19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/8

1.1

Po mnenju EESO sta bili uvedba eura in vzpostavitev Evropske monetarne unije (EMU) najpomembnejši mejnik v graditvi Evrope. Bili sta del strateškega načrta Evropske unije, začrtanega v viziji, ki je pripeljala do Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) in Rimske pogodbe. Šlo je za pomemben in pogumen korak, stavo na prihodnost, ki je ustvarila tako velika pričakovanja, da so vsi verjeli, da bo moč enotne valute odpravila nasprotovanja, ki so še obstajala in ki so onemogočala dokončno vzpostavitev EMU in popolne politične unije, kot bi bilo potrebno. Za vse to pa je pogoj euro.

1.2

Priznati pa moramo, da se po dolgih dvajsetih letih to ni zgodilo. Morda zato, ker euro v vsem tem času ni doživel nobenih večjih notranjih ali zunanjih pretresov, ali pa zato, ker še vedno ni zaupanja med državami plačnicami in državami prejemnicami v EU, kar pa pomeni pomanjkanje kohezije in zaupanja v naše vlade. Tako so se vsi prepustili mirnim časom in blagostanju, vse se je zdelo, da gre kot po maslu, v resnici pa ni bilo tako. Ko je namreč tudi EU zajela mednarodna gospodarska in finančna kriza, se je sprožil alarm in pokazale so se omejitve in protislovja, povezana s strukturo EMU, euro pa je izgubil svojo privlačnost. Na začetku se je verjelo, da bo za delovanje EMU zadostovalo nekaj „knjigovodskih“ pravil, kot je pakt za stabilnost, vendar problem ni bil tehnične, temveč ekonomske in politične narave.

1.3

EESO se zaveda pomena stabilnosti. Vendar se mora stabilnost nanašati ne samo na cene in ekonomsko-finančne institucije, pač pa tudi na politiko in socialne pogoje. Državljani imajo upravičeno vtis, da plačujejo najvišji davek za krizo in odplačevanje dolgov, namesto da bi jih banke, ki so imele ključno vlogo pri nastanku krize, in da je to nepravično. EESO je prepričan, da z varčevalnimi ukrepi z vidika politične vzdržnosti ne bo več mogoče dolgo nadaljevati. V nekaterih državah so bile meje že prekoračene.

1.4

Zato EESO meni, da se enotna valuta lahko trajno obdrži samo, če se doseže konvergenca ekonomskih zmogljivosti držav članic euroobmočja in izboljša konkurenčnost celotnega euroobmočja. Za to pa bodo potrebna tako gospodarska kot politična prizadevanja. Majhne kratkoročne izboljšave ne zadostujejo. Potrebujemo kvalitativni preskok, pri čemer sta pomembna ne samo valuta in gospodarstvo, temveč tudi politika, suverenost, ljudje in sposobnost dialoga med evropskimi narodi. Potrebujemo močnejšo politično povezanost, manj dirigiranega vodenja in socialno tržno gospodarstvo, da bi spodbudili rast in zaposlovanje ter ponovno prepričali ljudi, da pomeni euro prednost in ne nasprotno.

1.5

Iz tega mnenja je razvidno, da so predlogi EESO proaktivni, medtem ko so bili odzivi Komisije in Sveta na krizo v glavnem reaktivne narave in so to še vedno. V Pogodbi o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju, na primer, je poudarjena stabilnost, hkrati pa ni nikakršnega predloga o skupnem finančnem instrumentu za oživitev gospodarstva in zaposlovanje. Dogovor o enotnem mehanizmu nadzora (SSM) je sicer velik korak naprej, vendar ni verodostojnega in konkretnega načrta za politično unijo. Evropa pa mora ponovno začeti ustvarjati bogastvo, da bi ga lahko pravično porazdeljevala. To je najboljši način za pomiritev duhov. Ne moremo sprejemati samo varčevalnih ukrepov.

1.6

EESO poziva – kot že večkrat doslej – k neprizanesljivi analizi eura in EU, da bi ju rešili, njunih političnih in ekonomskih omejitev, koristi in izgub ter vprašanja, kdo je odgovoren za sedanji položaj. Delovati je treba hitro. Ni več časa za velike besede, prevare in pravljice. Edino tako se bomo izognili razpadu EU, ki je že nekaj časa v zatonu. Zato bi bilo bolje, da tistih, ki protestirajo proti vsiljenemu žrtvovanju, ne bi obdolževali populizma. EU se mora naučiti poslušati brez arogance. Ne more se več delati gluho.

1.7

Po mnenju EESO je najboljši način za dokončno vzpostavitev EMU, preprečitev recesije, zmanjšanje zadolženosti držav in stabilizacijo proračunov v tem, da sedanje načelo, na katerem temelji ekonomska kultura EU (stabilnost za rast), obrnemo. To pomeni, da mora postati glavni cilj rast in ne varčevalni ukrepi. Doseči je treba nov pakt za (skupno) spodbuditev rasti, zaposlovanja in stabilnosti, tudi z vključitvijo socialnih partnerjev (rast za stabilnost). EESO meni, da:

1.8

Politični ukrepi morajo biti medsebojno usklajeni, da bi zagotovili vzdržnost eura in zmanjšali razlike med posameznimi državami. Za to potrebujemo načrt na podlagi solidarnosti, ki upošteva vire naložb v države s šibkejšim gospodarstvom, ter namenske projekte, če je potrebno s fiskalnimi prerazporeditvami in z vključitvijo trga dela in socialne politike. Pri tem gre tudi za simetrične prilagoditve: skupna sredstva za reševanje propadajočih bank, evropsko jamstvo za bančne vloge, obveznice EU (Union bonds), euroobveznice (Eurobonds), skupni ukrepi za zmanjšanje primanjkljaja plačilne bilance EU itd. (oblikovanje skupnega sklada za izravnavo in prilagajanje).

1.9

Oblikovati bi bilo treba organ za ekonomsko vodenje EU in odpraviti sedanje ukrepe za usklajevanje politik, ki niso prinesli dobrih rezultatov, ter preoblikovati euroskupino v organ, ki odloča z večino in nastopa kot glasnik eura. Ni več izvedljivo, da bi imeli monetarno unijo in bančno unijo, ekonomske politike pa bi bile ločene. Pač pa bi lahko s skupnim vodenjem (kakor v primeru fiskalnega pakta) na makro in mikro ravni (z oblikovanjem industrijskega pakta) usmerili ekonomsko in fiskalno politiko k spodbujanju rasti, zaposlovanja in socialnega vključevanja.

1.10

Oblikovati je treba skupni proračun euroobmočja, seveda s skupnimi pravili, ter združiti trgovinsko politiko in plačilno bilanco, kjer so danes velike spremembe. Doseči je treba fiskalno konsolidacijo z ukrepanjem na strukturo multiplikatorjev, da bi sprostili sredstva za rast in zaposlovanja, ter sprejeti reforme, ki bi povečale produktivnost šibkejših držav (2).

1.10.1

Vsekakor pa je treba zmanjšati in/ali omiliti sedanje varčevalne ukrepe za najbolj zadolžene države ter oživiti potrošnjo v državah plačnicah. Države članice morajo istočasno ukrepati, ko gre za dolg in strukturne reforme, EU pa mora spodbujati rast s pomočjo načrta na podlagi solidarnosti, da bi povečali zaposlovanje in socialno pravičnost. V recesiji ne moremo sprejemati še varčevalnih ukrepov, kot to počne EU: zahtevati nadaljnje zmanjševanje zadolženosti v času kreditnega krča škoduje gospodarstvu.

1.11

To je razlog, zakaj potrebujemo sistem, ki lahko ublaži napake in pomanjkljivosti posameznih držav, hkrati pa spremlja reforme in zmanjšuje ekonomske razlike in neravnovesja med državami euroobmočja, tudi z monetarno politiko.

1.12

Tudi ECB je žrtev omejitev EMU. Po Lizbonski pogodbi je morala izvajati enotno monetarno politiko, skoraj federativno, čeprav se gospodarstva posameznih držav še vedno razlikujejo in med njimi obstajajo velika neravnovesja. Zaradi tega pa bi morala EU – že v preteklosti ali zdaj – sprejeti korektivne ukrepe. S tem bi preprečili preveliko izpostavljenost in ECB omogočili, da sprejeme učinkovitejše in bolj uravnotežene ukrepe za stabilizacijo cen, s čimer bi se zmanjšala obstoječa izkrivljanja in neravnovesja. Če se bodo le-ta nadaljevala, bo lahko ogrožen celo obstoj enotne valute, kot se je pokazalo v najnovejši fazi krize državnih dolgov, kjer smo se najhujšemu izognili samo po zaslugi odločnega ukrepanja predsednika ECB. To je potrebno za spodbujanje ekonomskega povezovanja, ki zaostaja za monetarnim povezovanjem, vsaj dokler ne premostimo sedanjih nezadostnih pooblastil ECB in političnega primanjkljaja EU.

1.12.1

Sedanja vloga ECB je preobremenjena. Da bi svojo vlogo lahko opravljala bolje in pod enakimi pogoji, bi morala imeti enake naloge in pooblastila kot ameriška centralna banka (Fed), vključno z vlogo posojilodajalca v skrajni sili, da bi zmanjšali razlike v obrestnih merah. Potrebovala bi popolni mandat, na podlagi katerega bi lahko po potrebi delovala kot gonilo rasti.

1.12.2

Trenutno centralne banke na veliko razpravljajo o strategijah za oživitev rasti. Gre za staro vprašanje o ravnovesju med varčevanjem in rastjo, oziroma med inflacijo in rastjo ter med rastjo in zaposlovanjem. Fed v skladu s svojim mandatom za zmanjševanje brezposelnosti vsak mesec daje na trg 85 milijard USD (na podobno politiko se menda pripravlja tudi Bank of England). To pa ECB postavlja v šibkejši položaj, saj se v primerjavi z drugimi centralnimi bankami ne more opirati na kakšno vlado ali proračun. To zadeva tudi razmerja med valutami. ECB bi morala biti pristojna tudi za politiko menjalnih tečajev. Ta je zdaj v skladu s Pogodbo v izključni pristojnosti Sveta, ki sprejema formalne sporazume o sistemu menjalnih tečajev za euro v razmerju do valut tretjih držav.

1.12.3

Dolgovi: še en pomemben vidik EMU. EESO je v zvezi s tem že podal konkreten predlog za to, da bi 60 % državnih dolgov umaknili s trga, da bi se izognili negativnim posledicam špekulacij trga v zvezi z euroobmočjem (3). Jasno je, da bi bilo z dokončno vzpostavitvijo EMU in skupnim proračunom za euroobmočje mogoče izdajati skupne obveznice (seveda v okviru skupnega proračuna euroobmočja).

1.13

Ko gre za celotni finančni in bančni sistem, bi bilo po mnenju EESO treba čim prej (kolikor je to mogoče) dopolniti vse vidike ukrepov, ki jih sprejema EU (4), tj. nekaterih najučinkovitejših in najpomembnejših instrumentov za dokončno vzpostavitev EMU in notranjega trga ter stabilnosti.

1.14

Po mnenju EESO je treba za prihodnost EU in njene institucionalne ureditve opustiti sistem na podlagi „ideološkega modela“, čeprav se zdi „federativni“ model najbolj primeren. Če želimo ohraniti idejo Evrope, bi bilo bolje, če bi se osredotočili na funkcionalne in vsebinske vidike. V ospredje je treba postaviti ljudi in solidarnost – gospodarstvo se mora vrteti okoli njih in ne obratno. Čas je, da se lotimo ustvarjanja politične, socialne in ekonomske unije. Prizadevanja Sveta v zvezi s tem so sicer omembe vredna, vendar so preveč neodločna, neprimerna in resnično nezadostna. Pozabiti moramo na egoizem in utvaro o obrambi posameznih interesov, ki ji je nasedla Evropa, in se zavzeti za solidarnost. Varčevalne ukrepe je treba odpraviti ali pa jih vsaj omiliti, da bi ublažili stiske. Težišče pobud mora biti spet usmerjeno v ustvarjanje delovnih mest in rasti.

1.15

Da bi dokončno vzpostavili EMU in uresničili navedene predloge, potrebujemo konvergenco v smeri politične in socialne unije. Proces odločanja mora postati bolj demokratičen (glasovanje z večino) in transparenten, da bi dosegli pozitivno in manj neuravnoteženo integracijo ter deljeno suverenost. Tako bi zmanjšali razlike v procesu integracije. S tem bi EU na mednarodnem prizorišču nastopala enotno.

1.16

Nova pogodba: EESO meni, da je večina predlogov iz tega mnenja gospodarske narave in da bi jih lahko uresničili brez spremembe Pogodbe. Če bi bilo potrebno, bi se lahko države, ki se strinjajo s temi predlogi, dogovorile za okrepljeno sodelovanje (tako kot v primeru fiskalnega pakta). Tako bi bilo možno hitreje ukrepati in se izogniti morebitnemu razpadu EU v primeru novih zunanjih napadov in ob ohranjanju politike varčevalnih ukrepov. Druga možnost za okrepljeno sodelovanje je v tem, da se Evropskemu parlamentu po naslednjih volitvah naloži, naj pripravi ustavni predlog. O tem bi lahko istočasno v vseh zadevnih državah potekal referendum.

1.17

Kar se dogaja v Evropi, ima posledice tudi na mednarodni ravni in obratno. Zato so potrebni učinkovitejši mednarodni organi z večjo močjo odločanja, da bi zagotovili boljše upravljanje na svetovni ravni. EU bi zato morala imeti enotnega predstavnika, vsaj za euroobmočje. V okviru G20 bi lahko vzpostavili „ekonomsko-socialni odbor“ za svetovni razvoj in ukrepali v obliki davčnih spodbud.

1.18

Vendar lahko EU doseže učinkovitejše upravljanje na mednarodni ravni in enoten glas na mednarodni ravni samo z drugačno, bolj usklajeno in demokratično, politično strukturo ter z boljšim notranjim upravljanjem. To je še zlasti res, ko gre za odnose med posameznimi valutami, da bi preprečili škodo gospodarstvu EU, in za odnose med gospodarstvi na svetovni ravni, zlasti z državami v razvoju.

1.19

Če povzamemo, štirje predlogi za dokončno dograditev eura so:

2.1

EU preživlja zelo težavne in nevarne trenutke, z negativnimi posledicami, ki utegnejo biti veliko hujše od sedanjih gospodarskih in družbenih problemov. To mnenje na lastno pobudo obravnava več vprašanj, med drugim potrebo po upoštevanju zavez iz Pogodbe v zvezi z ekonomsko in socialno kohezijo, po zavzemanju za novo gospodarsko in monetarno politiko za rast in zaposlovanje ter bolj proaktivne politike za inovativnost, po oblikovanju evropskega sklada tveganega kapitala za mala in srednje velika podjetja ter po prizadevanju za prihodnost EU (5).

2.2

Tudi v EU se soočamo z velikimi gospodarskimi interesi, ki pa se razhajajo, namesto da bi se približevali. Euro nikakor ni kriv za to, kar se dogaja (6). Dolgo je bil prepuščen samemu sebi in še vedno čaka, da se „različne strani“ (vlade) odločijo, kaj bodo storile.

2.3

Dolžnost EESO je, da neposredno in jasno odgovori na te izzive z ustrezno vizijo in ob upoštevanju, kaj je v igri in na kateri ravni poteka konfrontacija, ter brez prikrivanja dejstev. S tem mnenjem želi EESO aktivno in brez pridržkov prispevati k dokončni vzpostavitvi EMU in reševanju krize v imenu delavcev, podjetij in državljanov EU, zlasti iz euroobmočja, ki se v veliki meri sooča s sedanjo krizo.

3.1.1

Prevzem skupne valute bi bila optimalna izbira za tiste države, ki so izpostavljene simetričnim šokom ali imajo mehanizem za absorpcijo asimetričnih šokov. Empirične študije kažejo, da je verjetnost asimetričnih šokov v Evropi višja kot v ZDA. Enotna monetarna politika ECB, katere najvišji cilj je stabilnost cen v monetarni uniji, se ne more odzivati na asimetrične šoke v posameznih državah članicah območja eura. Zato je potreben drug mehanizem, ki bo dovolj učinkovit za absorpcijo takšnih šokov. Kolikor manjši bodo mobilnost proizvodnih dejavnikov, odprtost nacionalnih gospodarstev, medsebojna usklajenost gospodarskih ciklov, diverzifikacija proizvodnje, finančna povezanost in obseg medsebojne trgovine ter kolikor večje bodo togost trga dela in inflacijske razlike med gospodarstvi držav članic, toliko manj bo skupna monetarna politika ECB prilagojena potrebam držav članic območja eura. Kolikor manjša bo učinkovitost mehanizmov prilagajanja, ki naj bi blažili negativne posledice asimetričnih šokov (prožnost cen in plač, mobilnost delovne sile in kapitala preko meja držav članic, fiskalni federalizem), toliko teže se bodo države odzivale na izgubo lastne monetarne politike.

3.1.2

EMU je verjetno glavni steber Maastrichtske pogodbe, vendar ne edini. Razlog zanj je bil – po padcu Berlinskega zidu – predvsem politične narave. Številne države so presenečeno in ravnodušno opazovale nov položaj in skoraj takojšnjo priključitev Vzhodne Nemčije ter valutno pariteto zahodnonemške in vzhodnonemške marke (1=1), ki jo je jamčila nemška centralna banka. Dokončna vzpostavitev EMU je bila preložena in ustvarjeno je bilo vsesplošno pričakovanje, ki se je izkazalo za utvaro, da bo monetarna unija privedla do politične unije in da bo euro gonilo federativne Evrope. To pa se ni zgodilo.

3.1.3

Unija naj ne bi samo dala kritja in enotnega glasu euru, pač pa naj bi ponudila vse, česar euro ni imel. Obstajalo je prepričanje, da bo za njeno delovanje zadostovalo nekaj „pravil“, kot na primer pakt o stabilnosti z arbitrarnimi parametri; verjeli so, da je lahko sistem referenca samemu sebi, vendar pa ni deloval po pričakovanjih. Tudi pooblastila ECB so enosmerna in bolj omejena v primerjavi z drugimi centralnimi bankami. Ta protislovja so eksplodirala s finančno krizo, ki jo je EU zaznala zelo pozno, in nato s krizo državnih dolgov, s katero je euro izgubil svoj svetniški sij in čudodelno moč, ki so ju omenjali ob njegovem nastanku. S tem se je njegova privlačnost tako zmanjšala, da ga danes doživljajo kot grožnjo ali zahrbtno orožje za upravičevanje varčevalnih ukrepov.

4.1.1

Do konca leta 2008 je EMU za države euroobmočja z monetarnega vidika kar dobro delovala: poenostavitev trgovine, odprava tveganj, povezanih z menjalnimi tečaji, in odprava konkurenčnih devalvacij, stabilnost cen (povprečna letna inflacija je znašala 2,03 % – z izjemo pretiranih povišanj cen v nekaterih državah ob prehodu s starega na novi sistem), zmanjšanje in konvergenca obrestnih mer za državne obveznice (do leta 2009!), rast in zaposlovanje (14,5 milijona novih delovnih mest) (7), vse tekoče plačilne bilance v ravnovesju, delež dolga v razmerju do BDP nižji od japonskega in ameriškega, stabilen menjalni tečaj z dolarjem (za približno 30 % višji) zaradi šibkejših gospodarstev.

4.1.2

To je celotna slika, ki pa se spremeni, če pogledamo položaj po posameznih državah. Koristi so imele predvsem države, katerih gospodarstvo je bilo temelj za parametre ob uvedbi eura, s čimer se je povečala njihova rast in produktivnost, njihov izvoz je eksplodiral (skoraj 2 bilijona USD od leta 2000 do danes samo za Nemčijo), njihova plačilna bilanca je bila sorazmerno uravnotežena (8), medtem ko so druge države imele od tega le delno korist in/ali resnične slabosti v glavnem zaradi asimetrije sistema enotne valute, saj so države s primanjkljajem prisiljene v popravke, medtem ko ti za države s presežkom niso potrebni. Upoštevati pa je treba tudi različne odzive držav na razmere, nastale zaradi uvedbe eura.

4.2.1

Pri stroških je treba upoštevati stroške, povezane z razlikami v konkurenčnosti med državami ter z izgubo suverenosti na področjih makroekonomske politike, menjalnega tečaja, konkurenčnih devalvacij itd.

4.2.2

Zaradi neustrezne in nepopolne EMU so s krizo nastali dodatni stroški, kot sta prenos bančnih dolgov na javne proračune in povečanje zadolževanja, s čimer so se težave za najbolj zadolžene države samo še povečale. Unija se je razcepila: na eni strani države plačnice in na drugi države prejemnice, ki vse bolj spominjajo na države tretjega sveta. Države plačnice namreč povzročajo vse večjo revščino predvsem na jugu in vse večje bogastvo na severu. Zadostuje že, če pomislimo na presežek, ki ga je nakopičila Nemčija, ne v okviru notranje bilance euroobmočja (v tem primeru bi bil proračun EU uravnotežen!), pač pa v okviru svojih presežkov do tretjih držav. Ti so tako visoki, da bi se lahko dolgoročno spremenili v finančno tveganje za samo Nemčijo, kar bi ogrozilo njeno gospodarstvo.

4.3.1

Različni strukturni problemi in slabosti monetarnega sistema: omejitve Pakta za stabilnost in rast, ki so ga nekatere države (Nemčija, Francija in Italija) poskušale razveljaviti, ko jim je povzročal težave, pomanjkanje nadzora nad kazalniki produktivnosti, pomanjkanje instrumentov za obvladovanje krize, stroški ostajanja v euroobmočju, sistemska tveganja, ekonomska neravnovesja med državami ter ohranitev fiskalne in proračunske suverenosti držav.

4.3.2

Kljub vsemu pa niso bila odpravljena tveganja, povezana z menjalnimi tečaji, in konkurenčne devalvacije med državami, ki imajo euro, in tistimi, ki ga nimajo, zlasti Veliko Britanijo. Zelo hitro lahko pride do precejšnjega znižanja vrednosti britanskega funta v primerjavi z eurom, s čimer bi ogrozili enake konkurenčne pogoje, ki naj bi veljali na enotnem trgu.

4.3.3

Z gospodarskega vidika so največji problem ekonomska neravnovesja, ki so obstajala že pred letom 2000. Ta položaj je škodil najšibkejšim državam in povzročil resnične „asimetrične šoke“, tudi zaradi množičnega bega kapitala v Nemčijo. ECB za zdaj nima instrumentov, da bi se postavila po robu tem asimetričnim šokom. Obstaja še en problem, povezan z mednarodnim položajem, ki pa se je pokazal šele s krizo (9).

4.3.4

Največja napaka pa je bilo prepričanje, da je možno imeti enotno valuto brez kakršnekoli omejitve suverenosti držav, ne samo proračunske, pač pa predvsem z ločenim upravljanjem z dolgom ter z ohranitvijo nacionalnega bančnega, finančnega in nadzornega sistema.

4.3.5

Največja napaka s političnega vidika pa je bila ustvariti euro brez skupnega „doma“ in enotnega glasu, ne glede na občasna prizadevanja ECB, da bi zapolnila to praznino. ECB tako ni več neodvisna, kakor je določeno v Pogodbi, pač pa je postala nadomestek za politiko, da bi preprečili škodo enotni valuti in sami EU (10). Enako kot pri rasti se je pokazala vloga najmočnejše države.

4.3.6

EESO kljub vsemu meni, da bo mogoče povečati vzdržnost eura, če se združi gospodarska „uspešnost“ držav euroobmočja ter s tem spodbudi bolj homogena rast in politična unija, ki bo omogočila sprejemanje teh razlik, saj ne gre za knjigovodski, temveč politični problem; sem spada tudi vprašanje demokratičnosti in s tem bolj pravične porazdelitve glasov v različnih organih, ki odločajo. Vztrajanje pri ekonomskem in „knjigovodskem“ vidiku je utvara in napaka, ki si ju ne moremo več privoščiti.

5.1

Dogodki v Evropi vplivajo tudi na mednarodno raven in obratno. Gospodarstva so zelo močno povezana med seboj, ravno tako dolgovi, finance, trgovina, razmerja med valutami itd. Pri tem še posebej mislimo na povezavo gospodarstev z obeh strani Atlantika, ki je še tesnejša. Oziroma je vsaj bila do leta 2009. Trenutno gospodarstvo ZDA okreva, evropsko pa je v recesiji, delno zaradi dveh različnih pogledov na ekonomijo in seveda zaradi različne vloge ameriške centralne banke (Fed) in evropske centralne banke (ECB).

5.2

Kar se tiče svetovnega gospodarstva, pa so potrebni učinkovitejši mednarodni organi z večjo močjo odločanja, da bi zagotovili boljše upravljanje na svetovni ravni (Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka, Mednarodna organizacija dela (MOD) in Svetovna trgovinska organizacija (STO)). Skupina G20 bi morala biti bolj strukturirana, da bi sprejemala zavezujoče odločitve. Tako bi bilo treba, na primer, vzpostaviti „ekonomsko-socialni odbor“ za svetovni razvoj, ukrepati v obliki davčnih spodbud in urejati razmerja med valutami, da bi zmanjšali diskriminacijo na področju trgovine, tudi z večjo možnostjo ukrepanja ECB.

5.3

Presežki privarčevanih sredstev na svetovni ravni: Rast je ključnega pomena tudi za preostali del svetovnega gospodarstva. Preplah, ki ga je sprožil IMF, da mora Evropa poleg ukrepov za zmanjšanje svoje zadolženosti in primanjkljaja sprejeti tudi ukrepe za spodbuditev rasti, je pravočasen in upravičen. Obstaja presežek privarčevanih sredstev na svetovni ravni, za katera ni dovolj možnosti za naložbe. Za skoraj 2 bilijona USD sredstev iz skladov zasebnega kapitala so zaman iskali rešitve v obliki naložb (11). Glavni norveški državni premoženjski sklad zmanjšuje naložbe v Evropi z več kot polovice na dve petini (12). Leta 2011 je glavni azijski državni premoženjski sklad China Investment Corporation zabeležil izgubo na področju skladov zasebnega kapitala in zmanjšal lastništvo zasebnih vrednostnih papirjev s polovice na četrtino; zdaj si prizadeva za več dolgoročnih naložb v javni sektor namesto v zasebni (13).

6.5.1

Naloga ECB je „ohranjati stabilnost cen“, zaradi česar mora ohraniti svojo politično neodvisnost, kar pomeni, da ne sme spraševati vlad ali EU za nasvete ali od njih prejemati navodil. Ta status je ustrezen, čeprav Pogodba določa, da lahko Svet „sklene formalne sporazume o sistemu deviznih tečajev za euro glede na valute tretjih držav“ (15). Če pa teh sporazumov ni, oziroma v obdobjih med takšnimi sporazumi, pa je politika določanja menjalnih tečajev v pristojnosti ECB. ECB ima tudi druge naloge, na primer prispevanje k finančni stabilnosti, čeprav so bili njeni ukrepi v času krize usmerjeni predvsem v prvi cilj zaradi potrebe po ponovni vzpostavitvi učinkovitega mehanizma prenosa za monetarno politiko, da bi ohranili finančno stabilnost vseh držav euroobmočja.

6.5.2

Glede gibanja cen je treba opozoriti, da se v zvezi z maastrichtskimi merili postavlja vprašanje, ali je prav, da merilo za inflacijo temelji na povprečni stopnji inflacije treh najuspešnejših držav EU in ne držav euroobmočja.

6.5.3

Na splošno so pooblastila ECB v primerjavi z drugimi centralnimi bankami bolj omejena. Kot prvo ECB nima mandata za podporo rasti in zaposlovanja, kot ga ima Fed, čeprav sta si njuni monetarni politiki podobni. Med ZDA (ki ima centraliziran fiskalni sistem) in EU obstajajo temeljne razlike v izvajanju proračunske politike. Poleg tega je vloga ECB kot posojilodajalca v skrajni sili (lender of last resort) omejena na bančni sistem in ne vključuje vlad („vlade“ EU), kar bi bilo v „nacionalnem“ kontekstu normalno in kar bi moralo biti mogoče v primeru dokončno vzpostavljene EMU. Poleg tega enotno monetarno politiko ECB ovirajo razlike in neravnovesja med gospodarstvi držav euroobmočja ter odsotnost korektivnih ukrepov s strani EU.

6.5.4

Kljub vsemu je dobro, da je načelo „enotnosti“ euroobmočja privedlo do tega, da je ECB razglasila, da z eura ni več poti nazaj, in je, kot smo videli, po ostri konfrontaciji sklenila sprejeti ukrepe za zmanjšanje razlik v obrestnih merah za državne obveznice različnih držav z možnostjo nakupa obveznic na sekundarnem trgu. Za ta poseg pa je, enako kot za povrnitev rasti, potreben „evropski“ načrt za izhod iz zadolženosti, ki bo spremljal načrte posameznih držav (16).

6.5.5

To bo prispevalo vsaj k zmanjšanju izkrivljanja konkurence z različnimi stopnjami financiranja dolgov in naložb. Še vedno pa obstajajo velike razlike v obrestnih merah, kar povečuje že obstoječa neravnovesja, vključno z neravnovesji plačilnih bilanc.

6.5.6

EESO meni, da je nujno ponovno preučiti pogoje, ki sta jih določili ECB in EU. Ni sprejemljivo, da se bankam omogoča likvidnost po izredno nizkih obrestnih merah brez postavljanja kakršnihkoli pogojev, na primer glede porabe sredstev. Vsaj del sredstev bi moral biti namreč namenjen naložbam. Nasprotno pa za odkup državnih obveznic s strani ECB (OMT) veljajo za države zelo trdi pogoji, čeprav gre pri tem za drugačno zadevo. Pogoje utemeljujejo predvsem s tem, da se je treba odzivati na logiko spremenjenega, brezobzirnega, anonimnega in izredno hitrega „trga“, ki ima le malo skupnega s pravim trgom (17). EU si te igre ne more več privoščiti: skrajni varčevalni ukrepi in stroga pravila za državljane in podjetja v času krize ter nevtralnost do investitorjev in špekulantov, ki se skrivajo za investicijskimi bankami in mednarodnimi investicijskimi skladi – če odmislimo odločnost predsednika ECB, ki je branil euro v najbolj kritičnih trenutkih napada.

6.5.7

Ukrepanje ECB mora omogočiti uravnoteženo podporo gospodarstvom različnih držav, da bi z obstoječimi instrumenti zmanjšali sedanja izkrivljanja in neravnovesja ter s tem presegli sedanja pooblastila in politični primanjkljaj EU. Medbančni trg v nekaterih državah euroobmočja bi na primer lahko oživili s pomočjo negativnih obrestnih mer za depozite čez noč pri ECB.

6.5.8

Po mnenju EESO je treba nujno rešiti vprašanje zadolženosti  (18) v skladu z njegovim predlogom. Za uresničitev tega cilja je temeljnega pomena ukrepanje ECB in Sveta.

6.5.9

Odbor meni, da je treba zagotoviti večjo transparentnost sklepov ECB. Tako bi lahko na primer objavljali rezultate glasovanja na sejah Sveta ECB, da bi povečali odgovornost guvernerjev centralnih bank držav članic monetarne unije. To bi prispevalo k temu, da bi svoje odločitve sprejemali na podlagi splošnega gospodarskega položaja v območju eura, ne pa glede na gospodarski razvoj v državah, iz katerih prihajajo.

6.5.10

Drug problem, na katerega bi kazalo opozoriti, je način glasovanja v Svetu ECB (19), predvsem neravnotežje med glasovalno pravico in finančnim prispevkom držav članic. Ta problem se je že pojavil v zvezi s sistemom plačil v okviru evropskega mehanizma za stabilnost (ESM) in bi se lahko znova pojavil v prihodnosti, na primer v okviru bančne unije.

7.1

Po mnenju EESO potrebujemo oživitev gospodarstva s pomočjo ekološko-socialnih naložb  (20). Stabilnost sama namreč ne more zagotoviti oživitve gospodarstva, ki je odvisno od zaupanja tako podjetij kot potrošnikov. Glede na nizka pričakovanja zasebnega sektorja in neizkoriščene zmogljivosti se podjetja ne morejo zanašati na to, da bodo sedanje naložbe v prihodnosti prinašale dobiček. In če državljani niso prepričani, da bodo lahko obdržali zaposlitev ali našli novo, se bodo odločili za varčevanje oziroma za zmanjšanje svoje zadolženosti in ne za izdatke. Višja stopnja brezposelnosti pomeni samo še več ljudi, ki ne morejo trošiti.

7.2

Zato mora za spodbuditev zaupanja tako podjetij kot državljanov oživitev gospodarstva potekati na podlagi naložb, kot je bil ameriški New Deal  (21). Ključna merila za to je sprejela Evropska investicijska banka (EIB) že leta 1997 z Amsterdamskim posebnim akcijskim programom, da bi spodbudili kohezijo in konvergenco na področjih zdravstva, šolstva, mestne obnove, okolja in vseevropskih omrežij.

7.3

Gre za uresničljiv cilj, če se v obtok vrne presežek privarčevanih sredstev na svetovni ravni, kakor je navedeno v točki 5.3. Nekateri investicijski skladi namreč dejansko iščejo dolgoročne možnosti za vlaganje presežkov privarčevanih sredstev v drugih delih sveta. To prinaša obojestransko korist tako za vlagatelje iz tretjih držav kot za gospodarstvo EU. V tej zvezi bi lahko imeli ključno vlogo obe „sestrski“ instituciji skupine EIB: tako sama EIB kot EIF (Evropski investicijski sklad).

7.4

Podpreti je treba povečanje kapitala EIB. Pri oživljanju gospodarstva imajo lahko pomembno vlogo tudi projektne obveznice (project bonds). Prav pa bi bilo, da bi uporabo presežkov privarčevanih sredstev na svetovni ravni za naložbe EU poimenovali euroobveznice (čeprav je možno, da bodo trgi Eurobonds skrajšano preimenovali v € bonds). Nasprotovanje nekaterih vlad uvedbi euroobveznic je dobro znano, temelji pa na napačni domnevi, saj euroobveznice, ki so potrebne za pospeševanje rasti, zamenjujejo z obveznicami EU (Union Bonds), namenjenimi za dolgove (22).

7.5

EIF že od samega začetka meni, da bi lahko izdajal evropske obveznice za financiranje dolgoročnih socialnih naložb (23) s povečanjem lastnega kapitala, ki je trenutno precej nizek (3 milijarde EUR), ne da bi bilo treba spreminjati Pogodbo (24). Nobena izmed glavnih držav članic niti druge članice euroobmočja sredstev EIB ne vključujejo v svoj državni dolg. Enako bi lahko veljalo za sredstva EIF. Jamstvo za obveznice, ki bi jih izdajal EIF, bi enako kot v primeru obveznic EIB lahko bil dobiček iz financiranih projektov.

7.6

Novi produkti in odpiranje trgov: po mnenju EESO bi morala biti inovacijska politika EU manj nevtralna. V 70-ih letih industrijska politika ni bila več v modi, ker vlade niso mogle izbirati „določenih akterjev“ ali „vodilnih nacionalnih tržnih akterjev“. Vendar bi o tem lahko ponovno premislili (25).

7.7

Prvič, ni rečeno, da je neintervencionistična politika dobra. V preteklosti je to pripeljalo do napačnih naložb v finančnem sektorju. Drugič, potrebujemo še odločnejše ukrepe za boj proti podnebnim spremembam. Tretjič, preveč tehničnih projektov, ki so predloženi v okviru okvirnih programov, je zavrnjenih ne zaradi kakovosti, temveč zaradi pomanjkanja lastnih sredstev. To bi lahko preprečili z evropskim skladom tveganega kapitala, ki bi ga lahko financirali z obveznicami. Četrtič, hitro razvijajoča se gospodarstva podpirajo vrsto vodilnih nacionalnih tržnih akterjev s precejšnjim uspehom (26).

7.8

Financiranje naložb s pomočjo prenosa presežkov v euroobveznice bi moralo biti na voljo vsem državam članicam in bi ustvarjalo kumulativne prednosti na makroekonomski, socialni, zaposlitveni in politični ravni. To bi tudi dokazovalo, da je treba spodbujati idejo o „več Evrope“, na kar volivci in nekatere vlade zdaj gledajo z vse večjo skepso.

7.9

Rast lahko okrepi tudi stabilnost. Na podlagi načela EIB, da financiranja s pomočjo obveznic ni treba nujno obravnavati kot državni dolg, bi s financiranjem v obliki euroobveznic za pospeševanje oživitve gospodarstva lažje zmanjševali državne dolgove in sproščali nacionalne fiskalne dohodke za zmanjševanje ali ohranitev nizkih proračunskih primanjkljajev. Hkrati bi tako zaščitili ključne izdatke socialne politike. Za to bi morale države in Eurostat opredeliti skupne parametre in merila za pravičnejše in boljše ocenjevanje podatkov.

7.10

Poleg tega ni bilo upoštevano dejstvo, da hipoteza „izrinjanja“ (crowding out) predvideva polno zaposlitev. S sedanjimi visokimi stopnjami brezposelnosti v večini držav članic bi lahko – ločeno ali skupno – financiranje iz naslova projektnih obveznic EIB in EIF privedlo do akumulacije (crowding in) naložb zasebnega sektorja, dohodkov in delovnih mest z multiplikatorskim učinkom naložb do faktorja 3. Pozitivni fiskalni multiplikatorji bi lahko privedli do posrednih in neposrednih dohodkov od davkov (27).

7.11

Glede na težave, s katerimi se srečujejo nekatere države, zlasti Grčija in Ciper, EESO predlaga, da se pregledajo kratkoročne strukturne spremembe, ki jih zahteva trojka, z vidika dolgoročnejših perspektiv teh držav glede na odkritje velikanskih rezerv nafte in zemeljskega plina v vzhodnem delu Sredozemlja, ki so še skoraj nedotaknjene (28).

8.1

EESO je zato prepričan, da preprosti periodični „vzdrževalni ukrepi“ v EU ne zadostujejo. Ne moremo več ohranjati političnega vakuuma, ki obstaja vse od sprejetja Maastrichtske pogodbe, ne da bi sprejeli izziv, ki ga predstavlja euro in ki je postal očiten s krizo, ko so se pokazali veliki primanjkljaji, predvsem primanjkljaj demokracije (29). Evropsko povezovanje je treba ponovno osmisliti in tako preprečiti, da bi ideja o Evropi umrla.

8.2

Po mnenju EESO je vzdržnost enotne valute možna, če dosežemo konvergenco ekonomskih zmogljivosti držav euroobmočja. Za to pa potrebujemo tako ekonomske kot politične zaveze. Potrebujemo torej politično unijo, ki dovoljuje razlike in omogoča prenos dela bogastva iz močnih držav v šibke v okviru transparentnega in demokratičnega postopka sprejemanja odločitev ter nove oblike solidarnost med državami (30).

8.3

S to krizo so na površje prišla stara nesoglasja med Evropejci. Vrnila se je grda navada oziranja v preteklost, obujanja zlih duhov in stereotipov, za katere smo mislili, da so izginili, kot da so varčevalni ukrepi in dolgovi rezultat malomarnosti in ne napak vlad z obeh strani. Tudi zato države v težavah ne smejo prelagati lastne odgovornosti na EU (ali Nemčijo), bogatejše države pa ne smejo pozabljati na velike koristi, ki jim jih je prinesel euro, delno na račun drugih zaradi obstoječih ekonomskih neravnovesij. Zato potrebujemo novo zmogljivost za politične in kulturne ukrepe ter dialog med evropskimi narodi, kar je nedvomno v obojestransko korist, kot je že dolgo tega ugotavljal nemški pesnik Friedrich Hölderlin (31) na podlagi navdiha iz grške kulture.

8.4

Potrebujemo kvalitativni preskok. Združiti moramo ne samo gospodarstvo, temveč tudi politiko in SUVERENOST vseh držav. Nima pomena razpravljati o prihodnjem „modelu“ Evrope, pač pa o instrumentih, ki jih potrebujemo: sprejeti moramo učinkovite, demokratične in transparentne instrumente ter ustvarjati skupno blaginjo, da bi evropski narod združili, ne pa ga delili.

8.5

Iz istih razlogov je po mnenju EESO napačno vprašanje, ali naj se Pogodba spremeni ali ne. Seveda je to odvisno od tega, kar potrebujemo za dokončno vzpostavitev EMU. Kljub temu je možno velik del predlogov EESO uresničiti brez spremembe Pogodbe (v zvezi z rastjo, dolgovi itd.), za druge pa bi lahko zadostovalo okrepljeno sodelovanje. Vsekakor je najpomembnejši cilj, ki naj bi ga dosegli v korist gospodarstva, eura in državljanov EU. Pogodba je samo sredstvo. To je treba državljanom čimbolj korektno obrazložiti in jih vključiti v odločitve neposredno in/ali prek Evropskega in nacionalnih parlamentov.

8.6

Po mnenju EESO ima euroobmočje vire, na podlagi katerih lahko načrtuje svojo prihodnost: večjo politično povezanost, manj dirigiranega vodenja in socialno tržno gospodarstvo, da bi spodbudili rast in zaposlovanje ter uresničili politično, ekonomsko in socialno unijo.

9.1

Če ne bomo naredili tega nadaljnjega koraka, bi lahko kriza – glede na to, kakšno je bilo doslej soočanje z njo – privedla do razpada euroobmočja in s tem EU. Ne moremo imeti samo varčevalnih ukrepov in krčenj, kot je zmanjševanje dolgov, tudi če so primerni. Uporabiti je treba tudi druge ukrepe (da bi povečali potrošnjo v državah plačnicah) v okviru solidarnosti. Državljanom teh držav je treba razložiti, da so njihovi proračunski presežki rezultat zadolženosti drugih in da napadi na euro niso odvisni od stopnje zadolženosti (32), četudi je res, da jo je treba zmanjšati. Na drugi strani morajo državljani južnih držav članic pritisniti na svoje vlade, da konsolidirajo svoje dolgove in skrbneje ravnajo s svojimi proračunskimi sredstvi, preprečijo zapravljanje in izogibanje davkom, zmanjšajo davke ter povečajo rast, zaposlovanje, produktivnost in konkurenčnost svojih sistemov, ne samo s posameznimi reformami, temveč z večjo solidarnostjo ter drugačno politiko EU in ECB (33).

9.2

V nasprotnem primeru nobena država ne bo mogla zmanjšati svojih dolgov in doseči fiskalne konsolidacije. Ravno zato je treba zrahljati varčevalne ukrepe in spremeniti ekonomsko politiko, sicer se lahko tveganja še povečajo. Tukaj si lahko pomagamo s pogledom v zgodovino (34). Potrebujemo novo perspektivo povezovanja, tj. pozitivno povezovanje, ne negativno, škodljivo in prisiljeno povezovanje.

9.3

Upoštevati je treba, da danes nihče v Evropi ni varen in zunaj nevarnosti, čeprav je nastal nenavaden položaj. Gospodarska rast nekaterih držav, h kateri je pripomogel euro, in šibke institucije EU so najmočnejšo državo Nemčijo privedle do tega, da je prevzela osrednjo vlogo v Evropi, ki je pogosto v nasprotju z državami na obrobju, predvsem z južnimi. Kot je dejal Helmut Schmidt, to povečuje strah pri drugih, zlasti zaradi načina, kako to vlogo dojemajo. Zato je treba ukrepati, da bi odpravili to dojemanje (35).

9.4

Po mnenju EESO v Evropi danes prevladujejo egoizmi in nacionalni interesi, obstajajo celo utvare o interesih posameznikov. Prevladal je ekonomistični pristop, ki je na drugo mesto postavil vrednote, na katerih je bila zgrajena Evropa in ki so pogoj za njen obstoj. Nastaja egoistična Evropa brez solidarnosti. Nedavne napetosti lahko ustvarijo nevaren „psihološki razpad“ EU, ki bi vplival tako na državljane kot na vlade. Temu je treba prisluhniti brez arogance in ponuditi konkretne odgovore.

9.5

Smo na razpotju: EESO se sprašuje, kako je mogoče, da Evropa – največje gospodarstvo na svetu – odlaša in ne sprejme odločitve ter s tem tvega, da bo povzročila propad Grčije, zibelke svojih načel, ki pa je gospodarsko precej nepomembna (36), s tem ko zahteva žrtvovanje posameznikov in podjetij, hkrati pa ne ponuja načrta pomoči za rast, edinega načina za odplačilo dolga, in načrta, ki bi omilil velike socialne probleme dela grškega in evropskega prebivalstva. Kakšna Evropa je to?