Tožba, vložena 28. oktobra 2010 – Viktor Uspaskich proti Evropskemu parlamentu

(Zadeva T-507/10)

()

2011/C 13/55

Jezik postopka: litovščina

Stranki

Tožeča stranka: Viktor Uspaskich (Kėdainiai, Litva) (zastopnika: Vytautas Sviderskis, odvetnik, in Stanislovas Tomas, pravni svetovalec)

Tožena stranka: Evropski parlament

Predlogi tožeče stranke

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe navaja štiri tožbene razloge.

Prvič, tožeča stranka trdi, da je tožena stranka v postopku 2009/2147 (IMM) kršila njeno pravico do obrambe in načelo dobrega upravljanja. Evropski parlament v postopku za odvzem imunitete tako pred Odborom za pravne zadeve kot tudi med plenarnim zasedanjem ni hotel zaslišati tožeče stranke. Ni upošteval večine utemeljitev tožeče stranke ter na nobeno od njih ni podal odgovora.

Drugič, Evropski parlament je izpodbijani sklep sprejel na napačni pravni podlagi in kršil člen 9(1)(a) Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske unije, ker je upošteval očitno napačno razlago člena 62(1) in (2) litovske ustave. Tožeča stranka se sklicuje na sodbo Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu (T-42/06), kjer je Sodišče ugotovilo podobno kršitev s strani Evropskega parlamenta.

Tretjič, tožena stranka ni upoštevala načela fumus persecutionis in je storila očitno napako pri presoji. Tožena stranka v celoti ni upoštevala prejšnjih odločitev, ki so se nanašale na fumus persecutionis. Evropski parlament poleg tega ni upošteval dejstev, da v času sprejetja odločitve o uvedbi kazenskega pregona politični vodja ni bil odgovoren za kršitve v povezavi z upravljanjem in da je prišlo do objave gradiva, pridobljenega med predhodno preiskavo.

Četrtič, tožena stranka je kršila pravico tožeče stranke do vložitve zahteve za zaščito imunitete v skladu s členom 6(3) Poslovnika Evropskega parlamenta. Tožena stranka ni hotela obravnavati zahteve tožeče stranke za zaščito imunitete, ki jo je ta vložila iz razloga, da naj varščina v znesku 436 000 EUR, ki bi jo morala plačati, ne bi bila sorazmerna z najvišjo zagroženo kaznijo za kaznivo dejanje, za katerega je bila obtožena.