manjkajočih elementov skupne varnostne in obrambne politike EU; ker agencija EDA še vedno potrebuje organizacijsko spremembo, da bi razvili njen celotni potencial ter dokazali, da ustvarja dodano vrednost, povečuje učinkovitost SVOP in lahko vodi k usklajenim nacionalnim postopkom načrtovanja obrambe na področjih, ki so pomembna za vojaške operacije SVOP v skladu s petersberškimi nalogami, opisanimi v členu 43 PEU; spodbuja vse države članice, naj sodelujejo z agencijo EDA in naj si prizadevajo zanjo, da bi izpolnili ta cilj;

J.

ker globalna strategija EU za zunanjo in varnostno politiko zahteva, da EU sistematično spodbuja sodelovanje na področju obrambe v polnem obsegu zmogljivosti, da bi se odzvali na zunanje krize, pomagali pri gradnji zmogljivosti naših partnerjev, zagotovili varnost Evrope ter vzpostavili trdno evropsko obrambno industrijo, ki je bistvenega pomena za strateško neodvisnost EU pri odločanju in ukrepanju; ker se morajo o vseh ukrepih pred začetkom njihovega izvajanja strinjati vsi člani Sveta;

K.

ker je Evropski svet, ki se je osredotočal na obrambo, junija 2015 pozval k spodbujanju tesnejšega in bolj sistematičnega evropskega sodelovanja na področju obrambe, da bi vzpostavili ključne zmogljivosti, tudi z uporabo sredstev EU, pri čemer je opozoril, da bi vojaške zmogljivosti ostale v lasti in upravljanju držav članic;

L.

ker se je Francija 17. novembra 2015 sklicevala na člen 42(7) PEU ter nato zaprosila za pomoč in podporo drugih držav članic na izključno dvostranski ravni ter ju upravljala;

M.

ker naj bi bela knjiga na ravni EU o varnosti in obrambi nadalje okrepila SVOP in zmožnost EU za zagotavljanje varnosti v skladu z Lizbonsko pogodbo ter bi lahko predstavljala koristen razmislek o prihodnji in učinkovitejši SVOP; ker se misije in operacije v okviru SVOP večinoma izvajajo na območjih, kot so Afriški rog in Sahel, ki trpijo hude posledice zaradi negativnih posledic podnebnih sprememb, kot sta suša in degradacija tal;

N.

ker je nizozemsko predsedstvo Sveta spodbujalo zamisel o beli knjigi EU; ker so države Višegrajske skupine pozdravile zamisel trdnejše združitve evropskih obrambnih zmogljivosti; ker je Nemčija v beli knjigi iz leta 2016 o nemški varnostni politiki in prihodnosti nemških oboroženih sil (Bundeswehr) pozvala k oblikovanju evropske varnostne in obrambne unije;

O.

ker je postopna združitev obrambnih zmogljivosti naša najboljša možnost za učinkovitejše in hkrati cenejše ukrepanje, bela knjiga pa bi lahko bila edinstvena priložnost za predlaganje dodatnih ukrepov;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.