EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 19.6.2024

COM(2024) 600 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKI CENTRALNI BANKI, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU, ODBORU REGIJ IN EVROPSKI INVESTICIJSKI BANKI

Evropski semester 2024 – pomladanski sveženj

1. UVOD

EU je v zadnjih petih letih pokazala visoko stopnjo gospodarske in socialne odpornosti na velike šoke, zlasti zaradi usklajenega odziva politike. EU in njene države članice so se uspešno soočile s socialno-ekonomskimi posledicami pandemije COVID-19, vojaške agresije Rusije proti Ukrajini ter s tem povezanim dvigom cen energije in zvišanjem inflacije. Čeprav je gospodarstvo EU po pandemiji močno okrevalo, so posledice energetske krize, ki jih je povzročila vojaška agresija Rusije, v letu 2023 povzročile izrazito upočasnitev. Rast naj bi se v tem in naslednjem letu postopno okrepila. Evropski semester za usklajevanje ekonomskih in socialnih politik je podprl odzive politike, katerih cilj je zagotoviti trajnostno okrevanje ter zeleni in digitalni prehod, hkrati pa okrepiti odpornost EU. V semestru je bilo opredeljeno, katere posebne reforme in naložbe potrebujejo države članice, da se soočijo z dolgotrajnimi in novimi izzivi, usmerjal pa je tudi njihove odzive na krizo zaradi COVID-19 ter šoke na področju oskrbe z energijo in cen energije. Specifična priporočila za države, ki jih je predlagala Komisija in potrdil Svet v sklopu evropskega semestra, so bila podlaga za načrtovanje programov v okviru kohezijske politike ter za nacionalne načrte za okrevanje in odpornost, vključno s poglavji REPowerEU, ki so jih države članice pripravile v okviru instrumenta NextGenerationEU, da bi se soočile s prej omenjenimi izzivi. Poleg tega je semester še vedno ključnega pomena za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic in doseganje krovnih ciljev EU za leto 2030 glede delovnih mest, spretnosti in zmanjševanja revščine.

Evropski semester je omogočil, da instrumenti financiranja EU ciljno in učinkovito podpirajo cilje politike EU. Trenutno izvajanje mehanizma za okrevanje in odpornost, vključno z uvedbo namenskih poglavij REPowerEU v nacionalne načrte za okrevanje in odpornost, instrument za tehnično podporo in uporaba sredstev kohezijske politike imajo še naprej ključno vlogo pri oblikovanju programov reform in naložb v vseh državah članicah. Kot je določeno v letnem pregledu trajnostne rasti, se v ciklu evropskega semestra 2024 preučujejo dopolnjevanje in sinergije med različnimi instrumenti financiranja EU ter reformnimi in naložbenimi ukrepi držav članic, ocenjeno pa je tudi trenutno izvajanje načrtov za okrevanje in odpornost ter programov kohezijske politike. V okviru mehanizma za okrevanje in odpornost je bilo doslej državam članicam izplačanih več kot 240 milijard EUR v obliki nepovratnih sredstev in posojil, kar je 37 % vseh razpoložljivih sredstev. Poleg tega je bilo od začetka pandemije COVID-19 iz skladov kohezijske politike izplačanih več kot 256 milijard EUR. Kot je razvidno iz letošnjih poročil o državah, so ti instrumenti in drugi programi financiranja EU podprli okrevanje EU za bolj zeleno, digitalno, pravičnejšo in odpornejšo prihodnost z ustvarjanjem delovnih mest, večjo konkurenčnostjo, makroekonomsko stabilnostjo ter teritorialno in socialno kohezijo. Poleg tega ta cikel semestra zagotavlja smernice za prihodnji vmesni pregled programov kohezijske politike. Vključuje poziv k izkoriščanju priložnosti, ki jih ponuja pobuda platforme za strateške tehnologije za Evropo (STEP), da bi se podprl razvoj proizvodnih zmogljivosti na področju kritičnih tehnologij in hkrati spodbujali enaki konkurenčni pogoji.

EU je odločena sprejeti nadaljnje ukrepe za zagotovitev svoje dolgoročne konkurenčnosti, blaginje in vodilne vloge na svetovnem prizorišču ter okrepitev svoje odprte strateške avtonomije. EU in njene države članice imajo trdne temelje, na katerih lahko gradijo: visokokvalificirane delavce, odličnost na področju raziskav, kakovostno infrastrukturo, trdno proizvodno bazo v ključnih sektorjih, močan storitveni sektor, visoko razvite sisteme socialnega varstva ter celovito strategijo za zeleni in digitalni prehod. Poleg tega so štiri svoboščine enotnega trga močno gonilo konvergence in rasti, ki spodbuja visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter enake konkurenčne pogoje. Ekonomska konvergenca je zlasti očitna v 13 državah članicah, ki so se EU pridružile od leta 2004 in so doživele izjemen, neprekinjen gospodarski in socialni napredek, ki je odporen na velike krize, ki jih je prestala EU 1 . Kljub temu se gospodarstvo EU sooča z izzivi za svojo konkurenčnost, in sicer z nizko rastjo produktivnosti, ki jo krepita šibka naložbena dinamika ter vztrajno veliko pomanjkanje delovne sile in spretnosti. Obstaja tudi veliko možnosti za nadaljnjo navzgor usmerjeno ekonomsko in socialno konvergenco, in sicer tako med državami članicami kot znotraj njih. EU bo še naprej reševala strukturne izzive, ki ovirajo njeno konkurenčnost in odpornost. To zahteva poglobitev enotnega trga v vseh štirih razsežnostih, dobro usmerjene naložbe na ravni EU ter nacionalni in regionalni ravni pa tudi ambiciozen program reform. Poleg analize, ki jo je predložila Komisija 2 , so v poročilu na visoki ravni, ki ga je pripravil Enrico Letta 3 , predstavljeni konkretni predlogi za razpravo o prihodnosti enotnega trga na ključnih prednostnih področjih 4 . Nadaljnje smernice bo zagotovilo poročilo na visoki ravni o konkurenčnosti EU, ki ga bo pripravil Mario Draghi. Komisija v tem pomladanskem svežnju analizira in predlaga specifična priporočila za države, da bi odpravila glavna ozka grla in vzpostavila prave pogoje za povečanje konkurenčnosti, hkrati pa te ukrepe uskladila s prizadevanji EU za doseganje ciljev trajnostnega razvoja ZN.

2. REVIDIRANI OKVIR EKONOMSKEGA UPRAVLJANJA 

Revidirana zakonodaja o reformi okvira ekonomskega upravljanja EU je začela veljati 30. aprila 2024 5 . Reforme obravnavajo pomanjkljivosti prejšnjega okvira, da bi bil preprostejši, preglednejši in učinkovitejši ter z večjo nacionalno odgovornostjo in boljšim izvrševanjem. Cilj reformiranega okvira je okrepiti vzdržnost dolga s postopno konsolidacijo javnih financ in hkrati zaščititi javne naložbe. Reformirani okvir spodbuja trajnostno in vključujočo rast v vseh državah članicah z reformami in naložbami, tudi na strateških področjih, kot so zeleni in digitalni prehod, socialna in ekonomska odpornost ter izvajanje evropskega stebra socialnih pravic, energetska varnost in krepitev obrambnih zmogljivosti. Reformirani okvir bo v celoti vključen v evropski semester. Od držav članic se pričakuje, da bodo pripravile srednjeročne fiskalno-strukturne načrte, v katerih bodo določile gibanje odhodkov ter prednostne reforme in naložbe za prihodnja štiri leta, kar bo predstavljalo središče novega okvira. Verodostojnost novega okvira bo podprta z vključenostjo nacionalnih parlamentov in drugih nacionalnih deležnikov, vključno z neodvisnimi fiskalnimi institucijami in socialnimi partnerji, zlasti pri pripravi načrtov. Ta proces bi moral okrepiti nacionalno odgovornost, saj bo državam članicam zagotovil večji manevrski prostor pri oblikovanju njihovih fiskalnih prilagoditvenih poti ter določanju reformnih in naložbenih zavez v skladu s skupnimi prednostnimi nalogami EU in potrebnimi naložbami v evropske javne dobrine. Države članice bodo predložile letna poročila o napredku, da se olajšata učinkovitejše spremljanje in izvrševanje izvajanja svojih zavez.

Komisija sodeluje z državami članicami, da bi zagotovila pravočasno predložitev, oceno in potrditev prvega sklopa srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtov. Komisija naj bi 21. junija državam članicam zagotovila smernice glede zahtev po informacijah za načrte in naslednja letna poročila o napredku. Državam članicam bo po potrebi poslala numerične smernice o fiskalnih prilagoditvah (referenčno smer in tehnične informacije). Na podlagi teh smernic bodo imele države članice in Komisija tehnične dialoge za pomoč pri pripravi načrtov. Države članice bi morale svoje prve srednjeročne fiskalno-strukturne načrte predložiti jeseni. Zakonski rok je 20. september, razen če se država članica in Komisija dogovorita o podaljšanju tega roka za razumno obdobje. Da bi se zagotovilo, da bodo proračuni za leto 2025 prvi korak pri izvajanju srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtov, in da bi se zagotovilo popolno izvajanje od leta 2025, bodo srednjeročni fiskalno-strukturni načrti ocenjeni skupaj z osnutki proračunskih načrtov za države članice euroobmočja, ki jih je treba predložiti do 15. oktobra.

Specifična priporočila za države, vključno s tistimi, ki jih je Komisija predlagala v tem pomladanskem svežnju, močno podpirajo reformne in naložbene zaveze, ki bodo določene v srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtih držav članic. V načrtih bo pojasnjeno, kako nameravajo države članice zagotoviti izvajanje reform in naložb v odziv na glavne izzive, opredeljene v okviru evropskega semestra, in skupne prednostne naloge EU. Ko država članica predloži sklop reformnih in naložbenih zavez, na katerih temelji podaljšanje prilagoditvenega obdobja za največ tri leta, bi morale te zaveze zagotoviti trajnostno izboljšanje potenciala gospodarstva zadevne države članice za rast in odpornost, podpirati vzdržnost javnih financ, zagotavljati trajne javne naložbe ter obravnavati ustrezna specifična priporočila za države in skupne prednostne naloge Unije.

3. KLJUČNI CILJI ZA SPECIFIČNA PRIPOROČILA ZA DRŽAVE ZA LETO 2024

Poročila o državah za leto 2024 celovito analizirajo gospodarski in socialni razvoj držav članic ter zagotavljajo pregled njihove konkurenčnosti. V njih so opredeljeni ključni nerešeni izzivi, ki zahtevajo nadaljnje ukrepe politike s poudarkom na konkurenčnosti. Vsebujejo tudi posodobljeno oceno napredka pri izvajanju preteklih specifičnih priporočil za države, evropskega stebra socialnih pravic in povezanih ciljev EU za leto 2030 za zaposlovanje, spretnosti in zmanjšanje revščine ter ciljev trajnostnega razvoja. V poročilih je prav tako ocenjeno trenutno izvajanje načrtov za okrevanje in odpornost, vključno z njihovimi poglavji REPowerEU, in programov kohezijske politike, pri čemer je opisano, kako se ti instrumenti medsebojno dopolnjujejo. Poleg tega poročila določajo ključne prednostne naloge za vmesni pregled programov kohezijske politike.

Na podlagi analize iz poročil o državah je namen priporočil Komisije za specifična priporočila za države okrepiti konkurenčnost držav članic. Države članice so pozvane, naj hitro ukrepajo in zagotovijo pravočasno izvajanje programov kohezijske politike ter reform in naložb iz svojih načrtov za okrevanje in odpornost, vključno s tistimi iz poglavij REPowerEU. Kljub stalnemu napredku se nekatere države članice soočajo z velikimi zamudami in resnimi težavami, ki zahtevajo hitro ukrepanje. V specifičnih priporočilih za države so še naprej opredeljeni izzivi, ki so v načrtih za okrevanje in odpornost obravnavani le delno ali sploh ne. Hkrati so se pojavili novi izzivi in prednostne naloge politike, obstoječi pa so postali še izrazitejši glede njihovega vpliva na konkurenčnost, zaradi česar morajo države članice sprejeti dodatne ukrepe politike. V zvezi s tem naj bi države članice reforme in naložbe vključile v svoje prihodnje srednjeročne fiskalno-strukturne načrte 6 , da bi med drugim podprle morebitno podaljšanje prilagoditvenega obdobja. Poleg tega je vmesni pregled programov kohezijske politike priložnost za pregled izzivov in ranljivosti, ki so po odobritvi zadnjih programov postali vidnejši.

Specifična priporočila za države za vsako državo članico zajemajo:

1.priporočilo o fiskalni politiki, ki po potrebi vključuje strukturne reforme z vplivom na javne finance;

2.priporočilo o izvajanju načrta za okrevanje in odpornost ter programov kohezijske politike ob upoštevanju tveganj za posamezne države v zvezi z izvajanjem, ki vključuje smernice za vmesni pregled programov kohezijske politike,

3.ter po potrebi dodatna priporočila o nerešenih in/ali nastajajočih izzivih, ki se osredotočajo na izboljšanje konkurenčnosti.

4. PREOSTALI PRIHODNJI IZZIVI

4.1 Makroekonomska stabilnost

Gospodarska rast EU naj bi se v letu 2024 postopoma povečevala, čeprav neenakomerno po državah članicah. Močna rast BDP v obdobju 2021–2022, ki jo je spremljala visoka inflacija, je privedla do izrazitega zmanjšanja deležev javnega dolga v BDP. To zmanjšanje naj bi se upočasnilo zaradi nižje inflacije in zmerne rasti. Po upočasnitvi v letu 2023 naj bi se rast BDP postopno okrepila, in sicer na 1,0 % v letu 2024 in 1,6 % v letu 2025. Na zunanji ravni je opazen padec cen energije v letu 2023 izboljšal stanje na tekočih računih v Evropi. Komisija je v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji v devetih državah članicah ugotovila ranljivosti, povezane z makroekonomskimi ali čezmernimi neravnotežji. V okviru 2 so povzete ugotovitve o makroekonomskih neravnotežjih v državah članicah.

Pospešitev dokončanja bančne unije in napredek pri uniji kapitalskih trgov bosta dodatno zaščitila finančno stabilnost ter sta bistvenega pomena za financiranje dvojnega zelenega in digitalnega prehoda ter spodbujanje konkurenčnosti. Bančni sistem EU je trden, kar potrjujejo rezultati najnovejših obremenitvenih testov Evropskega bančnega organa in Evropske centralne banke. Vendar so obeti za finančni sistem EU zahtevnejši zaradi možnosti višjih stroškov financiranja, nižjih prihodkov od obresti, počasnejše rasti posojil in skromne gospodarske rasti. Dokončanje bančne unije, tudi z uvedbo skupnega sistema jamstva za vloge, je ključna prednostna naloga za doseganje večje finančne stabilnosti in podporo ustreznemu financiranju gospodarstva EU. Da bi se zadostilo znatnim finančnim potrebam, povezanim z zelenim in digitalnim prehodom, ter spodbudile inovacije in konkurenčnost, morajo tržne možnosti financiranja dopolnjevati bančno financiranje ter nujno postati širše in zlahka dostopne v Evropi. Povečanje produktivnosti, odpornosti in konkurenčnosti gospodarstva EU je odvisno od povezanih, globokih in likvidnih kapitalskih trgov, ki lahko čim bolje izkoristijo prihranke Evropejcev ter učinkoviteje dodelijo kapital, tudi inovativnim zagonskim podjetjem in podjetjem v razširitveni fazi. Komisija v skladu z nedavnimi sklepi Evropskega sveta in izjavo Euroskupine še naprej pripravlja ukrepe za vzpostavitev resnično enotnega kapitalskega trga v korist državljanov in podjetij po vsej Uniji.

Leto 2024 pomeni leto prehoda za usklajevanje fiskalnih politik v EU z začetkom veljavnosti revidiranega okvira ekonomskega upravljanja. Kriza zaradi COVID-19, začasna rast cen energije in potreben odziv politike so v zadnjih letih prispevali k znatnemu povečanju javnega dolga v več državah članicah. Fiskalno podporo bi bilo treba zdaj zmanjšati, da bi se dolg začel zmanjševati ali ohranil na preudarni ravni. Priporočila Sveta iz julija 2023 za leto 2024 vključujejo kvalitativno opredeljene smernice, ki so še vedno veljavne. Preudarne fiskalne politike bi morale za leto 2025 in pozneje zagotoviti, da je rast očiščenih odhodkov 7 skladna z zahtevami glede fiskalne prilagoditve iz novega okvira upravljanja. Konkretno bi morale države članice z javnim dolgom nad 60 % BDP ali primanjkljajem nad 3 % BDP zagotoviti, da bo rast očiščenih odhodkov omejena na stopnjo, ki bo srednjeročno verjetno zmanjšala delež javnega dolga v BDP, hkrati pa primanjkljaj sektorja država znižala pod 3 % BDP in ga srednjeročno ohranila pod to referenčno vrednostjo. Poleg potrebe po ohranjanju preudarne fiskalne strategije je treba ohraniti in po potrebi povečati javne naložbe, da se podprejo dolgoročna rast, socialna in gospodarska odpornost, zeleni in digitalni prehod ter krepitev obrambnih zmogljivosti. Evropska unija je zavezana povečanju svoje splošne obrambne pripravljenosti in zmogljivosti, da bi zadostila svojim potrebam in ambicijam v okviru vse večjih groženj in varnostnih izzivov. Da bi se izboljšal dostop evropske obrambne industrije do javnega in zasebnega financiranja, bo Komisija ukrepala na zahtevo Evropskega sveta, naj preuči vse možnosti za mobilizacijo sredstev.

Komisija Svetu namerava predlagati, naj začne postopke v zvezi s čezmernim primanjkljajem, kot je bilo napovedano v sporočilu o smernicah za fiskalno politiko za leto 2024 8 . V prvem koraku Komisija v okviru tega svežnja predstavlja poročilo, v katerem preučuje razloge za preseganje referenčne vrednosti primanjkljaja 3 % BDP v 12 državah članicah (glej okvir 1). V poročilu je ugotovljeno, da merilo glede primanjkljaja ni izpolnjeno v sedmih državah članicah. To pomeni, da namerava Komisija za te države članice Svetu v juliju predlagati sklepe o ugotovitvi obstoja čezmernega primanjkljaja, in sicer na podlagi mnenja Ekonomsko-finančnega odbora. Naslednji korak v postopku, in sicer priporočila Komisije za priporočila Sveta o odpravi čezmernega primanjkljaja, bo potekal skupaj z mnenji Komisije o osnutkih proračunskih načrtov držav članic euroobmočja. Ta pristop bo zagotovil skladnost med proračunskimi zahtevami v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem in prilagoditveno potjo, določeno v srednjeročnih fiskalno-strukturnih načrtih, če bodo slednji načrti držav članic predloženi pravočasno, kot se zahteva zgoraj. Če načrt ne bo pripravljen do izdaje mnenja Komisije o osnutkih proračunskih načrtov in da bi se preprečila vrzel pri nadzoru v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem, bodo proračunske zahteve v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem temeljile na referenčnih smereh. Ta časovni okvir je izreden in povezan s prehodom na novi okvir, zato ne pomeni precedensa.

Nadaljnja krepitev javnofinančne vzdržnosti javnega pokojninskega sistema ter stroškovne učinkovitosti sistemov zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe glede na staranje prebivalstva ob zagotavljanju ustrezne kakovosti in dostopa bi morala ostati ključni cilj držav članic. Stroški, povezani s staranjem prebivalstva, za EU predstavljajo približno petino BDP in naj bi se srednje- in dolgoročno znatno povišali 10 . Pokojninski in zdravstveni sistemi ter sistemi dolgotrajne oskrbe bi se morali prilagoditi tem izzivom, tudi z ukrepi za spodbujanje udeležbe starejših delavcev na trgu dela, krepitev vzdržnosti pokojninskega sistema ter izboljšanje stroškovne učinkovitosti sistemov zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe.

Uporaba premalo izkoriščenih virov obdavčitve in povečanje izpolnjevanja obveznosti davkoplačevalcev lahko prispevata k zagotavljanju zadostnih davčnih prihodkov za podporo javnim naložbam ter prispevata k doseganju skupnih ciljev politike in zaščiti vzdržnosti javnih financ. Uravnotežena davčna mešanica, ki bo bolj kos izzivom prihodnosti ter bo temeljila tudi na oceni materialnega stanja in distribucijskega vpliva, bo podprla doseganje vključujoče in trajnostne rasti. To vključuje pravično in učinkovito preusmeritev dela davčne obremenitve z obdavčitve dela na okoljsko obdavčitev in periodično obdavčitev premoženja, na primer s krepitvijo načela „onesnaževalec plača“. Učinkovita orodja za boj proti strategijam agresivnega davčnega načrtovanja in boljše izpolnjevanje davčnih obveznosti pomagajo zagotavljati pravično obravnavo davkoplačevalcev, učinkovito financiranje javnih storitev in podporo zasebnim naložbam. Nadaljnja posodobitev in digitalizacija davčnih uprav bi morali dodatno znižati stroške usklajevanja in povečati davčne prihodke.

4.2 Produktivnost

V EU se je rast produktivnosti od začetka 21. stoletja upočasnila, kar so še zaostrile umirjene stopnje naložb po finančni krizi in vse večja vrzel v produktivnosti v primerjavi z drugimi večjimi gospodarstvi. Čeprav stopnje naložb okrevajo, rast produktivnosti v EU zaostaja, zlasti v primerjavi z ZDA. To je posledica manjšega obsega hitro rastočih sektorjev, kot so proizvodnja IKT in digitalne storitve, inovacij, ki niso dovolj razširjene, pomanjkanja naložb v raziskave in inovacije ter stalnega pomanjkanja spretnosti. Poleg tega EU potrebuje poslovno okolje, ki je ugodnejše za inovacije. Za to je treba odpraviti vrsto ozkih grl na regionalni in nacionalni ravni ter ravni EU. EU mora zlasti zmanjšati upravno breme, poskrbeti za enotni trg, ki bo kos izzivom prihodnosti, izboljšati dostop do financiranja in mobilizirati več zasebnega kapitala z dokončanjem bančne unije ter poglobitvijo in povezovanjem naših kapitalskih trgov, povišati raven spretnosti ter podjetjem zagotoviti stabilno regulativno okolje in ugodnejše okolje za poročanje.

Poglobitev enotnega trga je ključnega pomena za povečanje produktivnosti in konkurenčnosti. Popolnoma povezan trg ustvarja ugodno okolje, v katerem lahko zagonska podjetja ter mala in srednja podjetja (MSP) uspevajo in dosežejo potreben obseg za konkurenčnost na svetovni ravni. Osredotočiti bi se bilo treba na trge storitev, ki so sestavni del gospodarstva EU in so vse bolj povezani s preostalimi industrijskimi ekosistemi. Potrebna so skupna prizadevanja na ravni EU ter nacionalni, regionalni in lokalni ravni, zlasti za zmanjšanje birokracije, obveznosti glede poročanja in stroškov izpolnjevanja davčnih obveznosti, poenotenje standardov in odpravo ovir za naložbe. Komisija je pred kratkim predstavila prve zakonodajne predloge za zmanjšanje obveznosti glede poročanja na evropski ravni za 25 %, države članice pa bi morale pokazati enake ambicije na tem področju. Ugodno poslovno okolje se lahko podpre tudi s povečanjem konkurence prek javnih naročil ter izboljšanjem upravljanja in upravne zmogljivosti 13 . Ključni dejavniki poslovnega okolja, ki spodbuja naložbe in inovacije, so tudi spoštovanje pravne države, zlasti neodvisnih, kakovostnih in učinkovitih pravosodnih sistemov, pravna varnost in enakost pred zakonom. Sodelovanje vseh regij na enotnem trgu je nujno za njihovo vključitev v evropske in svetovne vrednostne verige, da se prepreči stagnacija razvoja in s tem razvojne pasti. Še bolj bi bilo mogoče izkoristiti potencial in konkurenčne prednosti vseh regij EU, zlasti v tistih državah članicah, v katerih so gospodarska gibanja odvisna od konkurenčnosti regij glavnega mesta. Izboljšanje dostopnosti in povezljivosti s povečanimi naložbami v prometno infrastrukturo ter sodobne nizkoemisijske prevozne storitve in načine prevoza bo ključnega pomena za geografsko uravnotežen razvoj. Poleg tega je pomembno upoštevati morebitne učinke, ki bi jih vojaška agresija Rusije v Ukrajini lahko imela na odpornost regij, ki mejijo na Rusijo.

Dosledna in celovita industrijska politika je ključna za podporo tehnološki preobrazbi EU in varnost odpornih dobavnih verig ter ohranjanje konkurenčnih in neizkrivljenih trgov. Industrijska politika na ravni EU, usklajena z ukrepi na nacionalni ravni za ohranitev enakih konkurenčnih pogojev in celovitosti enotnega trga, je bistvenega pomena za razširitev proizvodnih zmogljivosti in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, zlasti za kritične dobavne verige in tehnologije. To je mogoče doseči z izvajanjem industrijskega načrta v okviru zelenega dogovora 14 , bolj strateško mobilizacijo sredstev EU in drugih finančnih instrumentov EU za privabljanje nadaljnje zasebne podpore, uporabo javnih naročil v strateških sektorjih za podporo odpornim, zelenim, socialnim, digitalnim in inovativnim rešitvam, ter pobudo STEP, katere cilj je okrepiti kritične tehnologije. Hkrati je treba zagotoviti pošteno konkurenco, in sicer ne le na enotnem trgu, temveč tudi v zvezi s tretjimi državami.

Trgovinska politika ima pomembno vlogo pri krepitvi konkurenčnosti EU. Pandemija COVID-19 in neizzvana agresija Rusije proti Ukrajini sta povzročili motnje v naših dobavnih verigah ter razkrili ranljivosti, povezane s pomanjkanjem diverzifikacije za nekatere kritične vire in preveliko odvisnostjo od omejenega števila trgovinskih partnerjev. Najboljše zavarovanje za dobavne verige EU je zanašanje na mešanico domačih in raznolikih dobaviteljev iz tretjih držav ter povezanih industrijskih zmogljivosti. Gospodarska odprtost je moč, obsežna mreža trgovinskih sporazumov EU pa pomaga podpirati rast in delovna mesta. Trgovina bi se morala v času vse večjih mednarodnih napetosti nadaljevati. EU se sooča z grožnjo presežnih zmogljivosti v strateških sektorjih zaradi izkrivljajočih subvencij in enostranskih trgovinskih odločitev, zato si bo prizadevala uporabiti vse razpoložljive instrumente, da bi zagotovila enake konkurenčne pogoje, izboljšala preglednost dobavnih verig, povečala diverzifikacijo ranljivih dobav in si prizadevala za tesnejša partnerstva z našimi trgovinskimi partnerji 15 , hkrati pa krepila svojo gospodarsko varnost.

Večje naložbe v raziskave in inovacije, zlasti v zasebnem sektorju, so bistvene za povečanje konkurenčnosti. EU pri naložbah v raziskave in inovacije podjetij zaostaja za drugimi večjimi gospodarstvi, kot so ZDA, Kitajska in Japonska. EU še zdaleč ni dosegla cilja 3 % BDP za odhodke za raziskave in inovacije 16 , in sicer zaradi skromne porabe poslovnega sektorja 17 in nizkih javnih naložb v raziskave in inovacije. Za krepitev spodbud za zasebne naložbe v raziskave in inovacije so potrebni podporni okvirni pogoji, kot sta ugodna obdavčitev in poslovno okolje. Države članice bi morale izvesti ambiciozne reforme za vzpostavitev integriranih ekosistemov raziskav in inovacij, s poudarkom na upravljanju, javnih raziskovalnih sistemih in infrastrukturi, sodelovanju med znanostjo in podjetji ter prenosu znanja, pa tudi za uvajanje in uporabo inovacij, vključno z javnimi razpisi, s poudarkom na poklicnih možnostih raziskovalcev in mobilnosti talentov po vsej Evropi. Sinergije med programi na ravni EU in držav članic bi bilo treba čim bolj povečati.

Obnovljena prizadevanja je treba usmeriti tudi v digitalni prehod, ki je ključnega pomena za vzpostavitev konkurenčnega sodobnega gospodarstva. Po eni strani je EU vodilna na svetu pri razvoju tehnologij, ki združujejo digitalne in zelene inovacije, po drugi strani pa je leta 2023 tehnologije umetne inteligence uporabljalo le 8 % podjetij, osnovno digitalno intenzivnost pa je dosegalo le 58 % MSP. EU je okrepila svoja prizadevanja za krepitev digitalnih zmogljivosti z zagotavljanjem višjih ravni financiranja EU, tudi prek načrtov za okrevanje in odpornost ter programov kohezijske politike, ter s pobudami, kot so pomembni projekti skupnega evropskega interesa za mikroelektroniko 18 in tehnologije računalništva v oblaku 19 . Kljub temu so potrebne dodatne javne naložbe v digitalno infrastrukturo in spretnosti, zlasti za odpravo pomanjkanja strokovnjakov za IKT 20 in premostitev digitalnega razkoraka. Poleg tega so za digitalni prehod ključne tudi pobude za odpravo ovir za čezmejno uporabo tehnologij, poenostavitev upravnih postopkov in avtomatizacijo izmenjave informacij v EU. Na ravni držav članic bi bilo treba spodbujati zasebne naložbe in javna naročila na področju digitalnih tehnologij in umetne inteligence.

Izboljšanje dostopa do financiranja za inovativne projekte je ključnega pomena, zlasti za zagonska podjetja in podjetja v razširitveni fazi. Uspešnost EU ovirajo tvegane in inovativne dejavnosti, ki imajo le omejen dostop do financiranja, kot sta lastniško financiranje in tvegani kapital 21 . Ta premajhna razvitost prispeva k majhnemu številu zagonskih podjetij v EU, ki dosegajo velika vrednotenja in so uspešna na svetovnih trgih. Da bi se odpravile te pomanjkljivosti ter podprle produktivnost in inovacije po vsej Uniji, so potrebne nacionalne reforme za izboljšanje razporejanja prihrankov in kapitalskega financiranja ter spodbujanje kapitalskih trgov in alternativnih oblik financiranja, zlasti za MSP in podjetja socialnega gospodarstva. Na ravni EU je pospeševanje napredka pri uniji kapitalskih trgov bistveno za povečanje tržnih virov financiranja za podjetja vseh velikosti in povezovanje kapitalskih trgov EU v resnično enotni kapitalski trg. Hiter in ambiciozen dogovor sozakonodajalcev EU o predlogu Komisije, katerega cilj je zagotoviti učinkovite in usklajene insolvenčne okvire, bi spodbudil učinkovitejše razporejanje virov ter podprl dejavnosti in sektorje z najboljšim potencialom rasti.

Izboljšanje rezultatov izobraževanja in razvoja spretnosti je bistvenega pomena za produktivnost in konkurenčnost EU. Za spreminjajoče se gospodarstvo ter uspešen zeleni in digitalni prehod so potrebni okrepljeni nabori spretnosti. Hkrati rezultati zadnjega programa OECD za mednarodne primerjave dosežkov učencev (PISA) kažejo na znaten upad temeljnih spretnosti 15-letnih učencev po vsej EU. Dostop do visokokakovostnega in vključujočega izobraževanja in usposabljanja s kvalificiranimi učitelji in posodobljenimi učnimi načrti v državah članicah in njihovih regijah ostaja ključnega pomena za zagotavljanje blaginje in socialnega napredka EU ter za premagovanje pasti nerazvoja talentov, s katero se soočajo nekatere regije 22 . Izboljšanje spretnosti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter povečanje števila diplomantov s teh področij, zlasti žensk, bosta prav tako spodbudila raziskave, inovacije in konkurenčnost.

4.3 Okoljska trajnostnost

EU si bo v skladu s svojim ciljem, da do leta 2050 doseže podnebno nevtralnost ter poveča konkurenčnost in odprto strateško avtonomijo, še naprej prizadevala za diverzifikacijo oskrbe z energijo in posodobitev energetske infrastrukture. Delež ruskega uvoza v skupnem uvozu plina v EU se je s približno 40 % v preteklosti zmanjšal na 15 % leta 2023, vendar so potrebna nadaljnja prizadevanja nekaterih držav članic za postopno odpravo uvoza utekočinjenega zemeljskega plina iz Rusije. Velika večina držav članic EU je v svoje spremenjene načrte za okrevanje in odpornost vključila poglavja REPowerEU v višini več kot 60 milijard EUR, da bi se povečali uporaba obnovljivih virov energije in energijska učinkovitost ter v potrebni meri zmanjšala odvisnost od fosilnih goriv pred letom 2030. Predvidena podpora kohezijske politike v višini 47 milijard EUR za energijsko učinkovitost, energijo iz obnovljivih virov in pametne energetske sisteme bo prav tako imela pomembno vlogo pri izvajanju več ključnih ukrepov v okviru načrta REPowerEU . Naložbe v proizvodnjo energije, ki jih podpira mehanizem za okrevanje in odpornost, naj bi do leta 2026 zagotovile vsaj 60 GW dodatnih zmogljivosti za energijo iz obnovljivih virov, 9,5 GW dodatne zmogljivosti za energijo iz obnovljivih virov pa naj bi bilo do leta 2029 zagotovljenih v okviru kohezijske politike. Leta 2023 se je delež obnovljivih virov energije v proizvodnji električne energije povečal na 43 % 23 , k temu znatnemu povečanju pa so prispevale reforme postopkov izdaje dovoljenj, tudi v okviru načrtov za okrevanje in odpornost. Da bi se ohranil ta zagon, je treba prednostno obravnavati preostala ozka grla, povezana z upravnimi zmogljivostmi, vključno s postopki načrtovanja in izdaje dovoljenj na lokalni ravni. Poleg tega je pospešitev širitve in posodobitve elektroenergetskih omrežij, vključno z novimi objekti za shranjevanje energije in elektroenergetsko medsebojno povezanost, ključnega pomena za nadaljnje vključevanje obnovljivih virov energije v energetski sistem in povečanje elektrifikacije. Akcijski načrt EU za omrežja 24 , sprejet novembra 2023, postavlja temelje za vzpostavitev trajnostnih in odpornih elektroenergetskih omrežij. Na prvem seznamu projektov skupnega in vzajemnega interesa EU 25  so opredeljene energetske infrastrukture, ki so prednostna naloga EU v smislu izvajanja zelenega dogovora in povečanja energetske varnosti, s poudarkom na omrežjih, potrebnih za elektrifikacijo, razvoju obnovljivih virov energije na morju in uvajanju gospodarstva, temelječega na zelenem vodiku.

Kljub določenemu napredku je vrzel v ambicijah v zvezi z doseganjem ciljev za leto 2030 glede energije iz obnovljivih virov in energijske učinkovitosti še vedno prisotna. Evropska industrija se sooča z bremenom razmeroma visokih cen energije. Zmanjšanje povpraševanja po energiji s povečanjem energijske učinkovitosti in prehodom na cenejšo energijo iz obnovljivih virov je zato bistveno za izboljšanje evropske konkurenčnosti. Vendar večina držav članic nima zanesljive in dovolj podrobne ocene naložbenih potreb ter konkretnih ukrepov za privabljanje zasebnih naložb za financiranje prehoda na čisto energijo. Komisija poziva vse države članice, naj do 30. junija 2024 predložijo konkretne končne posodobljene nacionalne energetske in podnebne načrte, pri čemer naj upoštevajo njena priporočila o osnutkih načrtov in specifična priporočila za države v okviru evropskega semestra. To vključuje potrebo, da države članice okrepijo politike za postopno odpravo subvencij za fosilna goriva, da bi se uskladile s ciljem EU, da postane podnebno nevtralno gospodarstvo. Komisija prav tako spodbuja države članice, naj v svoje nacionalne energetske in podnebne načrte vključijo ali v njih razširijo poglavja o raziskavah in inovacijah, pri čemer se sklicujejo na strateški načrt za energetsko tehnologijo 26 .

Povečanje avtonomije, odpornosti in konkurenčnosti neto ničelne industrije EU je ključnega pomena za zeleni prehod in konkurenčnost EU. Za povečanje proizvodnje čistih tehnologij je bil maja 2024 sprejet akt o neto ničelni industriji 27 , ki ustvarja ugodne regulativne pogoje, potrebne za privabljanje in podpiranje naložb v tehnologije in z njimi povezane projekte, da bi se zadostilo povečanemu povpraševanju v EU in na svetovni ravni. Njegov cilj je tudi pospešiti in racionalizirati postopke za izdajo dovoljenj v državah članicah, zlasti za gradnjo več proizvodnih obratov za neto ničelne tehnologije in za vlaganja v razogljičenje energijsko intenzivnih industrijskih območij. Primeri teh tehnologij vključujejo promet s pogonom na vodik, trajnostna letalska goriva, brezemisijska vozila, železnice za visoke hitrosti in inteligentne prometne sisteme. Poleg 85 milijard EUR za naložbe v energijo iz obnovljivih virov in čiste tehnologije v okviru kohezijske politike je v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost zagotovljenih približno 27 milijard EUR za podporo proizvodnji in uvajanju neto ničelnih tehnologij, medtem ko je v okviru sklada za inovacije zagotovljenih približno 407 milijonov EUR. Države članice bi morale v ta namen porabiti tudi 25 % svojih prihodkov z dražb v okviru sistema za trgovanje z emisijami. Program InvestEU je doslej mobiliziral več kot 250 milijard EUR naložb, od katerih jih več kot polovica podpira podnebne ukrepe, pri čemer dve tretjini financiranja izhajata iz zasebnih naložb.

Za doseganje ciljev zelenega in digitalnega prehoda EU je treba zagotoviti dostop do varnih, trajnostnih in raznolikih virov kritičnih surovin, vzpostavljati dobavne verige za njihovo pridobivanje, predelavo in rafiniranje, hkrati pa spodbujati trajnostne prakse recikliranja in uporabe sekundarnih surovin. Akt o kritičnih surovinah, ki je začel veljati 23. maja 2024, vzpostavlja regulativni okvir za krepitev zanesljivosti oskrbe EU s kritičnimi surovinami. Določa strateške projekte vzdolž vrednostne verige podskupine kritičnih surovin ter vključuje tudi ukrepe za krepitev zmogljivosti EU za nadzor in izboljšanje krožnosti kritičnih surovin na evropskem trgu. Spodbujanje krožnega gospodarstva, vključno s krožnimi rešitvami, bo dodatno prispevalo k doseganju podnebne nevtralnosti, saj bi lahko prihranilo do 25 % sedanjih emisij toplogrednih plinov v EU 28 .

Z evropskimi podnebnimi pravili se je EU zavezala, da bo do leta 2050 dosegla podnebno nevtralnost in okrepila prilagajanje podnebnim spremembam. Potrebna so večja prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in porabe energije, da bi se dosegli zavezujoči vmesni cilji za leto 2030, zlasti na področju prometa, stavb in kmetijstva. Znaten del naložb držav članic v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost je namenjen razvoju trajnostne mobilnosti in izboljšanju energijske učinkovitosti. Direktiva o energetski učinkovitosti stavb 29  in pobuda novi evropski Bauhaus 30 sta ključnega pomena za oblikovanje podnebno nevtralnega in krožnega grajenega okolja, ki pozitivno vpliva na okolje 31 . Zmanjšanje industrijskega onesnaževanja z uvajanjem čistejših proizvodnih tehnologij bi prav tako ustvarilo znatne prihranke pri stroških 32 . Pospešiti bi bilo treba tudi postopno opuščanje fosilnih goriv, reformo okolju škodljivih subvencij in izvajanje pristopov zelenega oblikovanja proračuna. Hkrati je treba okrepiti ponore ogljika v državah članicah, ki jih zagotavljajo njihovi sektorji rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF). Poleg tega je Komisija marca 2024 sprejela sporočilo o obvladovanju podnebnih tveganj 33 , ki kaže na znatna prizadevanja držav članic, da bi zagotovile vzpostavitev ustreznih institucionalnih okvirov za obvladovanje teh tveganj. Obalne, sredozemske in vzhodne regije so ranljivejše in nesorazmerno prizadete, poleg tega pa imajo letne gospodarske izgube v višini vsaj 1 % BDP in njihovi prebivalci so bolj izpostavljeni škodi, povezani s podnebjem. Odpornost in razpoložljivost vode 34 ter upravljanje voda, zlasti v regijah, ki so jih podnebne spremembe in onesnaževanje vode bolj prizadele, vključno z najbolj oddaljenimi regijami, sta še naprej ključnega pomena za dobro delovanje ekosistemov. To se nanaša zlasti na energijski prehod in energetsko varnost oskrbe. Izvajanje načela „onesnaževalec plača“ bi zagotovilo, da cenovni signali upoštevajo zunanje okoljske učinke.

4.4 Pravičnost

Trg dela EU ostaja odporen, saj je zaposlenost blizu rekordnim ravnem, realni dohodek pa se je za večino ljudi začel ponovno povečevati. Rast zaposlovanja je močnejša med ženskami, zakonitimi priseljenci in starejšimi delavci. To je spremljala močna rast plač, ki naj bi se v letu 2023 povečala na 5,9 %. Rast plač je v tretjem četrtletju 2023 presegla inflacijo, medtem ko naj bi realne plače do leta 2025 v celoti okrevale na ravni iz leta 2021. Pri tem imajo še vedno pomembno vlogo minimalne plače 35 .

Čeprav se je pomanjkanje delovne sile v zadnjih četrtletjih umirilo, je še vedno zelo razširjeno po sektorjih in ravneh spretnosti 36 , medtem ko je stopnja brezposelnosti v nekaterih regijah še vedno visoka, prav tako pa so še vedno prisotne neenakosti. Še vedno je mogoče znatno izboljšati udeležbo premalo zastopanih skupin na trgu dela, vključno z ženskami, starejšimi in mladimi, ter prikrajšanih skupin, kot so Romi, osebe z migrantskim ozadjem in invalidi, kot je poudarjeno v nedavno sprejetem akcijskem načrtu za odpravo pomanjkanja delovne sile in spretnosti 37 , svežnju o spretnostih in mobilnosti talentov 38 ter strategijah za Unijo enakosti 39 . Dolgoročno se bo pomanjkanje delovne sile in spretnosti verjetno še povečalo, kar je povezano z zmanjšanjem delovne sile zaradi demografskih sprememb in povečanjem povpraševanja po delavcih s posebnimi spretnostmi, na primer tistih, ki so potrebni za digitalni in zeleni prehod ter za zdravstveni sektor in sektor dolgotrajne oskrbe. Akcijski načrt poudarja pomen večje udeležbe v izobraževanju in usposabljanju. Države članice in socialni partnerji morajo skupaj razviti zbiranje podatkov o spretnostih, vzpostaviti nova sektorska in regionalna partnerstva za spretnosti ter prilagoditi učne načrte za boljše izpolnjevanje potreb trga dela, vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem. Poleg tega lahko ustrezna zasnova davčnih in socialnih prejemkov ter nadomestil (s poudarkom na njihovem distribucijskem vplivu), ustrezni delovni pogoji in izboljšanje aktivnih politik trga dela pripomorejo k spodbujanju udeležbe na trgu dela. Poleg odpravljanja vrzeli v stopnjah delovne aktivnosti med spoloma naložbe in reforme za izboljšanje rezultatov izobraževanja ter spretnosti prispevajo tudi k izboljšanju enakih možnosti, rezultatov na trgu dela in produktivnosti.

Izboljšanje rezultatov izobraževanja za vse je ključnega pomena za krepitev produktivnosti in konkurenčnosti ter podpiranje navzgor usmerjene socialne konvergence v EU. Na splošno zaskrbljujoč upad rezultatov v raziskavi PISA odraža dosežke, ki so se na splošno poslabšali, tudi pri najuspešnejših učencih, ki naj bi spodbujali prihodnje inovacije, ter vse večjo socialno-ekonomsko vrzel v rezultatih izobraževanja, kar poudarja potrebo po splošnem izboljšanju rezultatov izobraževanja, zmanjšanju neenakosti in spodbujanju odličnosti v izobraževanju 40 . Stopnje neaktivnosti med mladimi so še vedno visoke. Vse večje vrzeli, vključno z izrazitimi regionalnimi razlikami v dostopu do izobraževanja in njegovi kakovosti, ovirajo celotne regije in prikrajšane skupine prebivalstva, kar ogroža socialno in teritorialno kohezijo in konkurenčnost držav članic. Potrebna so prizadevanja politike za povečanje razpoložljivosti, vključenosti in kakovosti izobraževanja, spodbujanje uspeha v šoli, zagotavljanje poti za dijake, da dosežejo odličnost, ter zagotavljanje nemotenega prehoda med izobraževanjem in zaposlitvijo. Taka prizadevanja navsezadnje prispevajo tudi k podpiranju demokratičnih vrednot in delovanja naših svobodnih družb. Z okrepitvijo zagotavljanja kakovostnih in vključujočih storitev predšolske vzgoje in varstva se lahko izboljšajo učne možnosti za prikrajšane otroke in poveča udeležba žensk na trgu dela.

Zaradi višjih življenjskih stroškov najbolj trpijo ranljivejši segmenti naše družbe. Čeprav inflacija hitro upada, višji stroški hrane, energije in prometa negativno vplivajo zlasti na skupine z nižjimi dohodki in ljudi v prikrajšanem položaju 41 . Zato so potrebna nadaljnja prizadevanja za zmanjšanje revščine, vključno z energetsko revščino. Čeprav so splošna tveganja revščine ostala večinoma nespremenjena, revščina otrok narašča, razlike v socialnih razmerah, npr. med različnimi skupinami in regijami, pa je treba še naprej spremljati. Cenovno ugoden dostop do bistvenih storitev je še naprej pomemben za izpolnjevanje osnovnih potreb ljudi, saj prispeva k manjšemu deležu ljudi s tveganjem revščine ali socialne izključenosti in manjšim razlikam med spoloma pri zaposlovanju 42 . Nezadostna razpoložljivost cenovno dostopnih stanovanj je vse večji izziv po vsej EU, ki še posebej vpliva na nekatere države članice.

Sistemi socialne zaščite morajo biti ustrezni in primerni za prihodnost. Staranje prebivalstva, spremembe v svetu dela ter zeleni in digitalni prehod zahtevajo nadaljnji razvoj načina, kako se sistemi socialne zaščite oblikujejo in financirajo, da bi se zagotovilo, da ljudje še naprej prispevajo k socialni zaščiti in imajo koristi od nje. To vključuje krepitev spodbud in podpore za upravičence pri vstopu na trg dela ter izboljšanje ustreznosti, stroškovne učinkovitosti in pokritosti storitev, vključno z zdravstvenim varstvom in dolgotrajno oskrbo. V številnih državah članicah je povečanje odpornosti in zmogljivosti sistemov zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe prednostna naloga, med drugim tudi z deinstitucionalizacijo, zadostno in ustrezno infrastrukturo ter odpravljanjem pomanjkanja delovne sile, na primer z zagotavljanjem ustreznih delovnih pogojev. Izkoriščanje potenciala digitalnih orodij in umetne inteligence lahko prispeva tudi k učinkovitejšemu zagotavljanju dostopa do zdravstvenega varstva, vendar je treba povišati raven digitalnih spretnosti zdravstvenovarstvenega osebja in splošne javnosti. Prav tako je pomembno zagotoviti, da digitalna preobrazba zdravstvenih sistemov koristi vsem državljanom in prispeva k zmanjšanju neenakosti v zdravju. Poleg tega bi morale države članice obravnavati demografske spremembe na vseh področjih politike, pri čemer bi morale uporabiti razpoložljiva orodja na ravni EU, vključno z naborom orodij za demografijo 43 , v kombinaciji z nacionalnimi politikami in prilagoditi svoja prizadevanja lokalnim razmeram. 

Prehod na podnebno nevtralno Evropo mora biti pravičen in vključujoč. Finančna in tehnična podpora iz Sklada za pravični prehod in drugih instrumentov pomaga ranljivim regijam pri pospeševanju njihove gospodarske diverzifikacije, ljudem v teh regijah pa pri pridobivanju spretnosti za delovna mesta, ki se ustvarjajo zaradi prehoda na podnebno nevtralno Evropo.

Izvajanje evropskega stebra socialnih pravic še naprej podpira navzgor usmerjeno socialno konvergenco v EU 44 . Kljub napredku pri doseganju nacionalnih ciljev na področju zaposlovanja do leta 2030 so še vedno potrebna znatna prizadevanja držav članic, zlasti za doseganje ciljev glede spretnosti in zmanjšanja revščine, pa tudi za pomoč pri izpolnjevanju zavez na ravni EU na teh področjih ter za podporo navzgor usmerjeni socialni konvergenci in socialni koheziji v EU. Države članice poleg izvajanja ključnih reform na teh področjih močno vlagajo v bolj socialno Evropo, pri čemer je več kot 163 milijard EUR namenjenih izobraževalnim, zdravstvenim, zaposlitvenim in socialnim politikam v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost, več kot 165 milijard EUR pa naložbam (z nacionalnim sofinanciranjem) v okviru kohezijske politike v obdobju 2021–2027. Komisija je 6. maja 2024 objavila podrobno analizo po državah na področjih zaposlovanja, izobraževanja, spretnosti ter socialne zaščite in vključevanja za sedem držav članic v skladu z značilnostmi okvira za socialno konvergenco (glej okvir 3) 45 . Komisija v okviru pomladanskega svežnja predlaga tudi posodobitev smernic za zaposlovanje za naslednji letni cikel, da bi odražale najnovejše socialno-ekonomske razmere in politične pobude.

5. ZAKLJUČEK

Evropski semester zagotavlja okvir za usklajevanje politik za namene obravnavanja ključnih gospodarskih in socialnih izzivov na ravni EU in držav članic. Cikel evropskega semestra 2024 je osredotočen zlasti na konkurenčnost ter poziva EU in njene države članice, naj odpravijo ovire, ki niso zadostno zajete z ukrepi v načrtih za okrevanje in odpornost ali programih kohezijske politike. Prav tako pripravlja podlago za uspešno izvajanje novega okvira ekonomskega upravljanja, ki bo okrepil vzdržnost javnih financ ter podpiral dolgoročno trajnostno rast in odpornost, hkrati pa zagotovil stalen napredek EU pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja ter zlasti podnebnih in energetskih ciljev. Večina držav članic pri izvajanju načrtov za okrevanje in odpornost ter programov kohezijske politike še naprej napreduje. Vendar se glede na rok za porabo sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost do leta 2026 in vmesni pregled kohezijske politike nekaterim državam članicam svetuje, naj nujno obravnavajo nakopičene zamude in strukturne izzive. Vmesni pregled programov kohezijske politike je priložnost za razmislek o prilagoditvah in uporabo pobude STEP za izboljšanje konkurenčnosti.

Komisija poziva Evropski svet, naj potrdi njene predloge za specifična priporočila za države za leto 2024, Svet EU pa, naj jih sprejme. Poleg tega poziva vse države članice, naj priporočila v celoti in pravočasno izvedejo v tesnem dialogu s socialnimi partnerji, organizacijami civilne družbe in drugimi deležniki.

DODATEK 1 – PREGLED TEMATSKIH PODROČIJ, ZAJETIH V SPECIFIČNIH PRIPOROČILIH ZA DRŽAVE

DODATEK 2 – NAPREDEK PRI IZVAJANJU SPECIFIČNIH PRIPOROČIL ZA DRŽAVE

V okviru cikla evropskega semestra 2024 se ocenjujejo ukrepi politike držav članic za obravnavanje strukturnih izzivov, opredeljenih v specifičnih priporočilih za države, sprejetih od leta 2019. Po vzpostavitvi mehanizma za okrevanje in odpornost kot ključnega orodja za uresničevanje prednostnih nalog politike EU in nacionalne politike se pri oceni specifičnih priporočil za države za leto 2024 upoštevajo dosedanji ukrepi politike držav članic 47 in tudi zaveze, sprejete v načrtih za okrevanje in odpornost, odvisno od stopnje njihovega izvajanja. Ocena tako odraža trenutno fazo izvajanja načrtov za okrevanje in odpornost, ne pa ravni napredka, ki bi ga bilo mogoče doseči ob predpostavki popolnega izvajanja načrtov 48 . V skladu z obsegom mehanizma za okrevanje in odpornost ocena specifičnih priporočil za države za leto 2024 zajema specifična priporočila za države za obdobje 2019–2022 (večletna ocena) in specifična priporočil za države za leto 2023 (letna ocena).

Z večletne perspektive je bil pri izvajanju 71 % specifičnih priporočil za države za obdobje 2019–2022 dosežen vsaj določen napredek (glej sliko 1). V primerjavi z lanskoletno oceno je bil dosežen znaten dodaten napredek pri specifičnih priporočilih za države za leti 2019 in 2020. Doslej je bil zabeležen vsaj določen napredek pri izvajanju 75 % teh specifičnih priporočil za države v primerjavi z 68 % v letu 2023. To kaže, da mehanizem za okrevanje in odpornost kot instrument, ki temelji na uspešnosti, še naprej pospešuje ukrepe politike za izvajanje ustreznih specifičnih priporočil za države in naj bi dodatno okrepil izvajanje teh priporočil, ko se bodo v prihodnjih letih izvajale dodatne reforme in naložbe iz načrtov za okrevanje in odpornost. Vendar se izvajanje reform med posameznimi področji politike bistveno razlikuje. V zadnjih letih so države članice dosegle največji napredek pri dostopu do financiranja in finančnih storitev, temu pa sledijo preprečevanje pranja denarja, delovanje trga dela, proračunski okvir in fiskalno upravljanje. Po drugi strani je bil napredek še posebej počasen pri davčni politiki, davčni upravi, davčni utaji in izogibanju davkom, nediskriminaciji in enakih možnostih, pokojninskih sistemih in stanovanjih.

Znaten je bil tudi napredek pri izvajanju specifičnih priporočil za države, sprejetih leta 2023. Države članice so dosegle vsaj „določen napredek“ pri izvajanju skoraj 59 % priporočil, ki so bila nanje naslovljena julija 2023 (slika 2). Kar zadeva področja politike, v zvezi s katerimi je leta 2023 veliko držav članic prejelo priporočila, je bil na splošno največji napredek dosežen pri proračunskem okviru in fiskalnem upravljanju, temu pa sledijo poslovno okolje, energijska učinkovitost, obnovljivi viri energije, energetska infrastruktura in omrežja. Nasprotno pa je bil napredek pri izvajanju priporočil o davčni politiki manjši.

Rezultati ocene specifičnih priporočil za države za leto 2024 bodo skupaj z rezultati iz preteklih let na voljo na spletišču Komisije.

DODATEK 3 – NAPREDEK PRI IZVAJANJU CILJEV TRAJNOSTNEGA RAZVOJA NA RAVNI EU

EU je v ocenjenem petletnem obdobju 49 dosegla znaten napredek pri zmanjšanju neenakosti (cilj trajnostnega razvoja 10), zagotavljanju dostojnega dela in gospodarske rasti (cilj trajnostnega razvoja 8) ter zmanjšanju revščine (cilj trajnostnega razvoja 1). Dober napredek je bil dosežen tudi v zvezi s cilji glede odprave lakote (cilj trajnostnega razvoja 2), industrije, inovacij in infrastrukture (cilj trajnostnega razvoja 9), odgovorne porabe in proizvodnje (cilj trajnostnega razvoja 12), življenja v vodi (cilj trajnostnega razvoja 14), kakovostnega izobraževanja (cilj trajnostnega razvoja 4) in enakosti spolov (cilj trajnostnega razvoja 5). EU je napredovala tudi pri doseganju ciljev glede miru, pravičnosti in močnih institucij (cilj trajnostnega razvoja 16), trajnostnih mest in skupnosti (cilj trajnostnega razvoja 11), partnerstev za doseganje ciljev (cilj trajnostnega razvoja 17) in podnebnih ukrepov (cilj trajnostnega razvoja 13).  

Napredek pri doseganju cilja glede čiste vode in sanitarne ureditve (cilj trajnostnega razvoja 6) je bil omejen, pri čemer je več kazalnikov kazalo pozitiven razvoj, drugi pa niso pokazali napredka ali pa so pokazali celo odmik. Kar zadeva cenovno dostopno in čisto energijo (cilj trajnostnega razvoja 7), je bilo opažen rahel odmik od cilja, in sicer zaradi negativnega vpliva vojaške agresije Rusije proti Ukrajini na cenovno dostopnost energije in posledične energetske krize v EU. Napredek pri doseganju cilja glede zdravja in dobrega počutja (cilj trajnostnega razvoja 3) je bil oviran zaradi poslabšanja razmer zaradi pandemije COVID-19, kar je zdaj v celoti razvidno iz razpoložljivih podatkov. Za cilj glede življenja na kopnem (cilj trajnostnega razvoja 15) je značilnih več netrajnostnih trendov na področju biotske raznovrstnosti in degradacije tal, kar je privedlo do nekoliko neugodne ocene napredka EU na tem področju v ocenjenem kratkoročnem obdobju. Evropska komisija je v okviru evropskega zelenega dogovora predlagala pomembne politične pobude za zaustavitev degradacije ekosistemov, kot so strategija EU za biotsko raznovrstnost, strategija EU za gozdove, strategija EU za tla do leta 2030 in strategija „od vil do vilic“.  

DODATEK 4 – UGOTOVITVE POGLOBLJENIH PREGLEDOV MAKROEKONOMSKIH NERAVNOTEŽIJ V DRŽAVAH ČLANICAH

Neravnotežja ali čezmerna neravnotežja so bila ugotovljena v 9 od 12 držav članic, v zvezi s katerimi je bil opravljen poglobljeni pregled. V analizi poglobljenih pregledov so bili obravnavani resnost neravnotežij, njihov nedavni in prihodnji razvoj ter s tem povezani odzivi politik. Letos je bila analiza poglobljenih pregledov predstavljena pred pomladanskim svežnjem evropskega semestra, da bi se omogočile bolj poglobljene večstranske razprave z državami članicami pred sklepi o ugotovitvah o neravnotežjih in poznejšo pripravo specifičnih priporočil za države 50 .

Klasifikacija odraža začetek veljavnosti novega okvira ekonomskega upravljanja, saj pojasnjuje vlogo postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji in Pakta za stabilnost in rast pri splošnem makroekonomskem nadzoru, zlasti pri oceni tveganj za vzdržnost javnih financ. Kadar tveganja izhajajo predvsem iz pomislekov glede vzdržnosti javnih financ in kadar so potrebni odzivi politike večinoma na področju fiskalne politike, bi bilo treba Pakt za stabilnost in rast obravnavati kot ustrezno sredstvo za nadzor in izdajanje priporočil glede politike. Kadar poleg tveganj glede vzdržnosti javnih financ obstajajo širša makroekonomska tveganja, vključno z morebitnimi učinki prelivanja, ki zahtevajo širši odziv politike, bi moral postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji še naprej dopolnjevati nadzor v okviru Pakta za stabilnost in rast. Kadar ranljivosti ne izhajajo iz visokega dolga ali fiskalne popustljivosti, bo postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji glavni način za zagotovitev dovolj močnega nadzornega mehanizma.

Razvoj ranljivosti se je med državami članicami razlikoval, vendar so se ranljivosti v številnih primerih zmanjšale, saj so se gospodarske razmere prilagodile visoki (vendar padajoči) inflaciji. Letošnja ocena neravnotežij je bila opravljena ob upoštevanju šibkega zagona v lanskem letu in obetov, da se bo rast letos postopno povišala. Inflacijski pritiski so se zmanjšali, in sicer deloma zaradi znatnega znižanja cen energije, kar je pripomoglo k zunanjim položajem, vendar so pritiski na stroške in cene še vedno relevantni. Hkrati so tveganja višja zaradi zaostrovanja finančnih pogojev v zadnjih dveh letih. Na razvoj ranljivosti so vplivale tudi različne stopnje ukrepov politike. Vpliv teh gospodarskih gibanj morda ni v celoti izginil, zato je potrebno stalno in pozorno spremljanje neravnotežij, pri čemer je pomembna perspektiva, usmerjena v prihodnost. V nadaljevanju so obravnavane najbolj relevantne ranljivosti in obeti v tem trenutku.

Pritiski na stroškovno in cenovno konkurenčnost se zmanjšujejo, vendar so razlike v dinamiki med državami še vedno problematične. Skupna inflacija se je v vseh državah članicah EU vidno znižala, pri čemer so imele ključno vlogo padajoče cene energije, čeprav je bila dezinflacija širša, kot je razvidno iz znatnega znižanja osnovne inflacije od začetka leta 2023. Razlike v inflaciji so se v euroobmočju in EU zmanjšale, vendar ne enotno. Na različno znižanje inflacije vplivajo različne hitrosti prenosa nižjih cen energije na drugo blago in storitve ter različni časovni okviri pri postopnem opuščanju ukrepov, ki so bili sprejeti za omejitev cen energije v letu 2022. Domači inflacijski pritiski so ostali znatni, pri čemer so se stroški dela na enoto in profitne marže še poviševali. Stroški dela na enoto so se v letu 2023 povišali zaradi visoke rasti plač ob zgodovinsko nizki brezposelnosti in zaradi počasne produktivnosti dela v razmerah šibke rasti. Nasprotno pa je rast nominalnega deviznega tečaja, med drugim tudi za večino držav zunaj euroobmočja, morda ublažila nekatere inflacijske pritiske.

Čeprav se pričakuje, da se bodo pritiski na stroške in cene še naprej zmanjševali, ostajajo problematični. Obstajajo obeti za nadaljnje zmanjšanje pritiskov na stroške, vključno s stroški dela na enoto, saj naj bi se rast plač umirila, produktivnost pa povečala z gospodarskim ciklom. Vendar je inflacija v velikem delu euroobmočja in EU še vedno visoka. Dezinflacija lahko napreduje počasneje, kot je pričakovano, če bodo pritiski, ki izhajajo iz dinamike plač in dobička, dolgo ostali veliki. Trajne razlike v gibanju stroškov in cen, ki ne izhajajo iz povečane produktivnosti, lahko poglobijo izgubo konkurenčnosti, kar lahko povzroči tveganja za zunanje položaje in učinkovitost naravnanosti denarne politike. Za odpravo tega so potrebni ukrepi politike, vključno z uporabo fiskalne politike za omejitev povpraševanja na bolj trajnostne ravni, in prizadevanja za izboljšanje delovanja trgov.

Tekoči računi so se z upadom cen energije okrepili, vendar nadaljevanje velikih primanjkljajev in presežkov na tekočih računih izpostavlja pomisleke glede dinamike domačega povpraševanja. Zunanji položaji v EU so imeli koristi od znižanja uvoznih cen energije z visokih ravni iz leta 2022. Hkrati so nekatere države imele koristi od nadaljnje močne rasti izvoza turističnih storitev, medtem ko je na trgovinske bilance drugih držav vplivala šibka svetovna trgovina, zlasti proizvodnja blaga in trgovina zunaj EU. Poleg energetske bilance so bila gibanja zunanjih položajev na splošno različna in deloma odvisna od močnega domačega povpraševanja. V nekaterih primerih so dinamična potrošnja in naložbe povzročile povečanje velikih primanjkljajev na tekočem računu, v drugih primerih pa je šibko domače povpraševanje prispevalo k ohranitvi velikih presežkov.

V prihodnje naj bi bile spremembe na tekočem računu bolj umirjene kot v zadnjih letih, vendar naj bi v številnih primerih kazale na rahlo povečanje. Pričakovane spremembe so posledica omejenih razlik v pogojih menjave, obetov glede določenega povečanja svetovne trgovine in omejenih sprememb domačega povpraševanja. Večina velikih primanjkljajev na tekočem računu naj bi se le rahlo zmanjšala. Poleg tega so ti primanjkljaji običajno šibkejši od temeljnih kazalnikov in slabši od ravni pred pandemijo. Po drugi strani naj bi bili v večini drugih primerov priča povečanju, vključno z dolgotrajnimi velikimi presežki na tekočem računu, ki naj bi ostali precej pod ravnmi pred letom 2022.

Večina negativnih neto stanj mednarodnih naložb se je v letu 2023 dodatno izboljšala ob podpori nominalne rasti BDP. Nekatera od bolj negativnih stanj so se izboljšala kljub velikim primanjkljajem na tekočem računu. Vendar se nekateri od teh bolj negativnih deležev neto stanja mednarodnih naložb v BDP letos ali naslednje leto morda ne bodo dodatno izboljšali, v drugih primerih pa ne toliko kot pred kratkim, kar odraža nižjo nominalno rast BDP in nadaljevanje velikih potreb po zunanjem zadolževanju.

Cene stanovanjskih nepremičnin so se v nekaterih primerih umirile ali znižale, kar je privedlo do zmanjšanja precenjenosti trgov stanovanjskih nepremičnin. Slednji so se leta 2023 dodatno ohladili zaradi zaostrenih pogojev financiranja in pritiska na dohodke gospodinjstev, kar zmanjšuje sposobnost zadolževanja gospodinjstev in povpraševanje po stanovanjih. Popravek cen stanovanjskih nepremičnin je bil izrazitejši v državah, v katerih so bile cene bolj precenjene, gospodinjstva pa bolj zadolžena. V teh primerih se je stopnja precenitve trgov stanovanjskih nepremičnin znižala, čeprav cene stanovanj običajno ostajajo precenjene, razlike med cenami in dohodki pa so se zmanjšale. Nasprotno pa so v nekaterih primerih cene stanovanjskih nepremičnin še naprej močno rasle, in sicer včasih kot nadaljevanje dinamike iz prejšnjih let, v drugih primerih pa je bil to bolj nov pojav. Tudi cene poslovnih nepremičnin so se popravile, vendar so v nekaterih državah še vedno problematične.

Dinamika cen stanovanjskih nepremičnin bi morala ostati zmerna, saj finančni pogoji ostajajo zaostreni, vendar se lahko cene sčasoma ponovno povišajo, ko si sposobnost zadolževanja opomore, ponudba pa ostane omejena. Obdobje padanja cen stanovanjskih nepremičnin se morda končuje, vendar so za kratkoročne obete še vedno značilni zaostreni pogoji financiranja, ki zavirajo povpraševanje in cene. Vendar se lahko ti dejavniki obrnejo, ko se obrestne mere znižajo, dohodki gospodinjstev pa povečajo z realno rastjo plač. Hkrati nedavni upad novih stanovanj in gradbenih dovoljenj v več državah kaže, da se nezadostna ponudba stanovanj ne izboljšuje, temveč še slabša, kar bi lahko povečalo pritiske na rast cen. Vzporedno s tem vidiki politike v različnih državah še naprej spodbujajo lastništvo stanovanj, financiranih z zadolževanjem, vključno z značilnostmi obdavčitve in slabo delujočimi najemnimi trgi, kar lahko prispeva k povišanju cen, ko bodo pogoji financiranja dovolj privlačni. Pomisleki v zvezi s poslovnimi nepremičninami še niso izginili, sektor pa je še vedno posebej občutljiv na pogoje financiranja.

Velik delež zasebnega in javnega dolga se še naprej zmanjšuje zaradi visoke nominalne rasti BDP in manjšega zadolževanja, vendar je v več primerih še vedno znaten. Deleži javnega dolga v BDP se od leta 2021 vidno zmanjšujejo, predvsem zaradi višje nominalne rasti BDP, vendar se je ta učinek v letu 2023 že zmanjšal, saj se je rast BDP v realnem smislu upočasnila. Poleg tega so se kreditni tokovi vidno oslabili tako za gospodinjstva kot tudi nefinančne družbe, in sicer zaradi zaostrenih pogojev financiranja, pri čemer so v nekaterih primerih celo postali nekoliko negativni, kar prispeva k razdolževanju. Kljub temu zasebni dolgovi v več primerih ostajajo visoki. Kar zadeva javni dolg, so v številnih državah znatni javnofinančni primanjkljaji privedli do povečanja deležev dolga, ki so še vedno nad ravnmi pred krizo zaradi COVID-19 in naj bi se še povečali, če v nekaterih državah z visokim dolgom ne bodo sprejeti dodatni ukrepi politike.

Razdolževanje bi se moralo nadaljevati, vendar v vse manjšem obsegu, če se bo inflacija še naprej zmanjševala, medtem ko lahko finančni pogoji še vedno predstavljajo tveganje za dolžnike. Nižja inflacija omogoča nižje obrestne mere, vendar lahko pogoji financiranja za nekatere dolžnike in posojilojemalce ostanejo zahtevni. Obrestne mere naj bi se sicer znižale, vendar bodo verjetno ostale nad nizkimi ravnmi, zabeleženimi v letih do povišanja inflacije, kar povzroča pritisk na stroške servisiranja dolga. To je bolj zaskrbljujoče, kadar so potrebe po ponovnem financiranju večje. Poleg tega se lahko tveganja, kadar je izposojanje v tujih valutah znatno, povečajo zaradi ranljivosti v zunanjem položaju, ki se lahko razširijo v volatilnost deviznih tečajev in višje premije za tveganje, kar zahteva preudarne politike. Krepitev potencialne gospodarske rasti, med drugim tudi z učinkovitim izvajanjem načrtov za okrevanje in odpornost, bi morala srednjeročno podpirati razdolževanje.

Bančni sektor se je izkazal za odpornega proti šibkemu gospodarskemu zagonu, vendar polni učinki zaostrenih pogojev financiranja morda še niso v celoti vidni. Bančni sektor je dobro prestal najnovejši makroekonomski razvoj. Z višjimi prihodki od obresti se je povečala dobičkonosnost bank, kar je pripomoglo k nadaljnji krepitvi njihovih kapitalskih količnikov. Zdi se, da šibka gospodarska rast in zaostreni pogoji financiranja doslej niso vplivali na sredstva bank. Nedonosna posojila so se še naprej zmanjševala, čeprav le malenkostno. V nekaterih državah je reševanje nedonosnih posojil zunaj bančnega sektorja še vedno problematično. V nekaterih primerih znatna izpostavljenost domačemu državnemu dolgu ostaja tveganje. Polni učinki zaostrovanja monetarnih pogojev v zadnjih dveh letih na servisiranje dolga morda še vedno niso v celoti vidni in se lahko razvijejo z zamudo. V sedanjih razmerah položaj sektorja poslovnih nepremičnin morda zahteva pozornost, saj so banke in druge finančne institucije v nekaterih državah zelo izpostavljene temu sektorju.

Tabela 1: KLASIFIKACIJA DRŽAV ČLANIC NA PODLAGI POSTOPKA V ZVEZI Z MAKROEKONOMSKIMI NERAVNOTEŽJI

Opomba: države članice, v zvezi s katerimi se je klasifikacija med letoma 2023 in 2024 spremenila, so v obeh stolpcih označene s krepkim tiskom.

Države članice, ki se ne soočajo več z neravnotežji 

Za Francijo je bilo ugotovljeno, da se ne sooča več z neravnotežji. Ukrepi politike so pripomogli k zmanjšanju ranljivosti s čezmejnim pomenom, povezanih s konkurenčnostjo v razmerah nizke rasti produktivnosti, vendar se morajo prizadevanja nadaljevati, medtem ko ranljivosti, povezane z visokim dolgom, ostajajo. Cenovna konkurenčnost se je od leta 2021 razvijala ugodno, in sicer deloma zaradi nižje inflacije kot v trgovinskih partnericah. Vendar so bili rezultati stroškovne konkurenčnosti bolj mešani, saj so produktivnost dela zavirali začasni dejavniki po krizi zaradi COVID-19, vključno z vztrajnim kopičenjem delovne sile v nekaterih ključnih sektorjih in politikami za povišanje zaposlenosti. To je v zadnjih letih privedlo do močne rasti zaposlovanja. Produktivnost dela in konkurenčnost naj bi se v prihodnje izboljšali, k čemur naj bi prispevale načrtovane naložbe in reforme, ki bi morale podpreti razdolževanje. Dolg zasebnega sektorja se je med pandemijo izrazito povečal, vendar vzporedno s povišanjem stopnje varčevanja gospodinjstev, povečanjem lastniškega kapitala in kopičenjem likvidnostnih rezerv v podjetjih, ki se zdaj uporabljajo. Posojila za naložbe podjetij ostajajo dinamična kljub zaostrenim finančnim pogojem. Javni dolg v BDP se je z okrevanjem BDP od leta 2021 nekoliko zmanjšal, in sicer je leta 2023 znašal nekaj več kot 110 %. V letu 2024 naj bi ostal na splošno stabilen, v letu 2025 pa naj bi se ponovno povečal zaradi nadaljnjih velikih javnofinančnih primanjkljajev. Odziv politike na ugotovljene ranljivosti, povezane s konkurenčnostjo v razmerah nizke rasti produktivnosti, je bil na splošno ustrezen in bi moral podpirati rast produktivnosti v prihodnjih letih, vendar je treba prizadevanja nadaljevati. Izvajanje načrta za okrevanje in odpornost bo pomagalo nadalje obravnavati izzive na področju konkurenčnosti in hkrati izboljšalo rast produktivnosti. Čeprav so bili sprejeti ukrepi politike za okrepitev javnih financ, so očitno potrebna večja prizadevanja za zmanjšanje visokega javnega dolga. Reformirani Pakt za stabilnost in rast, vključno z uporabo postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem, zagotavlja ustrezen in močan nadzorni mehanizem za obravnavanje tveganj za vzdržnost javnih financ.

Za Portugalsko je bilo ugotovljeno, da se ne sooča več z neravnotežji. Znaten napredek je bil dosežen pri zmanjševanju ranljivosti, povezanih z visokim zasebnim, javnim in zunanjim dolgom, pri čemer naj bi se te ranljivosti še naprej zmanjševale. Po prekinitvi, ki jo je povzročila kriza zaradi pandemije COVID-19, sta se deleža dolga zasebnega sektorja in javnega dolga ponovno začela zmanjševati. Od leta 2021 sta se znatno zmanjšala, k čemur sta v primeru javnega dolga pripomogla močna rast BDP in nedavni proračunski presežek. Očitno negativno neto stanje mednarodnih naložb se je znatno izboljšalo, k čemur sta pripomogla izrazita gospodarska rast in presežek na tekočem računu, njegova struktura pa ostaja ugodna glede na velik delež instrumentov brez tveganja neplačila. Dolg zasebnega sektorja in javni dolg ter neto stanje mednarodnih naložb ostajajo visoki, vendar naj bi se v prihodnosti še znižali, čeprav naj bi bila nominalna rast BDP manj spodbudna. Tekoči račun se je lani vrnil v presežek in naj bi letos in naslednje leto ostal pozitiven, dosežen pa je bil tudi proračunski presežek. Povišanje obrestnih mer je povzročilo določen pritisk na zadolžena gospodinjstva, cene stanovanjskih nepremičnin pa že več let močno rastejo. Nedonosna posojila so se še naprej zmanjševala z že tako zmernih ravni. Dosežen je bil trajen napredek politike za odpravo ugotovljenih ranljivosti, ki podpira vidne rezultate. Trenutno izvajanje načrta za okrevanje in odpornost naj bi še naprej ugodno vplivalo na potencial rasti ter prispevalo k zunanji vzdržnosti Portugalske in vzdržnosti javnih financ.

Za Španijo je bilo ugotovljeno, da se ne sooča več z neravnotežji. Znaten napredek je bil dosežen pri zmanjševanju ranljivosti s čezmejnim pomenom, povezanih z visokim zasebnim in zunanjim dolgom, zmanjšal pa se je tudi javni dolg. Po prekinitvi, ki jo je povzročila pandemija COVID-19, sta se deleža dolga zasebnega sektorja in negativnega neto stanja mednarodnih naložb v letu 2021 ponovno začela zmanjševati, k čemur je pripomogla močna nominalna rast BDP. Oba deleža naj bi se v prihodnjih letih še naprej izboljševala, čeprav bolj postopno kot v zadnjem času, saj se pričakuje, da bo nominalna rast BDP manj spodbudna. Tekoči račun je že desetletje v presežku in se je v letu 2023 še povečal zaradi hitro rastočega izvoza in nižjih cen energije. Visok delež javnega dolga v BDP se zaradi močne nominalne rasti BDP zmanjšuje, vendar se letos in naslednje leto pričakuje bolj umirjeno izboljšanje, kar odraža še vedno znatne javnofinančne primanjkljaje in manj spodbudno nominalno rast BDP. Stopnja brezposelnosti se že desetletje znižuje in naj bi se še naprej zniževala. Bančni sektor je ob zaostrenih pogojih financiranja za posojilojemalce ostal odporen. Dosežen je bil znaten napredek politike za odpravo ugotovljenih ranljivosti, tudi v zadnjih letih zaradi izvajanja načrta za okrevanje in odpornost, vendar so potrebna večja prizadevanja, zlasti za zmanjšanje visokega javnega dolga.

Države članice, za katere je bilo po novem ugotovljeno, da se soočajo z neravnotežji 

Za Slovaško je bilo ugotovljeno, da se sooča z neravnotežji. Kljub nekaterim nedavnim izboljšavam so ranljivosti, povezane s stroškovno konkurenčnostjo, zunanjim saldom, trgom stanovanjskih nepremičnin in zadolženostjo gospodinjstev, še vedno prisotne, ukrepi politike pa še niso bili sprejeti. Za Slovaško je bil leta 2023 opravljen poglobljeni pregled, njene ranljivosti pa so se po ocenah štele, da ne pomenijo makroekonomskih neravnotežij, saj naj bi se srednjeročno zmanjšale. Te ranljivosti so se dejansko zmanjšale, vendar ne tako hitro, kot je bilo pričakovano pred enim letom. Poleg tega se zdi, da so izboljšave ciklične, strukturne ranljivosti pa utrjene, medtem ko ni bilo ukrepov politike. Velik primanjkljaj na tekočem računu se je lani izboljšal, vendar naj bi ostal vidno negativen, s čimer naj bi se nadaljevalo znatno negativno neto stanje mednarodnih naložb. Osnovna inflacija se je izkazala za odpornejšo od pričakovane in je ostala višja od povprečja euroobmočja, medtem ko stroški dela na enoto še naprej naraščajo bolj kot v večini trgovinskih partneric. Pričakuje se, da se ti cenovni in stroškovni pritiski letos ali naslednje leto ne bodo izrazito zmanjšali, kar bi lahko oviralo izboljšanje konkurenčnosti in trgovinske bilance. Zadolževanje gospodinjstev se je z leti znatno povečalo, leta 2023 pa se je zaradi upada hipotekarnih kreditov upočasnilo. Cene stanovanjskih nepremičnin so padle, vendar so še vedno nekoliko precenjene in naj bi se ponovno povišale, saj je ponudba stanovanjskih nepremičnin še vedno omejena. Povpraševanje po stanovanjih podpirajo ukrepi politike, kot so nedavno sprejeti hipotekarni dodatki, ki ovirajo transmisijski mehanizem denarne politike in so fiskalno dragi. Fiskalna prilagoditev je bila odložena, visok javnofinančni primanjkljaj naj bi se letos poslabšal, delež javnega dolga v BDP pa naj bi se v letih 2024 in 2025 kljub spodbujevalni rasti BDP povečal, kar ustvarja pritisk na rast domačega povpraševanja. Ukrepi politike na splošno niso zadostovali za odpravo ugotovljenih ranljivosti, kar je prispevalo k njihovemu utrjevanju. Fiskalna prilagoditev bi prispevala k znižanju osnovne inflacije, krepitvi zunanjega položaja in zajezitvi povečanja javnega dolga, podlaga za takšno prilagoditev pa bi moral biti postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Potrebni so tudi ukrepi za izboljšanje cenovne in necenovne konkurenčnosti ter zmanjšanje tveganj, povezanih s trgom stanovanjskih nepremičnin in kopičenjem dolga gospodinjstev, med drugim tudi z razvojem delujočega najemniškega trga.

Države članice, ki se soočajo z neravnotežji 

Ciper se še naprej sooča z neravnotežji. Ranljivosti, povezane z zasebnim, javnim in zunanjim dolgom, so se na splošno zmanjšale, vendar ostajajo relevantne, medtem ko se je velik primanjkljaj na tekočem računu še povečal. Delež dolga gospodinjstev in nefinančnih družb v BDP se je še naprej zmanjševal, ampak ostaja visok. Vendar je dolg podjetij in zunanji dolg napihnjen zaradi dolga subjektov s posebnim namenom, ki pomenijo omejena tveganja za domače gospodarstvo. Velik obseg nedonosnih posojil v bankah se je v zadnjih letih, tudi v letu 2023, znatno zmanjšal, reševanje nedonosnih posojil s strani podjetij, ki pridobivajo kredite, pa naj bi podprlo nadaljnje zmanjšanje zasebnega dolga. Kljub temu bodo zaostreni finančni pogoji verjetno povečali pritisk na močno zadolžena gospodinjstva in podjetja. Delež javnega dolga v BDP se hitro zmanjšuje, Ciper pa naj bi letos in naslednje leto ohranil proračunske presežke, kar bo spodbudilo nadaljnje zmanjševanje deleža dolga. Velik primanjkljaj na tekočem računu se je v letu 2023 še povečal, predvsem zaradi nadaljnjega močnega domačega povpraševanja in vračanja dobičkov. Pričakuje se, da bo letos in naslednje leto ostal velik. Zelo negativno neto stanje mednarodnih naložb se lani ni izboljšalo in naj bi se poslabšalo, če se tekoči račun ne bo znatno izboljšal. V odpravo ugotovljenih ranljivosti so bila vložena obsežna prizadevanja politike. Polno in pravočasno izvajanje načrta za okrevanje in odpornost ter nadaljnji ukrepi naj bi pomagali razširiti izvoz in ublažili preveliko odvisnost od uvoza nafte.

Nemčija se še naprej sooča z neravnotežji. Ranljivosti, povezane z velikim presežkom na tekočem računu, so kljub določenemu zmanjšanju skozi leta še vedno relevantne, saj osnovna težava šibkega domačega povpraševanja in zadržanih naložb s čezmejnim pomenom ostaja, odziv politike pa je bil omejen. Ob nižjih cenah energije, šibkem domačem povpraševanju in počasni svetovni trgovini se je presežek na tekočem računu s 4,2 % BDP v letu 2022 ponovno povečal na 5,9 % BDP v letu 2023. Letos in naslednje leto naj bi se še nekoliko povečal, hkrati pa ostal precej pod ravnjo pred pandemijo. Glede na velikost nemškega gospodarstva in njeno trgovinsko povezovanje v euroobmočju ima to negativne učinke prelivanja na preostale dele območja. Padec cen stanovanjskih nepremičnin je znatno znižal raven njihove precenjenosti, kar je doslej imelo le omejen učinek na finančni sistem, vendar je treba sektor poslovnih nepremičnin spremljati še naprej. Zmanjševanje naložb v stanovanjske nepremičnine lahko v bližnji prihodnosti privede do ponovnih cenovnih pritiskov in posledičnega tveganja precenjenosti. V prihodnje se pričakuje rahlo poslabšanje stroškovne konkurenčnosti, gospodinjstva pa so začela ponovno pridobivati nekaj kupne moči, saj naj bi plače zrasle v realnem smislu. Za okrevanje zasebnih naložb je potreben čas in pričakuje se, da bo konsolidacija javnih financ negativno vplivala na domače povpraševanje in morda obremenila javne naložbe. Splošne osnovne ranljivosti v smislu znatne vrzeli med prihranki in naložbami se niso bistveno spremenile: naložbene potrebe so se z leti povečevale, predvsem kar zadeva javne naložbe na regionalni ravni in naložbe podjetij na splošno, ki bi podpirale gospodarsko rast v prihodnosti. Čeprav je vlada sprejela nekatere ukrepe za podporo naložbam in načrt za okrevanje in odpornost vključuje pomembne ukrepe za spodbujanje naložb, obseg odziva politike doslej ni privedel do znatnega napredka niti ni zadostoval za reševanje splošnega izziva višjih zasebnih in javnih naložb.

Madžarska se še naprej sooča z neravnotežji. Ranljivosti, povezane s cenovnimi pritiski ter potrebami po zunanjem in državnem financiranju, so še vedno relevantne, čeprav je izboljšanje zunanjih razmer ublažilo nekatera kratkoročna tveganja. Velikega primanjkljaja na tekočem računu v letu 2023 ni bilo več, saj se je domače povpraševanje zaradi recesije na Madžarskem in nižjih cen energije zmanjšalo. Ti dejavniki so skupaj z zaostreno denarno politiko prispevali k znižanju zelo visoke stopnje inflacije. Kljub temu je osnovna inflacija ostala med najvišjimi v EU, stroški dela na enoto pa so še naprej močno rasli, kar je povzročalo pritisk na konkurenčnost. Pričakuje se, da bo pri saldu tekočega računa spet majhen primanjkljaj, ko bo domače povpraševanje okrevalo, medtem ko bosta gospodarstvo in njegovo zunanje financiranje še naprej izpostavljena gibanju cen energentov in premijam za tveganja. Rast cen stanovanjskih nepremičnin se je v letu 2023 upočasnila, njihova precenjenost pa se je zaradi višjih obrestnih mer umirila. Velik proračunski primanjkljaj še vedno obstaja, in sicer zaradi ekspanzivnih politik in šibkejše rasti po recesiji leta 2023. Primanjkljaj naj bi se nekoliko zmanjšal, vendar naj bi ostal znaten, pri čemer naj bi prispeval k inflaciji in povečal potrebe po zunanjem zadolževanju. Javni dolg v BDP in stroški za obresti naj bi ostali visoki. Napredek politike je bil omejen na vseh področjih, zlasti fiskalnih in strukturnih, kar je prispevalo k nadaljevanju ugotovljenih ranljivosti. Fiskalna prilagoditev bi prispevala k znižanju osnovne inflacije, krepitvi zunanjega položaja in zajezitvi povečanja javnega dolga, podlaga za takšno prilagoditev pa bi moral biti postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Pričakuje se, da bo pravočasno in učinkovito izvajanje načrta za okrevanje in odpornost pomagalo zmanjšati ranljivosti, kar bi se okrepilo s postopno odpravo izkrivljajočih intervencij na trgih in z reformami, ki podpirajo konsolidacijo javnih financ.

Nizozemska se še naprej sooča z neravnotežji. Ranljivosti s čezmejnim pomenom, povezane z visokim zasebnim dolgom v razmerah precenjenega trga stanovanjskih nepremičnin, kljub nekaterim izboljšavam ostajajo relevantne. Ranljivosti, povezane z velikim presežkom na tekočem računu, je ublažila razmeroma močna rast domačega povpraševanja. Presežek na tekočem računu je in naj bi tudi ostal velik, in sicer zaradi znatnega presežka v blagovni menjavi in trgovini s storitvami, kar odraža presežek domačih prihrankov nad naložbami v celotnem gospodarstvu. Vendar je domače povpraševanje v zadnjih letih raslo močneje kot v euroobmočju, kar kaže, da je prelivanje presežka na tekočem računu na preostalo območje vse manj zaskrbljujoče. Znatna prisotnost večnacionalnih podjetij na Nizozemskem, statistični učinek zadržanih dobičkov podjetij in vloga pokojninskih skladov, ki kopičijo velike prihranke, ki se vlagajo v tujini, so dejavniki, ki prispevajo k veliki razliki med prihranki in naložbami. Zasebni dolg se je v letu 2023 še naprej znatno zmanjševal in lahko se pričakujejo nadaljnja zmanjšanja, vendar ostaja visok. Zaradi visoke stopnje dolga in velikih deležev nelikvidnih sredstev, predvsem stanovanjskih nepremičnin in pokojninskih prihrankov, so gospodinjstva izpostavljena spreminjajočim se gospodarskim razmeram, zlasti glede na precenjenost trga stanovanjskih nepremičnin. V večjem delu lanskega leta je prišlo do nekolikšne korekcije cen stanovanjskih nepremičnin zaradi zaostrenih pogojev financiranja, vendar so te še vedno precenjene, čeprav manj kot prej. Sprejeti so bili nekateri ukrepi za odpravo ugotovljenih ranljivosti, vendar so za napredek politike potrebna nadaljnja prizadevanja. Za odločnejše reševanje pomanjkanja stanovanj bi bilo mogoče uporabiti več možnosti, in sicer z večjimi naložbami v stanovanjske nepremičnine in odpravo ovir za gradnjo novih stanovanj ter nadaljnjim obravnavanjem davčnih spodbud za lastništvo stanovanj, financirano z zadolževanjem. Nedavne reforme na zasebnem najemniškem trgu verjetno ne bodo pripomogle k razpoložljivosti stanovanj.

Švedska se še naprej sooča z neravnotežji. Ranljivosti, povezane z njenim nepremičninskim trgom in visokim zasebnim dolgom, so kljub nekaterim nedavnim izboljšavam še vedno relevantne, ukrepi politike za njihovo odpravo pa so bili omejeni. Po več letih znatnega poviševanja se cene nepremičnin od konca leta 2022 znižujejo. Dolg zasebnega sektorja se je glede na BDP zmanjšal zaradi visoke nominalne rasti BDP, ki jo je povzročila visoka inflacija, medtem ko so se ravni dolga nominalno še povišale. Hitro povišanje obrestnih mer je negativno vplivalo na servisiranje dolga gospodinjstev in poslovnih nepremičninskih družb, zmanjšalo povpraševanje in vplivalo na cene nepremičnin. Razširjenost spremenljivih obrestnih mer in hipotek z zelo dolgim trajanjem je povzročila pritisk na bilance stanja gospodinjstev, zmanjšala sposobnost odplačevanja, povzročila upad potrošnje in prispevala k recesiji leta 2023. Hkrati se je gradnja novih stanovanj močno zmanjšala. Kljub nedavnim znižanjem so cene stanovanjskih nepremičnin še vedno znatno precenjene; prav tako se zdi, da se cene poslovnih nepremičnin še niso v celoti prilagodile, obstajajo pa tudi tveganja za servisiranje dolga, če bodo obrestne mere ostale visoke in vrednotenja padla. Finančni sektor je zelo izpostavljen nepremičninskemu sektorju, vendar bi njegova močna metrika morala služiti kot zaščita pred širjenjem nepremičninskih težav na širše gospodarstvo. Napredek politike je bil omejen, ob odsotnosti odločnejših ukrepov pa se bodo ugotovljene ranljivosti nadaljevale in lahko privedejo do ponovnega povečanja nakupov stanovanj, financiranih z zadolževanjem, in precenjenosti stanovanjskih nepremičnin. Ukrepi, ki povečujejo ponudbo stanovanj, bi lahko zelo pripomogli k preprečevanju teh težav. Poleg tega obdavčitev še naprej spodbuja nakupe stanovanj, financirane z zadolževanjem, in sicer z znatno davčno olajšavo za plačila hipotekarnih obresti, in daje prednost lastništvu stanovanj. Najemniški trg ni bil reformiran.

Države članice, za katere je bilo ugotovljeno, da se zdaj soočajo z neravnotežji (predhodno s čezmernimi neravnotežji)

Grčija se sooča z neravnotežji, ki pa niso več čezmerna, kot so bila ugotovljena leta 2023. Ranljivosti, povezane z visokim javnim dolgom in visokimi nedonosnimi posojili v razmerah visoke brezposelnosti, so še vedno relevantne, vendar so se izrazito zmanjšale in naj bi se še naprej zmanjševale, vendar zunanji položaj ostaja šibek. Delež javnega dolga v BDP se je še naprej zmanjševal in čeprav je bil v letu 2023 še vedno visok in je znašal skoraj 162 %, se kratkoročna tveganja za vzdržnost dolga zdijo nizka. Nominalna rast BDP je bila glavni dejavnik hitrega zmanjševanja deleža dolga v zadnjih letih, vendar naj bi pričakovano nadaljnje izboljšanje javnofinančnega salda zagotovilo, da se bo še naprej zmanjševal. Primanjkljaj na tekočem računu, ki se je v obdobju 2020–2022 izrazito povečal, se je v letu 2023 znatno zmanjšal, vendar ostaja visok zaradi živahnega domačega povpraševanja. Letos in naslednje leto se pričakuje le rahlo izboljšanje tekočega računa, saj naj bi močna rast naložb ohranila visok uvoz. Zaradi visoke nominalne rasti BDP se je lani prav tako izboljšalo zelo negativno neto stanje mednarodnih naložb v BDP, vendar ostaja najšibkejše v EU. Nedonosna posojila so se v zadnjih letih močno zmanjšala in se v letu 2023 še naprej zmanjševala, vendar je njihovo prestrukturiranje zunaj bančnega sektorja še vedno počasno, zato še naprej negativno vplivajo na gospodarstvo. Zaposlenost se je povišala, brezposelnost pa znižala, vendar je še vedno razmeroma visoka. Leta trajnih ukrepov politike in obsežnih strukturnih reform so jasno prispevala k zmanjšanju ugotovljenih ranljivosti. Ohranjanje preudarne fiskalne naravnanosti in nadaljnje pravočasno izvajanje načrta za okrevanje in odpornost ostajata ključna za izboljšanje konkurenčnosti in zagotovitev ponovnega uravnoteženja gospodarstva, vključno z zunanjim položajem.

Italija se sooča z neravnotežji, ki pa niso več čezmerna, kot so bila ugotovljena leta 2023. Še vedno obstajajo ranljivosti s čezmejnim pomenom, povezane z visokim javnim dolgom in šibko rastjo produktivnosti v razmerah nestabilnosti trga dela in nekaterih preostalih slabosti v finančnem sektorju. Delež javnega dolga v BDP v Italiji se je od najvišje vrednosti med krizo zaradi pandemije COVID-19 znatno zmanjšal, predvsem zaradi močne nominalne rasti BDP. Vendar je še vedno visok in je v letu 2023 znašal več kot 137 % BDP, trend zmanjševanja pa naj bi se letos in naslednje leto obrnil. Ta preobrat je posledica obsežne prilagoditve stanj in tokov, javnofinančnega primanjkljaja, ki je še vedno precejšen, čeprav se zmanjšuje, in nižje nominalne rasti BDP. Rast produktivnosti je bila na splošno in v povprečju pozitivna, vendar omejena, kar potrjuje potrebo po reformah in naložbah za odpravo strukturnih pomanjkljivosti in spodbujanje ugodnih pogojev za rast produktivnosti. Razmere na trgu dela so se v zadnjih letih izboljšale in niso povzročale pritiskov na plače. Stopnje aktivnosti so narasle na rekordno raven, čeprav so še vedno razmeroma nizke. Finančni sektor se je dodatno okrepil z izboljšanjem kakovosti bančnih sredstev in dobičkonosnosti, medtem ko so italijanske banke v svojih bilancah stanja še vedno precej izpostavljene državnim posojilom in posojilom z državnim jamstvom. Ukrepi politike so bili ugodni za odpravo ranljivosti, tudi z izvajanjem načrta za okrevanje in odpornost, ki med drugim spodbuja produktivnost in potencialno rast BDP za dolgoročno zmanjšanje deleža javnega dolga. Ohranjanje hitrosti izvajanja načrtov za okrevanje in odpornost ostaja bistvenega pomena, koristna pa bi bila tudi dodatna prizadevanja politike. Jasno je, da je potrebnih več ukrepov za zmanjšanje visokega deleža javnega dolga. Reformirani Pakt za stabilnost in rast, vključno z uporabo postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem, zagotavlja ustrezen in močan nadzorni mehanizem za obravnavanje tveganj za vzdržnost javnih financ in dopolnitev nadzora v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji.

Države članice, za katere je bilo ugotovljeno, da se zdaj soočajo s čezmernimi neravnotežji (predhodno z neravnotežji)

Za Romunijo, za katero so bila leta 2023 ugotovljena neravnotežja, je bilo ugotovljeno, da se sooča s čezmernimi neravnotežji. Ranljivosti, povezane s plačilno bilanco, ki so predvsem povezane z velikimi in naraščajočimi javnofinančnimi primanjkljaji, ostajajo, medtem ko so se precejšnji cenovni in stroškovni pritiski povečali, ukrepi politike pa so bili šibki. Primanjkljaj na tekočem računu se je v letu 2023 nekoliko izboljšal, predvsem zaradi šibkejše zasebne potrošnje in dobičkov, ki izhajajo iz pogojev menjave, vendar je še vedno očitno velik ter se letos in naslednje leto po napovedih ne bo izboljšal. Zato se neto stanje mednarodnih naložb kot delež BDP kljub visoki nominalni rasti BDP ne izboljšuje več, zaradi nadaljevanja velikih primanjkljajev na tekočem računu pa obstaja tveganje, da bo to stanje še bolj negativno. Skupna inflacija se je zmanjšala, vendar je osnovna inflacija še vedno zelo visoka, in sicer znaša malo manj od nedavne najvišje vrednosti in je višja kot pred enim letom. Dinamika plač in stroškov dela se je v letu 2023 pospešila ter je bila v letu 2024 še naprej močna, kar je deloma odražalo veliko povišanje minimalnih plač in plač v javnem sektorju v razmerah tesnega trga dela. To je povzročilo pomisleke glede stroškovne konkurenčnosti, medtem ko strukturna ozka grla še vedno ovirajo nestroškovno konkurenčnost. Vsi ti dejavniki povečujejo zaskrbljenost glede ustalitve izgub konkurenčnosti in zamud pri potrebnem izboljšanju trgovinske bilance. Fiskalni položaj, ki je glavni dejavnik za visok primanjkljaj na tekočem računu, se je v zadnjem letu poslabšal. Velik fiskalni primanjkljaj naj bi se v letih 2024 in 2025 še nekoliko poslabšal. Delež javnega dolga v BDP je kljub visoki nominalni rasti BDP še naprej zmeren in znaša 53 %, vendar je njegov velik delež izražen v tuji valuti. Zaradi vztrajno visokih javnofinančnih primanjkljajev se lahko poveča zunanja zadolženost in Romunija lahko postane bolj odvisna od zunanjih virov financiranja, zaradi česar je izpostavljena spremembam v zaupanju vlagateljev in zunanjim šokom. Odziv politike za odpravo ugotovljenih ranljivosti je bil šibek. Verodostojen potek konsolidacije javnih financ je ključnega pomena za zmanjšanje tveganj za stabilnost gospodarstva. Za to sta potrebna skladnost s priporočili v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem in celovito izvajanje fiskalno-strukturnih reform, vključenih v načrt za okrevanje in odpornost, zlasti tistih, katerih cilj je strukturno povečanje javnofinančnih prihodkov, ter veliko strožji nadzor porabe kot v preteklih letih. Konkurenčnost bi se povečala tudi z izvajanjem reform in naložb iz načrta za okrevanje in odpornost, ki presegajo fiskalno-strukturne reforme in naložbe.

(1)

BDP na prebivalca desetih „novih“ držav članic, ki so se EU pridružile pred 20 leti, izražen v standardih kupne moči, se je z 51 % ob pristopu leta 2004 povečal na 79 % leta 2023. Glej Evropska komisija (2024), pomladanska napoved iz leta 2024.

(2)

Na primer v sporočilu Komisije o dolgoročni konkurenčnosti , letnem poročilu o enotnem trgu in konkurenčnosti za leto 2024 in   devetem poročilu o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji .

(3)

  Enrico Letta, „Much more Than A Market“ (Veliko več kot trg) (april 2024) (europa.eu) .

(4)

Kot so izboljšanje dostopa evropskih podjetij do kapitala, znižanje stroškov energije, izboljšanje spretnosti naše delovne sile ter krepitev trgovine s preostalim svetom.

(5)

Z začetkom veljavnosti te zakonodaje se je zaključil pregled ekonomskega upravljanja, ki ga je Komisija začela februarja 2020. Zakonodajne predloge je predložila 26. aprila 2023.

(6)

V načrtu bi bilo treba pojasniti, kako bo zagotovljeno izvajanje naložb in reform v odgovor na relevantna specifična priporočila za države. Specifična priporočila za države bi bilo treba šteti za relevantna, če jih država članica še ni v celoti izvedla ali če ni dosegla znatnega napredka pri njihovi obravnavi, kot se ocenjuje pri nadzoru v okviru evropskega semestra.

(7)

„Očiščeni odhodki“ pomenijo javnofinančne odhodke brez odhodkov za obresti, diskrecijskih ukrepov na strani prihodkov,

odhodkov za programe Unije, ki so v celoti izravnani s prihodki iz skladov Unije, nacionalnih odhodkov za

sofinanciranje programov, ki jih financira Unija, cikličnih elementov odhodkov za denarna nadomestila za brezposelnost ter

enkratnih in drugih začasnih ukrepov.

(8)

  Sporočilo o smernicah za fiskalno politiko za leto 2024  (COM(2023) 141 final z dne 8. marca 2023).

(9)

  Ocena izpolnjevanja merila glede dolga je bila v revidiranem okviru ekonomskega upravljanja bistveno spremenjena. Štelo se bo, da se delež dolga „zadosti zmanjšuje in dovolj hitro približuje referenčni vrednosti 60 % BDP“, če zadevna država članica ohrani pot gibanja očiščenih odhodkov, ki jo je določil Svet. Ker Svet še ni določil takšne poti gibanja očiščenih odhodkov, merila glede dolga na tej stopnji ni mogoče oceniti.

(10)

  Poročilo o staranju prebivalstva za leto 2024. Ekonomske in proračunske projekcije za države članice EU (2022–2070) – Evropska komisija (europa.eu).

(11)

  Postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji: Svet sprejel sklepe – Svet (europa.eu) .

(12)

Poglobljeni pregledi za leto 2024 so bili objavljeni v dveh sklopih: prvi 25. marca 2024 s poglobljenimi pregledi za Španijo, Ciper, Nizozemsko, Romunijo, Slovaško in Švedsko, drugi pa 23. aprila s poglobljenimi pregledi za Nemčijo, Grčijo, Francijo, Italijo, Madžarsko in Portugalsko.

(13)

  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Krepitev evropskega upravnega prostora (pobuda ComPAct) .

(14)

  Sporočilo: Industrijski načrt v okviru zelenega dogovora za neto ničelno dobo | Evropska komisija (europa.eu).

(15)

  Evropska komisija in visoki predstavnik EU sta predstavila strategijo Global Gateway, da bi okrepila povezave v digitalnem, energetskem in prometnem sektorju ter zdravstvene, izobraževalne in raziskovalne sisteme po vsem svetu.

(16)

V paktu za raziskave in inovacije v Evropi (2021) je potrjen cilj, da se v raziskave in inovacije vloži 3 % BDP. Ta cilj je bil med drugim poudarjen v sklepih Evropskega sveta z dne 17. in 18. aprila 2024.

(17)

1,2 % BDP v primerjavi z 2,3 % v ZDA.

(18)

  Pomembni projekt skupnega evropskega interesa na področju mikroelektronike – pomembni projekt skupnega evropskega interesa (ipcei-me.eu) .

(19)

  Skupni evropski interes v zvezi s tehnologijami računalništva (europa.eu).

(20)

Poleg tega so razlog za zaskrbljenost razlike med spoloma v spretnostih na področju IKT. Leta 2021, ki je zadnje leto, za katero so na voljo podatki, je bilo 81 % zaposlenih strokovnjakov za IKT moških. Glej https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=ICT_specialists_in_employment.

(21)

Evropski svet za inovacije (EIC) je izboljšal razpoložljivost dostopa do financiranja za mlada podjetja na evropski ravni.

(22)

https://ec.europa.eu/regional_policy/whats-new/newsroom/14-12-2023-eu-addresses-talent-development-trap-in-new-call-for-regions-to-harness-existing-talent_en

(23)

  Svetovni pregled električne energije 2024 | Ember (ember-climate.org).

(24)

  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=COM%3A2023%3A757%3AFIN

(25)

  Uredba (EU) 2022/869.

(26)

  Strateški načrt za energetsko tehnologijo (europa.eu).

(27)

  Akt o neto ničelni industriji – Evropska komisija (europa.eu).

(28)

Evropska komisija (2024), poročilo o oceni učinka, priloženo sporočilu Zavarujmo svojo prihodnost – Podnebni cilj Evrope za leto 2040 in pot do podnebne nevtralnosti do leta 2050 ter oblikovanje trajnostne, pravične in uspešne družbe .

(29)

  https://energy.ec.europa.eu/topics/energy-efficiency/energy-efficient-buildings/energy-performance-buildings-directive_sl

(30)

Države članice bi morale pri izvajanju svojih naložb graditi na vrednotah in načelih novega evropskega Bauhausa, da bi po potrebi spodbujale trajnostnost s cenovno dostopnimi rešitvami in z vključevanjem lokalnih skupnosti v oblikovanje poti preoblikovanja. Novi evropski Bauhaus: lepo, trajnostno, skupaj. – Evropska unija (europa.eu) .

(31)

Orodja, kot so okvir za trajnostne gradnje ter protokol za ravnanje z gradbenimi odpadki in odpadki iz rušenja objektov, predstavljajo praktične smernice za gradbene projekte in projekte prenove, ki izboljšujejo trajnostnost v življenjskem ciklu. Poleg tega lahko javni organi neposredno uporabljajo zelena javna naročila.

(32)

Do 193 milijard EUR na podlagi poročila Evropske agencije za okolje (2024) The costs to health and the environment from industrial air pollution in Europe – 2024 update (Stroški za zdravje in okolje zaradi onesnaženosti industrijskega zraka v Evropi – posodobitev za leto 2024); vrednost glavnih onesnaževal zraka (NH3, NOX, PM10, SO2, nemetanske hlapne organske spojine), izračunana z metodo za statistično oceno življenjske dobe.

(33)

Evropska komisija, Obvladovanje podnebnih tveganj – zaščita ljudi in blaginje , glej: b04a5ed8-83da-4007-9c25-1323ca4f3c92_en (europa.eu) .

(34)

Sposobnost preživetja in uspeha v primeru pretresov in šokov, povezanih z vodo, npr. suše ali poplav.

(35)

Sprejetje direktive EU o minimalnih plačah (Direktiva (EU) 2022/2041) ustvarja pozitiven zagon za ukrepe, ki zagotavljajo ustrezne minimalne plače.

(36)

Stopnja prostih delovnih mest v EU je v zadnjem četrtletju 2023 znašala 2,5 %, kar za več kot dvakrat presega stopnjo pred desetletjem.

(37)

  Odpravljanje pomanjkanja delovne sile in spretnosti v EU – Evropska komisija (europa.eu) .

(38)

  Sveženj o spretnosti in mobilnosti talentov bo pripomogel k obravnavi pomanjkanja delovne sile in spretnosti, in sicer tako, da se z naborom talentov EU in priznavanjem kvalifikacij privabijo usposobljeni državljani tretjih držav v Unijo in tudi zadržijo v njej.

(39)

  Strategije za Unijo enakosti spodbujajo enake možnosti na trgu dela in v izobraževanju za ženske in prikrajšane skupine, kot so invalidi in osebe z manjšinskim rasnim ali etničnim poreklom, vključno z Romi.

(40)

Približno polovica učencev iz prikrajšanih socialno-ekonomskih okolij (48 %) leta 2022 ni dosegla minimalne ravni znanja iz matematike, kar je nesorazmerno povečanje.

(41)

Npr. starši samohranilci, invalidi, osebe z migrantskim ozadjem ali etnične narodne manjšine (kot so Romi).

(42)

  Indeks regionalnega socialnega napredka EU 2.0, izdaja 2024 .

(43)

  EUR-Lex – 52023DC0577 – SL – EUR-Lex (europa.eu) .

(44)

  Analiza Komisije glede socialne konvergence po državah v skladu z značilnostmi okvira za socialno konvergenco – SWD(2024) 132.

(45)

Glej analizo Komisije glede socialne konvergence po državah v skladu z značilnostmi okvira za socialno konvergenco – SWD(2024) 132.

(46)

  Skupno poročilo o zaposlovanju za leto 2024, ki ga je Svet EPSCO sprejel 11. marca 2024 .

(47)

Vključno z ukrepi politike, o katerih se poroča v nacionalnih reformnih programih ter poročilih o mehanizmu za okrevanje in odpornost (polletna poročila o napredku pri doseganju mejnikov in ciljev ter na podlagi ocene zahtevkov za plačilo).

(48)

Države članice so bile pozvane, naj v svojih načrtih za okrevanje in odpornost učinkovito obravnavajo vsa ustrezna specifična priporočila za države ali njihov pomemben del. V oceni specifičnih priporočil za države, ki je predstavljena tukaj, je upoštevana stopnja izvajanja ukrepov, vključenih v načrte za okrevanje in odpornost, in ukrepov, ki so se v času ocenjevanja izvajali zunaj navedenih načrtov. V zvezi z ukrepi, predvidenimi v prilogah k sprejetim izvedbenim sklepom Sveta o odobritvi ocene načrtov za okrevanje in odpornost, ki še niso bili sprejeti ali izvedeni, vendar se v zvezi z njimi šteje, da so verodostojno napovedani, je treba v skladu z metodologijo ocenjevanja specifičnih priporočil za države šteti, da zagotavljajo „omejen napredek“. Ko se bodo ti ukrepi začeli izvajati, lahko privedejo do „določenega/znatnega napredka“ ali „celovitega izvajanja“, odvisno od njihovega pomena.

(49)

Opomba: na zgornji sliki je ponazorjeno, kako hitro je EU glede na izbrane kazalnike napredovala pri doseganju vsakega od 17 ciljev v zadnjem petletnem obdobju. Metoda za ocenjevanje kazalnikov in njihovo združevanje na ciljni ravni ter podrobnejše analize so na voljo na spletišču Eurostata: Pregled – kazalniki trajnostnega razvoja – Eurostat (europa.eu) . 

(50)

Dvanajst poglobljenih pregledov je bilo objavljenih v dveh sklopih, in sicer eden marca (za Ciper, Nizozemsko, Romunijo, Slovaško, Španijo, Švedsko), drugi pa aprila (za Francijo, Nemčijo, Grčijo, Madžarsko, Italijo, Portugalsko): poglobljeni pregledi – Evropska komisija (europa.eu) .