12.8.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 236/65

A.

ker trenutna finančna in gospodarska kriza kaže, da je treba okrepiti ekonomsko in monetarno upravljanje,

B.

ker bi morala strategija EU 2020 spodbujati gospodarsko rast in ustvarjati delovna mesta ter ker so štiriodstotni padec BDP, upad industrijske proizvodnje in skupaj več kot 23 milijonov brezposelnih žensk in moških resna socialna in gospodarska vprašanja,

1.

meni, da je dogovor o ustanovitvi evropskega mehanizma za finančno stabilizacijo z dne 9. maja 2010, da bi pomagali državam evroobmočja in tistim zunaj njega, ki imajo finančne težave, odločilni trenutek v evropski zgodovini; obžaluje dejstvo, da evropski snovalci politike niso že prej odločno ukrepali kljub temu, da se je kriza poglabljala;

2.

opominja Komisijo in države članice, da bo Parlament podal odobritev, če bosta Komisija in Svet želela evropski mehanizem za finančno stabilizacijo uporabljati na mednarodnih kapitalskih trgih;

3.

meni, da je dogovor pomemben prvi korak, da se Evropski uniji zagotovi trdnejši in bolj trajnostni okvir za ekonomsko in monetarno politiko;

4.

poudarja, da nedavni dogodki dokazujejo, da je treba razviti odločnejše gospodarsko upravljanje ter da je monetarni steber brez socialno-ekonomskega stebra obsojen na neuspeh;

5.

poudarja, da je treba za ponovno vzpostavitev zdrave stopnje rasti in uresničevanje cilja trajnostnega gospodarskega razvoja in družbene kohezije prednost nameniti reševanju trdovratnih in velikih makroekonomskih neravnovesij in razlik v konkurenčnosti; odobrava, da je Komisija to potrebo priznala v svojem sporočilu o usklajevanju ekonomskih politik;

6.

poziva delovno skupino, ki jo je Evropski svet ustanovil marca 2010, naj pospeši svoje delo in pred septembrom 2010 pripravi konkretne predloge o globljem in širšem gospodarskem usklajevanju na temeljih metode Skupnosti;

7.

poudarja, da je dolgoročna vzdržnost javnih financ bistvena za stabilnost in rast; pozdravlja predloge Komisije za srednje in dolgoročno okrepitev upravljanja evroobmočja, s čimer bi preprečili, da bi se sedanja kriza valute ponovila, ter se strinja s Komisijo, da je treba v paktu za stabilnost in rast uvesti učinkovitejše mehanizme kazni in spodbud;

8.

obžaluje, da Komisija v svojih predlogih za gospodarsko upravljanje EU ni predlagala rešitev za bolj ciljno usmerjeno usklajevanje ekonomskih politik, ki bi prispevalo k razvoju skupne proračunske strategije v okviru obsežne strategije Evropa 2020, s čimer bi obnovili dolgoročno gospodarsko rast in jo zaščitili;

9.

poudarja, da za zagotovitev trajnostih javnih financ ni potrebna le odgovorna poraba sredstev, temveč tudi ustrezen in pravičen davčni sistem, bolj učinkovito delo nacionalnih davčnih organov pri pobiranju davkov ter okrepljeni boj proti davčnim utajam; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj predlaga niz ukrepov za pomoč državam članicam pri ponovnem vzpostavljanju ravnovesja na javnih računih in pri financiranju javnih naložb z uvedbo novih finančnih virov;

10.

poudarja, da morajo evropski finančni nadzorniki za učinkovit nadzor tesno sodelovati tako na mikro kot na makro ravni;

11.

meni, da bi bilo treba povečati pristojnosti Eurostata in mu med drugim dodeliti preiskovalna pooblastila; meni, da morajo biti javni in pregledni statistični podatki pogoj za prejemanje pomoči iz strukturnih skladov; meni, da mora Komisija postati odgovorna za oceno statističnih podatkov, ki jih posredujejo države članice;

12.

poziva k oblikovanju evropskega monetarnega sklada, v katerega bi države evroobmočja prispevale v skladu z velikostjo svojega BDP in s plačilom kazni, določenih glede na raven njihovega dolga in primanjkljaja; vsaka država članica bi lahko črpala iz evropskih monetarnih skladov do zneska, ki ga je v preteklosti vložila; če bi pa država potrebovala dodatne vire ali jamstva, bi morala sprejeti prilagojen program reform, katerega izvajanje bi nadzirala Komisija;

13.

poziva Komisijo, naj predloži oceno makroekonomskega vpliva, ki bi ga imel sveženj ukrepov na ohranitev finančne stabilnosti v Evropski uniji, ter objavi sporočilo o izvedljivosti, tveganjih in prednostih izdaje evroobveznic;

14.

meni, da bi bilo treba okrepiti strukturo upravljanja strategije EU 2020, da bi ta dosegla svoje cilje, kar se ni zgodilo pri Lizbonski strategiji; zato globoko obžaluje, da Komisija in Svet v zvezi s tem nista podala predlogov, kljub glasnim pozivom Evropskega parlamenta v resoluciji z dne 10. marca 2010 o strategiji Evropa 2020;

15.

poudarja, kako pomembna je vzpostavitev močnejše povezave med instrumenti pakta stabilnosti in rasti, makroekonomskimi instrumenti in nacionalnimi reformnimi programi v okviru strategije Evropa 2020, ki jih je treba predstaviti usklajeno, vanje pa vključiti boljšo primerjavo med nacionalnimi proračuni glede porabe v različnih kategorijah; države članice na svoje ekonomske politike ne bi smele gledati le kot na vprašanje nacionalnega interesa, temveč kot na stvar skupnega interesa, in bi morale svoje politike oblikovati temu primerno; opozarja države članice na okrepljeno vlogo širših smernic ekonomske politike;

16.

meni, da se na področju ekonomske politike ne bi smeli več zanašati na odprto metodo usklajevanja, temveč je za uspeh nove strategije potrebna uporaba zavezujočih ukrepov v širši meri;

17.

meni, da se strategija Evropa 2020 ne posveča dovolj ključnim vprašanjem, ki jih morajo rešiti države članice, ter poudarja, da ostaja veliko težav v zvezi z vsebino in določanjem meril uspešnosti in ciljev;

18.

ponovno poziva k oblikovanju enotne in celostne razvojne politike za Evropo, ki bi vsebovala dolgoročne smernice za gospodarsko rast, s čimer bi vzpostavili boljše, pravičnejše in bolj trajnostno gospodarstvo, ki bi vsem zagotavljajo blaginjo;

19.

ponovno poziva k združitvi prekrivajočih se strategij, kot so strategija Evropa 2020, strategija za trajnostni razvoj in pakt stabilnosti in rasti; obžaluje, da je Evropski svet ta pristop zavrnil in tako pustil vprašanje politične neskladnosti nerešeno;

20.

meni, da je za učinkovito gospodarsko upravljanje treba Komisiji podeliti resnično in večjo vodstveno odgovornost, s čimer bi ji bilo omogočeno, da uporabi obstoječa orodja, pa tudi orodja, ki jih je na novo zagotovila Lizbonska pogodba, na primer člene 121, 122, 136, 172, 173 in 194, ki Komisiji podeljujejo nalogo usklajevanja reformnih načrtov in ukrepov ter oblikovanja skupne strategije;

21.

odločno poziva Evropski svet in Komisijo, naj sprejmeta pristop nagrajevanja in kazni, uporabita mehanizme preverjanja skladnosti v skladu s členom 136 Pogodbe, pa tudi gospodarske spodbude (na primer dodatna sredstva EU) ali sankcije, kot sredstva v podporo okrepljenemu gospodarskemu upravljanju Unije in še zlasti okrepljenemu upravljanju v okviru strategije Evropa 2020;

22.

meni, da mora biti krepitev gospodarskega upravljanja tesno povezana s krepitvijo demokratične legitimnosti evropskega upravljanja, ki ga je treba doseči ob tesnem in pravočasnem vključevanju v proces Evropskega in nacionalnih parlamentov; zlasti poziva Svet in Komisijo, naj pravilno uporabljata določbe Lizbonske pogodbe glede dejavnega vključevanja Parlamenta na področje gospodarske politike, kot to določa člen 121(5) in (6), in Komisijo poziva, naj pripravi podrobne predloge o vzpostavitvi rednega političnega in zakonodajnega medinstitucionalnega dialoga na teh ključnih področjih politike;

23.

vztraja, da sta potrebna večja skladnost in dopolnjevanje med proračuni vseh 27 držav članic Unije in njenim proračunom, če naj bo strategija Evropa 2020 verodostojna; poudarja, da bi proračun EU igral večjo vlogo, če bi se sredstva združevala;

24.

opozarja na pomen dolgoročnih javnih ali zasebnih naložb pri financiranju infrastrukture, ki bo potrebna za izvajanje vodilnih pobud iz strategije Evropa 2020, in Komisijo poziva, naj predlaga ukrepe za prilagoditev evropskega regulativnega okvira, da se spodbudi sodelovanje med dolgoročnimi vlagatelji;

25.

poudarja, da je strategija Evropa 2020 lahko verodostojna le, če bo ustrezno financirana; želi si bolj ambicioznega pristopa k pripravi predloga proračuna za leto 2011, saj je od tega odvisna uspešna izvedba strategije Evropa 2020; obžaluje dejstvo, da v predlogu proračuna za vodilne programe iz strategije Evropa 2020 niso zagotovljena zadostna sredstva; poudarja, da bi bilo lahko tesnejše sodelovanje z Evropsko investicijsko banko in večje zaupanje v javno-zasebna partnerstva učinkovit pristop, ne more pa biti rešitev, ki bi veljala v vseh primerih; obžaluje, da se s tem vprašanjem še nista ukvarjala Evropski svet ali Evropska komisija;

26.

poziva Komisijo, naj pojasni odnos med posameznimi proračunskimi vrsticami in ustreznimi cilji iz strategije Evropa 2020; vztraja, naj Komisija še pred koncem prve polovice leta 2010 pripravi predlog za revizijo sedanjega večletnega finančnega okvira za obdobje 2007–2013, da bi se poiskala dodatna proračunska sredstva za izpolnitev ciljev iz strategije Evropa 2020;

27.

zahteva dodatne informacije o posledicah, ki jih bo za proračun Unije imel evropski mehanizem za finančno stabilizacijo, o katerem so se dogovorili na izrednem srečanju Sveta za gospodarske in finančne zadeve 9. in 10. maja 2010;

28.

poudarja, da je treba pri sedanji reviziji večletnega finančnega okvira upoštevati sklepe Evropskega sveta z dne 15. in 16. decembra 2005 in ga uskladiti z zahtevami Lizbonske pogodbe, da se s tem zagotovi financiranje pobud iz strategije Evropa 2020 ter raznih drugih pobud in političnih obvez, sprejetih v sedanjem in prihodnjem večletnem finančnem okviru;

29.

poudarja, da se mora v proračunu Unije odražati potreba po prehodu na gospodarstvo, ko bo trajnostno tudi z vidika okolja;

30.

poudarja, da bo odločitev glede smernic za zaposlovanje sprejel potem, ko bo dobil zadovoljiv odgovor glede strukture upravljanja in proračunskega okvira strategije Evropa 2020;

31.

poudarja, da morajo sklepi Sveta temeljiti na letnih priporočilih za posamezne politike in opozorilih Komisije v zvezi s tem, koliko države članice upoštevajo cilje strategije Evropa 2020; meni, da mora ta poročila Evropski parlament obravnavati še pred razpravo v Evropskem svetu;

32.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu Svetu in Komisiji.