(1)

Člen 169 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da mora Unija prispevati k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, ki jih sprejme v skladu s členom 114 Pogodbe.

(2)

Prosti pretok varnih ▐ živil je bistven vidik notranjega trga ter znatno prispeva k zdravju in dobremu počutju državljanov ter njihovim socialnim in gospodarskim interesom. Ta uredba bo koristila tako interesom notranjega trga, saj prinaša poenostavitev zakonodaje, zagotavlja pravno varnost in odpravlja pretirano birokracijo, kakor tudi potrošnikom, saj predpisuje jasno, razumljivo in čitljivo označevanje na živilih.

(3)

Za doseganje visoke ravni varstva potrošnikov in zagotovitev njihove pravice do informacij bi bilo treba zagotoviti, da so potrošniki ustrezno obveščeni o živilih, ki jih uživajo. Na odločitve za nakup lahko med drugim vplivajo zdravstveni, gospodarski, okoljski ter socialni in etični vidiki.

(4)

Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (3) določa, da je splošno načelo živilske zakonodaje zagotoviti podlago za potrošnike, da lahko živila, ki jih uživajo, izbirajo na podlagi informacij, ter preprečiti prakse, ki lahko potrošnika zavajajo.

(5)

Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (4) zajema nekatere vidike zagotavljanja informacij potrošnikom, zlasti za preprečevanje zavajajočih ukrepov in opustitev informacij. Splošna načela o nepoštenih poslovnih praksah je treba dopolniti s posebnimi pravili v zvezi z zagotavljanjem informacij o živilih potrošnikom.

(6)

Pravila Unije o označevanju živil, ki veljajo za vsa živila, so določena v Direktivi 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (5). Večina določb iz navedene direktive izhaja iz leta 1978, zato bi jih bilo treba posodobiti.

(7)

Direktiva Sveta 90/496/EGS z dne 24. septembra 1990 o označevanju hranilne vrednosti živil (6) določa pravila o vsebini in navedbi informacij o hranilni vrednosti na predpakiranih živilih. Vključitev informacij o hranilni vrednosti je prostovoljna, razen če ni navedena trditev v zvezi s hranilno vrednostjo živila. Večina določb iz navedene direktive izhaja iz leta 1990, zato bi jih bilo treba posodobiti.

(8)

Splošne zahteve za označevanje so dopolnjene s številnimi določbami, ki se uporabljajo za vsa živila v posebnih okoliščinah ali za nekatere kategorije živil. Razen tega obstajajo številna posebna pravila, ki veljajo za posebna živila.

(9)

Medtem ko prvotni cilji in osrednji sestavni deli sedanje zakonodaje o označevanju še vedno veljajo, je zakonodajo treba poenostaviti, da se zagotovita enostavnejša uporaba in večja pravna varnost za zainteresirane strani, ter posodobiti tako, da se upošteva nov razvoj na področju informacij o živilih.

(10)

Obstaja ▐ interes med splošno javnostjo za povezavo med prehrano in zdravjem ter izbiro ustrezne prehrane, ki ustreza potrebam posameznika. Komisija v Beli knjigi z dne 30. maja 2007 o strategiji za Evropo glede vprašanj v zvezi s prehrano, prekomerno telesno težo in debelostjo ugotavlja, da je označevanje hranilne vrednosti eden od načinov obveščanja potrošnikov o sestavi živil ter jim pomaga, da lahko izbirajo na podlagi informacij. Kampanje za izobraževanje in informiranje so pomemben mehanizem za izboljšanje razumevanja informacij o živilih pri potrošnikih. Strategija potrošniške politike Unije 2007–2013 poudarja, da je omogočanje izbire potrošnikom na podlagi informacij bistveno za učinkovito konkurenco in blaginjo potrošnikov. Poznavanje osnovnih načel prehranjevanja in ustrezne informacije o hranilni vrednosti na živilih lahko znatno prispevajo k temu, da se potrošnikom omogoči izbira živil na podlagi informacij. Poleg tega je smiselno in prav, da lahko potrošniki v državah članicah uporabijo nevtralne vire informacij, da bi razjasnili posamezna vprašanja o prehrani. Države članice bi tako morale vzpostaviti ustrezne odprte telefonske številke, ki bi jih živilski sektor lahko pomagal financirati.

(11)

Za izboljšanje pravne varnosti in zagotovitev racionalnosti in skladnosti izvajanja je primerno razveljaviti direktivi 90/496/EGS in 2000/13/ES ter ju nadomestiti z eno samo uredbo, ki zagotavlja gotovost za potrošnike in industrijo ter zmanjšuje upravno obremenitev.

(12)

Zaradi jasnosti je primerno razveljaviti druge horizontalne akte in jih vključiti v to uredbo, in sicer Direktivo Komisije 87/250/EGS z dne 15. aprila 1987 o navajanju volumenskega deleža alkohola pri označevanju alkoholnih pijač za prodajo končnim potrošnikom (7), Direktivo Komisije 94/54/ES z dne 18. novembra 1994 o obveznih navedbah na označbah nekaterih živil poleg tistih, določenih v Direktivi Sveta 79/112/EGS (8), Direktivo Komisije 1999/10/ES z dne 8. marca 1999 o odstopanjih od določb člena 7 Direktive Sveta 79/112/EGS v zvezi z označevanjem živil (9), Direktivo Komisije 2002/67/ES z dne 18. julija 2002 o označevanju živil, ki vsebujejo kinin in kofein (10), Uredbo Komisije (ES) št. 608/2004 z dne 31. marca 2004 o označevanju živil in sestavin živil z dodanimi fitosteroli, estri fitosterolov, fitostanoli in/ali estri fitostanolov (11) ter Direktivo Komisije 2004/77/ES z dne 29. aprila 2004, ki dopolnjuje Direktivo 94/54/ES glede označevanja nekaterih živil, ki vsebujejo glicirizinsko kislino in amonijevo sol te kisline (12).

(13)

Določiti je treba sklop skupnih opredelitev, načel, zahtev in postopkov, da se oblikujeta jasen okvir in skupna podlaga za ukrepe Unije in nacionalne ukrepe za upravljanje informacij o živilih.

(14)

Da se upošteva obsežen in evolucijski pristop k informacijam, zagotovljenim potrošnikom v zvezi z živili, ki jih uživajo, sta potrebni široka opredelitev zakonodaje o informacijah o živilih, ki zajema pravila splošne in posebne narave, ter široka opredelitev informacij o živilih in izobraževanje , ki zajema informacije, poleg oznak zagotovljene tudi z drugimi sredstvi.

(15)

Pravila Unije bi se morala uporabljati samo za podjetja, katerih koncept vključuje določeno stalnost dejavnosti in določeno stopnjo organizacije. Operacije, kot so občasna dobava živil tretjim osebam , streženje jedi in prodajanje živil, ki ga izvajajo posamezniki , na primer na dobrodelnih prireditvah ali sejmih in srečanjih lokalnih skupnosti, pa tudi prodaja živil v različnih oblikah neposrednega trženja kmetijskih proizvodov, niso zajete v področje uporabe te uredbe. Da mala in srednje velika podjetja v sektorju obrtne živilske proizvodnje in trgovine na drobno z živili, kamor spadajo tudi storitve javne prehrane, ne bi bila preobremenjena, bi bilo treba nepredpakirane proizvode izvzeti iz zahteve o označevanju.

(16)

Gostinske storitve, ki jih zagotavljajo prevozna podjetja, bi morale biti zajete v tej uredbi samo v primeru, ko se opravljajo na relacijah med dvema točkama na ozemlju Unije.

(17)

Gostinske storitve, ki jih zagotavljajo kina – razen mala in srednja podjetja – bi morale biti zajete v tej uredbi, kadar se živila pakirajo na prodajnem mestu v standardiziranih embalažah, katerih velikost je določena vnaprej, tako da je končna količina in vsebina živila ali pijače določena in merljiva.

(18)

Zakonodaja o informacijah o živilih bi morala tudi upoštevati zahteve potrošnikov glede informacij in zagotavljati, da inovacije v živilski industriji niso onemogočene . Z možnostjo, da nosilci živilske dejavnosti prostovoljno dodajajo informacije, je zagotovljena dodatna prožnost.

(19)

Namen zahteve po obveznih informacijah o živilih je omogočiti potrošnikom, da se osveščeno odločijo za nakup glede na svoje prehranske želje in potrebe.

(20)

Da bi omogočili prilagoditev zakonodaje o informacijah o živilih potrebam potrošnikov po informacijah in se izognili nepotrebni embalaži, bi moralo biti obvezno označevanje živil omejeno na osnovne informacije, ki so dokazano v velikem interesu večine potrošnikov .

(21)

Vendar bi bilo treba nove zahteve po obveznih informacijah o živilih ali po novih oblikah predstavitve informacij o živilih oblikovati le, če in kadar je to potrebno, v skladu z načeli subsidiarnosti, sorazmernosti , preglednosti in trajnosti.

(22)

Poleg obstoječe zakonodaje o zavajajočem oglaševanju bi morala pravila o informacijah o živilih ▐ prepovedati navedbo podrobnosti , ki bi potrošnika zavedle , zlasti glede energijske vrednosti, porekla ali sestave živil . Da bi bila ta prepoved učinkovita, bi morala veljati tudi za oglaševanje in predstavitev živil.

(23)

Za nekatera živila se trdi, da njihovo uživanje povzroča posebne fizične prednosti. Te navedbe bi morale biti izražena na način, ki omogoča merljivost in preverljivost učinkov uživanja teh živil.

(24)

Da se prepreči razdrobljenost predpisov o odgovornosti nosilcev živilske dejavnosti v zvezi z napačnimi, zavajajočimi ali pomanjkljivimi informacijami o živilih, je zelo pomembno , da se na tem področju ▐ odgovornosti nosilcev živilske dejavnosti jasno določijo . Brez poseganja v člen 19 Uredbe (ES) št. 178/2002, bi morali nosilci živilske dejavnosti, ki so odgovorni za maloprodajo ali distribucijske dejavnosti, ki ne vplivajo na informacije o živilih, nemudoma ukrepati, kadar ugotovijo, da informacije niso v skladu z določbami te uredbe.

(25)

Oblikovati bi bilo treba seznam vseh obveznih informacij, ki bi jih bilo ▐ treba zagotoviti za vsa živila, namenjena končnemu potrošniku in obratom javne prehrane. Ta seznam bi moral vključevati informacije, ki jih že zahteva obstoječa zakonodaja, glede na to, da se na splošno šteje kot koristen pravni red za informiranje potrošnikov.

(26)

Nove informacijske in komunikacijske tehnologije imajo lahko pomembno vlogo pri zagotavljanju dodatnih informacij potrošnikom, saj omogočajo hitro in cenovno ugodno izmenjavo informacij. Potrošniki bi na primer lahko dobili dodatne informacije prek naprav v trgovinah. Te naprave bi odčitale črtno kodo in prikazale informacije o zadevnem proizvodu. Do dodatnih informacij bi lahko dostopali tudi prek spletne strani.

▐

(27)

Nekatere sestavine ali druge snovi, ki se uporabljajo pri proizvodnji živil in so v njih še vedno prisotne, lahko pri ljudeh povzročijo alergije ali preobčutljivost ali v posameznih primerih celo ogrozijo zdravje potrošnikov. Zato je pomembno , da se omogočijo informacije o prisotnosti aditivov za živila, pripomočkov za predelavo in drugih snovi z z znanstveno dokazanim alergenim učinkom ali snovi, ki lahko povečajo tveganje za nastanek bolezni , tako da se lahko zlasti potrošniki z alergijo ali preobčutljivostjo na hrano namensko odločijo za živila, ki so zanje varna . Navesti bi bilo treba že sledove alergenov, da bi lahko osebe s hudo alergijo sprejele varno odločitev. V ta namen bi bilo treba pripraviti skupna pravila.

(28)

Označbe na živilih bi morale biti jasne in razumljive za pomoč potrošnikom ▐ pri premišljeni izbiri živil in prehrane. Študije kažejo, da je dobra čitljivost pomembna za povečanje možnosti vpliva informacij na označbah na uporabnike in da so nečitljive informacije o izdelku eden glavnih vzrokov za nezadovoljstvo potrošnikov v zvezi z označbami na živilih. Zato bi bilo treba dejavnike, kot so vrsta pisave, barva in kontrast obravnavati skupaj.

(29)

Za zagotavljanje informacij o živilih bi bilo treba vključiti prodajo živil s sredstvi komuniciranja na daljavo. Čeprav je jasno, da bi morala vsa živila, ki se dobavljajo prek prodaje na daljavo, izpolnjevati enake zahteve po informacijah kot živila, ki se prodajajo v trgovinah, je treba pojasniti, da morajo biti v takih primerih na voljo tudi zadevne obvezne informacije o živilih pred zaključitvijo nakupa.

(30)

Da se potrošnikom zagotovijo informacije o živilih, ki so nujne za sprejemanje odločitev na podlagi informacij, bi morale biti na mešanih alkoholnih pijačah navedene informacije o njihovih sestavinah.

(31)

V skladu z resolucijo Evropskega parlamenta z dne 5. septembra 2007 o strategiji Evropske unije za podporo državam članicam pri zmanjševanju škode zaradi uživanja alkohola (13), mnenjem Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 18. septembra 2008 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, delom Komisije in zaskrbljenostjo splošne javnosti nad škodljivimi učinki alkohola, zlasti pri mladih in ranljivih potrošnikih, bi morala Komisija skupaj z državami članicami pripraviti opredelitev pijač alkopop, ki so namenjene zlasti mladim. Zaradi svoje alkoholne narave bi morale zanje veljati strožje zahteve označevanja, v trgovini pa bi morale biti jasno ločene od brezalkoholnih pijač.

(32)

Prav tako je potrošnikom pomembno zagotoviti informacije o drugih alkoholnih pijačah. Posebna pravila Unije že obstajajo za označevanje vina. Uredba Sveta (ES) št. 1493/1999 z dne 17. maja 1999 o skupni ureditvi trga za vino (14) določa izčrpen sklop tehničnih standardov, ki v celoti zajemajo vse enološke prakse, metode proizvodnje ter načine predstavitve in označevanja vin, kar zagotavlja, da so zajete vse stopnje verige ter da so potrošniki zaščiteni in ustrezno informirani. Navedena uredba zlasti natančno in izčrpno opisuje snovi, ki se bodo najverjetneje uporabljale v proizvodnem postopku, skupaj s pogoji za njihovo uporabo prek pozitivnega seznama enoloških praks in obdelav, pri čemer je vsakršna praksa, ki ni vključena v seznam, prepovedana. Zato je vino na tej stopnji primerno izvzeti iz obveznosti navedbe sestavin in označbe hranilne vrednosti. Za pivo in žgane pijače iz člena 2(1) Uredbe (ES) št. 110/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januraja 2008 […] o opredelitvi, opisu, predstavitvi, označevanju in zaščiti geografskih označb žganih pijač (15) ter z namenom zagotoviti skladen pristop in skladnost s pogoji, določenimi za vino, se uporabljajo iste izjeme. Vendar bo Komisija pripravila poročilo po petih letih od začetka veljavnosti te uredbe in lahko po potrebi predlaga posebne zahteve v okviru te uredbe.

(33)

Navedba države ▐ ali kraja porekla živila bi morala biti obvezna v skladu s členom 9(1)(k) in kadar koli je verjetno, da bo pomanjkanje teh informacij potrošnika zavedlo glede prave države ▐ ali kraja porekla tega izdelka. V drugih primerih ▐ navedba države ▐ ali kraja porekla potrošnika ne bi smela zavajati in bi morala temeljiti na jasno opredeljenih merilih, ki zagotavljajo enake konkurenčne pogoje za industrijo in izboljšujejo potrošnikovo razumevanje informacij v zvezi z državo ▐ ali krajem porekla živila. Takšna merila se ne uporabljajo za navedbe, povezane z imenom ali naslovom nosilca živilske dejavnosti.

(34)

Če nosilci živilske dejavnosti navedejo , da je izvor živila Unija , in s tem usmeriti pozornost potrošnikov na kakovost svojih izdelkov in proizvodne standarde Unije , morajo biti takšne navedbe ▐ skladne z usklajenimi merili. Po potrebi enako velja za navedbo države članice.

(35)

Nepreferencialna pravila Unije o poreklu blaga določa Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (16), njihove izvedbene določbe pa Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 (17). Opredelitev države izvora živil bo temeljila na teh pravilih, ki so dobro znana trgovskim podjetjem in upravam, ter morala olajšati njihovo izvajanje.

(36)

Označba hranilne vrednosti na živilih zadeva informacije o prisotnosti energijskih in nekaterih hranilnih snovi in sestavin v živilih. Države članice bi morale obvezno zagotavljanje informacij o hranilni vrednosti na sprednji in zadnji strani embalaže podpreti z ukrepi, kot na primer z vključitvijo akcijskega načrta za prehrano v politiko javnega zdravja, kar bi zagotovilo posebna priporočila za izobraževanje javnosti o hranilni vrednosti in podpiralo izbiranje živil na podlagi informacij.

(37)

Zgoraj omenjena bela knjiga Komisije z dne 30. maja 2007 je poudarila nekatere hranilne elemente, ki so pomembni za javno zdravje. Zato je primerno, da so zahteve o obveznem zagotavljanju informacij o hranilni vrednosti v skladu s priporočili te bele knjige .

(38)

Na splošno se potrošniki ne zavedajo potencialnega prispevka alkoholnih pijač k njihovi splošni prehrani. Zato bi bilo koristno, da bi proizvajalci zagotovili informacije o energijski vsebnosti ▐ alkoholnih pijač.

(39)

Zaradi pravne varnosti in usklajenosti zakonodaje Unije bi morala biti prostovoljna vključitev prehranskih ali zdravstvenih trditev na oznakah živil v skladu z Uredbo (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (18).

(40)

V izogib nepotrebnim obremenitvam proizvajalcev živil in trgovcev je nekatere kategorije živil, ki niso predelane ali za katere informacije o hranilni vrednosti niso odločilen dejavnik za potrošnikovo odločitev za nakup oziroma pri katerih je zunanja embalaža ali etiketa premajhna, da bi lahko zahtevali obvezno označevanje , primerno izvzeti iz obveznosti označevanja hranilne vrednosti, razen če je obveznost zagotavljanja takšnih informacij določena v drugi zakonodaji Unije .

(41)

Informacije bi morale biti ▐ lahko razumljive za povprečnega potrošnika , da bi bile privlačne za povprečnega potrošnika in izpolnile namene informiranja, zaradi katerega je bilo označevanje uvedeno. Smiselno bi bilo, da se informacije navedejo v enem vidnem polju, da se zagotovi, , da lahko potrošniki pri kupovanju živil brez težav vidijo bistvene informacije o hranilni vrednosti ▐.

(42)

Nedavni razvoj v zvezi z navajanjem hranilne vrednosti, razen na 100 g/100 ml/obrok, nekaterih držav članic in organizacij v živilskem sektorju kaže, da so takšne sheme potrošnikom všeč, ker se lahko z njimi hitro odločajo . Vendar v vsej Uniji ni znanstvenih dokazov o tem, kako povprečen potrošnik razume in uporablja drugače navedene informacije. Da bi olajšali primerjavo proizvodov v embalaži različne velikosti je primerno, da se še naprej obvezno navaja hranilna vrednost na 100 g/100 ml, po potrebi pa dovolijo dodatne navedbe o porcijah. Če je živilo predpakirano kot posamezna porcija, bi morala biti navedba hranilne vrednosti na porcijo obvezna. Da bi se izognili zavajajočim navedbam podatkov za porcijo, bi bilo treba s postopkom posvetovanja standardizirati velikost porcije po vsej Uniji.

(43)

Navedbe količine hranilnih elementov in primerjalnih kazalcev v osrednjem vidnem polju v lahko prepoznavni obliki, da se omogoči ocena hranilne vrednosti živila, bi bilo treba v celoti upoštevati kot del označbe hranilne vrednosti in se ne bi smele obravnavati kot skupina posameznih navedb.

(44)

Izkušnje kažejo, da prostovoljno navajanje informacij o živilih v številnih primerih ogroža jasnost obveznih informacij o živilih. Zato bi bilo treba zagotoviti merila, ki bodo nosilcem živilske dejavnosti in izvršnim organom pomagala pri vzpostavitvi ravnovesja med zagotavljanjem obveznih in neobveznih informacij o živilih.

(45)

Informacije o možnih alergenih v zvezi z živili, ki niso predpakirana, in storitvami javne prehrane so prav tako zelo pomembne za alergike Zato bi morale biti potrošniku ▐ takšne informacije vedno dostopne .

(46)

Države članice naj ne bi sprejele drugih določb, razen določb iz te uredbe, na področju, ki ga usklajujejo, razen če je to posebej navedeno. Poleg tega lahko nacionalne zahteve glede označevanja ovirajo prost pretok na notranjem trgu, zato bi morale države članice utemeljiti, zakaj so takšni ukrepi potrebni, in načrtovati, na kakšen način jih bodo izvajale, da bodo čim manj omejevali trgovino.

(47)

Pravila o informacijah o živilih bi morala biti zmožna prilagoditi se hitrim spremembam v socialnem, gospodarskem in tehnološkem okolju.

(48)

V zvezi z nekaterimi vidiki informacij o živilih, ki sprožajo razvoj inovativnih in sodobnih poslovnih praks, je nujno omogočiti dovolj poskusov in potrošniških raziskav ter zagotoviti trdne dokaze o najboljših sistemih. Zato bi se morala v takšnih primerih zakonodaja Unije o informacijah o živilih omejiti na določanje obveznih bistvenih zahtev, ki določajo raven varstva potrošnikov in informacij ter omogočajo prožnost za izpolnjevanje takšnih zahtev, na način, ki je skladen z določbami o notranjem trgu.

(49)

Za zagotovitev, da so podrobnejše zahteve po informacijah o živilih oblikovane in določene na dialektičen način ter izhajajo iz najboljših praks, bi morali obstajati prožni mehanizmi na ravni Unije in nacionalni ravni, ki temeljijo na odprtem in preglednem javnem posvetovanju ter stalnem sodelovanju med širokim krogom predstavnikov zainteresiranih strani. Rezultat takšnih mehanizmov je lahko oblikovanje nacionalnih neobvezujočih shem na podlagi zanesljivih potrošniških raziskav in obsežnih posvetovanj z zainteresiranimi stranmi. Treba vi bilo uvesti mehanizme, ki potrošnikom omogočajo, da opredelijo živila, označena v skladu z nacionalno shemo, na primer z identifikacijsko številko ali simbolom.

(50)

Za zagotovitev ravni doslednosti doseženih rezultatov v različnih državah članicah je treba spodbujati nenehno izmenjavo in souporabo najboljših praks in izkušenj med državami članicami in s Komisijo ter spodbujati sodelovanje zainteresiranih strani pri takšni izmenjavi.

(51)

Države članice bi morale izvesti uradni nadzor za zagotavljanje skladnosti s to uredbo v skladu z Uredbo (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (19).

(52)

Sklicevanje na Direktivo 90/496/EGS v Uredbi (ES) št. 1924/2006 in Uredbi (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o dodajanju vitaminov, mineralov in nekaterih drugih snovi živilom (20) bi bilo treba posodobiti, tako da se upošteva ta uredba. Uredbi (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(53)

Da se zainteresiranim stranem, zlasti malim in srednje velikim podjetjem, omogoči zagotavljanje informacij o hranilni vrednosti njihovih proizvodov, bi bilo treba postopoma s podaljšanjem prehodnih obdobij uvesti izvajanje ukrepov za obvezne informacije o hranilni vrednosti z dodatnim prehodnim obdobjem za mikropodjetja.

(54)

Proizvodi sektorja obrtne živilske proizvodnje in sveži proizvodi iz trgovine na drobno z živili, ki se proizvedejo in prodajo na istem kraju, lahko seveda vsebujejo snovi, ki povzročajo alergične ali druge reakcije pri občutljivih ljudeh. Ker pa se v neposrednem stiku s potrošnikom prodajajo ravno proizvodi, ki niso predpakirani, bi bilo treba ustrezne informacije zagotoviti na primer v pogovoru ob prodaji ali z jasno vidnim napisom na kraju prodaje ali z razstavljenim informacijskim materialom.

(55)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker jih zato lažje doseže Unija, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirjev, ki so potrebni za dosego navedenih ciljev.

▐

(56)

Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme delegirane akte. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov.

(57)

Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje, bi bilo treba Komisiji podeliti izvedbena pooblastila za sprejetje tehničnih smernic za obrazložitev seznama sestavin, ki povzročajo alergije ali preobčutljivost ter za določitev datuma najkrajšega trajanja, in sicer v skladu z mnenjem o nacionalnih določbah, ki jih sprejmejo države članice. V skladu s členom 291 PDEU se pravila in splošna načela, ki se nanašajo na mehanizme, s katerimi države članice nadzirajo Komisijo pri izvajanju izvedbenih pooblastil, vnaprej določijo z uredbo, sprejeto po rednem zakonodajnem postopku. Do sprejetja nove uredbe, do katerega mora priti čim prej, bi morale države članice izvajati nadzor v skladu z določbami Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (21), z izjemo regulativnega postopka s pregledom, ki se ne uporablja, če so te določbe skladne s spremenjenimi Pogodbami. Sklicevanje na te določbe bi bilo treba zamenjati s sklicevanjem na pravila in načela iz nove uredbe takoj, ko ta začne veljati –

▐

(a)

opredelitev pojmov „živilo“, „živilska zakonodaja“, „živilska dejavnost“, „nosilec živilske dejavnosti“, „prodaja na drobno“, „dajanje v promet“ in „končni potrošnik“ iz člena 2 ter člena 3(1), (2), (3), (7), (8) in (18) Uredbe (ES) št. 178/2002;

(b)

opredelitev pojmov „predelava“, „nepredelani proizvodi“ in „predelani proizvodi“ v točkah (m), (n) in (o) člena 2(1) Uredbe (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (24);

(c)

opredelitev pojmov „aditivi za živila“ in „pomožna sredstva v predelavi“ iz člena 1(2) in člena 1(3)(a) Direktive Sveta 89/107/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaj držav članic o aditivih za živila, ki se smejo uporabljati v živilih, namenjenih za prehrano ljudi (25);

(d)

opredelitev pojma „aroma“ iz točke (a) člena 1(2) Direktive Sveta 88/388/EGS z dne 22. junija 1988 o približevanju zakonodaje držav članic o aromah za uporabo v živilih in izhodnih surovinah za njihovo proizvodnjo (26);

(e)

opredelitev pojmov „meso“ in „mehansko izkoščeno meso“ iz točk 1.1 in 1.14 Priloge I k Uredbi (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora (27);

(f)

opredelitev pojmov „trditev“, „hranilo“, „druga snov“, „prehranska trditev“ in „zdravstvena trditev“ iz točk 1 so 5 člena 2(2) Uredbe (ES) št. 1924/2006.

(a)

„informacije o živilih“ pomeni informacije v zvezi z živili, ki so na voljo končnemu potrošniku prek oznake, drugega spremnega gradiva ali katerih koli drugih sredstev, vključno s sodobnimi tehnologijami ali verbalno komunikacijo. Ne zajema komercialnih sporočil, opredeljenih v Direktivi 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (28);

▐

(b)

„obrati javne prehrane“ pomeni vsak obrat (vključno z avtomati, vozilom ali vgrajeno ali premično stojnico), kot so restavracije, menze, šole , bolnišnice in podjetja za pripravo in dostavo hran , v katerih se med izvajanjem dejavnosti pripravijo živila, namenjena končnemu potrošniku za takojšnjo porabo ;

(c)

„predpakirano živilo“ pomeni vsako posamezno enoto, ki se kot taka predstavlja končnemu potrošniku in obratom javne prehrane ter jo sestavlja živilo v embalaži , ne glede na to, ali ta embalaža popolnoma ali samo delno zapira živilo, vendar v vsakem primeru na tak način, da vsebine ni mogoče spremeniti, ne da bi embalažo odprli ali spremenili;

(d)

„nepredpakirano živilo“ pomeni živilo, ki se končnemu potrošniku ponudi naprodaj brez embalaže ali se zapakira šele ob prodaji končnemu potrošniku, ter živila in sveže proizvode, ki so predpakirani na kraju in na dan prodaje za takojšnjo prodajo;

(e)

„obrtno proizvedeno živilo“ pomeni živilo, ki je bilo proizvedeno v podjetju, vpisanem po nacionalnem obrtnem pravu v nacionalni obrtni register, in ki je bilo proizvedeno neposredno za potrošnika;

(f)

„sestavina“ pomeni vsako snov, vključno z aditivi za živilo in encimi ter vsako sestavino v sestavljenih sestavinah , ki se uporabljajo pri proizvodnji ali pripravi živila in so vsebovane v končnem proizvodu, tudi če so v spremenjeni obliki; ▐

(g)

„kraj porekla“ pomeni ▐ kraj, državo ali regijo, kjer so izdelki ali sestavine kmetijskega izvora v celoti pridobljeni, v skladu s členom 23(2) Uredbe (EGS) št. 2913/92;

(h)

„sestavljena sestavina“ pomeni sestavino, ki je sama proizvod iz več kot ene sestavine;

(i)

„oznaka“ pomeni vsako znamko, žig, znak, slikovni znak ali drug opis v pisni, tiskani, odtisnjeni, označeni, vtisnjeni ali ožigosani obliki ali priložen k embalaži živila;

(j)

„označevanje“ pomeni vse navedbe, podatke, trgovska imena, blagovne znamke, slikovno gradivo ali simbole v zvezi z živilom, ki se namestijo na kakršno koli vrsto embalaže, dokument, obvestilo, oznako, obroček ali vratno etiketo, ki spremlja ali se nanaša na tako živilo;

(k)

„vidno polje“ pomeni vse površine embalaže, ki jih je mogoče prebrati z ene točke, ter omogoča hiter in enostaven dostop do informacij za označevanje ▐;

(l)

„čitljivost“ pomeni besedila, ki so med drugim napisana, tiskana, vtiskana, označena, gravirana ali žigosana na način, ki potrošniku z normalnim vidom omogoča, da brez optičnih pripomočkov razume vsebino oznak na živilih; čitljivost je odvisna od velikosti črk, vrste pisave, širine poteze, razmaka med črkami, besedami in vrsticami, razmerja med širino in višino črk ter kontrasta med pisavo in ozadjem;

▐

(m)

„običajno ime“ pomeni ime, ki se razume kot ime živila brez potrebe po dodatni razlagi potrošnikom v državi članici, v kateri se proizvod prodaja;

(n)

„opisno ime“ pomeni ime, ki zagotavlja opis živila in po potrebi njegove uporabe, pri čemer je dovolj jasno, da potrošniku omogoča razumevanje dejanske narave živila in razlikovanje od drugih proizvodov, s katerimi bi ga lahko zamenjal;

▐

(o)

„izdelek iz ene sestavine“ pomeni vsako živilo, razen soli, sladkorja, začimb, vode, aditivov, arom ali encimov, ki vsebuje samo eno sestavino;

(p)

„bistvene zahteve“ pomeni zahteve, na podlagi katerih je raven varstva potrošnikov in informacij o živilih določena glede na dano vprašanje in ki so določene v aktu Unije ;

(q)

„datum minimalnega roka trajanja“ pomeni datum, do katerega to živilo ohrani svoje značilne lastnosti, kadar je ▐ shranjeno kot navedeno oziroma v skladu s posebnimi navodili na embalaži ;

(r)

„datum uporabe“ pomeni datum, do katerega je treba živilo porabiti; po izteku tega datuma se živila ne sme več posredovati potrošniku ali ga predelati;

(s)

„datum proizvodnje“ pomeni datum, ko so bili proizvodi proizvedeni, ter po potrebi zapakirani in zamrznjeni;

(t)

„najboljše prakse“ pomeni standarde, sheme, pobude ali kakršne koli druge dejavnosti, ki jih odobrijo pristojni organi ter so se z izkušnjami in raziskavami izkazali kot najučinkovitejši za večino potrošnikov ter se obravnavajo kot vzorčni primeri, ki služijo za zgled;

(u)

„imitacija živila“ pomeni živilo, ki po videzu spominja na neko drugo živilo in pri katerem je običajno uporabljena sestavina v celoti ali deloma nadomeščeno z drugo.

(a)

informacije o identiteti in sestavi, količinah, lastnostih ali drugih značilnostih živila;

(b)

informacije o varovanju zdravja potrošnikov in varni uporabi živila. Zlasti zadevajo informacije o:

(c)

informacije o hranilni vrednosti, da se potrošnikom, tudi tistim s posebnimi prehranskimi potrebami, omogoči odločanje na podlagi informacij.

(a)

glede opisa in/ali slikovne predstavitve hrane, ki bi lahko zavajala potrošnika glede ▐ njene narave, identitete, lastnosti, sestave, posameznih sestavin in njihove količine v proizvodu , roka uporabe, države izvora ali kraja porekla, načina proizvodnje ali pridelave;

(b)

z opisom ali slikovnimi predstavitvami na embalaži, ki bi potrošnika opozarjale na nek izdelek ali sestavino, čeprav bi bila to dejansko imitacija živila oziroma nadomestek sestavine, ki se za ta izdelek običajno uporablja. V takih primerih mora biti na embalaži vidno navedena označba „imitacija“ ali „proizvedeno z (navedba nadomestne sestavine) namesto z (navedba nadomeščene sestavine)“;

(c)

tako da mesni izdelki zbujajo vtis, da gre za raščen kos mesa, čeprav je izdelek sestavljen iz kosov mesa. V takih primerih mora biti izdelek na prednji strani embalaže označen z navedbo „oblikovano meso – sestavljeno iz kosov mesa“;

(d)

glede navedbe učinka ali lastnosti, ki jih živilo nima;

(e)

glede napeljevanja, da ima živilo posebne značilnosti, čeprav imajo dejansko vsa podobna živila take značilnosti , na primer, da se posebej poudarja odsotnost določene sestavine in/ali hranilne snovi, ki je to živilo v osnovi ne vsebuje ;

(f)

z izrecnim oglaševanjem bistvenega zmanjšanja sladkorja in/ali maščob, pri čemer se energijska vrednost (izražena v kilodžulih ali kilokalorijah) ustrezno ne zmanjša;

(g)

z oznako „dietno“, če živilo ne ustreza pravilom Unije za živila za posebne prehranske namene;

(h)

za mleko: s poimenovanjem mleka kot „sveže“, če je rok uporabnosti več kot sedem dni od datuma pakiranja.

(a)

oglaševanje;

(b)

predstavitev živil, zlasti njihove oblike, videza ali embalaže, uporabljene materiale za embalažo, način, kako so razporejena, in okolje, v katerem so razstavljena.

(a)

kadar so predpakirana živila namenjena končnemu potrošniku, vendar se tržijo na stopnji pred prodajo končnemu potrošniku, in kadar na navedeni stopnji ne gre za prodajo obratom javne prehrane;

(b)

kadar so predpakirana živila namenjena za dobavo obratom javne prehrane za pripravo, predelavo, razdelitev ali rezanje.

(a)

ime , pod katerim se izdelek prodaja ;

(b)

seznam sestavin;

(c)

sestavine iz Priloge II, ki povzročajo alergije ali preobčutljivost, in katera koli snov, dobljena iz njih , z ustreznim upoštevanjem posebnih določb za nepredpakirana živila ;

(d)

količina nekaterih sestavin ali kategorij sestavin v skladu s Prilogo VII ;

(e)

neto količina živila ob pakiranju ;

(f)

datum minimalnega roka trajanja ali , pri živilih, ki so z mikrobiološkega stališča hitro pokvarljiva, datum uporabe;

(g)

datum proizvodnje pri globoko zamrznjenih proizvodih;

(h)

kakršna koli posebna navodila za shranjevanje in/ali uporabo , vključno z navodili za zamrzovanje in shranjevanje ter za shranjevanje izdelka pred in po odprtju embalaže, kadar bi bilo živilo nemogoče ustrezno uporabiti brez teh navodil ;

(i)

navodila za uporabo v primeru, kadar bi bilo živilo nemogoče ustrezno uporabiti brez teh navodil;

(j)

ime ali naziv podjetja ali registrirane blagovne znamke in naslov proizvajalca s sedežem v Uniji , pakirnice in, za izdelke iz tretjih držav, prodajalca/uvoznika ali po potrebi nosilca živilske dejavnosti, pod katerega imenom ali nazivom podjetja se živilo trži ;

(k)

država ▐ ali kraj porekla se navede za naslednje proizvode:

Za vsa ostala živila, državo ali kraj porekla v primerih, kadar bi pomanjkanje teh podatkov lahko bistveno zavedlo potrošnika glede prave države ▐ ali kraja porekla živila, zlasti če bi informacije, priložene živilu, ali oznaka kot celota sicer pomenile, da ima živilo drugačno državo ▐ ali kraj porekla; v takšnih primerih je navedba v skladu s pravili iz člena 42 ter pod pogoji, določenimi v členih 43 in 44 ;

▐

(l)

za pijače, ki vsebujejo več kot 1,2 volumenskega odstotka alkohola, dejansko alkoholno stopnjo v volumenskih odstotkih;

(m)

označba hranilne vrednosti.

(a)

v členih 9 in 29 navedene informacije o živilih so na voljo na zahtevo potrošnika pred zaključitvijo nakupa in so lahko navedene na podpornem gradivu za prodajo na daljavo ali so zagotovljene z drugimi ustreznimi sredstvi;

(b)

podatki iz člena 9(1)(f) in (i) so obvezni samo v trenutku dobave.

(a)

sveže sadje in zelenjavo, vključno s krompirjem, ki ni bil olupljen, rezan ali podobno obdelan;

(b)

gazirano vodo, katere opis navaja, da je bila gazirana;

(c)

fermentirane kise, pridobljene izključno iz ene surovine, pod pogojem, da ni bila dodana nobena druga sestavina;

(d)

sir, maslo, fermentirano mleko in smetano, ki jim ni bila dodana nobena druga sestavina, razen mlečnih proizvodov, encimov in kultur mikroorganizmov, bistvenih za proizvodnjo, ali v primeru sira, razen svežega in predelanega sira, soli, potrebne za njegovo proizvodnjo;

(e)

pijače, ki vsebujejo alkohol. Komisija pripravi poročilo po … (34) v zvezi z uporabo tega odstavka za te izdelke , temu poročilu pa lahko priloži posebne ukrepe za določitev pravil za zagotavljanje informacij potrošnikom o hranilni vrednosti za te izdelke . Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo z delegiranimi akti v skladu s členom 42 pod pogoji, določenimi v členih 43 in 44 ;

(f)

živila iz ene same sestavine, pri katerih:

(a)

sestavnih delov sestavine, ki so bili začasno izločeni med proizvodnim postopkom in pozneje ponovno uvedeni, vendar ne presegajo svojih prvotnih deležev;

(b)

živilskih aditivov in encimov:

(c)

snovi, ki se uporabljajo le v nujno potrebnih količinah kot topila ali medij za hranilne snovi, aditive za živila , encime ali aromo;

(d)

snovi, ki niso aditivi za živila, vendar se uporabljajo na enak način in z enakim namenom kot predelovalni pripomočki ter so še vedno prisotni v končnem proizvodu, čeprav v spremenjeni obliki;

(e)

vode:

(a)

se ime živila jasno sklicuje na zadevno sestavino;

(b)

je sestavina iz Priloge II, iz katere izvira snov, že vključena na seznam sestavin; ali

(c)

živilo ni predpakirano; v tem primeru mora biti v prodajnem prostoru ali na jedilnem listu na vidnem mestu izrecno navedeno, da:

(a)

se zadevna sestavina ali kategorija sestavin navede v imenu živila , pod katerim se prodaja, ali jo potrošnik običajno povezuje z navedenim imenom ali

(b)

je zadevna sestavina ali kategorija sestavin poudarjena na oznaki z besedami, slikami ali grafiko ali

(c)

je zadevna sestavina ali kategorija sestavin bistvena za opredelitev živila in razlikovanje od proizvodov, s katerimi bi jo bilo možno zamenjati zaradi njenega imena ali videza.

(a)

v enotah za merjenje prostornine pri tekočinah v smislu Direktive Sveta 85/339/EGS z dne 27. junija 1985 o posodah za tekočine za prehrano ljudi (35) ;

(b)

v enotah za merjenje mase pri drugih proizvodih.

(a)

datum minimalnega roka trajanja:

(b)

datum uporabe:

(c)

datum proizvodnje:

(a)

Direktive 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih (36);

(b)

Direktive Sveta 80/777/EGS z dne 15. julija 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod (37).

(a)

energijsko vrednost;

(b)

količine maščob, nasičenih maščobnih kislin, ▐ sladkorjev, in soli ;

(c)

količine beljakovin, ogljikovih hidratov, vlaknin ter naravnih in umetnih transmaščob.

▐ (a)

enkrat nenasičene maščobne kisline;

(b)

večkrat nenasičene maščobne kisline;

(c)

poliole;

(d)

holesterol;

(e)

škrob;

▐

(f)

minerale ali vitamine , prisotne v znatnih količinah glede na točko 1 dela A Priloge X, v skladu z vrednostmi, navedenimi v točki 2 dela A Priloge X ;

(g)

druge snovi v smislu dela A Priloge XII in sestavne dele teh hranilnih snovi;

(h)

druge snovi, kakor so opredeljene v Uredbi (ES) št. 1925/2006.

(a)

proizvajalčevi analizi živila; ali

(b)

izračunu iz znanih ali dejanskih povprečnih vrednosti uporabljenih sestavin; ali

(c)

izračunu iz splošno veljavnih in sprejetih podatkov.

(a)

takšne oblike navedbe ne zavajajo potrošnika ali odvračajo pozornosti od obvezne označbe hranilne vrednosti;

(b)

temeljijo na ▐ referenčnih vnosih v skladu z delom B Priloge X ali ▐ na veljavnih znanstvenih spoznanjih glede vnosa energijskih ali hranilnih snovi;

(c)

so podprte z znanstvenimi dokazi o razumevanju in uporabi navedbe informacij pri povprečnem potrošniku ; in

(d)

jih podpirajo dokazi neodvisnih potrošniških raziskav, ki kažejo, da povprečni potrošnik razume obliko navedbe.

▐

(a)

varovanja javnega zdravja;

(b)

varstva potrošnikov;

(c)

preprečitve goljufij;

(d)

varstva pravic industrijske in poslovne lastnine, navedb regionalnega porekla, registriranih označb porekla in preprečevanja nepoštene konkurence.

(1)

v členu 6 se odstavek 6 nadomesti z naslednjim:

„6.   Živilu dodan vitamin ali mineral je prisoten v živilu vsaj v taki količini, če je ta določena, v skladu s točko 2 dela A Priloge X k Uredbi (EU) št. …/… Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (44). Najmanjše količine, vključno z vsemi manjšimi količinami, se z odstopanjem od znatnih količin, navedenih zgoraj, za določena živila ali kategorije živil sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 14(2).

(2)

v členu 7 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3.   Označevanje hranilne vrednosti izdelkov, ki so jim bili dodani vitamini in minerali, in ki jih zajema ta uredba, je obvezno. Informacije, ki jih je treba navesti, zajemajo informacije, določene v členu 29(1) Uredbe (EU) št. …/… [o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom], in skupne količine vitaminov in mineralov, kadar so dodani živilom.“