1

Aceites del Sur-Coosur SA, prej Aceites del Sur SA (v nadaljevanju: Aceites del Sur), s svojo pritožbo zahteva razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 12. septembra 2007 v zadevi Koipe proti UUNT – Aceites del Sur (La Española) (T-363/04, ZOdl., str. II-3355, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to ugodilo pritožbi zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne (zadeva R 1109/200-4, v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ki se nanaša na postopek z ugovorom med družbo Koipe Corporación, SL (v nadaljevanju: Koipe) in družbo Aceites del Sur.

2

Člen 8(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1) določa:

„Ob ugovoru imetnika prejšnje znamke se znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira v naslednjih primerih:

[…]

3

Člen 8(2) te uredbe določa:

„Za namen odstavka 1 izraz ‚prejšnje znamke‘ pomeni:

[…]“

4

Aceites del Sur, španska družba, ki proizvaja rastlinska olja, je 23. aprila 1996 na podlagi Uredbe št. 40/94 pri UUNT vložila prijavo znamke Skupnosti, da bi pridobila registracijo za nekatere vrste proizvodov, med katerimi so „prehrambena olja in maščobe“ figurativne znamke La Española, kot je predstavljena tu:

5

Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 89/98 z dne 23. novembra 1998.

6

Družba Aceites Carbonell, ki je postala družba Koipe, je 23. februarja 1999 vložila ugovor zoper registracijo navedene znamke, pri čemer je navedla verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) med znamko, katere registracija se je zahtevala, in prejšnjo figurativno znamko, katere imetnik je družba Koipe oziroma Carbonell (v nadaljevanju: znamka Carbonell), predstavljeno tu:

7

Kot dokaz, da znamka Carbonell obstaja, je družba Koipe navedla šest registracij te znamke v Španiji, registracijo znamke Skupnosti „Carbonell“ št. 338681 (v nadaljevanju: registracija znamke Skupnosti), dve mednarodni registraciji in nacionalne registracije na Irskem, Danskem, Švedskem in v Združenem kraljestvu.

8

Oddelek za ugovore UUNT je menil, da je družba Koipe uspela dokazati samo tri španske registracije in registracijo Skupnosti za „olivno olje“.

9

Oddelek za ugovore UUNT je z Odločbo št. 2084/2000 z dne 21. septembra 2000 zavrnil ugovor družbe Koipe. Menil je, da sta zadevna znaka dajala drugačen celoten vidni vtis, bila na slušni ravni popolnoma različna in da je bila pojmovna povezava z naravo in kmetijskim poreklom proizvodov zanemarljiva, kar je izključevalo vsakršno verjetnost zmede med nasprotujočima si znamkama.

10

Družba Koipe je 19. januarja 2001 pri UUNT vložila pritožbo zoper zavrnilno odločbo oddelka za ugovore. Četrti odbor za pritožbe UUNT je to pritožbo zavrnil in sprejel sporno odločbo, s katero je v bistvu potrdil, da je vidni vtis, ki ga dajeta zadevna znaka, v celoti drugačen.

11

V skladu s sporno odločbo imajo figurativni elementi, ki so v bistvu sestavljeni iz podobe osebe, ki sedi pod oljko, samo šibek razlikovalni značaj za olivno olje, kar daje bistven pomen besednima elementoma „La Española“ in „Carbonell“. V zvezi s primerjavo znakov na slušni in pojmovni ravni je četrti odbor za pritožbe ugotovil, da družba Koipe ni nasprotovala niti popolnemu neujemanju besednih elementov niti zanemarljivosti pojmovne zveze med spornima znakoma. Na koncu je priznal, da bi se moral oddelek za ugovore izreči o prepoznavnosti prejšnjih znamk. Vendar je presodil, da taka presoja in preizkus listin, ki so bile odboru za pritožbe predložene v dokaz navedene prepoznavnosti, ni bila nujno potrebna, saj eden izmed temeljnih pogojev za presojo verjetnosti zmede z ugledno ali prepoznavno znamko, to je obstoj podobnosti med znakoma, ni bil izpolnjen.

12

Družba Koipe je 31. avgusta 2004 pri Sodišču prve stopnje vložila tožbo na razveljavitev sporne odločbe.

13

Družba Koipe je navedla dva tožbena razloga za razveljavitev, in sicer kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 ter kršitev obveznosti UUNT, da preizkusi dokaze o uglednosti prejšnje znamke.

14

Preden se je lotilo odločanja o vsebini, je Sodišče prve stopnje v točki 47 izpodbijane sodbe predhodno poudarilo, da se stranke niso strinjale glede registriranih znamk, ki bi jih bilo treba upoštevati pri presoji obstoja pravice do ugovora, ki jo je zatrjevala družba Koipe. Ta spor se je nanašal zlasti na to, da odbor za pritožbe po mnenju UUNT in družbe Aceites del Sur prijave znamke Skupnosti, ker je bila predložena pozneje kot znamka, katere registracija se je zahtevala, ne bi smel upoštevati.

15

Kljub temu je Sodišče prve stopnje v točki 48 izpodbijane sodbe menilo, da za rešitev spora to vprašanje ni pomembno:

„[…] [Sporna] odločba namreč temelji na neobstoju podobnosti med figurativnima elementoma znamke Carbonell in prijavljene znamke. Vendar je figurativni element znamke Carbonell enak v vseh registriranih znamkah, ki jih navaja [Koipe], tako v tistih, ki jih je odbor za pritožbe upošteval, kot tudi v tistih, ki jih ni.“

16

Po tej predhodni ugotovitvi je Sodišče prve stopnje preučilo prvi tožbeni razlog, s katerim je družba Koipe v sporni odločbi trdila, da UUNT ni upošteval niti dejstva, da sta si nasprotujoči si znamki na prvi pogled v celoti podobni in lahko torej povzročita zmedo na trgu, niti dejstva, da so proizvodi, za katere je bila vložena zahteva za registracijo, enaki proizvodom, ki jih označuje prejšnja znamka.

17

Sodišče prve stopnje je glede tega v točkah od 75 do 78 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je odbor za pritožbe v utemeljitev ugotovitve o šibkem razlikovalnem učinku figurativnih elementov spornih znamk v sporni odločbi omejil na navedbo, da zadevna upodobitev, ki v bistvu prikazuje osebo, ki sedi pod oljko, v sektorju olivnega olja ni nič neobičajnega. Vendar po mnenju Sodišča prve stopnje odbor ni navedel razlogov, zakaj je tako ugotovil, niti ni navedel nobene druge znamke kot teh v sporu, ki bi vsebovala podoben figurativni element, kot sta ga uporabljali sporni znamki.

18

Na podlagi tega je Sodišče prve stopnje v točki 87 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je odbor za pritožbe v sporni odločbi napačno ugotovil šibek razlikovalni učinek figurativnih elementov spornih znamk.

19

V točkah 88 in 89 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje presodilo, da je odbor za pritožbe napačno menil, da je primerjava besednega elementa spornih znamk v tem primeru postala odločilnega pomena zaradi šibkega razlikovalnega učinka figurativnih elementov navedenih znamk.

20

Sodišče prve stopnje je v točki 91 ugotovilo, da ima figurativni element glede na površino, ki jo zajema v znamki, dosti večji pomen kot besedni element.

21

V tej zvezi je Sodišče prve stopnje v točkah 92 in 93 izpodbijane sodbe zlasti poudarilo, da „[je UUNT] v drugih postopkih z ugovorom“ menil, „da ima besedni element ‚La Española‘ samo šibek razlikovalni učinek. Ta beseda se v Španiji pogosto uporablja in se jo zaznava kot opis geografskega porekla proizvoda.“

22

Glede podobnosti znamk in verjetnosti zmede je v točki 103 izpodbijane sodbe odločilo tako:

„Sodišče prve stopnje meni, da celota elementov, skupnih obema znamkama, daje v celoti zelo podoben vidni vtis, saj znamka La Española z veliko natančnostjo povzema bistveno sporočilo in vidni vtis znamke Carbonell: ženska oblečena v značilno obleko, ki sedi na določen način, blizu oljčne veje z oljkami v ozadju, s približno enako porazdelitvijo prostora, barv, mest z izpisanimi poimenovanji in načinom izpisa.“

23

Sodišče prve stopnje je v točkah 104 in 105 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ta celosten vtis pri potrošniku neizogibno ustvarja verjetnost zmede med spornima znamkama in da verjetnosti zmede ne zmanjšajo niti različni besedni elementi, saj ima besedni element prijavljene znamke zelo šibek razlikovalni učinek, glede na to, da se nanaša na geografsko poreklo proizvoda.

24

Nazadnje, potem ko je v točki 107 izpodbijane sodbe spomnilo na sodno prakso, ki opredeljuje povprečnega potrošnika kot normalno obveščenega in razumno pozornega ter preudarnega, čigar pozornost se vendarle lahko spreminja glede na skupino zadevnih proizvodov in storitev, je Sodišče prve stopnje v točkah 108 in 109 te sodbe menilo, da je olivno olje v Španiji proizvod široke potrošnje in da v posebnih okoliščinah prodaje tega izdelka figurativni element znamke pridobi večji pomen, kar poveča verjetnost zmede med spornima znamkama.

25

Zato je Sodišče prve stopnje v točki 112 izpodbijane sodbe odločilo, da je ugotovitev odbora za pritožbe, da je vsakršna verjetnost zmede med spornima znamkama izključena, nepravilna. Po njegovem mnenju je iz vseh navedenih ugotovitev razvidno, da med navedenima znamkama verjetnost zmede dejansko obstaja.

26

Sodišče prve stopnje je zato prvemu tožbenemu razlogu v zvezi s kršitvijo člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 ugodilo in ne da bi bilo treba obravnavati drugi tožbeni razlog, ki ga je v podporo ugovoru predlagala družba Koipe, naložilo spremembo sporne odločbe in sklenilo, da je ugovor te družbe utemeljen.

27

Pritožnica v okviru pritožbe Sodišču predlaga, naj:

28

Družba Koipe predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev stroškov pritožnici.

29

UUNT predlaga zavrnitev prvega pritožbenega predloga in presojo glede drugega pritožbenega predloga prepušča Sodišču.

30

Pritožnica v utemeljitev svoje pritožbe navaja dva pritožbena razloga. Prvi se nanaša na kršitev člena 8(1) in (2)(a), i) in ii) Uredbe št. 40/94. Drugi pritožbeni razlog, ki je sestavljen iz dveh očitkov, se nanaša na kršitev člena 8(1)(b) te uredbe.

31

Prvi pritožbeni razlog in prvi očitek drugega pritožbenega razloga, v katerih pritožnica navaja trditve, ki so si deloma podobne, deloma pa se dopolnjujejo, je smiselno obravnavati skupaj.

32

Pritožnica v okviru prvega pritožbenega razloga navaja, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 48 izpodbijane sodbe presodilo, da je glede na to, da so vsi figurativni elementi registriranih znamk, na katere se sklicuje družba Koipe, enaki, za izvrševanje pravice do ugovora „brez pomena“ opredelitev, katere izmed registriranih znamk so „prejšnje znamke“ v smislu navedene določbe.

33

Sodišče prve stopnje naj bi zato v bistvu v nasprotju z besedilom člena 8 Uredbe št. 40/94 in načelom prednosti registrirane znamke v postopku z ugovorom sprejelo, da je zoper zahtevo za registracijo prej prijavljene znamke, v tem primeru znamke, za katero je bila zahtevana registracija, sklicevanje na poznejšo blagovno znamko, v tem primeru evropsko blagovno znamko, uspešno samo zato, ker je figurativni element poznejše znamke enak figurativnim elementom drugih prejšnjih znamk istega nasprotnika. Ta napaka Sodišča prve stopnje naj bi imela tudi pomemben vpliv pri preverjanju, ali obstaja verjetnost zmede med spornima znamkama, zlasti glede opredelitve upoštevnega ozemlja in javnosti.

34

Družba Koipe in UUNT menita, da poskuša pritožnica pripisati prevelik pomen točkama 47 in 48 izpodbijane sodbe, kajti v nasprotju z zatrjevanim Sodišče prve stopnje ni nikoli presodilo, da blagovna znamka Skupnosti pomeni predpravico za uporabo pravice do ugovora, niti ji ni namenilo kakršnega koli pomena pri ugotavljanju obstoja verjetnosti zmede med spornima znamkama. Sodišče prve stopnje naj bi v tej sodbi pravzaprav vedno obravnavalo obstoj verjetnosti zmede med tema znamkama samo na „španskem ozemlju“ in na „španskem trgu“.

35

V prvem očitku drugega pritožbenega razloga pritožnica poudarja, da je Sodišče prve stopnje s tem, da ni izrecno izključilo blagovne znamke Skupnosti iz skupine tistih, na katere se sklicuje družba Koipe, napačno obravnavalo to znamko in zato napačno določilo upoštevno ozemlje in javnost, saj je pri ugotavljanju verjetnosti zmede upoštevalo javnost na ozemlju celotne Skupnosti, in ne javnosti na španskem ozemlju.

36

Pritožnica v zvezi s tem poudarja, da čeprav se je Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sklicevalo na „španski trg“ olivnega olja, tega ni storilo pri presoji verjetnosti zmede, ampak v drugačnem smislu in s precej ožjim namenom, in sicer zaradi ugotavljanja „razlikovalnega učinka figurativnih elementov“ spornih znamk, ki je samo eden izmed mnogih dejavnikov, ki se presojajo za odločitev o obstoju verjetnosti zmede, torej o podobnosti med znamkami.

37

Družba Koipe in UUNT ugovarjata, da je Sodišče prve stopnje obravnavalo razlikovalni učinek figurativnih in besednih elementov spornih znamk zato, da bi ugotovilo, ali v Španiji obstaja verjetnost zmede med temi znamkami. Stranki dodajata, da je Sodišče prve stopnje jasno in pravilno omejilo ugotavljanje upoštevnega ozemlja in javnosti na to državo članico.

38

Najprej je treba spomniti, da se v skladu s členom 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 ob ugovoru imetnika prejšnje znamke znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih znamki označujeta, obstaja verjetnost zmede v zavesti javnosti na ozemlju, na katerem je zaščitena prejšnja znamka. Takšna verjetnost zmede vsebuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Poleg tega je treba na podlagi člena 8(2)(a) te uredbe znamke Skupnosti, znamke, registrirane v državi članici, in znamke, ki so bile predmet mednarodne registracije, z datumom zahtev za registracijo, ki je starejši od datuma zahteve za registracijo znamke Skupnosti, šteti za prejšnje znamke.

39

V tem primeru je ugovor družbe Koipe zoper registracijo znamke La Española temeljil na več nacionalnih in mednarodnih registracijah in tudi na znamki Skupnosti, datum zahteve za registracijo pa je bil kasnejši od datuma zahteve za registracijo, ki jo je vložila družba Aceites del Sur.

40

Vendar pa je res, da iz besedila ustreznih členov izpodbijane sodbe ni razvidno, da je Sodišče prve stopnje izrecno izključilo zadevno registracijo znamke Skupnosti iz znamk, ki jih je bilo treba upoštevati pri preizkusu utemeljenosti ugovora družbe Koipe.

41

Tudi če bi Sodišče prve stopnje svojim ravnanjem kršilo člen 8(1) in (2) Uredbe št. 40/94, ta napačna uporaba prava ne bi vplivala na odločitev v izpodbijani sodbi.

42

V bistvu je treba ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje v točki 48 izpodbijane sodbe družbi Koipe pravilno priznalo pravico do ugovora zoper registracijo znamke La Española, s tem da je upoštevalo vse registrirane znamke, na katere se je ta družba sklicevala, med katerimi je bilo več znamk z datumom zahteve za registracijo, ki je bil dejansko starejši od datuma znamke, za katero je bila zahtevana registracija. Torej ni mogoče trditi, da je Sodišče prve stopnje upoštevalo registrirano znamko Skupnosti, ker je ni izrecno izključilo iz obravnave utemeljenosti ugovora družbe Koipe, in da je, kot zatrjuje pritožnica, postavilo načelo, da se je zoper zahtevo za registracijo prej prijavljene znamke mogoče uspešno sklicevati na poznejšo blagovno znamko.

43

Po drugi strani je treba poudariti, da domnevna napaka Sodišča prve stopnje ni imela odločilnih posledic za opredelitev upoštevnega ozemlja in javnosti pri presoji verjetnosti zmede med spornima znamkama.

44

Iz točk 53, 63, od 77 do 80, 92 in 111 izpodbijane sodbe je tako jasno razvidno, da je Sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj te nevarnosti, sklicujoč se natančno in stalno na „špansko ozemlje“ in „španski trg“, ne da bi se kdaj sklicevalo na drugo upoštevno ozemlje in javnost, kar je na obravnavi priznala tudi sama pritožnica.

45

Posledično je treba prvi pritožbeni razlog in prvi očitek drugega pritožbenega razloga zavrniti kot deloma neutemeljena in deloma neučinkovita.

46

Z drugim očitkom drugega pritožbenega razloga pritožnica trdi, prvič, da Sodišče prve stopnje kljub sodni praksi Skupnosti, v skladu s katero je treba verjetnost zmede presojati celostno glede na vse upoštevne dejavnike posameznega primera (glej zlasti sodbi z dne 11. novembra 1997 v zadevi SABEL, C-251/95, Recueil, str. I-6191, točka 22, in z dne v zadevi Ruiz-Picasso in drugi proti UUNT, C-361/04 P, ZOdl., str. I-643, točka 18), ni upoštevalo dveh izjemno pomembnih in bistvenih elementov, in sicer predhodnega soobstoja spornih znamk v daljšem obdobju na španskem trgu olivnega olja ter njunega ugleda na tem trgu. Prav tako Sodišče prve stopnje ni zadostno obravnavalo elementa podobnosti med tema znamkama.

47

Drugič, pritožnica meni, da je Sodišče prve stopnje – daleč od tega, da bi ravnalo v skladu s pravilom „celovite presoje“ in „celotnega vtisa“, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v prejšnji točki – uporabljalo „analitično metodo“ ter ločeno in zaporedno preučilo figurativne in besedne elemente spornih znamk, pri čemer je napačno dalo odločilni pomen figurativnim elementom, besednim elementom teh znamk pa ni priznalo niti najmanjšega pomena.

48

Tako naj bi Sodišče prve stopnje s tem, da je dalo figurativnemu elementu „prevladujoč“ pomen glede na preostale sestavne elemente znamke La Española, ki so tako postali zanemarljiv del celotnega vtisa znamke, izkrivilo dejstva in dokaze iz spisa.

49

Tretjič, Sodišče prve stopnje ni pravilno obravnavalo elementa „javnost“, ki bi lahko bil odločilen za celovito presojo verjetnosti zmede med spornima znamkama, ker je opredelilo pojem povprečnega španskega potrošnika olivnega olja kot nepozornega in nepremišljenega potrošnika, in ne kot „normalno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega potrošnika“, kot izhaja iz sodne prakse Skupnosti.

50

Družba Koipe po drugi strani meni, da je Sodišče prve stopnje ustrezno uporabilo merilo celovite presoje, ker je v izpodbijani sodbi pravilno presodilo obstoj verjetnosti zmede, pri čemer je upoštevalo vse bistvene elemente zadeve, skupaj z dejstvom motenega soobstoja spornih znamk na španskem trgu.

51

V skladu s sodno prakso Skupnosti vsi sestavni elementi znamke namreč nimajo niti enake vrednosti niti pomena. Sodišče prve stopnje zato s tem, da je pripisalo figurativnemu elementu prevladujoč pomen, na podlagi česar je ugotovilo, da je med spornima znamkama obstajala verjetnost zmede, pri čemer je prav tako upoštevalo tudi besedni element, ni kršilo nobene določbe prava Skupnosti na področju blagovnih znamk, če ni odstopilo od zakonskih meril ali meril sodne prakse za presojo te verjetnosti.

52

Družba Koipe glede trditev, ki se nanašajo na domnevno nepravilno opredelitev španskega potrošnika olivnega olja, kot jo je dalo Sodišče prve stopnje, meni, da so to samo dejanske navedbe, ki na pritožbeni stopnji niso dopustne.

53

UUNT pa zatrjuje, prvič, da dejstvo, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo soobstoja znamk na upoštevnem ozemlju in ugleda znamke, za katero je bila zahtevana registracija, v Španiji, ni odločilno vplivalo na izid presoje tega sodišča glede verjetnosti zmede.

54

Dalje, glede tega, kako je Sodišče prve stopnje presojalo obstoj verjetnosti zmede, UUNT poudarja, da je to sodišče primerjalo le videz zadevnih znakov, pri čemer je upoštevalo samo figurativne elemente in prezrlo vpliv besednih elementov na celoten vtis obeh znakov glede na šibek razlikovalni učinek besednega znaka „La Española“.

55

Vendar UUNT prepušča odločanje glede utemeljenosti takšnega načina presoje Sodišču, s tem da le navaja dve mogoči rešitvi.

56

Po eni strani je navedeno presojo Sodišča prve stopnje mogoče podpreti samo, če Sodišče sprejme, da je ob upoštevanju zanemarljivega pomena preostalih sestavnih elementov spornih znamk Sodišče prve stopnje lahko legitimno opravilo primerjavo njunih znakov samo na podlagi njunih figurativnih elementov, in če zaradi ugotovljene podobnosti med tema znakoma ni bilo treba opraviti primerjave med njunima poimenovanjema z besednega in pojmovnega vidika.

57

Po drugi strani, če bi moralo Sodišče nasprotno ugotoviti, da razlogi Sodišča prve stopnje niso zadostna podlaga za obravnavanje zadevnih znakov ali da so razlogi, na katere je slednje oprlo svoje ugotovitve, v nasprotju s pravom, bi bilo treba izpodbijano sodbo zaradi kršitve člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 razveljaviti in zadevo vrniti Sodišču prve stopnje, da ponovno opravi primerjavo znakov v skladu z razlago Sodišča, torej upoštevajoč znaka v celoti.

58

Nazadnje, glede trditev, ki se nanašajo na opredelitev španskega potrošnika olivnega olja, UUNT – enako kot pritožnica – zatrjuje, da javnost, ki jo je v izpodbijani sodbi upoštevalo Sodišče prve stopnje, bolj ustreza profilu malomarnega potrošnika kot razumno pozornega potrošnika.

59

Glede trditev pritožnice v zvezi z napakami Sodišča prve stopnje pri presoji obstoja verjetnosti zmede med spornima znamkama je treba takoj opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča treba obstoj takšne verjetnosti celovito presojati glede na vse upoštevne dejavnike v zadevnem primeru (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo SABEL, točka 22; sodbo z dne 22. junija 1999 v zadevi Lloyd Schuhfabrik Meyer, C-342/97, Recueil, str. I-3819, točka 18; sklep z dne v zadevi Matratzen Concord proti UUNT, C-3/03 P, Recueil, str. I-3657, točka 28; ter sodbi z dne v zadevi Medion, C-120/04, ZOdl., str. I-8551, točka 27, in z dne v zadevi UUNT proti Shaker, C-334/05 P, ZOdl., str. I-4529, točka 34).

60

V skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso mora biti celovita presoja verjetnosti zmede, kar zadeva vidno, slušno ali pojmovno podobnost zadevnih znamk, utemeljena na celotnem vtisu, ki ga te ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov (glej zgoraj navedeno sodbo Shaker, točka 35 in navedena sodna praksa).

61

Sodišče je zlasti odločilo, da se pri preizkusu obstoja verjetnosti zmede presoja enakosti med znamkama ne more omejiti samo na upoštevanje sestavnega dela sestavljene znamke in njegovo primerjavo z drugo znamko. Nasprotno, opraviti je treba primerjavo s preučitvijo zadevnih znamk, upoštevajoč vsako kot celoto (glej v tem smislu zgoraj navedene sklep Matratzen Concord proti UUNT, točka 32, ter sodbi Medion, točka 29, in UUNT proti Shaker, točka 41).

62

V tej zvezi je Sodišče prav tako že navedlo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso celotni vtis, ki ga sestavljena znamka ustvari v spominu upoštevne javnosti, ne izključuje možnosti, da bi v nekaterih okoliščinah prevladal eden izmed njenih sestavnih delov ali več teh. Vendar je presoja podobnosti samo na podlagi prevladujočega elementa mogoča le, če se vse preostale sestavine znamke lahko zanemarijo (zgoraj navedena sodba UUNT proti Shaker, točki 41 in 42, in z dne 20. septembra 2007 v zadevi Nestlé proti UUNT, C-193/06 P, točki 42 in 43 ter navedena sodna praksa).

63

Ob upoštevanju teh načel je torej treba obravnavati drugi očitek drugega pritožbenega razloga pritožnice.

64

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 88 do 90 izpodbijane sodbe najprej navedlo, da je odbor za pritožbe zaradi šibkega razlikovalnega učinka figurativnih elementov navedenih znamk nepravilno dal odločilen pomen besednemu elementu spornih znamk.

65

Vendar je Sodišče prve stopnje dalo takšen pomen figurativnemu elementu, s tem da je v točki 91 izpodbijane sodbe jasno potrdilo, da ima ta element glede na površino, ki jo zajema v znamki, veliko večji pomen kot besedni element, kar slednjemu daje podrejen značaj v primerjavi s figurativnim elementom. Iz točke 109 te sodbe izhaja, da je imel ta figurativni element v posebnih okoliščinah prodaje zadevnega izdelka povečan pomen.

66

Prav tako je Sodišče prve stopnje dalo figurativnemu elementu spornih znamk pomen prevladujočega elementa v primerjavi z njunimi preostalimi sestavnimi elementi, predvsem v primerjavi z besednim. Zato je podobnost znakov in obstoj verjetnosti zmede med znamkama La Española in Carbonell upravičeno obravnavalo tako, da je dalo bistven pomen primerjavi videza teh znakov.

67

V nasprotju s trditvami pritožnice tak pristop vendarle ni odvrnil Sodišča prve stopnje od upoštevanja vpliva besednega elementa.

68

Tako je Sodišče prve stopnje, potem ko je v točki 100 izpodbijane sodbe podrobno primerjalo videz spornih znamk, v točkah 103 in 104 te sodbe ugotovilo, da celota elementov, skupnih obema znamkama, daje v celoti zelo podoben vidni vtis, saj znamka La Española z veliko natančnostjo povzema bistveno sporočilo in vidni vtis znamke Carbonell, kar pri potrošniku neizogibno povzroči verjetnost zmede med tema znamkama.

69

Nazadnje je Sodišče prve stopnje v točkah 105 in 111 izpodbijane sodbe pojasnilo, da ob upoštevanju šibkega razlikovalnega učinka besednega elementa znamke, za katero je bila zahtevana registracija, ki se nanaša na geografsko poreklo proizvoda, verjetnosti zmede ne zmanjša niti razlika med besednima elementoma.

70

Drugače povedano, Sodišče prve stopnje s tem, da je upoštevalo figurativni element teh znamk kot prevladujoči v primerjavi z njunimi preostalimi sestavnimi elementi, ni izpustilo besednega elementa. Nasprotno, Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tega elementa slednjemu v bistvu dalo zanemarljiv pomen, zlasti ker razlike med besednima znakoma spornih znamk ne nasprotujejo ugotovitvi, do katere je prišlo s primerjavo vidnega vtisa teh znamk.

71

Treba je torej ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje v tem primeru v nasprotju s trditvami pritožnice pri ugotavljanju obstoja verjetnosti zmede med spornima znamkama pravilno uporabilo pravilo o celoviti presoji, kot je določeno s sodno prakso Skupnosti, navedeno v točkah od 59 do 62 te sodbe.

72

Zato ni res, kot zatrjuje pritožnica, da je Sodišče prve stopnje, daleč od tega, da bi ravnalo v skladu s to sodno prakso, popačilo dejstva in dokaze iz spisa.

73

Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo, s katero pritožnica ugovarja opredelitvi španskega potrošnika olivnega olja, ki jo je dalo Sodišče prve stopnje, ugotoviti, da je njegova analiza v zvezi s tem v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča na tem področju.

74

Kot je Sodišče prve stopnje upravičeno navedlo v točki 107 izpodbijane sodbe, ima zaznava povprečnega potrošnika glede zadevnih proizvodov in storitev odločilno vlogo pri celoviti presoji verjetnosti zmede (zgoraj navedeni sodbi SABEL, točka 23, in Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 25), povprečni potrošnik zadevnih proizvodov pa se za namene celovite presoje obravnava kot normalno obveščen in razumno pozoren ter preudaren, vendar se njegova pozornost lahko spreminja glede na kategorijo zadevnih proizvodov in storitev (zgoraj navedena sodba Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 26).

75

Ob upoštevanju teh načel je namreč Sodišče prve stopnje v točkah 108 in 109 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je olivno olje v Španiji proizvod široke potrošnje, ki se večinoma kupuje v trgovinah z velikimi prodajnimi površinami ali kjer so proizvodi razdeljeni po oddelkih, in da zato potrošnika še bolj vodi vidni vtis znamke, ki jo išče.

76

Sodišče prve stopnje je torej lahko v točkah 109 in 110 izpodbijane sodbe upravičeno ugotovilo, da v teh okoliščinah figurativni element spornih znamk pridobi večji pomen, kar poveča verjetnost zmede med njima, in da so njuni znaki težje ločljivi, saj – kot je Sodišče že imelo priložnost pojasniti (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi UUNT proti Shaker, točka 35, in Nestlé proti UUNT, točka 34 in navedena sodna praksa) – povprečni potrošnik znamko zaznava kot celoto in se ne ukvarja s preučevanjem njenih posameznih podrobnosti.

77

V zvezi s trditvami pritožnice zoper ugotovitev Sodišča prve stopnje glede pozornosti povprečnega potrošnika je treba opozoriti, da se nanašajo izključno na dejanske elemente.

78

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče prve stopnje edino pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja – razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz predloženih mu podatkov v spisu – in za presojo teh dejstev. Presoja dejanskega stanja, razen pri izkrivljanju predloženih dokazov, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (glej sodbo z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Henkel proti UUNT, C-456/01 P in C-457/01 P, Recueil, str. I-5089, točki 41 in 56, in sodbo z dne v zadevi Develey proti UUNT, C-238/06 P, ZOdl., str. I-9375, točka 97).

79

Ker pritožnica v obravnavani zadevi ni dokazala nikakršnega izkrivljanja dejstev niti ni tega zatrjevala, se ta trditev šteje za očitno nedopustno.

80

Končno je treba ugotoviti, da ni mogoče pritrditi ugovorom pritožnice, da Sodišče prve stopnje s tem, da v izpodbijani sodbi ni upoštevalo niti predhodnega soobstoja spornih znamk v daljšem obdobju na španskem trgu olivnega olja niti njihovega ugleda na njem, ni pravilno presodilo elementa podobnosti med tema znamkama.

81

Čeprav Sodišče prve stopnje dejansko ni obravnavalo teh dveh dejavnikov, to v tej zadevi, kot opozarja generalni pravobranilec v točki 31 sklepnih predlogov, ni imelo odločilnega vpliva na izid, do katerega je navedeno sodišče prišlo v zvezi z ugotavljanjem verjetnosti zmede.

82

Prvič, če ne more biti popolnoma izključeno, da lahko soobstoj dveh znamk na opredeljenem trgu skupaj z drugimi elementi morebiti prispeva k zmanjšanju tveganja zmede med tema znamkama v očeh upoštevne javnosti, pa morajo hkrati biti izpolnjeni še nekateri pogoji. Kot meni generalni pravobranilec v točkah 28 in 29 sklepnih predlogov, verjetnosti zmede lahko ne bi bilo zlasti ob „nemotenem“ soobstoju spornih znamk na zadevnem trgu.

83

Vendar pa iz spisa izhaja, da v tem primeru soobstoj znamk La Española in Carbonell sploh ni bil „nemoten“, saj je vprašanje o podobnosti med znamkama obeh družb že več let pred nacionalnimi sodišči.

84

Na drugem mestu je v zvezi s trditvijo glede ugleda ustrezno takoj pojasniti, da je treba pri ugotavljanju, ali podobnost blaga, ki ga znamki označujeta, zadostuje za nastanek verjetnosti zmede, upoštevati sloves prejšnje znamke, v tem primeru znamke Carbonell (glej v tem smislu sodbo z dne 29. septembra 1998 v zadevi Canon, C-39/97, Recueil, str. I-5507, točka 24). V obravnavanem primeru se pritožnica torej ne more sklicevati na znamko La Española na španskem trgu olivnega olja, kar je neuspešno storila že na prvi stopnji, ko je hotela dokazati, da med spornima znamkama ni verjetnosti zmede, saj je gotovo, da je novejša od znamke Carbonell. Poleg tega pritožnica glede slovesa te znamke ni jasno izrazila, kako bi lahko Sodišče prve stopnje, če bi upoštevalo ta element, dalo znamki La Española večji razlikovalni pomen in hkrati izključilo obstoj verjetnosti zmede med znamkama.

85

V teh okoliščinah je treba te trditve zavrniti kot neupoštevne.

86

Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev je razvidno, da noben pritožbeni razlog ni bil sprejet, zaradi česar je treba pritožbo zavrniti.

87

UUNT v pisnih stališčih poleg odgovorov na pritožbene razloge navaja stališča glede ugovorov nedopustnosti, ki jih je Sodišče prve stopnje zavrnilo, in Sodišču predlaga, naj se glede tega opredeli, ob upoštevanju, da bi ta vprašanja lahko vplivala na obrambo tega organa v nekaterih nerešenih zadevah, v katerih odloča Sodišče.

88

UUNT predvsem trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 63(3) Uredbe št. 40/94, ker mu ta ne dovoljuje sprejetja odločbe z izidom, ki ni v skladu z izidom izpodbijane odločbe odbora za pritožbe, kot je to storilo v izpodbijani sodbi.

89

Dalje, po mnenju UUNT bi moralo Sodišče prve stopnje dokumentacijo, predloženo na prvi stopnji, razglasiti za nedopustno, ker bi v skladu s členom 74 Uredbe št. 40/94 morala biti predložena pred odborom za pritožbe.

90

V okoliščinah obravnavane zadeve bi UUNT za izpodbijanje ugotovitev Sodišča prve stopnje moral bodisi vložiti pritožbo proti izpodbijani sodbi bodisi nasprotno pritožbo, če ta dejstva niso bila zatrjevana v pritožbi.

91

Čeprav se UUNT ni pritožil zoper izpodbijano sodbo, je treba vseeno preučiti, ali bi ti ugovori lahko bili predmet nasprotne pritožbe.

92

V zvezi s tem je treba spomniti, da je pogoj za opredelitev trditve kot nasprotne pritožbe v skladu s členom 117(2) Poslovnika, da stranka, ki se nanjo sklicuje, z njo zahteva celotno ali delno razveljavitev izpodbijane sodb iz razloga, ki ni naveden v pritožbi. Da bi se ugotovilo, ali gre v obravnavani zadevi za tak primer, je treba preučiti besedilo, namen in sobesedilo zadevnega dela odgovora na pritožbo, ki ga je vložil UUNT (sodba z dne 10. julija 2008 v zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impali, C-413/06 P, ZOdl., str. I-4951, točka 186).

93

Vendar je v tem primeru po eni strani jasno, da UUNT v svojem odgovoru na tožbo ni uporabil izraza „nasprotna pritožba“, ampak navaja svoje trditve v sklepnih ugotovitvah z namenom, da bi Sodišče pojasnilo razlago določb Uredbe št. 40/94. Po drugi strani pa UUNT od Sodišča ne zahteva razveljavitve izpodbijane sodbe.

94

V teh okoliščinah je treba skleniti, da navedene ugotovitve ne pomenijo nasprotne pritožbe in da se torej Sodišču v zvezi s tem ni treba izreči.

95

V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Družba Koipe je predlagala, naj se pritožnici, ker s predlogi ni uspela, naloži plačilo stroškov družbe Koipe. Ker UUNT ni predlagal, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, se mu naloži plačilo njegovih stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: