19.2.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 55/25

—

na podlagi člena 264 PDEU razglasi ničnost odločbe Komisije, ki jo je sprejel njen računovodja – dopis z dne 8. oktobra 2010, referenca: BUDG/C5/MG s737983, v delu, v katerem se zahteva, da mora finančno garancijo dati banka z dolgoročno bonitetno oceno „AA“;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

—

V skladu s členom 296 PDEU morajo biti vsi akti, vključno z odločbami, obvezno obrazloženi. Odločba, sprejeta 8. oktobra 2010 glede zahteve v zvezi z bonitetno oceno banke, ki bo dala garancijo, ni obrazložena.

—

Glede na to, kako visoka bonitetna ocena se zahteva, bi bilo zadevno zahtevo treba obrazložiti. To velja še toliko bolj, ker gre za izvajanje diskrecijske pravice, v zvezi s katero je zahteva po obrazložitvi večja kot v primerih izvajanja vezanih pooblastil.

—

V odločbi prav tako ni navedena nobena določba prava Skupnosti (niti zgolj interna), na kateri bi lahko temeljila ta zahteva. Zaradi neobstoja obrazložitve je treba odločbo v tem delu razglasiti za nično.

—

V skladu s členom 85 Uredbe (ES, EURATOM) št. 2342/2002 se rok plačila podaljša, če „za zavarovanje pravic Skupnosti dolžnik predloži finančno zavarovanje, ki pokriva neporavnani dolg tako za znesek glavnice kot obresti in ki ga računovodja institucije sprejme“. Interesi, ki naj bi se ščitili z navedenim zavarovanjem, so torej pravice Skupnosti, v obravnavanem primeru pravica prejeti dolgovane zneske.

—

Garancija na prvi poziv, ki jo da kreditna institucija, po modelu, ki ga zahteva Komisija, je primeren in ustrezen način zavarovanja plačila dolgovanih zneskov. Tako celoten portugalski sodni sistem (in na splošno tudi sistemi drugih držav Evropske unije) sprejema zagotovitev bančne garancije za različne namene, vključno za odlog izvršbe sodnih odločb.

—

V obravnavanem primeru bi garancijo, ki jo predlagata tožeči stranki (in ki jo Komisija ni sprejela) dala Banco Comercial Português, S.A., ki je kreditna institucija s sedežem v Evropski uniji in za katero veljajo pravila glede nadzora in konsolidacije, ki so jih opredelile institucije Skupnosti. Zato se ne zdi utemeljeno, da se za zavarovanje pravic Skupnosti zavrača možnost, da garancijo da navedena banka, in da se zahteva, da jo da banka z dolgoročno bonitetno oceno „AA“.

—

K temu je treba dodati še splošno znane trenutne okoliščine, in sicer da je sprememba bonitetne ocene Portugalske republike nedavno vplivala tudi na bonitetne ocene portugalskih bank. Tako trenutno ni banke s sedežem na Portugalskem, ki bi izpolnjevala merilo bonitetne ocene (dolgoročna „AA“), ki se zahteva v odločbi Komisije.

—

Tako odločba Komisije ne izpolnjuje merila nujnosti (ki je pomemben vidik načela sorazmernosti), saj je Komisija med mogočimi ukrepi izbrala tistega, ki v trenutnih okoliščinah najbolj posega v interese tožečih strank.

—

Tako obstaja jasno nesorazmerje med zahtevo Komisije (garancija, ki jo da banka z dolgoročno bonitetno oceno „AA“) in ciljem, ki naj bi se mu sledilo (zavarovanje pravice Komisije do plačila zneskov), tako da je treba odločbo Komisije v tem delu razglasiti za nično,