Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 9. novembra 2010 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Amtsgericht Stuttgart – Nemčija) – Bianca Purrucker proti Guillermu Vallésu Pérezu

(Zadeva C-296/10) (1)

(Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah - Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo - Uredba (ES) št. 2201/2003 - Litispendenca - Postopek za meritorno odločitev o pravici do varstva in vzgoje otroka ter zahteva za sprejetje začasnih ukrepov v zvezi s pravico do varstva in vzgoje tega otroka)

2011/C 13/25

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Amtsgericht Stuttgart

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Bianca Purrucker

Tožena stranka: Guillermo Vallés Pérez

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Amtsgericht Stuttgart – Razlaga člena 19(2) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 388, str. 1) – Pristojnost sodišča države članice za vsebinsko odločanje o tožbi v zvezi s pravico do vzgoje in varstva otroka, ki običajno prebiva v tej državi, če je bila pri sodišču v drugi državi članici v sporu med istima strankama in glede pravice do vzgoje in varstva istega otroka prej vložena zahteva za sprejetje začasnih ukrepov – Pojem „sodišče, ki je prvo začelo postopek“

Izrek

Določbe člena 19(2) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 se ne uporabijo, če se pred sodiščem države članice, ki je prvo začelo postopek o ureditvi starševske odgovornosti, začne zgolj postopek za sprejetje začasnih ukrepov v smislu člena 20 te uredbe, sodišče druge države članice, pristojno za odločanje o vsebini v smislu iste uredbe, pa drugo začne postopek na podlagi zahtevka za sprejetje enakih ukrepov, bodisi začasnih bodisi dokončnih.

To, da sodišče države članice začne postopek za izdajo začasne odredbe ali da je v okviru takega postopka sprejeta sodna odločba in iz nobenega elementa vloženega zahtevka ali sprejete sodne odločbe ni razvidno, da je sodišče, ki je začelo postopek za izdajo začasne odredbe, pristojno v smislu Uredbe št. 2201/2003, ne izključuje nujno možnosti, da kot morda določa nacionalno pravo te države članice, obstaja zahtevek za odločitev o vsebini, ki je povezan s predlogom za izdajo začasne odredbe in vsebuje elemente, iz katerih je razvidno, da je sodišče, ki je začelo postopek, pristojno v smislu te uredbe.

Če sodišče, ki je drugo začelo postopek, kljub svojim prizadevanjem za pridobitev informacij pri stranki, ki se sklicuje na litispendenco, sodišču, ki je prvo začelo postopek, in centralnem organu nima nobenih informacij, ki bi omogočale ugotovitev predmeta in pravne podlage zahtevka, ki je bil vložen pred drugim sodiščem in iz katerega je zlasti razvidna pristojnost tega sodišča v skladu z Uredbo št. 2201/2003, in če je zaradi posebnih okoliščin v otrokovem interesu, da se sprejme sodna odločba, ki bi jo bilo mogoče priznati v drugih državah članicah – poleg države članice sodišča, ki je drugo začelo postopek – mora zadnjenavedeno sodišče po izteku razumnega roka za prejem odgovorov na postavljena vprašanja nadaljevati preizkus zahtevka, ki je bil vložen pri njem. Pri dolžini tega roka mora biti upoštevana korist otroka glede na posebne okoliščine zadevnega spora.

(1)  UL C 221, 14.8.2010.