27.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/1

1.1

EESO načeloma odobrava dokument, ki ga je predstavila Komisija, vendar želi predložiti nekaj ugotovitev in pridržkov o nekaterih vidikih, za katere meni, da jih je treba pojasniti.

1.2

Ugotovitve EESO glede usposabljanja so povezane z učinkovitostjo ukrepov, ki so se do sedaj izvajali. Zdi se, da bi bila organizacija skupnih seminarjev na ravni Skupnosti predraga glede na dobljene rezultate. Zato se Odbor sprašuje, če se ne bi bilo bolje osredotočiti na prizadevanja za usposabljanje na nacionalni ravni s pomočjo strokovnjakov, ki jih usposobi Komisija. Usposabljanje vodij usposabljanja bi moralo postati temelj programa Skupnosti.

1.3

Pridržki se nanašajo na določene vidike, ki niso jasni v zvezi z omogočanjem dostopa javnih organov (ne samo davčne uprave) do podatkov. Pogoji in načini dostopa teh organov do podatkov niso natančno določeni in povzročajo zmedo, predvsem glede varstva zasebnega življenja. Pojasniti je treba predvsem vprašanje lastništva in dostopa do podatkov. Poleg tega ni nobenega podatka o merilih, na podlagi katerih bi opredelili stroške za tretje strani, ki zahtevajo podatke.

2.1

Davčne uprave in carine imajo ključno vlogo pri izvajanju nadzora na zunanjih mejah ter zaščiti finančnih in drugih interesov Skupnosti. Pri soočanju z novimi izzivi in trenutnimi spremembami so ključnega pomena izboljšave in razvoj, zlasti na področju informacijske tehnologije. Sporočilo opredeljuje program Skupnosti za izboljšanje delovanja sistemov obdavčitve na notranjem trgu (Fiscalis 2013).

2.2

Stroški poslovanja, ki jih krije Skupnost, so razdeljeni na dve glavni kategoriji: na skupne dejavnosti in dejavnosti v zvezi z IT. Skupne dejavnosti vključujejo seminarje, projektne skupine, delovne obiske, večstranski nadzor in usposabljanje. Dejavnosti v zvezi z informacijskimi tehnologijami vključujejo delovanje in razvoj sedanjih vseevropskih sistemov in razvoj novih sistemov. Celotni znesek, ki se krije iz proračuna Skupnosti, znaša 156,9 milijona EUR za obdobje 2008–2013. Program 2013 traja šest let v skladu z dolžino finančne perspektive 2007–2013.

2.3

V uvodnih izjavah dokumenta o vmesni oceni programa 2007 (1) je posebna pozornost namenjena državam kandidatkam, ki so lahko upravičene do praktičnih sredstev, s katerimi lahko davčne uprave navedenih držav od dneva svojega pristopa izvajajo celoten sklop nalog, predpisanih z zakonodajo Skupnosti, in državam, ki sodelujejo v evropski sosedski politiki in bodo lahko pod določenimi pogoji sodelovale pri nekaterih dejavnostih v okviru programa.

2.4

Vmesna ocena programa 2007 je potrdila potrebo po bolj strukturirani izmenjavi informacij in znanja med upravami ter med upravami in Komisijo ter utrditev znanja, pridobljenega med dejavnostmi v okviru programa. Zato je treba posebno pozornost nameniti izmenjavi informacij in upravljanju znanja.

3.1

Po kratki predstavitvi akcijskega programa Fiscalis 2013, opredelitvi pojmov in vsebine, obravnavani dokument določa naslednje cilje:

3.2

Komisija bo za izvedbo teh ciljev vsako leto pripravila program dela, ki bo temeljil na delovanju komunikacijskih sistemov in sistemov za izmenjavo informacij, ki ga bo Komisija zagotavljala vsem sodelujočim državam. Komunikacijski sistemi vključujejo različne skupne mreže in sisteme (RCC/CSI, VIES, EMCS, …). Sestavni deli komunikacijskih sistemov in sistemov za izmenjavo informacij, ki niso iz Skupnosti, obsegajo nacionalne zbirke podatkov, ki so del teh sistemov, omrežne povezave med sestavnimi deli iz Skupnosti in tistimi, ki niso iz Skupnosti, ter takšno programsko in strojno opremo, za katero vsaka sodelujoča država meni, da je ustrezna za popolno delovanje navedenih sistemov povsod v njeni upravi. Sodelujoče države zagotavljajo stalno delovanje sestavnih delov, ki niso iz Skupnosti, ter njihovo interoperabilnost s sestavnimi deli iz Skupnosti. Komisija skupaj s sodelujočimi državami usklajuje vidike za oblikovanje in delovanje sestavnih delov sistemov in infrastrukture Skupnosti in sestavnih delov, ki niso iz Skupnosti.

3.3

Komisija in sodelujoče države skupaj organizirajo seminarje in projektne skupine ter zagotavljajo razširjanje sklepnih ugotovitev s teh seminarjev in projektnih skupin. Sodelujoče države organizirajo delovne obiske uradnikov. Komisija v sodelovanju s sodelujočimi državami razvija sistematično in strukturirano izmenjavo informacij, pridobljenih v okviru dejavnosti programa.

3.4

Izdatke za izvajanje programa si delijo Skupnost in sodelujoče države.

Skupnost krije naslednje izdatke:

Sodelujoče države krijejo naslednje izdatke:

3.5

V dokumentu Komisije ni podrobnih podatkov o spremljanju; navedeno je samo, da stalno spremljanje programa izvaja Komisija skupaj s sodelujočimi državami. Poleg tega sta predvideni vmesna in končna ocena.

4.1

Dokument, ki ga je predstavila Komisija, izpolnjuje zavezo Komisije do Evropskega parlamenta in Sveta, v skladu s členom 15(4) odločbe o sprejetju programa Fiscalis 2003-2007. Komisija je 6. aprila 2005 prav tako sprejela sporočilo (COM(2005) 111), v katerem je izrazila željo po pripravi dveh programov Fiscalis 2013 in Customs 2013 (Carine 2013), ki naj bi bila nadaljevanje obstoječih programov Fiscalis 2003-2007 in Customs 2007 (Carine 2007). To mnenje EESO vsebuje ugotovitve glede programa Fiscalis, medtem ko je program Customs (Carine) obravnavan v drugem mnenju.

4.2

Program 2013 za obdobje 2008-2013 v primerjavi z obstoječim programom ne uvaja večjih novosti. Njegov cilj je, da postane bolj učinkovit v skladu s širšimi smernicami, ki so spodbudile ponovni zagon lizbonske strategije. Zato je njegov namen nadaljevati in krepiti sodelovanje med davčnimi upravami držav članic (in državami, ki bodo pristopile pozneje) za izpolnitev ciljev, ki jih je določil prvotni program:

4.3

Komisija je pred pripravo svojega dokumenta pripravila poglobljeno analizo stanja, obiskala različne države članice in vzpostavila stik z upravami, strokovnjaki in davčnimi zavezanci. Na podlagi tega je bil program 2013 oblikovan kot nadaljevanje programa 2007 z dodatnimi finančnimi sredstvi„za nove pobude glede politike na eni strani in za načrtovanje rahlega povečanja proračuna za vse druge podrazdelke na drugi strani“. EESO se s tem strinja.

4.4

Kot je navedeno v točki 2.2, celotni stroški programa 2008-2013 znašajo 168,47 milijonov EUR, stroški poslovanja, ki se krijejo iz proračuna Skupnosti in predstavljajo največji del teh stroškov, pa 156,9 milijona EUR. Ta znesek je razdeljen v dve veliki kategoriji: skupne dejavnosti in dejavnosti v zvezi z informacijskimi tehnologijami (IT). Skupne dejavnosti obsegajo seminarje, projektne skupine, delovne obiske, večstranski nadzor, usposabljanje in druge dejavnosti, ki so potrebne za izpolnjevanje ciljev. Dejavnosti v zvezi z informacijskimi tehnologijami vključujejo delovanje in razvoj sedanjih vseevropskih sistemov in razvoj novih sistemov.

5.1

EESO lahko samo potrdi, da je treba program Fiscalis nadaljevati na podlagi že določenih širših smernic. Zato podpira pobudo Komisije, saj upa, da bodo nekateri vidiki izboljšani med delovanjem, predvsem učinkovitost skupnih programov za usposabljanje in raba jezikov. Komisija je poleg tega v dokumentu (2) poudarila pomanjkljivosti in oblikovala predloge za morebitne rešitve.

5.2

Usposabljanje temelji na dveh glavnih stebrih: na ravni Skupnosti se usposabljanje financira iz proračuna EU, na nacionalni ravni pa ga financirajo predvsem države članice. Izraz usposabljanje obsega usposabljanje v pravem pomenu besede (poučevanje jasno določenih tehničnih, pravnih in upravnih predmetov, ki ga izvajajo strokovnjaki za posamezna področja), seminarje (na splošno so večdisciplinarni z udeležbo uslužbencev iz različnih držav) in izmenjave osebja (posameznikov ali skupin).

5.3

V dokumentu, ki je naveden v točki 3.1, je Komisija predstavila podrobno poročilo o prvih rezultatih programov usposabljanja. Pregled teh rezultatov je sorazmerno zadovoljiv. Komisija ne poskuša prikriti raznih vrzeli in pomanjkljivosti, temveč predlaga načine, kako bi jih lahko odpravili ali zmanjšali. Vsekakor ne more biti drugače glede na kompleksnost programa, število sodelujočih držav članic, raznolikost obstoječih sistemov, različne ravni izkušenj in organizacijo nacionalnih uprav in predvsem veliko število jezikov, oviro, s katero se srečujejo vsi programi Skupnosti in katerih pomen je prevečkrat podcenjevan. Glavna težava je še vedno določitev najnižje skupne ravni znanja in sposobnosti, ki bi bila merljiva vsaj s pomočjo minimalnih parametrov, ki bi jih sprejele in izvajale vse države članice.

5.4

Kot je navedeno v točki 3.5, bo Komisija preverjala, če se programi pravilno izvajajo. Po mnenju EESO je pomembno, da se zagotovi predvsem pravilno izvajanje skupnih standardov in dobro poznavanje vrednot Skupnosti. Preverjanje ni ključnega pomena samo zato, ker je treba zagotoviti, da se bodo finančna sredstva Skupnosti porabila v skladu s splošnimi načeli javnega računovodstva, temveč tudi zato, ker raven usposabljanja nacionalnih uradnikov ne more biti prepuščena samo državam članicam.

5.5

EESO zaradi kompleksnosti te zadeve nima nobenega predloga in podaja samo nekaj objektivnih ugotovitev, pri tem pa se ne obremenjuje s tem, ali so „politično korektne“.

5.5.1

Splošno znano je, da se raven strokovnega znanja in izkušenj nacionalnih strokovnjakov razlikuje po posameznih državah. Zato je izjemno težko opredeliti modul skupnega usposabljanja v okviru seminarjev z velikim številom udeležencev. Jezikovna raznolikost povzroča dodatne težave: razumevanje sporočila, ki je posredovano neposredno v jeziku govorca je ena zadeva, učinkovitost istega sporočila, ki ga posreduje tolmač pa druga. Poleg tega je treba poudariti, da avdiovizualne pripomočke (prosojnice, grafične predstavitve itd.) udeleženci ne morejo sprejemati v svojem jeziku (kljub temu, da je znan pomen vizualnega pomnjenja sporočila). Zato je upravičeno vprašanje, če ne bi bilo treba število teh seminarjev, katerih organizacija je draga (z vidika finančnih sredstev in človeških virov), zmanjšati na minimum ali jih vsaj preložiti, dokler program ne doseže določene stopnje „zrelosti“. Z varčevanjem pri denarju in osebju bi lahko vsaj deloma financirali usposabljanje na nacionalni ravni v državah, ki so sorazmerno prikrajšane, predvsem države, ki so nedavno pristopile k EU.

5.5.2

Komisija v svojem dokumentu z oceno programa ne omenja dejavnika, ki je ključnega pomena: usposabljanje nacionalnih vodij usposabljanja na ravni Skupnosti bi moralo biti temelj vsakega sistema. Učinkovitost sporočil in predvsem razprav, ki so ključni vidik usposabljanja, se lahko zagotovi samo, če vodja usposabljanja govori jezik udeležencev. Poleg tega je nacionalni vodja usposabljanja edina oseba, ki lahko določi metodo poučevanja, ki zagotavlja prehod z njegovega nacionalnega sistema, ki ga mora temeljito poznati, na sistem Skupnosti. Izbor osebja, ki je za to usposobljeno, mora biti prepuščen nacionalnim organom. Pri tem bi morale biti ključne zahteve visoka stopnja strokovnosti in pedagoške sposobnosti, kar velja tudi za osebe, ki bodo zadolžene za usposabljanje nacionalnih vodij usposabljanja na področju EU. Po mnenju strokovnjakov se tako usposabljanje ne more organizirati v okviru kratkih seminarjev, temveč mora potekati v obliki „tečaja“, ki traja najmanj dva meseca.

5.6

Drug pomemben vidik je povezava med sistemom Fiscalis in sistemom Carine 2013, predvsem glede davka na dodano vrednost (DDV) in trošarin. EESO je v svojem mnenju o predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o brezpapirnem okolju za carino in trgovino  (3) opozoril na drugo uvodno izjavo predloga odločbe Evropskega parlamenta in Sveta (4): „Vseevropske e-vladne storitve […] zahtevajo ukrepe za povečanje učinkovitosti […] kar bi omogočilo boj proti goljufijam, organiziranemu kriminalu in terorizmu … “EESO je poudaril tudi, da bi lahko tesna in strukturirana povezava med dosjeji carinskih organov in organov, pristojnih za upravljanje DDV, omogočila odkrivanje goljufij glede blaga, ki je uvoženo iz tretjih držav, predvsem pa ponarejanja izvirnih oznak.

5.6.1

Pri programu Fiscalis ni omenjena strukturirana povezava med dosjeji Fiscalis in dosjeji, ki jih upravljajo druge uprave. Samo v peti uvodni izjavi predloga odločbe je navedeno, da „bi moral program omogočiti vključitev dodatnih sistemov za izmenjavo informacij, povezanih z davki, kakor je sistem nadzora gibanja trošarin (EMCS)“. Vendar je jasno, da gre samo za izmenjavo informacij med davčnimi upravami.

5.6.2

EESO je v svojem mnenju, navedenem v točki 5.6, omenil tudi priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta (5), ki opredeljuje ukrepe za vzpostavitev policijskega, carinskega in pravosodnega sodelovanja, da bi omogočili izvajanje haaškega programa  (6) na področju varnosti Unije, ki vključuje boj proti trgovanju s prepovedanim ali omejenim blagom. Povezava, navedena v prejšnji točki, bi prek carinskih služb omogočala nadzor, ki danes še ni mogoč, kar bi za davčne organe pomenilo, da neposredno prispevajo k izvajanju haaškega programa. EESO se zaveda, da programi in postopki, ki se izvajajo in so že trdno vzpostavljeni, ne omogočajo več izvedbe takega projekta. Kljub temu pa priporoča, da je strukturirana povezava med različnimi podatkovnimi zbirkami EU in držav članic del strateških programov Unije, kar ne zagotavlja samo varnosti, ampak tudi izvajanje številnih drugih ciljev, ki so povezani z ekonomsko in socialno politiko.

6.1

Člen 3: Sodelovanje pri programu. Program je dostopen državam članicam in tudi možnim državam kandidatkam ter državam partnerkam, ki sodelujejo pri evropski sosedski politiki, če so se dovolj približale ustrezni zakonodaji. Cilj tega člena je nedvomno pohvalen in v skladu z oblikovanjem čim širšega „davčnega prostora“. Vendar se EESO sprašuje, če ta projekt ni preveč ambiciozen glede na razpoložljive vire in težave, s katerimi so se srečali že pri izvajanju, ki pa bi se z večjim številom sodelujočih še povečale.

6.2

Člen 6: Komunikacijski sistemi in sistemi za izmenjavo informacij. Sestavni deli sistema, ki so iz Skupnosti, so omejeni na strojno opremo, programsko opremo in omrežne povezave, ki morajo biti skupne vsem sodelujočim državam. Vse drugo (zbirke podatkov, omrežne povezave med sestavnimi deli Skupnosti in sestavnimi deli, ki niso iz Skupnosti, strojna in programska oprema za delovanje nacionalnih sistemov) sodi med sestavne dele, ki niso iz Skupnosti.

6.2.1

Ta razdelitev se sicer zdi pravilna, vendar pa točka 6, v skladu s katero lahko Komisija odloči, „da omogoči dostop do komunikacijskih sistemov in sistemov za izmenjavo informacij drugi javni službi za davčne ali nedavčne namene, če je v proračun programa vplačan finančni prispevek“, povzroča nejasnost. Izraz „nedavčne “je dvoumen: Komisija bi morala natančno določiti, katerim upravam bo dovoljeno prejeti informacije, s kakšnimi zagotovili in nadzori. EESO za odpravo vseh nejasnosti predlaga, da se natančno navede, da je informacije mogoče posredovati samo v okviru načrta pravosodnega sodelovanja in z zagotovili, ki jih določajo veljavna pravila, in vedno ob upoštevanju določb glede varstva zasebnega življenja.

6.2.2

EESO meni, da je treba to določbo pojasniti. Na prvi pogled se ne zdi, da bi Komisija lahko tretjim stranem (katere koli to so) posredovala informacije, ki so v lasti posamezne države članice, če so v zbirki podatkov te države. Vendar, če so informacije v lasti Komisije, se postavlja vprašanje, ali jih lahko Komisija uporablja svobodno brez soglasja ali vednosti držav članic. Z drugimi besedami, ali podatki, ki jih je Komisija prejela ali uredila na podlagi informacij, ki so jih posredovale države članice, postanejo avtomatično last Komisije? Na podlagi katerih meril se določijo stroški, ki jih bodo krile tretje strani, ki zahtevajo informacije, in kdo prejme ta denar? Ali se lahko podatki v lasti Komisije v vsakem primeru posredujejo tretjim stranem, ne da bi pred ali po tem obvestili zadevne države članice? EESO meni, da so ta vprašanja ključnega pomena in da zahtevajo odgovor Komisije, s katerim bo pojasnila svoje stališče in odpravila dvoumnost.