1.

Ali za utemeljenost odškodninskega zahtevka na podlagi člena 82(1) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (splošna uredba o varstvu podatkov, v nadaljevanju: Uredba 2016/679) (1) zadostuje, da je bila kršena določba te uredbe, katere namen je varstvo osebe, ki uveljavlja zahtevek, ali je poleg kršitve teh določb treba, da je osebi, ki uveljavlja zahtevek, nastala tudi škoda?

2.

Ali je na podlagi prava Unije pogoj za utemeljenost odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo na podlagi člena 82(1) Uredbe 2016/679, da je nastala dovolj huda škoda?

3.

Zlasti: ali za utemeljenost odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo na podlagi člena 82(1) Uredbe 2016/679 zadostuje da se oseba, ki uveljavlja zahtevek, boji, da so njeni osebni podatki zaradi kršitev določb te uredbe prišli v posest tretje osebe, ne da bi bilo to mogoče zanesljivo ugotoviti?

4.

Ali je v skladu s pravom Unije, če nacionalno sodišče pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi člena 82(1) Uredbe 2016/679 po analogiji uporabi merila iz člena 83(2), drugi stavek, te uredbe, ki na podlagi njegovega besedila veljajo le za upravne globe?

5.

Ali je treba višino odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo v skladu s členom 82(1) Uredbe 2016/679 določiti tudi tako, da se z višino prisojenega zahtevka doseže odvračilni učinek in/ali prepreči „komercializacija“ kršitev (preračunljivo sprijaznjenje z upravnimi globami in plačili odškodnine)?

6.

Ali je v skladu s pravom Unije, če se pri določitvi višine odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo v skladu s členom 82(1) Uredbe 2016/679 hkrati upoštevajo kršitve nacionalnih določb, katerih namen je varstvo osebnih podatkov, pri katerih pa ne gre za delegirane ali izvedbene akte, sprejete v skladu s to uredbo, in pravo države članice, ki natančneje določa pravila te uredbe?