This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62010CN0624
Case C-624/10: Action brought on 21 December 2010 — European Commission v French Republic
Zadeva C-624/10: Tožba, vložena 21. decembra 2010 – Evropska komisija proti Francoski republiki
Zadeva C-624/10: Tožba, vložena 21. decembra 2010 – Evropska komisija proti Francoski republiki
UL C 72, 5.3.2011, p. 16–16
(BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
- Date of document:
- 21/12/2010
- Author:
- Sodišče
- Form:
- Pravosodne informacije
- Authentic language:
- francoščina
- EUROVOC descriptor:
|
5.3.2011 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 72/16 |
Tožba, vložena 21. decembra 2010 – Evropska komisija proti Francoski republiki
(Zadeva C-624/10)
2011/C 72/28
Jezik postopka: francoščina
Stranki
Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnik: M. Afonso, zastopnik)
Tožena stranka: Francoska republika
Predloga tožeče stranke
|
— |
Ugotovi naj se, da Francoska republika, s tem da je v naslovu IV upravnih navodil št. 105 z dne 23. junija 2006 (3 A-9-06) določila upravno toleranco, ki odstopa od postopka obrnjene davčne obveznosti DDV in je med drugim vključila, da prodajalec ali izvajalec storitev s sedežem zunaj Francije določi davčnega respondenta, ni izpolnila obveznosti iz Direktive DDV, zlasti iz njenih členov 168, 171, 193, 194, 204 in 214; |
|
— |
Francoski republiki naj se naloži plačilo stroškov. |
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Komisija v tožbi poudarja, da je francoska zakonodaja, ki odstopa od postopka obrnjene davčne obveznosti DDV, v nasprotju s pravom Evropske unije.
Prvič, davčni zavezanci, ki želijo koristiti ugodnost, uvedeno v izreku naslova IV upravnih navodil 3 A-9-06, morajo določiti davčnega zastopnika, to pa ni v skladu s členom 204 Direktive DDV. Ta člen omogoča državam članicam, da določijo tako obveznost samo v primeru, kadar z državo, v kateri ima davčni zavezanec sedež, ne obstaja noben pravni instrument o pravni pomoči na področju posrednih davkov, podobno temu, ki je določen v pravu Unije.
Drugič, upravna toleranca je prav tako odvisna od obveznosti prodajalca, da se identificira za namene DDV v Franciji, kar ni v skladu s členom 214(1) Direktive DDV. Iz te določbe je razvidno, da obveznost identifikacije za namene DDV ne zadeva davčnih zavezancev, ki na ozemlju države članice, kjer nimajo sedeža, ne opravljajo dobav blaga ali storitev, za katere velja postopek obrnjene davčne obveznosti za stranko, zlasti ob uporabi člena 194 Direktive DDV.
Tretjič in zadnjič, izrek predvideva, da se odbitni DDV naloži prodajalcu ali ponudniku storitev na DDV, pobranega od ene ali več strank. To ni v skladu z določbami členov 168 in 171 Direktive DDV, na podlagi katerih je treba kompenzacijo med odbitnim DDV in pobranim DDV opraviti na ravni vsakega zavezanca. Taka določba, ki odstopa, poleg tega ne more temeljiti na členu 11 te direktive.
