1

Tožeča stranka, Metrans a.s., je družba češkega prava, ki je dejavna predvsem na področju upravljanja intermodalnih terminalov v Češki republiki.

2

Evropska komisija je 5. novembra 2015 objavila dva razpisa za zbiranje predlogov, in sicer „kohezijski razpis [za zbiranje predlogov]“ in „splošni razpis [za zbiranje predlogov]“ v okviru večletnega delovnega programa za finančno pomoč na področju Instrumenta za povezovanje Evrope (IPE) – Prometni sektor za obdobje 2014–2020, kakor je bil spremenjen z Izvedbenim sklepom Komisije C(2015) 7358 final z dne 30. oktobra 2015. Končni rok za oddajo predlogov projektov je bil 16. februar 2016.

3

Skupno je bilo prejetih 427 predlogov, od tega 140 v okviru „kohezijskega razpisa [za zbiranje predlogov]“. Ni sporno, da se tožeča stranka na ta dva razpisa za zbiranje predlogov ni odzvala z oddajo predlogov. Med udeleženci v okviru „kohezijskega razpisa [za zbiranje predlogov]“ sta bili podjetji Advanced World Transport a.s. (v nadaljevanju: AWT) in České přístavy a.s.

4

Komisija je v sporočilu za javnost z dne 17. junija 2016 objavila seznam 195 predlogov prometnih projektov, izbranih za financiranje na podlagi Instrumenta za povezovanje Evrope (IPE) na področju prometa, in izjavila, da mora predlog sklepa o financiranju uradno odobriti usklajevalni odbor za IPE, ki naj bi se sestal 8. julija 2016.

5

Izvajalska agencija za inovacije in omrežja (INEA), ustanovljena leta 2014 z Izvedbenim sklepom Komisije 2013/801/EU z dne 23. decembra 2013 o ustanovitvi INEA in razveljavitvi Sklepa 2007/60/ES, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2008/593/ES (UL 2013, L 352, str. 65), je v sporočilu za javnost z dne 8. julija 2016, ki ga je objavila na svojem spletnem mestu, naznanila pozitivno mnenje usklajevalnega odbora za IPE o seznamu predlogov prometnih projektov, izbranih, da bi jih Evropska unija financirala na podlagi IPE na področju prometa, ki ga je sestavila Komisija. Sporočilu za javnost je bila priložena brošura o izbranih projektih, dostopna prek spletne povezave, ki je med drugim vsebovala podatke o navedenih projektih. Projekta, ki sta ju predložili podjetji AWT (projekt Paskov) in České přístavy (projekt Mělník), sta bila navedena na strani 271 oziroma 272 te brošure (glej točko 8 v nadaljevanju).

6

Komisija je 5. avgusta 2016 sprejela Izvedbeni sklep C(2016) 5047 final o seznamu predlogov, ki so bili v okviru razpisov za zbiranje predlogov z dne 5. novembra 2015 na podlagi večletnega delovnega programa izbrani za finančno pomoč Evropske unije na področju Instrumenta za povezovanje Evrope (IPE) – Prometni sektor (v nadaljevanju: Izvedbeni sklep). Ta seznam je naveden v prilogi k Izvedbenemu sklepu.

7

Izvedbeni sklep in njegova priloga sta bila 30. avgusta 2015 objavljena na spletnem mestu zadevnega generalnega direktorata Komisije (GD za mobilnost in promet) na naslovu https://ec.europa.eu/transport/themes/infrastructure-ten-t-connecting-europe/reference-documents-work-programmes-selection_en, 29. septembra 2015 pa na spletnem mestu registra dokumentov Komisije na naslovu http://ec.europa.eu/transparency/regdoc/, potem ko je bilo ugodeno zahtevi za dostop do teh dokumentov.

8

Predloga, ki sta ju predložili podjetje České přístavy, pod referenčno številko 2015‑CZ‑TM‑0406‑W, z naslovom „Intermodalni terminal Mělník, fazi 2 in 3“ (v nadaljevanju: projekt Mělník), in podjetje AWT, pod številko 2015‑CZ‑TM‑0330‑M, z naslovom „Multimodalni kontejnerski terminal Paskov, faza III“ (v nadaljevanju: projekt Paskov), sta bila navedena v prilogi k Izvedbenemu sklepu in jima je bilo dodeljeno financiranje v okviru prednostnih nalog „Povezovanje in razvoj multimodalnih logističnih platform“, pod rubriko z naslovom „B) [D]odelitev sredstev na podlagi kohezijskega razpisa [za zbiranje predlogov]“.

9

Po sprejetju Izvedbenega sklepa je INEA 21. oktobra in 7. novembra 2016 sklenila sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev (v nadaljevanju skupaj z Izvedbenim sklepom: izpodbijani akti) s podjetjem České přístavy z referenčno številko INEA/CEF/TRAN/M2015/1138714 (v nadaljevanju: sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev za projekt Mělník) in podjetjem AWT z referenčno številko INEA/CEF/TRAN/M2015/1133813 (v nadaljevanju: sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev za projekt Paskov).

10

Podatki o projektih Mělník in Paskov so bili na spletnem mestu agencije INEA z datotekami za prenos objavljeni na ta datuma ob naslednjih urah: projekt Mělník 7. novembra 2016 ob 19:05 in projekt Paskov 11. novembra 2016 ob 11:58.

11

Zastopnik tožeče stranke v okviru te tožbe, A. Schwarz, je z elektronsko pošto z dne 5. decembra 2016, naslovljeno na Komisijo, zahteval dostop do izpodbijanih aktov v delu, v katerem se nanašajo na projekt Mělník.

12

A. Schwarz je 22. decembra 2016 vložil novo zahtevo na kontaktnem obrazcu spletnega mesta agencije INEA, v katerem je zahteval dostop do izpodbijanih aktov.

13

INEA se je dopisom z dne 20. januarja 2017 odzvala na ti zahtevi in A. Schwarzu poslala izpodbijane akte.

14

Tožeča stranka je 30. aprila 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

15

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

16

Komisija in INEA sta 6. oziroma 8. septembra 2017 z ločenima aktoma v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130 Poslovnika Splošnega sodišča.

17

Tožeča stranka je 21. oktobra 2017 predložila stališče glede teh dveh ugovorov nedopustnosti.

18

Komisija v ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:

19

INEA v ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:

20

Tožeča stranka v stališču glede ugovorov nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:

21

V skladu s členom 130(1) Poslovnika lahko tožena stranka predlaga, naj Splošno sodišče odloči o nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. V skladu s členom 130(6) navedenega poslovnika lahko Splošno sodišče začne ustni del postopka v zvezi z ugovorom nedopustnosti.

22

Ker sta v obravnavani zadevi Komisija in INEA predlagali, naj se odloči o nedopustnosti, bo Splošno sodišče odločilo o teh predlogih, ne da bi začelo ustni postopek, saj meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno.

23

Komisija v utemeljitev ugovora nedopustnosti navaja dva razloga. Prvi se nanaša na prepozno vložitev tožbe, drugi pa na neobstoj posamičnega nanašanja na tožečo stranko v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

24

INEA v utemeljitev ugovora nedopustnosti navaja tri razloge, ki se nanašajo, prvič, kot pri Komisiji, na prepozno vložitev tožbe, drugič, na neobstoj neposrednega in posamičnega nanašanja na tožečo stranko v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, in tretjič, na dejstvo, da izpodbijanja Izvedbenega sklepa ni mogoče usmeriti zoper njo.

25

Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na prepozno vložitev tožbe.

26

Komisija trdi, da je v obravnavani zadevi upoštevno merilo za izračun začetka teka dvomesečnega roka iz člena 263, šesti odstavek, PDEU dan, ko je tožeča stranka izvedela za izpodbijane akte, to je 5. december 2016, ki je datum prve zahteve za dostop do izpodbijanih aktov, ki jo je vložil A. Schwarz (zastopnik tožeče stranke v okviru te tožbe), oziroma najkasneje 20. januar 2017, ko so bili A. Schwarzu v odgovor na njegovi zahtevi z dne 5. in 22. decembra 2016 posredovani vsi dokumenti. Tožba, vložena 30. aprila 2017, naj bi bila zato vložena po poteku predpisanega roka.

27

Natančneje, Komisija ugotavlja, da je A. Schwarz po sestanku z agentkama Komisije 28. novembra 2016„v imenu tožeče stranke“ z elektronsko pošto z dne 5. decembra 2016, ki jo je poslal v vednost tudi generalnemu direktorju tožeče stranke, osebi S., od Komisije zahteval odobritev dostopa do dokumentov v zvezi z „upoštevnimi sklepi organov o odobritvi nepovratnih sredstev IPE za projekta, navedena v nadaljevanju“, vključno s povezanimi dokumenti, in „sporazumi o dodelitvi nepovratnih sredstev za financiranje projektov, navedenih v nadaljevanju“. A. Schwarz je 22. decembra 2016 vložil podobno zahtevo pri agenciji INEA. INEA, ki je bila zadolžena za odgovarjanje na zahteve za dostop do dokumentov, predložene Komisiji, je 20. januarja 2017 A. Schwarzu odgovorila v svojem imenu in v imenu Komisije, tako da mu je posredovala izpodbijane akte.

28

Komisija glede na navedeno zatrjuje, prvič, da tožeča stranka na dan svoje prve zahteve za dokumente z dne 5. decembra 2016, in celo pred tem datumom, ni bila seznanjena le z obstojem, temveč tudi z vsebino Izvedbenega sklepa, vključno z njegovo prilogo. Zahtevi za dostop naj bi bili namreč vloženi po sestanku z agentkama Komisije. Drugič, navaja, da sta v zahtevah za dostop do dokumentov, ki sta bili vloženi 5. in 22. decembra 2016, projekta Paskov in Mělník opisana tako podrobno in natančno, da je moral biti namen zahtev zgolj potrditi to, kar je tožeča stranka že vedela. Izvedbeni sklep je bil namreč objavljen na spletnem mestu Komisije 30. avgusta 2016, podatki o sporazumih o dodelitvi nepovratnih sredstev za projekta Mělník in Paskov pa so bili objavljeni na spletnem mestu agencije INEA 7. in 11. novembra 2016. Tretjič, Komisija poudarja, da je tožeča stranka z izpodbijanimi akti vsekakor razpolagala od 20. januarja 2017, kar pojasnjuje, zakaj je tožeča stranka svoji tožbi lahko priložila besedili sporazumov o dodelitvi nepovratnih sredstev za projekta Mělník in Paskov, ki nista javno dostopna. Vendar pa naj bi bila tožba, tudi če se za začetek teka roka za njeno vložitev upošteva zadnjenavedeni datum, vložena po poteku predpisanega roka.

29

Prvič, INEA trdi, da člen 263, šesti odstavek, PDEU določa, da je treba tožbe vložiti v roku dveh mesecev od objave izpodbijanega akta, in da v skladu s točko 32 sodbe z dne 26. septembra 2013, PPG in SNF/ECHA (C‑625/11 P, EU:C:2013:594), objava v smislu tega člena vključuje tudi objavo takšnega akta na spletu. V zvezi s tem INEA opozarja, da je bil Izvedbeni sklep sprejet in objavljen, med drugim, na spletnem mestu Komisije 30. avgusta 2016, da je bil sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev za projekt Paskov objavljen na spletnem mestu agencije INEA 11. novembra 2016, sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev za projekt Mělník pa 7. novembra 2016. Zato INEA poudarja, da je v skladu s členom 59 Poslovnika rok za vložitev obravnavane tožbe začel teči po izteku štirinajstega dne po objavi posameznega izpodbijanega akta na spletu.

30

Drugič, INEA zatrjuje, da je bila tožeča stranka s sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev za projekt Mělník in zlasti dejstvom, da je bil njihov prejemnik podjetje České přístavy, na eni strani seznanjena najkasneje 5. decembra 2016, ko je njen odvetnik vložil zahtevo za dostop do dokumentov, povezanih s financiranjem navedenega projekta, s sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev za projekt Paskov na drugi strani pa najkasneje 22. decembra 2016, ko je njen odvetnik vložil zahtevo za dostop do dokumentov, povezanih s projektoma Paskov in Mělník. INEA je v svojem odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča tako kot Komisija navedla, da bi rok za vložitev tožbe lahko začel teči tudi najkasneje 20. januarja 2017, ko je tožeča stranka prejela kopije sporazumov o dodelitvi nepovratnih sredstev za projekta Paskov in Mělník.

31

Tožeča stranka trdi, prvič, da mora biti objava izpodbijanih aktov običajno glavno merilo za določitev začetka teka veljavnega roka za vložitev tožbe ter da se Komisija in INEA ne moreta opreti na merilo seznanitve, ker po eni strani izpodbijanih aktov nista pravilno razkrili z objavo povzetka v Uradnem listu Evropske unije, kot zahteva sodna praksa, in ker po drugi strani objave na spletnih mestih Komisije in agencije INEA ni mogoče šteti za objavo v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU.

32

Drugič, tožeča stranka vsekakor zavrača trditev Komisije in agencije INEA, da je z izpodbijanimi akti razpolagala od 20. januarja 2017, pri čemer trdi, da Komisija in INEA o izpodbijanih aktih nista uradno obvestili ne nje ne njenih zastopnikov in da so bili izpodbijani akti 20. januarja 2017 posredovani izključno na elektronski naslov njenega odvetnika A. Schwarza, ki pa je tedaj ni zastopal. Drugače povedano, Komisija in INEA naj ne bi določili pravega datuma, ko je začel teči rok za vložitev tožbe. Nazadnje, tožeča stranka trdi, da jo je A. Schwarz z izpodbijanimi akti seznanil šele 12. aprila 2017, ko je bila odvetniška pisarna, ki ji je pripadal, pooblaščena, da jo zastopa v tem sporu.

33

V skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU je treba ničnostno tožbo vložiti v dveh mesecih od objave izpodbijanega akta ali njegovega uradnega obvestila tožeči stranki oziroma, če tega ni bilo, od dneva, ko je zanj izvedela. Iz te določbe izhaja, da je datum seznanitve z aktom kot merilo za določitev začetka roka za vložitev tožbe podredno glede na merili objave akta ali uradnega obvestila o njem (sodba z dne 10. marca 1998, Nemčija/Svet, C‑122/95, EU:C:1998:94, točka 35).

34

Dalje, člen 59 Poslovnika določa, da če začne rok za vložitev tožbe zoper akt institucije teči od objave tega akta v Uradnem listu Evropske unije, se rok v smislu člena 58(1)(a) tega poslovnika računa od izteka štirinajstega dne po tej objavi.

35

Nazadnje, v skladu s členom 60 Poslovnika se ta rok poleg tega podaljša zaradi oddaljenosti za enkratno obdobje desetih dni.

36

V skladu z ustaljeno sodno prakso je rok za vložitev tožbe iz člena 263, šesti odstavek, PDEU absolutna procesna predpostavka in stroga uporaba procesnih pravil ustreza zahtevi po pravni varnosti s tem, da preprečuje neomejeno izpodbijanje aktov Unije, ki imajo pravne učinke (glej sklep z dne 25. novembra 2008, S.A.BA.R./Komisija, C‑501/07 P, neobjavljen, EU:C:2008:652, točka 22 in navedena sodna praksa), ter nujnosti preprečitve vsakršne diskriminacije ali samovoljne obravnave pri izvajanju sodne oblasti (sklep z dne 30. septembra 2014, Faktor B. i W. Gęsina/Komisija, C‑138/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2256, točka 17).

37

Poleg tega mora stranka, ki se sklicuje na prepozno vložitev tožbe glede na rok, določen zlasti s členom 263, šesti odstavek, PDEU, predložiti dokaz o datumu dogodka, od katerega začne teči rok (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑167/10, neobjavljena, EU:T:2012:651, točka 39 in navedena sodna praksa).

38

V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da stranke ne izpodbijajo tega, da se merilo uradnega obvestila o izpodbijanih aktih v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU ne uporablja, ker tožeča stranka ni naslovnica teh aktov. Splošno sodišče mora zato za odločitev o zatrjevani prepozni vložitvi tožbe najprej ugotoviti, ali se v obravnavani zadevi uporablja merilo objave izpodbijanega akta v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU. Če je odgovor nikalen, je treba ob upoštevanju tega, da je merilo seznanitve podredno glede na merilo objave, odločiti o dejanskem vprašanju, ali je bila tožeča stranka z izpodbijanimi akti resnično seznanjena najkasneje 20. januarja 2017, kot trdita Komisija in INEA.

39

Uvodoma je treba ugotoviti, da mora biti za to, da bi z objavo izpodbijanih aktov začel teči rok za vložitev tožbe v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU, taka objava zahtevana z določbo primarnega ali sekundarnega prava Unije ali vsaj izhajati iz ustaljene prakse, ki jo je tožeča stranka lahko utemeljeno pričakovala (glej v zvezi s tem sodbi z dne 10. marca 1998, Nemčija/Svet, C‑122/95, EU:C:1998:94, točki 36 in 37, in z dne 15. junija 2005, Olsen/Komisija, T‑17/02, EU:T:2005:218, točka 77).

40

Prvič, tožeča stranka glede dolžnosti objave na podlagi primarnega prava Unije trdi, da je bila Komisija dolžna razkriti Izvedbeni sklep ali vsaj njegov kratek povzetek v Uradnem listu Evropske unije v skladu s členom 297(2), drugi pododstavek, PDEU, ki določa, da se „tisti sklepi, v katerih ni določeno, na koga so naslovljeni, […] objavijo v Uradnem listu Evropske unije“. Natančneje, ker v Izvedbenem sklepu po navedbah tožeče stranke ni navedeno, na koga je naslovljen, naj bi bil „povsem enake narave“ kot sklepi iz navedene določbe člena 297 PDEU. V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da v seznamu predlogov, ki tvori prilogo k Izvedbenemu sklepu, nikakor niso navedeni konkretni naslovniki, temveč so navedeni samo projekti, ki so prejeli financiranje v okviru IPE.

41

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 297(2) PDEU določa:

„Nezakonodajne akte, sprejete v obliki uredb, direktiv in sklepov, v katerih ni določeno, na koga so naslovljeni, podpiše predsednik institucije, ki jih sprejme.

Uredbe, direktive, ki so naslovljene na vse države članice, pa tudi tisti sklepi, v katerih ni določeno, na koga so naslovljeni, se objavijo v Uradnem listu Evropske unije. Veljati začnejo z dnem, ki je v njih naveden, sicer pa dvajseti dan po objavi.

O drugih direktivah in sklepih, v katerih je določeno, na koga so naslovljene, se uradno obvestijo naslovljenci, učinkovati pa začnejo s takšnim obvestilom.“

42

V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da je Izvedbeni sklep izvedbeni akt, ki ga je Komisija sprejela na podlagi člena 18 Uredbe (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi [IPE], spremembi Uredbe (EU) št. 913/2010 in razveljavitvi uredb (ES) št. 680/2007 in (ES) št. 67/2010 (UL 2013, L 348, str. 129; v nadaljevanju: Uredba o IPE) ter v skladu s postopkom iz člena 25 te uredbe v okviru izvajanja izvedbenih pooblastil v smislu člena 291(2) PDEU. Gre torej za nezakonodajni akt v smislu člena 297(2) PDEU.

43

Dalje, glede vprašanja, ali je Izvedbeni sklep mogoče šteti za sklep, „v kater[em] ni določeno, na koga [je] naslovljen[…]“, v smislu člena 297(2), drugi pododstavek, PDEU, je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso izraz „naslovnik“ označuje osebo, katere identiteta je v zadevnem sklepu zadostno določena in na katero je treba sklep nasloviti. Poleg tega je bilo razsojeno, da je bistvena značilnost sklepa v primerjavi s splošnim aktom omejitev oseb, na katere je naslovljen in ki so določene ali določljive (glej sklep z dne 13. marca 2015, European Coalition to End Animal Experiments/ECHA, T‑673/13, EU:T:2015:167, točka 24 in navedena sodna praksa).

44

Glede na to sodno prakso je treba ugotoviti, da v Izvedbenem sklepu nikjer niso izrecno navedeni njegov naslovnik ali naslovniki. V sklepu pa so opredeljeni in določeni kandidati, katerih predlogi prejmejo finančno pomoč Unije. Člen 1 navedenega sklepa namreč določa potrditev „seznam[a] izbranih projektov skupnega interesa na področju [IPE], ki prejmejo finančno podporo EU, ocenjene vsot[e] upravičenih stroškov teh ukrepov, odstot[ka] finančne podpore od ocenjene vsote upravičenih stroškov ter ustrezn[ega] najvišj[ega] znesk[a] finančne podpore, kakor so določeni v prilogi“. V prilogi, ki je torej sestavni del Izvedbenega sklepa, je poleg seznama izbranih predlogov navedeno ime vsakega od prijaviteljev, ki prejmejo finančno pomoč Unije. Tako priloga k Izvedbenemu sklepu v nasprotju s trditvami tožeče stranke ne vsebuje zgolj seznama projektov, ki so pridobili financiranje v okviru IPE, temveč so v njej poimensko opredeljeni naslovniki, katerih identiteta je zadostno določena. Iz tega izhaja, da v Izvedbenem sklepu naslovniki sicer niso izrecno določeni, vendar je njihov obstoj razviden iz vsebine tega sklepa (glej v tem smislu sklep z dne 13. marca 2015, European Coalition to End Animal Experiments/ECHA, T‑673/13, EU:T:2015:167, točka 26).

45

Zato je treba ugotoviti, da Izvedbenega sklepa v nasprotju s trditvijo tožeče stranke ni mogoče šteti za sklep, „v kater[em] ni določeno, na koga [je] naslovljen[…]“, v smislu člena 297(2), drugi pododstavek, PDEU, temveč za sklep, v katerem je „določeno“, na koga je naslovljen, v smislu člena 297(2), tretji pododstavek, PDEU.

46

Poleg tega to ugotovitev potrjuje dejstvo, da člen 2 Izvedbenega sklepa določa, da je komisar, ki je zadolžen za mobilnost in promet, pooblaščen, da obvesti prijavitelje, „katerih projekti niso bili izbrani“, o končnem rezultatu preučitve njihovih prijav, medtem ko bi bilo treba o tem sklepu v skladu s členom 297(2), tretji pododstavek, PDEU, uradno obvestiti prijavitelje, katerih projekti so bili izbrani.

47

V zvezi s tem je treba preučiti okoliščino, ki jo navaja Komisija, da o Izvedbenem sklepu „ni bil uradno obveščen noben prijavitelj ne glede na to, ali je bil njegov predlog zavrnjen ali sprejet“. Čeprav navedena opustitev obvestitve o Izvedbenem sklepu lahko vpliva na datum začetka učinkovanja tega sklepa, pa v okviru presoje dopustnosti tožbe in določitve začetka teka roka za vložitev tožbe ne more omajati ugotovitve, da Komisija ni bila dolžna objaviti tega sklepa v Uradnem listu Evropske unije na podlagi člena 297(2), drugi pododstavek, PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točki 43 in 44).

48

Drugič, ugotoviti je treba, da v obravnavani zadevi s sekundarnim pravom Unije ni bila naložena nobena obveznost objave. V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je izvedbeni sklep v skladu s členom 13(2) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) sicer treba objaviti v Uradnem listu Evropske unije, ker spada v kategorijo „odločb[…], ki niso navedene v členu [297(1) PDEU]“, vendar pa se ta objava izvede le, „[č]e je mogoče“. Zato je treba ugotoviti, da zadevna objava, čeprav pomeni cilj, ki ga je treba spoštovati, vseeno ni obvezna (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 2003, Regione Siciliana/Komisija, T‑190/00, EU:T:2003:316, točka 139).

49

Dalje, glede člena 13(3) Uredbe št. 1049/2001, po katerem lahko „[v]saka institucija […] v svojem poslovniku določi, kateri drugi dokumenti se objavijo v Uradnem listu“, je treba ugotoviti, da ne poslovnik Komisije ne poslovnik agencije INEA ne vsebuje določbe v zvezi z objavo „drugih dokumentov“.

50

Nazadnje, kot trdi Komisija, veljavni predpisi, ki se uporabljajo za IPE, ne določajo objave sklepov, sprejetih na področju IPE. Člen 28(2) Uredbe o IPE, naslovljen „Obveščanje, sporočanje in objava podatkov“, ki je edina določba, ki se nanaša na objavo, namreč določa, da „Komisija izvaja ukrepe za obveščanje in sporočanje v zvezi s projekti in rezultati IPE“, pri čemer torej ni navedena nikakršna morebitna objava sklepov, sprejetih na področju IPE.

51

Tretjič, v zvezi z vprašanjem, ali objava v Uradnem listu Evropske unije izhaja iz ustaljene prakse, ki jo je tožeča stranka lahko utemeljeno pričakovala, se tožeča stranka ne sklicuje na noben dokaz, ki bi podpiral takšno prakso.

52

Na podlagi te analize je razvidno, da Komisija ni bila dolžna razkriti Izvedbenega sklepa z objavo. Poleg tega ni dokazano, da bi takšna objava izhajala iz ustaljene prakse zadevne institucije, ki bi jo tožeča stranka lahko utemeljeno pričakovala.

53

Navedena ugotovitev o neobstoju obveznosti objave Izvedbenega sklepa in njena obrazložitev veljata tudi za oba zadevna sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev, ker se za sporazume o dodelitvi nepovratnih sredstev ne uporablja poseben sistem pravil o objavi, ki bi bil drugačen od tistega za izvedbene sklepe.

54

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da v obravnavani zadevi objava kot merilo za začetek teka roka za vložitev tožbe ni upoštevna za namene uporabe člena 263, šesti odstavek, PDEU. Morebitno prepozno vložitev tožbe je torej treba ugotoviti na podlagi datuma seznanitve z izpodbijanimi akti, ki je podredno merilo, določeno v navedenem členu.

55

Glede seznanitve tožeče stranke z izpodbijanimi akti je iz listin v spisu razvidno, da je A. Schwarz, zastopnik tožeče stranke v okviru te tožbe, po neuradnem sestanku z agentkama Komisije v Bruslju (Belgija) 28. novembra 2016 vložil zahtevo za dostop do izpodbijanih aktov.

56

Natančneje, v elektronski pošti z dne 5. decembra 2016, naslovljeni na agentki Komisije, ki sta se udeležili sestanka 28. novembra 2016, in poslani v vednost tudi generalnemu direktorju tožeče stranke, osebi S., je A. Schwarz navedel:

„Po sestanku v vaših prostorih vas vljudno prosimo, da nam omogočite dostop do dokumentov in podatkov, povezanih s financiranjem [projekta Mělník] (kot je objavljen na spletni strani na povezavi https://ec.europa.eu/inea/en/connecting-europe-facility/cef-transport/2015-cz-tm-0406-w).

Vljudno vas prosimo, da nam pošljete zlasti: sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev [za projekt Mělník], sklep(e) pristojnih organov Evropske unije o odobritvi tega financiranja in vse druge upoštevne informacije, ki, odvisno od primera, omogočajo jasnejšo in podrobnejšo predstavo o tem, kaj točno je predmet financiranja z zadevnim ukrepom.“

57

To zahtevo za dostop z dne 5. decembra 2016 so službe Komisije 6. decembra 2016 poslale agenciji INEA v skladu s točko 2.7.2, naslovljeno „Vodenje dokumentacije in dostop do nje“, memoranduma o soglasju, sklenjenega med agencijo INEA in, med drugim, zadevnim generalnim direktoratom Komisije 15. februarja 2016.

58

Nato je A. Schwarz 22. decembra 2016 prek kontaktnega obrazca na spletnem mestu agencije INEA vložil naslednjo zahtevo:

„Vljudno vas prosimo, da nam pošljete naslednje dokumente:

Zgornji zahtevek se nanaša na ta projekta: [projekt Paskov] [projekt Mělník]“.

59

INEA, ki je bila v skladu s točko 2.7.2 zgoraj navedenega memoranduma o soglasju zadolžena, da na zahtevi za dostop, ki ju je vložil A. Schwarz 5. in 22. decembra 2016, odgovori tudi v imenu Komisije, je A. Schwarzu odgovorila z dopisom z dne 20. januarja 2017, v katerem mu je posredovala izpodbijane akte.

60

Tako je dokazano, da je A. Schwarz 20. januarja 2017 razpolagal z vsemi upoštevnimi podatki in izpodbijanimi akti, to je kopijami Izvedbenega sklepa in nezaupnimi kopijami obeh zadevnih sporazumov o dodelitvi nepovratnih sredstev.

61

Preveriti je torej treba še, ali je A. Schwarz na navedeni dan prejema dokumentov deloval na lastno pobudo, kot neodvisni svetovalec, kot trdi tožeča stranka, ali kot zastopnik tožeče stranke, kar bi po navedbah Komisije in agencije INEA potrdilo, da je datum seznanitve z izpodbijanimi akti 20. januar 2017, to je dan, ko je A. Schwarz prejel dokumente in jih posredoval tožeči stranki.

62

V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da iz listin v spisu izhaja, da je generalni direktor tožeče stranke, oseba S., v svojem odgovoru z dne 21. novembra 2016 na elektronsko pošto, ki mu jo je poslala Komisija, da bi se dogovorili za sestanek 28. novembra 2018, navedel: „[P]rideva (naš odvetnik [A. Schwarz] in jaz) 28. novembra ob 9:30.“ Agentkama Komisije je bilo torej jasno navedeno, da je A. Schwarz na sestanku deloval kot odvetnik tožeče stranke. Poleg tega sta se A. Schwarz in oseba S. sestanka z agentkama Komisije udeležila sama, zato A. Schwarz ni mogel dajati vtisa, da na tem sestanku zastopa še kakšno drugo stranko ali da deluje za svoj račun. Opis vloge A. Schwarza na sestanku, ki ga je podala tožeča stranka, in sicer „da pomaga osebi [S.], če bi se razprava nanašala na pravne in tehnične vidike, povezane z vprašanji državnih pomoči in konkurenčnega prava“, povsem ustreza vlogi odvetnika, ki deluje za račun svoje stranke. To vlogo odvetnika tožeče stranke potrjuje tudi dejstvo, da je bilo sodelovanje A. Schwarza, kot navaja tožeča stranka, „omejeno na izražanje njegovega nestrinjanja s stališčem [agentke Komisije], da Evropske komisije ne zavezujejo pravila o državni pomoči, kot jih določa Lizbonska pogodba“.

63

Drugič, ugotoviti je treba, da je tožeča stranka na sestanku 28. novembra 2016 zahtevala kopijo sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev za projekt Mělník in da sta agentki Komisije odgovorili tako, da sta jo pozvali, naj vloži uradno zahtevo za dostop do dokumentov pri agenciji INEA, kar je A. Schwarz dejansko tudi storil 5. decembra 2016. Iz navedenih dejstev je torej jasno razvidno, da agentkama Komisije ni mogoče očitati tega, da sta po sestanku 28. novembra 2016 menili, da A. Schwarz deluje kot pravni svetovalec tožeče stranke in osebe S. Zato to, ali je bil A. Schwarz pooblaščen za zastopanje ali ne, ni pomembno.

64

Tretjič, A. Schwarz se je v svoji prvi zahtevi za dostop do dokumentov izrecno skliceval na sestanek z dne 28. novembra 2016, osebi S. pa je bila ta zahteva poslana v vednost. Zato si je, kot navaja INEA, težko predstavljati, da je A. Schwarz takšna dejanja opravil na lastno pobudo brez usklajevanja s tožečo stranko in brez njene odobritve. Že samo dejstvo, da je bila zahteva poslana osebi S. v vednost, namreč nakazuje, da je šlo za dejanje, ki ga je odobrila tožeča stranka, in da je bila ta vsekakor v celoti seznanjena z dejanji A. Schwarza. Dejstvo, da A. Schwarz druge zahteve za dostop do dokumentov z dne 22. decembra 2016 ni poslal tožeči stranki v vednost, je mogoče pojasniti s tem, da je bila ta vložena prek spletnega kontaktnega obrazca agencije INEA, ki takšne funkcije ni omogočal.

65

To ugotovitev namreč potrjuje dejstvo, da A. Schwarz v obeh zahtevah za dostop do dokumentov nenehno uporablja množino, ki se jasno nanaša na edino drugo osebo, ki ji je bila prva zahteva poslana v vednost, to je osebo S. V teh posebnih dejanskih okoliščinah ni mogoče sprejeti pojasnila tožeče stranke, da je „uporaba množinske oblike značilnost uradnega načina pisanja, zlasti v uradnih dopisih odvetniške pisarne“.

66

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je bila tožeča stranka z izpodbijanimi akti nedvomno seznanjena prek A. Schwarza 20. januarja 2017 in da je bila zato tožba vložena po poteku predpisanega roka.

67

Te ugotovitve ni mogoče omajati s sodno prakso, na katero se sklicuje tožeča stranka in v skladu s katero, „če je tožeča stranka za izpodbijani akt izvedela iz dopisa, katerega datuma prejema ni mogoče zanesljivo določiti, rok za vložitev tožbe začne teči z dnem, ko se je tožeča stranka na ta akt sama sklicevala v dopisu“, ki se nanaša na uradno obvestilo o ukrepu. Ker tožeča stranka o Izvedbenem sklepu ni bila uradno obveščena v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU, ta sodna praksa ni upoštevna. Vsekakor sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne določa takega načela. V sklepu z dne 28. aprila 1994, Pevasa in Inpesca/Komisija (T‑452/93 in T‑453/93, EU:T:1994:45), je v točki 36 namreč navedeno, da je do seznanitve z zadevnimi izpodbijanimi akti v tej zadevi nujno prišlo najkasneje na dan sklicevanja na navedene akte v dopisu, ki sta ga poslali tožeči stranki. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, iz tega ne izhaja, da zgodnejšega datuma ni mogoče sprejeti. Glede sodbe z dne 8. novembra 2000, Dreyfus/Komisija (T‑485/93, T‑491/93, T‑494/93 in T‑61/98, EU:T:2000:255), na katero se je tožeča stranka prav tako sklicevala, je treba navesti, da se vprašanje neobstoja zanesljivega datuma prejema obvestila v njej ne obravnava.

68

Nazadnje, Komisiji in agenciji INEA prav tako ni mogoče očitati, da od A. Schwarza nista zahtevali, da predloži pooblastilo tožeče stranke. V skladu s členom 2(1) in členom 6(1) Uredbe št. 1049/2001 ter sodno prakso dostop do dokumentov namreč ni pogojen s pravnim interesom osebe, da pridobi dostop do dokumentov (glej v tem smislu sklep z dne 26. oktobra 2016, Edeka‑Handelsgesellschaft Hessenring/Komisija, T‑611/15, neobjavljen, EU:T:2016:643, točka 45). Zato Komisija ni bila dolžna vprašati A. Schwarza, ko je ta vložil svojo zahtevo, ali deluje v imenu in za račun druge osebe ali subjekta, še manj pa od njega zahtevati, da v ta namen predloži pooblastilo.

69

Ob upoštevanju navedenega je treba sprejeti ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na prepozno vložitev tožbe, in tožbo zavreči kot nedopustno, ne da bi bilo treba nadaljevati preučevanje ugovorov nedopustnosti, ki se nanašata, prvič, na neobstoj neposrednega in posamičnega nanašanja na tožečo stranko v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, in drugič, na dejstvo, da izpodbijanja Izvedbenega sklepa Komisije ni mogoče usmeriti proti agenciji INEA.

70

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

71

Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije in agencije INEA naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

sklenilo: