28.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 246/42

Poročevalec:

Mihai MANOLIU

1.1

Evropski državljani morajo dejavno prispevati k spodbujanju energetske učinkovitosti, dajati pobude, sodelovati pri skupnih projektih ter si prizadevati za odpravo gospodarskih, upravnih in regulativnih ovir. Skupni izziv je uresničenje ciljev konference COP 21, ki bodo prinesli številne prednosti: nove naložbe (prenova stavb, povečanje udobja, učinkovite in pravične meritve števcev), primerne za ustvarjanje delovnih mest, zmanjšanje energijske revščine, omejitev onesnaževanja, izboljšanje zdravja prebivalstva ter zmanjšanje odvisnosti od uvoza energije. Države članice si morajo odločneje prizadevati za izvajanje direktive o energetski učinkovitosti, saj so novi cilji, predlagani za leto 2030, ambicioznejši od ciljev za leto 2020.

1.2

Energetska učinkovitost je izjemno pomembna za prihodnost evropskega energetskega sistema. Povečanje energetske učinkovitosti na vseh področjih rabe energije je lahko zelo močan instrument za zmanjšanje stroškov evropskega gospodarstva, načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ pa lahko prispeva k povečanju finančne dostopnosti in zmanjša potrebe po zelo dragi pomožni infrastrukturi. Zahteve glede varčevanja z energijo so (trajno in zanesljivo) v skladu s trajnostnim razvojem, zato je treba sinergije izkoristiti za spodbujanje uspešnega prehoda na trden in nizkoogljičen ter pameten energetski sistem (nadregionalni distribucijski sistemi, upravljanje povpraševanja, sistemi za skladiščenje).

1.3

EESO je seznanjen s predlogom Komisije, da je treba do leta 2030 energetsko učinkovitost povečati za 30 %. Meni pa, da je treba zvišanje cilja nad 27 % ustrezno utemeljiti s pojasnilom o gospodarskih koristih in o obsegu potrebnih naložb za dosego teh ciljev. Izredno pomembno je, da se v oceni učinka upoštevajo vsi ukrepi, zajeti v zakonodajnih svežnjih na področju energije in podnebja.

1.4

EESO poziva, da se za odpravo glavnih ovir pri izvajanju člena 7 direktive o energetski učinkovitosti, okrepi ozaveščanje končnih potrošnikov, in sicer s promocijo in obveščanjem o energetsko učinkovitih sistemih ter alternativnih ukrepih. Vse države članice bodo morale zagotoviti dodatne naložbe v verodostojne ukrepe za informiranje, obveščanje, izobraževanje in podporo, namenjene spodbujanju državljanov in podjetij, da bo politični cilj na področju podnebja in energetske učinkovitosti hitreje uresničen.

1.5

EESO poziva države članice, naj več pozornosti namenijo gospodinjstvom, ki jih je prizadela energijska revščina, in socialnim stanovanjem, ki bi jim bilo treba zagotoviti trajno znižanje stroškov energije. V zvezi s tem je pomembno tudi izboljšanje energetske učinkovitosti stanovanjskih zgradb in določitev minimalnih standardov za najemniška stanovanja (energetski pregledi).

1.6

EESO opozarja, da je treba končnega potrošnika seznaniti s tehnikami kombinirane proizvodnje električne energije in toplote (soproizvodnja, klimatizacija), pametnim merjenjem porabe in načrti za prenovo. To je bistveno, da bodo imeli vlagatelji, javni organi in podjetja zaupanje, ki je potrebno za izvajanje projektov z velikim potencialom energetske učinkovitosti, ter vlagali v raziskave in razvoj.

1.7

EESO želi, da bi določbe o evropskih finančnih instrumentih (posojilih, garancijah, lastniškem kapitalu za pritegovanje sredstev, subvencijah) oblikovali na način, s katerimi bi spodbujali tudi zasebno financiranje energetskih projektov. Področje subvencij je pomembno tudi za projekte z velikim socialnim učinkom. Te finančne sheme so potrebne za projekte, namenjene potrošnikom z nizkimi dohodki. Oblikovati bi bilo treba tudi smernice o preglednosti in primerljivosti nacionalnih načrtov. Po mnenju EESO je treba pomagati predvsem gospodinjstvom, ki jih je prizadela energijska revščina, in tako državam članicam zagotoviti dolgoročno stabilen politični okvir za lokalni trajnostni razvoj.

1.8

EESO meni, da je to mogoče doseči s tehnično podporo za izvajanje direktive o energetski učinkovitosti, in sicer prek inovativnih shem financiranja, ki bodo temeljile na trgu. Pomemben količinski dejavnik pri odobravanju finančnih spodbud je energetski pregled (opredelitev MSP, odprava dvojnega certificiranja, enoten pristop k povišanju praga de minimis), ki omogoča tako povečanje energetske učinkovitosti kot tudi konkurenčnosti. Sprejeti je treba tudi ustrezen pristop k zagotavljanju kakovosti ter nacionalne programe za usposabljanje ponudnikov storitev na področju energetske učinkovitosti.

1.9

EESO priporoča, da se zaradi povečanja energetske učinkovitosti v korist potrošnikov na nacionalni ravni izvedejo analize stroškov in koristi, ki bodo prispevale k zmanjšanju izdatkov.

1.10

EESO meni, da je treba sprejeti celovit pristop in izboljšati energetsko učinkovitost celotnega prometnega sistema na podlagi stalnega razvoja tehnologije vozil in pogonskih sistemov, prehoda na energetsko učinkovitejša prevozna sredstva in inteligentnih prometnih sistemov (ITS), ki bodo povečali izkoristek razpoložljivih zmogljivosti. Podoben pristop bi bilo treba sprejeti tudi v letalskem in pomorskem prometu. Uporabnike je treba obveščati o porabi goriva za posamezne načine prevoza, vključno z ustreznimi mejnimi vrednostmi emisij CO2.

2.1

EESO podpira naslednje elemente: energetska učinkovitost na prvem mestu je ključni element energetske unije – obravnavani predlog spremembe direktive to načelo prenaša v prakso. „Najcenejša, najčistejša in najzanesljivejša energija je tista, ki se sploh ne porabi. [Energetska učinkovitost je] eden izmed stroškovno najučinkovitejših načinov za podporo prehodu na nizkoogljično gospodarstvo in za ustvarjanje rasti, delovnih mest ter investicijskih priložnosti.“

2.2

Medtem ko je bil za leto 2020 postavljen cilj 20-odstotne energetske učinkovitosti, je bilo za leto 2030 analiziranih več možnih ciljev (med 27 % in 40 %). Najambicioznejša je bila resolucija Evropskega parlamenta, ki je priporočila zavezujoč 40-odstotni cilj. Komisija je preučila koristi z vidika zaposlovanja in gospodarske rasti, zanesljivosti oskrbe, zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, zdravja in okolja ter nato predlagala zavezujoči 30-odstotni cilj energetske učinkovitosti. EESO meni, da je glede na tako visok cilj izjemno pomembno natančno analizirati učinke, ki jih bodo imeli cilji s področja energetske učinkovitosti na druge cilje v zakonodajnih predlogih v zvezi z energijo, zlasti na sistem EU za trgovanje z emisijami (EU ETS).

2.3

Za dosego teh spodbujevalnih ciljev bodo morale tako države članice – s pomočjo svojih ekonomsko-socialnih svetov – kot tudi dobavitelji in distributerji energije sprejeti temeljni ukrep, in sicer ustvarjanje letnih prihrankov energije v višini 1,5 %. EESO meni, da je predlog za podaljšanje obveznosti ustvarjanja prihrankov energije na obdobje po letu 2020 utemeljen, saj ohranja 1,5-odstotno stopnjo ter možnost, da države članice obvezne prihranke dosežejo z zavezujočimi mehanizmi in prožnimi alternativnimi ukrepi.

2.4

Novi pristop, ki ima tudi podporo EESO, bo državam članicam in vlagateljem zagotovil dolgoročno perspektivo, potrebno za razvoj naložbenih strategij in načrtov za izpolnitev cilja, določenega na ravni EU, in sicer z izvajanjem politik, prilagojenih nacionalni in regionalni ravni. To bo do leta 2030 prineslo pomembne koristi, kot so zmanjšanje porabe končne energije za 17 % (v primerjavi z letom 2005), krepitev gospodarske rasti za 0,4 % BDP, znižanje cen električne energije za gospodinjstva in podjetja (od 161 na 157 EUR/MWh), ustvarjanje poslovnih priložnosti za odpiranje dostojnih (primernih) delovnih mest, zmanjšanje onesnaževanja in škode za zdravje (z znižanjem stroškov v obsegu 4,5–8,3 milijarde EUR) ter izboljšanje energetske varnosti (zmanjšanje uvoza plina za 12 % v letu 2030).

2.5

EESO meni, da so ključnega pomena informacije o glavnih akterjih na energetskem trgu, zagotavljanje ustreznih, jasnih in jedrnatih informacij gospodinjstvom in industrijskim odjemalcem o njihovi porabi ter okrepitev njihovih zakonitih pravic v zvezi z merjenjem (daljinsko odčitavanje števcev) in obračunavanjem, zlasti toplote. Upoštevati je treba tudi ranljive potrošnike, ki bi se jim zaradi zmanjšanja stroškov za energijo morala povečati udobje in življenjski standard.

2.6

Vendar s to direktivo zaradi zaščite ranljivih potrošnikov ne bi smeli zahtevati uporabe individualnih števcev v državah, kjer morajo najemodajalci po zakonu kriti najemojemalčeve stroške energije, zlasti ker takšna najemodajalna zakonodaja najemodajalce močno spodbuja k energetski prenovi. Poudariti je treba, da življenjska doba mnogih individualnih števcev, ki so bili šele pred kratkim nameščeni v skladu z veljavno zakonodajo EU, v nekaterih državah močno presega rok, ki ga je Komisija določila za njihovo zamenjavo z napravami za daljinsko odčitavanje, tj. leto 2027. Zamenjava teh števcev utegne pomeniti nepotreben dodaten strošek za potrošnike EU, zato bi se mu bilo treba izogniti.

2.7

EESO še posebej poudarja krepitev socialnih vidikov, povezanih z energetsko učinkovitostjo in bojem proti energijski prekarnosti ter revščini, zlasti v primeru ranljivih potrošnikov. Države članice EU morajo več pozornosti nameniti socialnim ukrepom. Izvajanje direktive je ključnega pomena za blaginjo.

2.8

Prav tako je treba upoštevati, da so cilji energetske učinkovitosti povezani s podnebnimi cilji, saj se z obojimi želi zmanjšati emisije toplogrednih plinov. To vodi k oblikovanju politik, ki spodbujajo in pospešujejo uvedbo novih tehnologij, ki bodo ustvarjale energetske prihranke v prometu, industriji, stavbah in gospodinjstvih. V skladu s členom 7 predloga direktive (dejanski prihranki energije, konkretni ukrepi za energetsko učinkovitost) bodo nove tehnologije državam članicam tudi omogočile, da na gospodarsko učinkovit način izpolnijo nacionalne cilje sistema EU za trgovanje z emisijami (EU ETS in odločba o porazdelitvi prizadevanj).

2.9

V zvezi s trenutno veljavno zakonodajo na področju energetske učinkovitosti je Evropski parlament ugotovil naslednje: „direktiva o energetski učinkovitosti [je] okvir za prihranke energije kljub neustreznemu izvajanju“; „nasprotujoči si pravni predpisi zavirajo okoljsko uspešnost, ustvarjajo birokracijo in dvigujejo stroške energije“; „energetska zakonodaja mora biti doslednejša“; „večja energetska učinkovitost [prinaša] več delovnih mest in rasti“.

2.10

Glede na to je EESO prepričan, da bo nov zakonodajni predlog za energetsko učinkovitost upošteval to mnenje in ukrepe, ki jih je predlagal Evropski parlament.

3.1.1

Pravna podlaga za ukrepe na področju energije je člen 194(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v povezavi z Direktivo 2012/27/EU, torej je direktiva, ki spreminja sedanjo direktivo, primeren instrument.

3.1.2

EESO meni, da ciljev energetske učinkovitosti doslej ni bilo mogoče izpolniti med drugim tudi zato, ker so države članice na tem področju delovale neodvisno druga od druge. Za spodbujanje dejavnosti na ravni držav članic je torej potrebno usklajeno ukrepanje na ravni EU. Težave na področju energije ustvarjajo politične, gospodarske (notranji trg, razvoj, naložbe, zakonodaje) in socialne izzive (poraba energije, tarifna vprašanja, revščina, delovna mesta) ter probleme pri zanesljivi oskrbi z energijo. Poleg tega je treba upoštevati še težave v zvezi s podnebnimi spremembami.

3.1.3

EESO poudarja, da je treba spoštovati načelo subsidiarnosti in ohraniti prožnost v zvezi z elementi mešanice energetskih virov ter ukrepi na tem področju, če želimo zagotoviti, da bodo države članice do leta 2030 ustvarile prihranke, h katerim so se prostovoljno zavezale.

3.2.1

Ocenjene so bile različne ravni zmanjšanja porabe primarne energije glede na izhodiščno stanje v letu 2007, za oblikovanje cilja pa je bila opravljena analiza porabe primarne in končne energije glede na obete v zvezi z varčevanjem z energijo ali energetsko intenzivnostjo. Na podlagi razprav se je pokazalo, da večina zainteresiranih strani podpira 30-odstotni cilj za leto 2030.

3.2.2

Analize so pokazale naslednje prednostne možnosti:

3.2.3

Med pomembnimi ugotovitvami so tudi socialni učinki: 1,2 milijona EUR, ki se vložijo v energetsko učinkovitost, neposredno podpre približno 23 delovnih mest na tem področju.

3.2.4

V zvezi z zmanjšanjem stroškov za energijo na podlagi ukrepov energetske učinkovitosti se pričakuje tudi pozitiven učinek za „energijsko revne“, kar bi lahko pomagalo pri reševanju nekaterih vprašanj, povezanih s socialno izključenostjo.

3.2.5

EESO meni, da bo predlog za spremembo direktive s posebnimi ukrepi, sistemi podpore (sistemi za kritje stroškov energetskih pregledov) in programi za spodbujanje izvajanja energetskih pregledov pozitivno vplival na mala in srednja podjetja. Obnavljanje stavb in podaljšanje sedanjega roka za veljavnost člena 7 do leta 2030 bo malim gradbenim podjetjem omogočilo, da izkoristijo poslovne priložnosti. Podjetja za energetske storitve, ki so pogosto MSP, je mogoče spodbujati tudi s pogodbami o izvajanju del na področju energetske učinkovitosti.

3.2.6

Po mnenju EESO bodo ukrepi za merjenje in obračunavanje porabe energije zagotovili tudi pojasnitev in posodobitev v skladu s tehnološkim razvojem naprav za daljinsko merjenje porabe toplote (ogrevanje, klimatizacija). Poleg tega bodo informacije o lastni porabi energije pravilne, individualizirane in pogosteje dostopne, v skladu z nacionalnimi politikami na področju energije.

3.2.7

Kljub podaljšanju uporabe predlog ne bi smel imeti večjega vpliva na proračun ali upravne stroške javnih organov držav članic, saj so ti že vzpostavili ustrezne ukrepe in strukture. Stroški sistemov obveznosti energetske učinkovitosti se bodo prenesli na končne odjemalce, ti pa bodo imeli koristi od nižjih računov za energijo zaradi manjše porabe energije. Predlog nima nobenih posledic za proračun EU.

3.2.8

Novo upravljanje energije bo zagotovilo uvedbo prožnega in preglednega sistema za analizo, načrtovanje, poročanje in spremljanje na podlagi celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. Omogočilo bo spremljanje izvajanja nacionalnih načrtov pri doseganju ciljev energetske učinkovitosti ter napredek pri uresničevanju skupnega cilja EU. Ta sistem bo temeljil na sklopu kazalnikov uspešnosti, ki bodo v skladu s prednostno možnostjo: pravilen prenos in izvedba, večji napredek pri doseganju ciljev, več informacij, ki so na voljo potrošnikom, manjše upravno breme in boljše poročanje o ustvarjenih prihrankih.

3.3.1

Namesto 27-odstotnega okvirnega cilja je bil na ravni EU določen zavezujoč 30-odstotni cilj. Vsaka država članica mora določiti nacionalni cilj povečanja energetske učinkovitosti za leto 2020, ki temelji na porabi končne in primarne energije. Komisija bo na podlagi analize vseh navedenih ciljev ocenila napredek in tako ugotovila, kakšen je napredek pri doseganju cilja na ravni EU. Če se EU ne približuje temu cilju, lahko Komisija predlaga ustrezne ukrepe. Postopek ocenjevanja bo podrobneje opredeljen v okviru upravljanja energetske unije.

3.3.2

Države članice morajo oblikovati dolgoročno strategijo za spodbujanje naložb, potrebnih za prenovo nacionalnega stavbnega fonda. Odstavek s to določbo bo prestavljen iz direktive o energetski učinkovitosti v direktivo o energetski učinkovitosti stavb. EESO meni, da je to zelo pomemben instrument za dosego ciljev EU, saj stavbe porabijo največ energije v Evropi (več kot 40 % končne energije).

3.3.3

EESO poudarja pomen soproizvodnje, ki zagotavlja istočasno proizvodnjo električne energije in toplote v obliki tople vode, pare ali hladilnega sredstva v istem obratu (agregat, sestavljen iz generatorja in parne turbine ali motorja z notranjim izgorevanjem itd.). Soproizvodnja z visokim izkoristkom naj bi s kombinirano proizvodnjo zagotavljala vsaj 10-odstotne prihranke primarne energije v primerjavi z referenčnimi vrednostmi električne in toplotne energije, ki se proizvajata ločeno. Za razliko od običajnih elektrarn (kondenzacijskih), ki le 33 % primarne energije pretvorijo v električno energijo, se v elektrarnah za soproizvodnjo z visokim izkoristkom stopnja pretvorbe zviša do 90 %, saj kombinirajo dva procesa, in sicer sočasno proizvodnjo električne in toplotne energije.

3.3.4

Soproizvodnja prinaša pomembne prednosti: energetsko učinkovitost, prožnost pri izbiri goriva, enostavnost delovanja in vzdrževanja, udobje odjemalcev, zmanjšanje stroškov v življenjskem ciklu, nizke stroške kapitala in prožnost pri načrtovanju sistemov.

3.3.5

Sistemi za skladiščenje energije lahko poleg zagotavljanja energije iz ustreznih virov (z manjšimi emisijami ogljika) in optimizacije porabe energije zagotovijo rešitev za podjetja, ki bodisi proizvajajo obnovljivo energijo in želijo optimizirati njeno porabo glede na potrebe bodisi želijo znižati svoje stroške, tako da zmanjšajo porabo v času največje porabe in izkoriščajo cenejšo električno energijo v obdobjih cenejšega toka.

3.3.6

EESO se strinja s pristopom Komisije glede člena 7, ki se spremeni tako, da se obveznost ustvarjanja prihrankov energije podaljša na obdobje po letu 2030, hkrati pa se ohrani 1,5-odstotna stopnja letnih prihrankov. Leta 2027 bo ocenjen napredek, ki je bil dosežen pri izvajanju ukrepov, kasneje pa se bo ta ocena izvajala vsakih 10 let, dokler ne bodo uresničeni dolgoročni podnebni in energetski cilji EU za leto 2050.

3.3.7

EESO pozdravlja spremembe členov o merjenju in obračunavanju, saj pojasnjujejo vprašanja, povezana z ogrevanjem, hlajenjem in toplo sanitarno vodo, ki se dovaja iz centralnih virov. Vendar z zakonodajo EU ne bi smeli zahtevati uporabe individualnih števcev v državah, kjer morajo najemodajalci po zakonu kriti najemojemalčeve stroške energije (bruto najemnina v okviru pogajanj o najemnini med organizacijami najemojemalcev in najemodajalcev pod nadzorom države). V zvezi z merjenjem porabe plina je določeno, da je treba končnemu potrošniku zagotoviti individualni števec, ki jasno prikazuje njegovo porabo.

3.3.8

Informacije o porabi plina bodo prikazovale dejansko porabo, temeljile pa bodo na sistemu, ki bo končnim odjemalcem omogočal, da sami odčitavajo podatke s svojih števcev. Predpisano bo, da se informacije o porabi in obračunavanju dajo na voljo ponudnikom energetskih storitev. Račun v elektronski obliki mora biti jasen in razumljiv za potrošnika. Glede na predlagane izboljšave EESO želi, da bi države članice dejavneje iskale socialno in ekonomsko sprejemljivo rešitev za težave v zvezi s stroški števcev (kdo bo kril te stroške?). To vprašanje je ključnega pomena za pravičnost in pravilno opredelitev pogojev enakega dostopa do energije.

3.3.9

Energetski sektor je že večkrat pozval k reviziji faktorja primarne energije (PEF), ki temelji na končni porabi energije, za prihranke električne energije v kWh v državah članicah. Predlagana metodologija in novi faktor pomenita velik napredek. EESO pozdravlja PEF v višini 2,0, države članice pa lahko uporabljajo drugačen pretvorbeni količnik, če njegovo uporabo dejansko upravičijo. Energetski sektor je zaskrbljen zaradi neugodnega načina izračuna, ki se uporablja za jedrsko energijo, saj menijo, da bi bil ustrezen faktor 1 (100-odstotna pretvorba), podoben temu, ki se uporablja za druge vire energije brez emisij ogljika.