Neposredni učinek prava Evropske unije

 

POVZETEK:

Sodba Sodišča Evropske unije, Van Gend en Loos proti Nizozemski davčni upravi – temeljno načelo neposrednega učinka

KAJ TA SODBA UGOTAVLJA?

• Sodišče Evropske unije (Sodišče) v svoji sodbi potrjuje neposredni učinek prava Evropske unije (EU).
• V sodbi je navedeno, da zakonodaja EU ne ustvarja le obveznosti za države članice EU, ampak tudi pravice za posameznike. Posamezniki lahko torej izkoristijo te pravice in se neposredno sklicujejo na pravo EU pred nacionalnimi in evropskimi sodišči ne glede na to, ali obstaja preizkus nacionalnega prava (tj. kadar po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva).

KLJUČNE TOČKE

Horizontalni in vertikalni neposredni učinek

Obstajata dva vidika neposrednega učinka: vertikalni vidik in horizontalni vidik.

• Vertikalni neposredni učinek ima posledice v zvezi z odnosi med posamezniki in državo. To pomeni, da se posamezniki lahko sklicujejo na določbo prava EU v razmerju do države.
• Horizontalni neposreden učinek ima posledice v zvezi z odnosi med posamezniki. To pomeni, da se posameznik lahko sklicuje na določbo prava EU v razmerju z drugim posameznikom.
• Glede na vrsto zadevnega dejanja je Sodišče sprejelo bodisi popoln neposredni učinek (tj. horizontalni neposredni učinek in vertikalni neposredni učinek) bodisi delni neposredni učinek (omejen na vertikalni neposredni učinek).

Neposredni učinek in primarno pravo

• Kar zadeva primarno pravo, je Sodišče v sodbi Van Gend en Loos vzpostavilo načelo neposrednega učinka. Vendar je za to določilo pogoj, da morajo biti obveznosti natančne, jasne in brezpogojne, ter da ne smejo zahtevati dodatnih ukrepov, tj. niti nacionalnih niti evropskih.
• V sodbi Becker je Sodišče zavrnilo neposredni učinek, če imajo države pravico do proste presoje glede izvajanja zadevne določbe, pa četudi minimalno. V zadevi Kaefer in Procacci proti francoski državi je Sodišče potrdilo, da je bila zadevna določba brezpogojna, ker državam članicam ne dopušča diskrecijske pravice in ima zato neposreden učinek.

Neposredni učinek in sekundarno pravo

Načelo neposrednega učinka se nanaša tudi na akte sekundarne zakonodaje, to je akte, ki jih sprejmejo institucije EU, kot so uredbe, direktive in sklepi, ki izhajajo iz načel in ciljev, določenih v pogodbah. Vendar je uporaba neposrednega učinka odvisna od vrste akta.

• Uredbe se neposredno uporabljajo v državah članicah, kot je določeno v 288. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, in imajo torej neposredni učinek. Vendar pa v skladu s splošnimi načeli to velja samo pod pogojem, da so pravila dovolj jasna, natančna in pomembna za položaj posamezne stranke (neposredni učinek, pojasnjen s sodbo sodišča Politi proti Ministero delle finanze).
• Direktive so akti, naslovljeni na države članice, ki jih je treba prenesti v nacionalno zakonodajo. Vendar v nekaterih primerih Sodišče priznava neposredni učinek direktiv za zaščito pravic posameznikov. Zato je Sodišče v sodbi Van Duyn proti notranjemu ministrstvu določilo, da ima direktiva neposreden učinek, če so njene določbe brezpogojne ter dovolj jasne in natančne in če država članica direktive ni prenesla v zakonodajo. Vendar ima lahko samo neposreden vertikalni učinek – države članice so dolžne izvajati direktive, vendar se država članica ne sme sklicevati na direktive proti posamezniku (glej sodboRatti).
• Sklepi imajo lahko neposreden učinek, če se v njih kot naslovniku nanašajo na državo članico. Sodišče torej priznava le neposredni vertikalni učinek (sodba Hansa Fleisch v Landrat des Kreises Schleswig-Flensburg).
• Mednarodni sporazumi. Sodišče je v sodbi Demirel v Stadt Schwäbisch Gmünd priznalo neposredni učinek nekaterih sporazumov na podlagi enakih meril, kot so opredeljena v zadevi Van Gend en Loos.
• Mnenja in priporočila niso pravno zavezujoča. Posledično nimajo neposrednega učinka.

OZADJE

Neposredni učinek je poleg primarnosti prava EU (znano tudi kot prevlada prava EU) temeljno načelo prava EU.

GLAVNI DOKUMENT

Sodba z dne 5. februarja 1963, NV Algemene Transport-en Expeditie Onderneming van Gend en Loos proti Nizozemski upravi za notranje prihodke, C-26/62, ECLI:EU:C:1963:1.

POVEZANI DOKUMENTI

Sodba z dne 10. novembra 1992, Hansa Fleisch Ernst Mundt GmbH & Co. KG proti Landrat des Kreises Schleswig-Flensburg, C-156/91, ECLI:EU:C:1992:423.

Sodba z dne 12. decembra 1990, Peter Kaefer in Andréa Procacci proti francoski državi, združeni zadevi C-100/89 and C-101/89, ECLI:EU:C:1990:456.

Sodba z dne 30. septembra 1987, Meryem Demirel proti Stadt Schwäbisch Gmünd, C-12/86, ECLI:EU:C:1987:400.

Sodba z dne 19. januarja 1982, Ursula Becker proti Finanzamt Münster-Innenstadt, C-8/81, ECLI:EU:C:1982:7.

Sodba z dne 5. aprila 1979, kazenski postopek proti Tulliu Rattiju, C-148/78, ECLI:EU:C:1979:110.

Sodba z dne 4. decembra 1974, Yvonne van Duyn proti Ministrstvu za notranje zadeve, C-41-74, ECLI:EU:C:1974:133.

Sodba z dne 14. decembra 1971, Politi s.a.s. proti Ministrstvu za finance Italijanske republike, C-43/71, ECLI:EU:C:1971:122.

Zadnja posodobitev 25.11.2022