19.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 65/79

—

ob upoštevanju člena 174 in naslednjih členov Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določajo cilj ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter opredeljujejo finančne strukturne instrumente za uresničevanje tega cilja,

—

ob upoštevanju člena 107(3)(a) in (c) PDEU, ki določa upravičenost do državne pomoči na regionalni ravni za pospeševanje gospodarskega razvoja za nekatera območja v Evropski uniji z omejenimi možnostmi,

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 6. oktobra 2011 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, ki jih zajema splošni strateški okvir, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (COM(2012)0496), kot je bil spremenjen s COM(2013)0146,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2013 o posodobitvi državne pomoči (1),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij št. 2232/2012 z dne 1. februarja 2013 o smernicah za državno regionalno pomoč za obdobje 2014–2020,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora INT/653 z dne 26. marca 2013 o notranjem trgu in državni pomoči za regije,

—

ob upoštevanju smernic Komisije o državni regionalni pomoči za obdobje 2007–2013 (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. maja 2012 z naslovom „Posodobitev področja državnih pomoči EU“ (COM(2012)0209),

—

ob upoštevanju odločbe Komisije C(2012)7542 v zadevi SA 33243 Jornal da Madeira,

—

ob upoštevanju dokumenta Komisije z naslovom „Dokument služb GD za konkurenco, ki vsebuje osnutek smernic o državni regionalni pomoči za obdobje 2014–2020“ (3),

—

ob upoštevanju točke 57 sklepov Evropskega sveta o večletnem finančnem okviru z dne 7. in 8. februarja 2013 (Regionalna pomoč) (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije iz leta 1998 državam članicam o povezavah med regionalno politiko in politiko konkurence – okrepitev koncentracije in medsebojne usklajenosti (COM(1998)0673),

—

ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije v združenih zadevah T-443/08 in T-455/08T: Mitteldeutsche Flughafen in Flughafen Leipzig/Halle proti Komisiji,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Najprej pomisli na male – Akt za mala podjetja za Evropo“ (COM(2008)0394),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0204/2013),

A.

ker Komisija izvaja proces posodabljanja državne pomoči, katerega cilji so spodbujanje rasti, osredotočenje na najpomembnejša področja ter poenostavitev, racionalizacija in pospešitev izvajanja ustreznih pravil;

B.

ker pravna podlaga za nove predloge, kot je določena v členu 109 PDEU, predvideva le posvetovanje s Parlamentom, ne pa rednega zakonodajnega postopka; ker Parlament pri sprejemanju smernic o državni pomoči na regionalni ravni za obdobje 2014–2020 nima besede;

C.

ker redni zakonodajni postopek v zvezi z zakonodajnim svežnjem kohezijske politike o evropskih strukturnih in investicijskih skladih za obdobje 2014–2020 še ni zaključen;

D.

ker so najpogostejše oblike programov državne podpore nepovratna sredstva in subvencije, davčne olajšave, opustitve, spodbudne nagrade, ugodna posojila, jamstva, ugodne posojilne obrestne mere in kapitalska udeležba, ki jih podeljujejo nacionalne, regionalne in lokalne uprave ter subjekti pod javnim nadzorom in se dodeljujejo prek vse večjega števila oblik javno-zasebnih partnerstev;

E.

ker se na regionalni, sektorski ali horizontalni ravni uporablja veliko pravil in smernic o državni pomoči, odločitev o vrsti uporabljene pomoči pa je do neke mere prepuščena državam članicam;

F.

ker je po mnenju Komisije namen smernic o regionalni pomoči spodbujati konkurenčen in usklajen enotni trg, obenem pa kar se da zmanjšati učinke izkrivljanja pomoči;

G.

ker bi si pri državni pomoči morali prizadevati za ravnovesje in dopolnjevanje s cilji drugih politik EU, zlasti kohezijske;

H.

ker sta uporaba in razlaga pravil o državni pomoči zelo odvisni tudi od sodne prakse Sodišča Evropske unije;

I.

ker je eden od splošnih predhodnih pogojev, določenih v osnutku sklopa predpisov za kohezijsko politiko za obdobje 2014–2020, obstoj mehanizma, ki bi zagotavljal učinkovito izvajanje in uporabo državne pomoči EU;

J.

ker po navedbah Računskega sodišča v poročilu „Ali postopki Komisije zagotavljajo uspešno upravljanje nadzora državne pomoči?“ (5) naknadni učinek državne pomoči in njenega nadzora na države članice, regije in lokalne organe ter na podjetja, trge in celotno gospodarstvo ni zadostno ocenjen;

K.

ker imajo upravičenci v zvezi s pravili o državni pomoči ali pravili kohezijske politike največ pomislekov o upravni obremenitvi;

1.

pozdravlja osnutek smernic Komisije o regionalni pomoči za obdobje 2014–2020 kot sestavni del programa za posodobitev področja državnih pomoči; ponovno izraža podporo pristopu, pri katerem pravila o skladnosti za oceno državne pomoči temeljijo na skupnih načelih ter so v uredbi o splošnih skupinskih izjemah (6) in različnih smernicah usklajena; podpira uvedbo enostavnejših, predvidljivih in učinkovitejših pravil o nadzoru in izvrševanju državnih pomoči, ki bodo temeljila na poglobljenih gospodarskih analizah;

2.

meni, da je izvajanje kohezijske politike in pravil o programih državne pomoči za okrepitev lokalnih in regionalnih naložb in javno-zasebnih partnerstev osrednjega pomena za spodbujanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, regionalnega in lokalnega razvoja, pametne, trajnostne in vključujoče rasti ter za ustvarjanje delovnih mest; vendar ima pomisleke glede tega, ali so pravila o državni pomoči skladna z izvajanjem evropskih strukturnih in investicijskih skladov; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo posodabljanje državne pomoči skladno s predpisi o strukturnih skladih 2014–2020, tako da območja, ki sodijo v isto kategorijo kohezijske politike, ne bodo različno obravnavana;

3.

obžaluje, da člen 109 PDEU, ki je pravna podlaga za pooblastitveno uredbo, posredno pa tudi za uredbo o splošnih skupinskih izjemah, predvideva le posvetovanje s Parlamentom in ne soodločanja; meni, da tak demokratični deficit ni dopusten, in predlaga, da čim prej odpravi z medinstitucionalno ureditvijo na področju konkurenčne politike ter popravi s prihodnjimi spremembami Pogodbe; poudarja, da načrt Komisije za poglobljeno ekonomsko in monetarno unijo predvideva predloge za spremembo Pogodbe do leta 2014; meni, da bi moral tovrstni predlog med drugim zajemati poseben predlog za spremembo člena 109 PDEU, da bi uredbe, navedene v njem, sprejemali po rednem zakonodajnem postopku;

4.

spodbuja Komisijo, naj na področju politike konkurence še najprej izdaja nezavezujoče smernice, predvsem o državni pomoči, pri tem pa naj ustrezno upošteva sodno prakso Sodišča ter tako zainteresiranim stranem zagotovi nekaj pravne varnosti;

5.

poudarja, da je osnovna naloga državne pomoči zagotoviti enake konkurenčne pogoje na konkurenčnem in skladnem notranjem trgu; v celoti podpira krovni cilj programa za posodobitev področja državnih pomoči, da se pravila o državni pomoči prilagodijo potrebi po spodbujanju gospodarske rasti v EU; ugotavlja, da je zlasti pomembno spodbujati gospodarsko rast v najbolj prikrajšanih regijah EU, pri tem pa čim bolj zmanjšati učinke izkrivljanja na notranjem trgu;

6.

poudarja, da morajo pravila o državni pomoči in cilji kohezijske politike prispevati k boljšim razmeram v manj razvitih regijah in na najbolj prikrajšanih območjih ter da mora proces posodabljanja državne pomoči odražati cilje kohezije po vsej EU: prispevati mora k trajnostnemu razvoju regij in povečati blaginjo v njih; meni, da je treba pravila konkurence posodobiti ob popolnem poznavanju njihovega vpliva na podnacionalni ravni;

7.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo z državno pomočjo spodbujala pametna, trajnostna in vključujoča rast, in sicer popolnoma skladno z verodostojnimi strategijami dolgoročne javnofinančne konsolidacije; predlaga Komisiji, naj pri pripravi priporočil za posamezne države bolj upošteva povezave med politikami državne pomoči in proračunskim nadzorom, države članice pa poziva, naj te povezave upoštevajo pri oblikovanju svojih programov za stabilnost in konvergenco in nacionalnih programov reform; poudarja, da je treba poenostaviti pravila, državno pomoč pa zmanjšati ter jo zasnovati bolj namensko; ob tem je treba upoštevati, da mora biti državna pomoč izjema, ne pravilo; poudarja, da je treba preprečiti tekmovanje držav članic v podeljevanju subvencij, še posebej v teh časih proračunskih omejitev v vsej EU;

8.

meni, da je lahko regionalna pomoč učinkovita le, če se uporablja varčno in sorazmerno ter se osredotoči na najbolj prikrajšane regije EU, ki jo tudi najbolj potrebujejo; poudarja, da pomoč strukturni prispeva k regionalnemu razvoju, predvsem v sedanji globoki gospodarski krizi; poziva Komisijo, naj prizna, da merilo krize („resna motnja v gospodarstvu države članice“) še vedno velja tako v realnem gospodarstvu kot v finančnem sektorju, ter naj razjasni in standardizira merila za to oceno;

9.

se zaveda, da obstaja možnost prekrivanja med strukturnimi skladi kohezijske politike in državno pomočjo podjetjem; poudarja, da znaten del izdatkov iz kohezijske politike EU v obdobju 2014–2020 sodi v okvir uredbe o splošnih skupinskih izjemah, pri tem pa niso relevantne samo smernice o državni pomoči na regionalni ravni, marveč tudi druge horizontalne ali sektorske smernice; opominja, da morajo biti vsi ti instrumenti državne pomoči skladni med seboj in s cilji kohezijske politike ter da bi moral biti končni cilj vseh teh pravil zagotoviti učinkovito porabo javnega denarja in spodbujanje rasti;

10.

poudarja, da je uredba o splošnih skupinskih izjemah pomembna za ves proces posodabljanja državne pomoči, saj bi mogle skupinske izjeme glede obveznosti poročanja pri nekaterih vrstah pomoči močno zmanjšati upravno breme držav članic, tako da bo Komisija lahko svoje vire uporabila pri tistih primerih, kjer utegne priti do večjega izkrivljanja, in bo svoje dejavnosti izvrševanja bolje razvrstila po prednosti; meni, da bi morala Komisija novi osnutek uredbe o splošnih skupinskih izjemah in nabor skupnih načel objaviti pred posebnimi smernicami;

11.

pozdravlja, da želi Komisija v procesu posodabljanja državne pomoči zagotoviti jasnejša, neposrednejša in enostavnejša načela; meni, da morajo biti ta dobro usklajena z drugimi politikami EU ter dovolj jasna, predvidljiva in prilagodljiva, da bodo lahko izpolnila potrebe nekaterih držav članic in njihovih regij, ki se soočajo s krizo in izredno težkimi gospodarskimi razmerami; ponavlja, da se zaveda vloge državne pomoči in javnih naložb pri reševanju gospodarske krize in uresničevanju ciljev rasti in zaposlovanja; pri tem je mnenja, da bi morala Komisija zagotoviti, da stopnje intenzivnosti pomoči, določene v prihodnjih smernicah, ne bodo veljale tudi za javne subvencije iz evropskih strukturnih skladov in investicijskih skladov; ima pomisleke, da predlog, kot je bil objavljen za posvetovanje, ne temelji v zadostni meri na dokazih in bo v nasprotju s ciljem poenostavitve;

12.

želi spomniti, da bi morala regionalna pomoč v nasprotju z drugimi vrstami državne pomoči, ki se lahko pridobi v EU, že po definiciji imeti omejen zemljepisni doseg in pokritost glede na prebivalstvo;

13.

meni, da je treba v okviru novih smernic o državni pomoči na regionalni ravni za obdobje 2014–2020 zaradi naravnih, zemljepisnih in demografskih omejitev nekaterih regij ohraniti razdeljenost na geografske cone oziroma ne bi smela preseči sedanjih 45 %, pa tudi intenzivnost pomoči bi bilo treba ohraniti na sedanji ravni; poudarja, da bi bilo lahko gospodarstvo EU in EGS v slabšem položaju v primerjavi s tretjimi državami, ki imajo manj stroge programe zaposlovanja ali nižje stroške, in zato manj privlačno; poudarja, da nujno potrebne prilagoditve bilance stanja v zasebnem sektorju, varčevanje na področju javnih financah in ekonomska negotovost ogrožajo naložbe in dostop do financiranja na prikrajšanih območjih EU, s tem pa se povečujejo razlike med regijami;

14.

meni, da nova pravila ne bi smela omejevati naložb in rasti regij pri njihovem prehajanju iz kategorije manj razvitih regij v kategorijo bolj razvitih; se zaveda, da nekatere regije, ki so upravičene do državne pomoči v sedanjem sistemu, v okviru smernic o državni pomoči na regionalni ravni za prihodnje obdobje ne bodo izpolnjevale meril glede razdeljevanja v cone in bi utegnile biti izključene iz te sheme; meni, da bi morale imeti te regije na voljo posebno varnostno ureditev, podobno kot se uporablja za prehajanje regij v okviru kohezijske politike, kar bi omogočilo več skladnosti med predpisi o strukturnih skladih 2014–2020 in pravili konkurence, državam članicam pa bi pomagal pri obvladovanju novih razmer; v ta namen predlaga, da bi regije, ki so bile v obdobju 2007–2013 opredeljene kot regije kategorije a, za obdobje 2014–2020 privzele status regije kategorije c; poziva Komisijo, naj omogoči povečanje največje intenzivnosti pomoči za nekdanje regije kategorije a, vključno z regijami s statističnim učinkom in regijami kategorije c;

15.

poudarja pomembno vlogo državne pomoči v gospodarstvih, ki jih je kriza še posebej hudo prizadela in za katera bi lahko bilo javno financiranje v okviru kohezijske politike edini vir naložb; ob tem predlaga, da bi razmislili o posebnih regionalnih izjemah tudi zunaj kart regionalne pomoči, in tako omogočili državam članicam spopadanje z zapoznelimi posledicami krize; poudarja, da mora Komisija kot osnovo za upravičenost do državne pomoči uporabiti obdobje 2008–2010 za gospodarski razvoj in obdobje 2009–2011 za brezposelnost, čeprav ti obdobji še nista uradno merilo ozemeljskega vpliva motnje zaradi krize in naravnih nesreč; poziva Komisijo, naj pri svojem delu upošteva novejše in natančnejše podatke; predlaga ji, naj za preprečitev prekinitve podaljša veljavnost smernic o regionalni pomoči in regionalnih kart vsaj za šest mesecev, saj novih kart ne bo mogoče pravočasno odobriti; pozdravlja namero Komisije, da bo leta 2017 izvedla vmesni pregled regionalnih kart za regije kategorije c;

16.

poziva Komisijo, naj preuči gospodarske učinke svojih odločitev o regionalni pomoči v širšem zemljepisnem kontekstu, saj lahko obmejne regije pri izbiri lokacij za gospodarsko dejavnost konkurirajo ozemlju Evropskega gospodarskega prostora; Komisiji priporoča, naj to upošteva pri sosedski politiki EU in pri pogajanjih z državami kandidatkami;

17.

želi spomniti na stališče Evropskega sveta, ki je pozval Komisijo, naj zagotovi upoštevanje posebnega položaja regij, ki mejijo na konvergenčne regije; zato poudarja, da je pomemben uravnotežen pristop k določanju območij kategorij a in c, zato da bi zmanjšali razlike v intenzivnosti pomoči med regijami iz različnih držav članic s skupno mejo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo regije, ki niso upravičene do državne pomoči, ki mejijo na regije kategorije a v drugi državi, deležne posebne dodatne dodelitve, podobne plačilom za kategorijo c; meni, da bi bilo treba ta sredstva z odstopanjem od splošne zgornje meje dodeliti državam članicam poleg sredstev za vnaprej določena območja kategorije c in območja kategorije c, ki niso vnaprej določena; vztraja, da je treba razliko v intenzivnosti pomoči med vsemi kategorijami regij in velikostmi podjetij omejiti na največ 15 %;

18.

želi Komisijo opomniti na posebni položaj najbolj oddaljenih, redko poseljenih in otoških regij, predlaga, da bi uporabili državno pomoč kot nadomestilo za otoško lego, oddaljenost, majhnost, težavno topografijo in podnebje ter omejitve zaradi velikosti trga; poziva, da bi zakonodajni sveženj o koheziji uskladili z zahtevami pri operativni pomoči konkurenčne politike za ta ozemlja; poziva Komisijo, naj v novih smernicah o državni pomoči na regionalni ravni za obdobje 2014–2020 ponovno jasno navede načela nedegresivnosti in časovne neomejenosti za državno pomoč v najbolj oddaljenih regijah; poziva Komisijo, naj razjasni svojo opredelitev državne pomoči, ki se podeljuje najbolj oddaljenim regijam, pri tem pa naj izrecno navede dodatne stroške prevoza;

19.

poziva Komisijo, naj vse regije na ravni NUTS 2, ki so sestavljene le iz enega ali več otokov, vključi na seznam „vnaprej določenih“ območij „c“, zajetih v členu 107(3)(c) PDEU;

20.

predlaga, da bi državam članicam omogočili, da bi pri določanju regionalne prikrajšanosti uporabile širši nabor parametrov, tako da bi pri določanju prostorske upravičenosti do državne pomoči poleg majhne poseljenosti upoštevali tudi druga merila, na primer geografske omejitve, demografsko prikrajšanost ali verjetnost za naravne nesreče; meni, da je državna pomoč upravičeno nadomestilo za prikrajšanost zaradi otoške lege, oddaljenosti ali ozemeljske majhnosti in da bi bilo treba to obravnavati kot neodvisno merilo za ozemeljski obseg državne pomoči na regionalni ravni za obdobje 2014–2020, zato da bi otoškim območjem omogočili odpravo strukturnih omejitev ter zagotovili razmere za ekonomsko, socialno in ozemeljsko rast;

21.

meni, da bi uporabo pravil o državni pomoči v okviru programov kohezijske politike lahko učinkoviteje dosegli z osredotočanjem na pomoč velike vrednosti in boljšim ciljnim usmerjanjem pomoči, poenostavitvijo pravil, tudi za priglasitev, ter razširitvijo horizontalnih kategorij v pooblastitveni uredbi (7) in področja uporabe pravil o skupinskih izjemah v uredbi o splošnih skupinskih izjemah; priporoča, naj se zviša prag de minimis; poudarja, da bi to, zlasti za kmetijski, prometni in ribiški sektor v najbolj oddaljenih regijah, lahko prispevalo k temu, da bi najbolj oddaljene regije in otoška območja postala enako konkurenčna kot celinska območja;

22.

ponovno poziva Komisijo, naj nemudoma zagotovi jasna navodila za oceno, kaj je državna pomoč v skladu z opredelitvijo iz člena 107(1) PDEU in kaj ne, ter podrobna merila za razlikovanje med pomembnimi in manj pomembnimi primeri državne pomoči, kot jih je napovedala v načrtu za posodobitev državne pomoči;

23.

meni, da je v skladu s sodbo Sodišča Evropske unije v združenih zadevah Mitteldeutsche Flughafen in Flughafen Leipzig/Halle proti Komisiji pomembno, da se zagotovi pravilna uporaba pravil o državni pomoči v okviru programov kohezijske politike pri infrastrukturnih projektih, ki se uporabljajo za gospodarske dejavnosti, tako da se lokalni in regionalni organi oziroma njihovi javni subjekti ne bi srečevali z dodatnim upravnim bremenom; poudarja, da zahtevna pravila o finančnem upravljanju skupaj s pravili o sprostitvi prevzetih obveznosti v okviru kohezijske politike in prakso vlaganja pritožb v postopku v zvezi z državno pomočjo ne bi smela ogroziti izvajanja teh projektov;

24.

da bi zagotovil poenostavljen, a dosleden pristop, ponavlja svoj poziv k pojasnitvi ocene državne pomoči, ki so jo v okviru predpisov o skupinskih izjemah odobrile države članice, saj bi to utegnilo prinesti posebne težave tako za mala in srednja podjetja kot tudi za lokalne in regionalne organe ter njihove subjekte v okviru programov kohezijske politike za obdobje 2014–2020; poudarja, da ne bi smeli poenostavljati predpisov na škodo izvrševanja;

25.

poudarja, da splošni predhodni pogoji za državno pomoč v okviru kohezijske politike zahtevajo, da mora Komisija uporabljati bolj proaktiven pristop k posameznim primerom državne pomoči, zlasti če se razširita obseg in področje uporabe pomoči, za katero se ne zahteva priglasitev; pritrjuje mnenju Računskega sodišča, da mora Komisija obveščati o obveznosti priglasitve, spodbujati najboljše prakse, zagotavljati ciljno usmerjene informacije o različnih vrstah priglasitve, na svoji spletni strani objaviti rubriko o konkurenci, ki se bo redno posodabljala in v kateri bodo obravnavana pogosto zastavljena vprašanja, ter vzpostaviti službo za pomoč, ki bo obravnavala vprašanja v zvezi z razlago smernic;

26.

meni, da bi morale države članice in regije svoje dejavnosti bolje usklajevati s Komisijo v smislu kakovosti in pravočasnosti informacij, ki jih morajo predložiti, in priglasitev, ki jih morajo pripraviti; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno uporabo predhodnih pogojev za državno pomoč v okviru kohezijske politike in doslednejše upoštevanje pravil o državni pomoči na nacionalni ravni;

27.

poziva Komisijo in države članice, naj svoje informacijske kampanje v zvezi s pravili o državni pomoči osredotočijo predvsem na regionalne in lokalne organe, od katerih jih veliko samo občasno dodeljuje državno pomoč in zato ne poznajo dovolj pravil, ki se uporabljajo na tem področju; poziva Komisijo, naj to upošteva pri ocenjevanju predhodnih pogojev, ki se uporabljajo za državno pomoč v državah članicah;

28.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo obveznosti glede upravnih in pravnih zadev ter preglednosti pri uporabi posodobljenih pravil državne pomoči ostala čim jasnejša; meni, da nekatera pravila, na novo predlagana v osnutku smernic o regionalni državni pomoči za obdobje 2014–2020 – kot so obratni hipotetični scenariji, jasni dokazi, da pomoč vpliva na izbiro naložb, ali pogoj, da se projekt ne sme začeti izvajati, dokler javni organi odobrijo pomoči –, ki bi jih Komisija v prihajajočem obdobju rada uvedla tako za podjetja, ki zaprosijo za spodbude, kot za države članice in njihove podnacionalne upravne strukture, nasprotujejo načelu poenostavitve in „debirokratizacije“, ki se spodbuja v okviru kohezijske politike in drugih politik na ravni EU in nacionalni ravni; ponavlja, da utegnejo ta pravila povzročiti izključitev nekaterih projektov iz pomoči za naložbe ali da se nikoli ne bodo pričeli; meni, da bi zahteva o rednem ocenjevanju ustreznosti državne pomoči v najbolj oddaljenih regijah ogrozila varnost in predvidljivost, ki ju potrebujejo vlagatelji in podjetja pri iskanju priložnosti na trgih teh ranljivih regij;

29.

poudarja, da so pravila o državni pomoči na regionalni in sektorski ravni pomembna za privabljanje neposrednih tujih naložb v EU in njene regije ter za zagotavljanje njihove svetovne konkurenčnosti in njihovo ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo;

30.

pozdravlja, da so bila na novo predlagana pravila o preglednosti (odstavka 127 in 128 osnutka smernic); spodbuja države članice, naj spoštujejo ta pravila ter na osrednjem spletnem mestu objavijo popolne in natančne informacije o dodeljeni pomoči;

31.

poziva Komisijo, naj malim in srednjim podjetjem v najbolj prikrajšanih regijah omogoči lažji in jasnejši dostop do državne pomoči ter tako prizna, da so pomembna za regionalni razvoj; obenem jo poziva, naj pri večjih primerih z velikim učinkom izkrivljanja pospeši prizadevanja za izvrševanje;

32.

je seznanjen s problematiko naložbene pomoči velikim podjetjem, ki jo je nakazala Komisija, saj je spodbujevalni učinek te pomoči dokazano majhen; meni, da čeprav bi bilo treba državno pomoč dajati predvsem malim in srednjim podjetjem, izključitev velikih podjetij (sem pa spadajo tudi družinska podjetja, ki presegajo opredelitev malih in srednjih podjetij ali srednje velikih kapitalskih družb) iz pravil o državni pomoči na področjih iz člena 107(3)(c) PDEU ni utemeljeno, saj prispevajo k zaposlovanju, z malimi in srednjimi podjetji vzpostavljajo dobavne verige, se splošno udeležujejo pri raziskavah in razvoju ter imajo pozitivno vlogo, ki jo imajo v spopadanju z gospodarsko krizo; meni, da je navzočnost velikih podjetjih pogosto odločilna za uspeh malih in srednjih, saj imajo koristi od grozdov, ki jih vodijo velika podjetja, in od njihovih dejavnosti, oddanih v podizvajanje; želi spomniti, da je prav Komisija priznala posredne učinke naložb v velika podjetja in dostop EU do svetovnih trgov, ki ga te naložbe omogočajo; poudarja, da lahko odločitev o izključitvi velikih podjetij na območjih kategorije c povzroči izgubljanje delovnih mest in zmanjšanje gospodarske dejavnosti v teh regijah, zmanjšanje regijske konkurenčnosti in privlačnosti za tuje naložbe ter selitev podjetij v druge regije, v EU ali zunaj nje; zato meni, da bi morala ta podjetja na območjih kategorije c ostati upravičena do državne pomoči, zanje pa bi moral veljati poseben nadzor po individualni priglasitvi ter dodatna merila združljivosti zaradi spodbujevalnega učinka in prispevanja k regionalnemu razvoju prek grozdov in podizvajanja;

33.

meni, da upravičenosti velikih podjetij do spodbud državne pomoči ne bi smeli ugotavljati le na podlagi velikosti podjetja ali sektorja, v katerem deluje, temveč tudi na podlagi ocenjenega števila delovnih mest, ki bi jih lahko ustvarili v okviru te spodbude, kakovosti in trajnosti teh delovnih mest ali projekta, vključno z dolgoročnimi učinki na razvoj regije, tudi socialnimi; poudarja, da bi moralo biti v skladu z načelom subsidiarnosti odločanje o tem, kateri projekti obetajo največ za uresničitev ciljev politik EU, prepuščeno državam članicah, zadevnim regijam in lokalnim upravam;

34.

soglaša s Komisijo, da ne bi smeli dovoliti, da bi državna pomoč povzročala selitev dejavnosti na drugo lokacijo v Evropskem gospodarskem prostoru; ima pa pomisleke o predlaganih odstavkih 24–25 in 122–124 v osnutku in meni, da ne dopolnjujejo dovolj kohezijske politike ter niso združljivi s ciljem poenostavitve; ugotavlja zlasti, da je dveletno popolnoma arbitrarno in da morda tega pravila ne bo mogoče uveljaviti, saj bo težko dokazati vzročno zvezo in obstoj načrtov za dve leti naprej; ima pomisleke, da bi utegnila zaradi tega pravila neevropska podjetja pridobiti prednost pred evropskimi in da bi to privedlo k selitvi iz Evropskega gospodarskega prostora, čeprav bi sicer z regionalno pomočjo mogli pritegniti dejavnosti na območja, ki prejemajo pomoč;

35.

ugotavlja, da regijam grozi realna nevarnost selitve podjetij, ki jim je bila dodeljena državna pomoč– tako znotraj kot zunaj Evropske unije; je seznanjen, da je Komisija predlagala zaščitno klavzulo, s katero bi velika podjetja obvezali, da vzdržujejo naložbe in delovna mesta, ustvarjena na območju, kjer so pridobila pomoč, v nasprotnem primeru pa bi morala pomoč vrniti; želi opozoriti Komisijo na pogajanja o predpisih o kohezijski politiki za obdobje 2014–2020, in poziva, da je treba za podjetja, ki so bila deležna sredstev EU ali državne pomoči, uskladiti ustrezna obdobja glede vzdrževanja naložb in delovnih mest v kohezijski in konkurenčni politiki;

36.

ima tudi pomisleke o neupravičenosti regionalne pomoči za „podjetja, ki se soočajo s težavami, kakor je opredeljeno v smernicah Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah“ (odstavek 11 osnutka smernic); meni, da se za podjetja, v katerih poteka prestrukturiranje, ne bi smeli uporabljati strožji ukrepi, še posebej, če bi apriorna negativna ocena njihovih vlog za pomoč povzročila selitev iz EU; poudarja, da je v sedanjem negotovem in nenehno spreminjajočem se poslovnem okolju glavni ukrep za dolgoročno vzdržnost naložb, delovnih mest in rasti odgovorno prestrukturiranje podjetij; poudarja, da predlagano pravilo ni samo nedosledno glede na pomoč podjetjem, ki jih je prizadela gospodarska kriza, marveč ga ni mogoče niti izvajati, saj v smernicah ni natančno opredeljeno, kaj pomeni izraz „podjetje v težavah“; želi spomniti na svojo resolucijo z dne 15. januarja 2013 s priporočili Komisiji o obveščanju zaposlenih in posvetovanju z njimi ter predvidevanju in upravljanju prestrukturiranja (8), v kateri je pozval k pravnemu aktu o teh vprašanjih, in poziva Komisijo, naj nemudoma ukrepa;

37.

je prepričan, da je pomembno ohraniti nekaj prožnosti za pregled smernic, kakor določa odstavek 177 v osnutku, da bi omogočili morebitne prihodnje prilagoditve, saj naj bi smernice veljale sedem let;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.