15.1.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 10/88

1.1

Odbor v celoti podpira dokument Komisije, vendar pa želi predstaviti nekaj svojih ugotovitev, od katerih so bile nekatere izražene že prej, tudi v času pred sprejetjem eura. Komisija izreka nekaj prikritih kritik o nekaterih vidikih politik držav članic. EESO podpira vsebino, vendar opozarja, da so vlade pogosto soočene z nepredvidljivimi okoliščinami, povezanimi z notranjo politiko ali zunanjimi dogodki (energetska kriza, vojne razmere itd.), na katere ne morejo vplivati.

1.2

Dolgoročna vzdržnost proračunskih politik je ogrožena, ko ni kontinuitete v politični usmeritvi vlad, ki si časovno sledijo; to velja tudi za strukturne reforme, ki so odvisne od izrazito subjektivnih dejavnikov, povezanih z usmeritvijo vlad na oblasti. EESO se strinja s Komisijo, da je treba uresničevanje strukturnih reform dopolniti s potrebno politično kontinuiteto.

1.3

Prožnost trga blaga in storitev je vidik gospodarske politike, za katerega morajo vlade pridobiti soglasje socialnih partnerjev. Z liberalizacijo, ki je bila po državah in sektorjih različno uspešna, je treba preudarno nadaljevati in upoštevati značilnosti vsake države in sektorja.

1.4

Povezovanje finančnega trga, ki je v veliki meri že doseženo pri storitvah za podjetja, je težavnejše pri storitvah za zasebne uporabnike. Večinoma gre za objektivne ovire (jezikovne razlike, narava storitev itd.). To so problemi, ki jih ni mogoče rešiti z zakoni ali drugimi predpisi, ampak jih je po možnosti treba rešiti s trgom. Sedanja pravila bi morala zadostovati za nadaljevanje povezovanja; vsekakor so potrebni standardi za zagotovitev ustreznega varstva interesov potrošnikov in po potrebi nadzora trgov.

1.5

Kot zahteva Komisija, bi pogajanja o plačah morala upoštevati posledice monetarne unije. EESO želi, da bo mogoče doseči zbližanje gospodarskih in monetarnih politik ter politik zaposlovanja s skupnimi sejami Euroskupine in Sveta za zaposlovanje. Zbližanje, čeprav bi bilo le načelno, bi sčasoma pomagalo doseči resnično uskladitev različnih politik.

1.6

Priporočilo Komisije, da bi bolj upoštevali mednarodno razsežnost, se sklada s kritiko EESO še pred sprejetjem eura. Na vzpon azijskih držav ne bi smeli gledati kot na grožnjo, marveč kot na izziv, na katerega se je treba odzvati s konkurenčnostjo in inovativnostjo.

1.7

Naloga nacionalnih vlad je, da odločno podprejo območje eura. Odrečejo naj se temu, da težave nacionalnega gospodarstva pripisujejo euru in hkrati molčijo o koristih, ki jih ima od skupne valute. Bilo bi tudi zaželeno, da bi države, ki eura niso sprejele na začetku, jasno izrazile svoje namene za prihodnost, ne samo zaradi seznanjanja javnosti v območju eura, ampak tudi, ker bo na podlagi informacije koliko in katera nacionalna gospodarstva bodo vključena v območje eura lažje določati prihodnjo politiko eura.

1.8

EESO poudarja, da bi veljava, ki si jo je euro pridobil kot mednarodna valuta, morala biti zadostna, da bi znova predlagali njegovo kandidaturo za članstvo v Mednarodnem denarnem skladu. To ne bi pomenilo, da bi prevzeli sedež katere izmed sedanjih članic, marveč da bi dodali nov sedež. Ugovor, po katerem statut Mednarodnega denarnega sklada ne predvideva takšne možnosti, se zdi neprepričljiv in je le izgovor.

1.9

Razmeroma sporen predlog, ki je bil izrečen le kot preverjanje terena za morebitno kasnejšo uresničitev, omenja ustanovitev evropskega stabilizacijskega sklada, ki bi ga v ugodnih gospodarskih obdobjih napolnili z davčnimi presežki in tako financirali projekte v interesu Skupnosti.

1.10

Na splošno Odbor poročilo Komisije ocenjuje kot sprejemljivo, vendar želi tudi poudariti, da to poročilo podobno kot številni drugi dokumenti o euru popolnoma zanemarja politično razsežnost enotne valute. Pomen eura, njegov vpliv in njegove perspektive močno presegajo zgolj gospodarske, finančne ali socialne posledice. Vez, ki Evropsko unijo zares združuje, je odločitev za zbliževanje interesov različnih držav in njihovo povezovanje okoli skupne valute.

2.1

Komisija je objavila sporočilo o razvoju gospodarstva EU v letu 2006 in se osredotočila zlasti na politične prednostne naloge za krepitev območja eura. To sporočilo temelji na dokumentu Dinamika prilagajanja na območju eura: izkušnje in izzivi (1), ki je kot običajno dragocen referenčni vir za poglobljene analize.

2.2

EESO ima zdaj navado, da pripravi mnenje na lastno pobudo o letnem dokumentu Komisije (2). To mnenje za Odbor pomeni priložnost, da ponovno poudari in potrdi predhodno oblikovana stališča ter priporočila, ki jih bo po potrebi ponovno navedel v tem dokumentu. Prav tako namerava prispevati k razpravi o delovanju Evropske monetarne unije (EMU) in vključiti nove prvine, kot je skupni odbor ministrov za gospodarske zadeve in ministrov za zaposlovanje iz držav iz območja eura ali pa poskusni predlog o ustanovitvi evropskega stabilizacijskega sklada.

2.3

Če razen tega upoštevamo zgodovinski vidik uvedbe enotne valute, se ne moremo izogniti opažanju, da so različni ukrepi, ki jih je Komisija nedavno sprejela ali priporočila, v skladu z ugotovitvami EESO v mnenju iz leta 1997 (3) glede premajhne prožnosti nekaterih načel, na katerih temelji Pakt za stabilnost in rast. Zato je poudaril, da se pri opredeljevanju referenčnih meril in njihove uporabe niso ustrezno upoštevali podatki o stanju v gospodarstvu in nacionalne politične razmere. Predlogi EESO niso bili sprejeti. Nadaljnji dogodki so dokazali njihovo utemeljenost (4).

2.4

Začetno pomanjkanje realizma se danes izraža v kritikah – ki so upravičene, vendar so bile vnaprej predvidljive – ekonomskih politik držav v Euroskupini: priprava nacionalnih proračunov bi se morala opirati na skupne makroekonomske hipoteze. Želja predsedstva, ki jo je to izrazilo na seji ministrov Euroskupine 6. novembra 2006, se ni uresničila: priprava nacionalnih proračunov še zdaleč ne temelji na potrebnem usklajevanju ekonomskih politik.

2.5

Treba se je zavedati tudi dejstva, da je usklajevanje ekonomskih politik veliko težje zaradi raznolikosti socialno-ekonomskih razmer držav in različnih nacionalnih političnih ciljev, ki si včasih celo nasprotujejo; velik napredek bi bilo že zbliževanje teh politik. Zbliževanje je odvisno od različnih dejavnikov, vendar zlasti od zaposlovanja, katerega obseg in značilnosti so odvisni od vseh ostalih politik.

2.5.1

Širše smernice ekonomskih politik in smernice evropske strategije zaposlovanja danes pomenijo dve celostni strategiji. Skupna seja članov Euroskupine in Sveta za zaposlovanje in socialne zadeve iz območja eura bi pomenila spodbudo za osnovno zbliževanje, da bi vsaj pokušali sčasoma doseči uskladitev. Ugotovitve te seje bi bile lahko dragocen prispevek za razpravo na spomladanski seji Sveta.

3.1

Sporočilo v treh pohvalno jedrnatih delih na kratko predstavi pregled izkušenj, posebnih ugotovitev in priporočil Komisije. Sporočilo ne spreminja stališč, ki so danes splošno sprejeta, in ne potrjuje ponovno načel, ki so sčasoma postala del smernic ekonomske politike.

3.2.1

Komisija povzema razprave pred uvedbo eura leta 1999: takrat je bilo glavno vprašanje, kako se bodo sodelujoče države prilagodile pretresom in razlikam v konkurenčnosti v razmerah nizke mobilnosti delavcev, nepopolne povezanosti trgov blaga in storitev ter ohranitve nacionalne proračunske avtonomije. Ta vprašanja se pojavljajo tudi danes, vendar se dvomi tistih, ki so pesimistično predvidevali kratkotrajnost monetarne unije, niso potrdili.

3.2.2

Uspehi ali vsaj pozitivni rezultati, doseženi z eurom, so neizpodbitni: to je trdna in stabilna valuta, ki se je izkazala ob zunanjih in skupnih notranjih pretresih in se je učinkovito upirala inflaciji. Države članice so bile deležne „doslej najbolj ugodnih“ finančnih pogojev. Po mnenju EESO je poleg teh ugodnosti več držav članic iz območja eura zavarovanih pred inflacijo, ki bi zaradi poslabšanja gospodarskih in proračunskih razmer zagotovo prizadela njihovo nacionalno valuto. Euro, druga svetovna valuta, je zaščitila države članice pred monetarnimi in finančnimi pretresi, ki bi sicer ovirali rast, uničili delovna mesta in omajali zaupanje gospodarskih akterjev.

3.2.3

V nasprotju s temi uspehi obstajajo tudi vidiki, ki še naprej povzročajo težave. V več primerih so se gospodarstva slabo in z zelo različnimi rezultati prilagodila razvoju v svojih državah. Te razlike so se pokazale v stopnjah inflacije in rasti. Po začetnem zmanjšanju konkurenčnosti bi moralo prilagajanje zaradi gospodarske recesije srednjeročno omogočiti hitrejši trend rasti. To se ni zgodilo ali se je zgodilo le delno. Komisija ugotavlja, da na splošno območje eura še ni bilo sposobno doseči visoke rasti in zaposlenosti v daljšem obdobju. EESO bo ta vprašanja podrobneje obravnaval pozneje.

3.2.4

Komisija je med drugim priznala, da težav pri prilagajanju ne povzročajo le ali predvsem zaostanki pri izvajanju davčnih in strukturnih reform: te gre prav tako pripisati ureditvi, ki jo zahtevajo predpisi monetarne unije.

3.2.5

V prvih letih ekonomske in monetarne unije so bile ugotovljene neuravnoteženost in spremembe v realnih efektivnih menjalnih tečajih. V nekaterih državah članicah se je med drugim pojavil močan upad obrestnih mer in sprostitev posojilnih omejitev za gospodinjstva po izboljšanem dostopu do posojil na bolj povezanem finančnem trgu, kar je neposredno vplivalo na potrošnjo trajnega in netrajnega blaga. Zlasti v zvezi s trajnimi dobrinami (nepremičnine) so nekatera gospodarstva prizadela obsežna vlaganja v tujino, ki so še povečala primanjkljaj na tekočem računu.

3.2.6

Splošno stališče Komisije, četudi je bilo izrečeno za primer Nizozemske, se nanaša na tveganja, povezana z oblikovanjem proračunskih politik v obdobju gospodarske rasti. Na Nizozemskem so očitno ugodne gospodarske razmere na začetku desetletja prociklično vplivale na trg dela in finančni trg ter navsezadnje tudi na davčno politiko. Zunanji gospodarski pogoji so povzročili nenadno recesijo, ki je zahtevala sprejetje strogih protiukrepov za njeno omilitev.

3.2.7

Cene in plače so v tem okviru prav tako igrale vlogo: na nacionalni ravni so se prepočasi prilagajale cikličnim spremembam, čeprav so se nasploh plače zmanjševale, kar je prispevalo zlasti k zmanjševanju brezposelnosti. Zaradi nizke rasti produktivnosti je breme realne depreciacije padlo na cene in zlasti na plače. Ti pojavi medsebojno delujejo na mednarodni ravni ter povzročajo spremembe povpraševanja in vplivajo na konkurenčnost.

3.2.8

Izkušnje z nominalno in realno konvergenco so različne, vendar tudi zgovorne, če dejstva kritično in objektivno preučimo. Komisija meni, da ti različni trendi delno odražajo različne nacionalne pristope. EESO v zvezi s tem hkrati opozarja, da so ugodne svetovne in evropske gospodarske razmere v vseh državah imele podobne učinke; če je prihajalo do razlik, so jih v veliki meri povzročile nacionalne politike. Primeri Španije, Italije, Portugalske in Irske, ki jih je navedla Komisija, očitno dokazujejo, da so se v obdobju ugodnih gospodarskih razmer rezultati bistveno razlikovali glede na to, ali je bila proračunska politika varčna ali zapravljiva.

3.3.1

Temu poglavju dokumenta je treba posvetiti največ pozornosti, ker bo pet posebnih ugotovitev, navedenih v nadaljevanju, v prihodnjih letih tudi prednostne naloge Komisije – ali pa so v skladu z njimi.

3.3.2

1. Makroekonomske politike je treba voditi preudarno. V bistvu se predlagani ukrepi ujemajo z ukrepi, sprejetimi v okviru preoblikovanega Pakta za stabilnost in rast, ki jih morajo sprejeti vse vlade, ne le vlade v območju eura. Rezultat tega je priporočilo o upoštevanju dolgoročne vzdržnosti proračunskih politik, ki je očitno, vendar se seveda pri pripravljanju letnih programov ne upošteva vedno.

3.3.3

2. Trgi blaga in storitev morajo postati bolj prožni. Komisija priporoča večjo prožnost cen v smeri navzdol, kar je nemogoče uresničiti v času togih cen: v takšnih razmerah vlada nasprotovanje prilagajanju nominalnih plač, kar lahko vodi v večje zniževanje realnih plač. Spodbujati je treba tudi prerazporeditev sredstev po podjetjih in sektorjih. Uresničitev ciljev prožnosti cen in prerazporeditve sredstev je odvisna od zagotavljanja odprtih in konkurenčnih trgov. Morda bi bilo treba pregledati tudi davčne politike in politike odhodkov (ali nekatere njihove vidike) na ravni EU ter na nacionalni in lokalni ravni.

3.3.4

3. Treba je pospešiti povezovanje finančnega trga. Na tem področju je bil dosežen pomemben napredek, vendar Komisija ocenjuje, da je treba še veliko storiti, da bi izkoristili potencial in kar najbolj povečali prednosti finančnih trgov v območju eura: večje finančno povezovanje lahko ublaži učinek gospodarskih pretresov na dohodke in nacionalne posojilne trge. V tej zvezi naj bi akcijski načrt za finančne storitve in tekoče pobude zagotovil pomembne rezultate.

3.3.5

4. Določanje plač mora upoštevati posledice monetarne unije. Socialni partnerji, ki sodelujejo v procesu pogajanja, morajo imeti potrebne informacije za oceno primernosti rasti plač, kar naj bi omogočilo boljšo oceno posledic na postopek prilagajanja. Politika plač v skladu z načrti za razvoj omogoča, da bi se izognili „znatnemu preseganju“ realnih efektivnih menjalnih tečajev znotraj območja eura.

3.3.6

5. Upoštevati je treba globalno razsežnost. To razsežnost je treba upoštevati „bolj sistematično“. Ekonomske politike na ravni območja eura in na državni ravni so pogosto zanemarile ta vidik, ki pa je bistven za njihovo pripravo. Skrbno je treba oceniti vpliv eura oziroma njegovih menjalnih tečajev na druge akterje v svetovnem gospodarstvu, ker je od tega odvisna strategija trgovinske, finančne in ekonomske politike.

3.4.1

Dokument Komisije v tem poglavju navaja ukrepe, potrebne za poglobitev in dokončno oblikovanje monetarne unije, kar je prednostna naloga, ki v današnjem mednarodnem okolju postaja vedno nujnejša. Še zlasti lahko navedemo in ohranimo v mislih naslednji stavek: „Nedavna razhajanja so v določeni meri odrazila začetni razvoj dogodkov, ki je vplival na gospodarstva članic med pripravo na oblikovanje območja eura v letu 1999“. To je vsaj delna razlaga velike rasti in političnih razhajanj, ki so značilni za zadnjih devet let.

3.4.2

Smernice, ki jih je predlagala Komisija, so navedene v nadaljevanju po naslovih, iz katerih je mogoče večinoma razbrati vsebino, o posameznih temah pa je na voljo tudi veliko dokumentov. Te smernice so:

O posameznih smernicah bo EESO podrobneje spregovoril v nadaljevanju.

4.1.1

Odbor se strinja s pripombami Komisije, ki so včasih implicitne, vendar kljub vsemu razvidne, v zvezi s politiko nekaterih držav članic, ki pogosto poskušajo predstaviti letne programe v skladu s konvergenčnimi merili, namesto da bi se odzvale na potrebo po sprejetju strategije proračunske konsolidacije. Te pripombe so del pristopa, ki ga je Odbor izpostavil že veliko pred sprejetjem enotne valute (5): nobena vlada pri sprejemanju primerne proračunske politike ni popolnoma svobodna – brez vsakršnih omejitev in pogojev.

4.1.2

Poleg omejitev zaradi konvergenčnih meril, za katere je mogoče predvidevati, da so že vključene v ustrezno proračunsko politiko, obstajajo še druge notranje in zunanje omejitve. Med notranjimi omejitvami zadošča omemba strukturnih omejitev ali omejitev zaradi strukturnih reform, ki še niso bile uresničene. Med zunanjimi omejitvami je primerno opozoriti na splošen razvoj svetovnega gospodarstva in zlasti na stroške energije, kar je dejavnik, katerega značilnosti se od države do države močno razlikujejo in ki ni nikoli predviden med dejavniki razhajanja ekonomskih politik. Priznati je treba tudi, da so okoliščine v državah, v katerih je oskrba z energijo popolnoma ali skoraj popolnoma odvisna od tujine, popolnoma različne kot v državah, ki so manj odvisne, ali v nekaterih, ki so neto izvoznice.

4.1.3

EESO meni, da v preteklosti strukturne reforme iz točke 4.1.6 v nadaljevanju niso vedno prinesle pričakovanih rezultatov. Potrebno je boljše usklajevanje teh reform na ravni vsake države in na evropski ravni, pa tudi čim večja usklajenost z makroekonomskimi politikami, ki podpirajo konkurenčnost in zaposlovanje. V preteklosti ni bilo vedno tako, ker je nezadostna rast, ki je bila zelo podobna v vseh državah, pokazala, da je bila rast sama po sebi do neke mere „neodvisna spremenljivka“ pri izvajanju reform.

4.1.4

Priporočilo (glej odstavek 3.3.2), ki poziva k upoštevanju dolgoročne vzdržnosti proračunskih politik, je treba obravnavati ločeno. Te politike so vedno rezultat kombinacije gospodarskih in socialnih dejavnikov ter političnih smernic. Ob pogledu na zgodovino držav v območju eura v zadnjem desetletju je mogoče opaziti, da je le za malo držav značilna politična stabilnost: v posamezni državi so si na oblasti sledile vlade z različnimi težnjami, kar je v demokraciji običajno in zaželeno. Vendar je priprava dolgoročnih načrtov vzdržnosti zaradi teh sprememb negotova (6): njihova verodostojnost je odvisna od stabilnosti vlad ter seveda od več drugih zunanjih dejavnikov.

4.1.5

Poseben vidik strukturnih sprememb je v nekaterih državah povezan z ravnjo javnega dolga, ki je občutno višji od parametra, določenega z maastrichtskim merilom (60 % dolga v primerjavi z BDP), in ki se iz leta v leto ne razvija pozitivno. Odbor meni, da za zmanjšanje tega dolga ne zadoščajo proračunski presežki iz nekaterih ugodnih let ali enkratni ukrepi. Treba je doseči boljšo učinkovitost javnih izdatkov, če se ta ukrep izkaže na nezadosten, pa tudi korenit pregled njihove strukture.

4.1.6

V zvezi s smernico, ki jo predlaga in navaja Komisija v točki 3.4.2.a (pospešitev strukturnih reform), zato obstaja veliko ovir in bodo nanjo zelo vplivale posamezne politične usmeritve. Strukturne spremembe (pokojnine, zdravstvo, javna uprava, privatizacija, energija) imajo velik socialni vpliv in v njih imajo odločilno vlogo socialni partnerji glede na različne pogoje v posameznih državah. Nobena vlada ne more sprejeti smotrnih ali nesmotrnih ukrepov, če jih javnost ne sprejema. Nedavna preteklost kaže, da so strukturne reforme pogosto rezultat kompromisa med različnimi zahtevami, ki si včasih nasprotujejo: „racionalne“ reforme, načrtovane na papirju, morajo upoštevati konkretne in neizogibne zahteve.

4.1.7

Odbor priznava pomen izvajanja strukturnih reform, ki so dobro zasnovane in usklajene med državami članicami. Vendar lahko določene reforme povzročijo zaskrbljenost v gospodinjstvih, zato se iz previdnosti poveča njihova stopnja varčevanja. Sprememba stopnje varčevanja, izražena v odstotnih točkah, se je do zdaj zdela zanemarljiva, kar pa nikakor ne velja, če je izražena v absolutnih vrednostih. Tako se je stopnja varčevanja od leta 2001 do leta 2005 povečala za manj kot eno odstotno točko, vendar to pomeni skoraj 50 milijard eurov manjšo potrošnjo prebivalstva (7). Po mnenju nekaterih bi bil to lahko pozitiven signal: povečanje potrošnje, ki je manjše od povečanja varčevanja, bi lahko pomenilo tudi vračanje zaupanja državljanov v gospodarsko prihodnost. Drugi pa opozarjajo na naložbe v tujini in obžalujejo, da so obsežnejše kot v Evropi. Skupni imenovalec teh različnih stališč je v tem, da je povečanje tujih naložb v Evropi dejansko pozitiven učinek globalizacije.

4.2.1

Komisija priporoča, da morajo proračuni bolj podpirati dejavno prilagajanje prožnosti trga blaga in storitev. Prožnost se razume v smislu prožnosti v smeri navzdol, da se vzpostavi ravnovesje z izkušnjami v območju eura v prvih letih. Rešitev za dosego tega je večja prožnost cen in spodbujanje boljše prerazporeditve sredstev po podjetjih in sektorjih. S tem bo politika plač bolj usklajena s potrebo po ohranjanju ustrezne ravni nagrajevanja in zmanjšanju socialnih stroškov cikličnih procesov prilagajanja.

4.2.2

Razmišljanje Komisije je nedvomno pravilno, vendar se EESO sprašuje, ali je realistično in ali se lahko uporablja v vseh primerih in za vse države. K povezovanju nacionalnih trgov (drugi del točke 2.4.2.a) delno lahko prispeva spodbujevalna vladna politika, vendar je politika plač v veliki meri odvisna od posvetovanja in pogajanj s socialnimi partnerji. Prožnost cen na liberaliziranih trgih torej ni vedno in povsod neodvisna od vladnih ukrepov; v praksi je odvisna od sklepanja soglasij med različnimi stranmi, vlado, delodajalci in delavci. Isto velja za prerazporeditev sredstev po podjetjih in sektorjih, ki jo je vsekakor mogoče spodbujati z davčnimi ali ureditvenimi ukrepi, vendar je nazadnje odvisna od priložnosti na trgu in soglasja med socialnimi partnerji.

4.2.3

Poseben primer je liberalizacija, ki lahko vključuje dejavnik prerazporeditve sredstev po podjetjih. Čeprav je liberalizacija načeloma uradno priznana, se v praksi v državah obravnava in izvaja na različne načine in v različnem obsegu, glede na različne nacionalne politične usmeritve, ki si včasih nasprotujejo. Učinek teh ukrepov na cene (kakovost je treba obravnavati ločeno) je predmet razprav, kar pomeni, da ni vedno in povsod prinesla pričakovanih rezultatov. Če sklenemo, prožnost cen in prilagoditev politike plač sta odvisni tudi od možnosti za izvedbo privatizacije, vendar liberalizacija mora biti izvedena, ko trg to dopušča, nastala konkurenca pa mora prinašati resnično korist za potrošnike.

4.3.1

Izvajanje akcijskega načrta za finančne storitve, ki se je začelo pred tremi leti, je bilo uspešno (Komisija govori o pomembnem napredku) na področju plačilnih sistemov, finančnih trgov, trgov vrednostnih papirjev in bančnih storitev za podjetja. Zaključimo lahko, da je bila v teh sektorjih dosežena visoka stopnja povezanosti finančnega trga; napredek je treba doseči še v zvezi z nadzornimi ukrepi, izvajanjem pravice do glasovanja in združevanjem podjetij, ki so nujni ukrepi, vendar ne pomenijo resnične ovire za povezovanje, ki se že uresničuje.

4.3.2

Komisija je izpostavila težavo maloprodajnih posojilnih trgov in finančnih storitev, ki na splošno pomeni poseben problem. Komisija meni, da „lahko večje finančno povezovanje ublaži učinek gospodarskih pretresov na dohodke in nacionalne posojilne trge“. Ta trditev je nedvomno utemeljena, vendar ostaja vprašanje, ali je mogoče ta cilj uresničiti v zadostni meri. Kar zadeva finančne produkte, je povezovanje na ravni Skupnosti ugotovljeno dejstvo: nihče ne nasprotuje temu, da bi državljan katere koli države kupoval ali prodajal vrednostne papirje v kateri koli drugi državi. V zvezi s finančnimi storitvami in zlasti posojili je položaj bolj zapleten: povezovanje na evropski ravni je cilj, ki ga kratkoročno ni mogoče uresničiti brez težav.

4.3.3

Finančne storitve so skupaj z zavarovalniškimi storitvami poseben primer, saj pomenijo tveganje za prodajalca: izvedljivost vseh transakcij je odvisna od zanesljivosti stranke. Zato je treba informacije zbirati v državi, ki ni država prodajalca, in torej sestaviti pogodbo, ki med drugim določa pogoje reševanja možnih sporov ali primerov plačilne nesposobnosti. Na nacionalnem trgu takšni primeri ne povzročajo težav, medtem ko povezovanje na ravni Skupnosti na podlagi istih pravil predvideva uporabo različnih jezikov ter spoštovanje zakonodaje in po potrebi sprejetje pristojnosti sodišč države kupca. Ti pogoji povzročajo stroške, zaplete in ovire, ki jih je z zakonodajnimi ali ureditvenimi ukrepi težko odpraviti. Ena od možnih in uporabljanih rešitev je, da prodajalec ustanovi podružnice v državi (državah) kupca: v tem primeru ni mogoče govoriti o povezovanju trgov, marveč o širjenju notranjega trga na podlagi načel svobode ustanavljanja. To pozitivno vpliva s krepitvijo konkurence na nacionalnih trgih in širitvijo možnosti izbire potrošnikov.

4.3.4

Zato kratkoročno ni mogoče dodatno razširiti povezovanja maloprodajnih finančnih trgov z zakonodajnimi pobudami ali spodbudami: prizadevanje Komisije in držav članic mora biti usmerjeno k razumnim ciljem in se izogibati težko izvedljivih ciljev.

4.3.5

Če povzamemo, se EESO strinja s priporočili Komisije v zvezi s potrebo po pospešitvi povezovanja finančnih trgov, kar bi omogočilo boljšo porazdelitev finančnih sredstev z usmerjanjem na področja, kjer so najbolj potrebna. Zato poudarja, da so sedanja pravila (in dodatna pravila v času pregleda) ustrezna za zagotavljanje povezovanja na podlagi tržnih pravil; potrebna so zlasti pravila, ki zagotavljajo kakovostnejšo in enotnejšo zaščito interesov potrošnikov.

4.4.1

Odbor izraža določeno presenečenje nad stavkom v dokumentu Komisije, ki pravi, da socialni partnerji nimajo potrebnih informacij o izzivih in posledicah različnih smeri ukrepanja in je zato njihova politika plač nerazumna. To stališče se zdi v nasprotju s stališčem Komisije v študiji (8), v kateri meni, da je bil „v obdobju med letoma 1999 in 2005 razvoj nominalnih plač v območju eura skladen s ciljem stabilnosti cen (…), kar se je izrazilo v negativni rasti v višini 0,4 % dejanskih stroškov dela na enoto. Poleg tega je očitno, da se izboljšanje gospodarskih razmer doslej ni izrazilo v pospešitvi rasti plač, kar pomeni, da je gibanje stroškov dela na enoto ostalo skladen z načeli stabilnosti cen in rasti, ki spodbuja zaposlovanje. Nasploh je proizvajalcem uspelo ohraniti stopnjo dobička kljub pritisku drugih stroškov, kot so stroški dela, in povečanju mednarodne konkurence“.

4.4.2

Odbor je svoje mnenje o tej težavi predstavil z mnenjem (9) leta 2003 in to mnenje še vedno velja. Ugotovljeno je bilo, da so plače konkurenčni dejavnik, povečujejo pa tudi povpraševanje na notranjem trgu. EESO je poudaril, da bi morala biti srednjeročna rast v skladu s povečanjem produktivnosti za ohranitev ravnotežja med zadostnim razvojem povpraševanja in zaščito konkurenčnosti cen.

4.4.3

V zvezi s tem EESO navaja sklepe Sveta za zaposlovanje iz januarja 2007 in sklepe Euroskupine iz februarja 2007 glede potrebe po vzpostavitvi poštenih plačilnih pogojev in boljši porazdelitvi koristi rasti.

4.4.4

Odbor potrjuje svoje dolgoletno stališče v zvezi z makroekonomskim dialogom, ki bi ga bilo primerno okrepiti za izboljšanje usklajevanja in sinergije med različnimi deli (monetarnim, proračunskim, plačnim) makroekonomske politike. To pomanjkanje usklajevanja zato krepi prepričanje EESO, da sistem skupnih sej Euroskupine in Sveta za zaposlovanje (prim. 2.5.1.) ni le uporaben, ampak nujen.

4.4.5

Komisija izraža nezadovoljstvo nad razvojem na področju gospodarske rasti in zaposlovanja, vendar pa je nerazumljivo, da te priložnosti ne izkoristi za to, da bi postavila pod vprašaj dosedanjo usmeritev makroekonomskih politik in svoje priporočene mešanice politik. Ko ohranja nespremenjen koncept proračunske in monetarne politike, ne bi smela zahtevati, da se samo politika plač podredi zahtevam monetarne unije. S tem se na socialne partnerje prenaša odgovornost za popravo napak na drugih političnih področjih.

4.5.1

Ugotovitve Komisije glede nujnosti upoštevanja mednarodne razsežnosti je zagotovo treba potrditi in so popolnoma jasne. Pripomnimo lahko le, da sta Komisija in Svet ta vidik pri oblikovanju prvotnega besedila Pakta za stabilnost in rast očitno podcenila kljub priporočilom EESO, ki je poudaril negotovost dolgoročnih načrtov ob upoštevanju nepredvidljivosti političnega razvoja na svetovni ravni. Ni treba posebej poudariti, da so dogodki zadnjih desetih let to stališče v veliki meri potrdili. Danes je nepredvidljivost prihodnjega desetletja še bolj poudarjena; upoštevanje globalne razsežnosti pri oblikovanju srednjeročnih in dolgoročnih načrtov ima predvsem teoretično vrednost.

4.5.2

Kar zadeva letne načrte, je očitno, da razvoj svetovne trgovine vpliva na vse države članice, ne glede na to, ali pripadajo območju eura ali ne, in sicer zlasti zaradi negotovosti na naftnem trgu in naraščajoče konkurence azijskih velesil. Skupino držav, ki so sorazmerno manj odvisne od nafte, ciklični razvoj cen manj prizadeva; v nasprotju s tem na drugo skupino močno vplivajo gospodarski pretresi, kar povratno vpliva na notranje cene in konkurenčnost.

4.5.3

Poleg tega povečanje moči azijskih držav zagotavlja nove trge za najbolj konkurenčne evropske države, hkrati pa ogroža položaj tistih, ki so si manj prizadevale za konkurenčnost in inovacije. Odbor meni, da se je preveč pomena pripisovalo trditvi, v skladu s katero pomanjkanje konkurenčnosti povzročajo menjalni tečaji eura glede na azijske valute in dolar, čeprav je ta pomanjkljivost v veliki meri strukturna, zato morajo vlade in socialni partnerji temeljito preoblikovati politiko.

5.1

Pripombe v zvezi z nekaterimi možnimi smernicami so že bile oblikovane v okviru različnih ugotovitev; nekatere pripombe glede drugih vidikov, ki jih obravnava Komisija, so dodatno predstavljene v nadaljevanju.

5.2

Odbor obžaluje, da se je Komisija zadovoljila zgolj z ekonomskim pristopom k EMU in da pozablja na politično razsežnost. Monetarno območje ni cilj sam na sebi, marveč je del obsežnejšega družbenega projekta, volje po skupnem življenju. V zgodovini ne manjka primerov, ki kažejo, da so bila monetarna območja med državami, ki niso napredovale v medsebojnem povezovanju, navsezadnje obsojena na propad (10). „Prehod na euro ne sme biti obravnavan in predstavljen kot enostavna tehnična sprememba v valuti, ampak kot velika preusmeritev s pomembnimi gospodarskimi, monetarnimi in socialnimi posledicami“ (11). Na to sporočilo je treba spomniti v trenutku, ko sedemindvajset držav članic pregleduje Pogodbo, da bi se rešile institucionalne krize, med vzroke za katero spada tudi razširjeno gospodarsko in socialno nelagodje.

5.3

Spodbujanje območja eura (glej točko 3.4.2.d) zahteva nekatere pripombe. Komisija našteva koristi, ki jih to prinaša za države, že vključene v Euroskupino, in prihodnje nove članice; kar zadeva slednje, se zdi, da ima v mislih le tiste, „ki se pripravljajo na sprejem eura“, torej očitno nove države članice. Prav tako ne obravnava vprašanja stalne odsotnosti držav, ki so že bile del Unije in ki so bile upravičene do odstopanja (opt out), ki bi ga bilo treba ponovno preučiti. EESO ocenjuje, da bi bil dobrodošel komentar Komisije v zvezi s tem za pojasnitev vprašanja, ali je primerno dokončno zavrniti predpostavko o pridruževanju držav s klavzulo „opt out“. Ta informacija je tudi del elementov, ki jih je treba upoštevati za določitev prihodnjih strategij za euro. Razen tega ni jasno, kako srednjeročni in dolgoročni načrti držav, ki niso vključene v Euroskupino, ne bi upoštevali možnosti ali pripravljenosti sprejetja enotne valute.

5.4

Odbor želi dati državam, ki so se pridružile EMU, jasno sporočilo, naj nadaljujejo svoja prizadevanja za spoštovanje maastrichtskih konvergenčnih meril in zbliževanja politik, da bi dosegli pravo konvergenco. Popolnoma nesprejemljivo je, da nekateri očitno sprejemajo ohlapno politiko, ne da bi bilo to upravičeno s kakršnimi koli izjemnimi razmerami. Takšno ravnanje poslabšuje njihovo verodostojnost v očeh drugih držav članic in še zlasti verodostojnost celotne Evrope.

5.5

Sporočilo „približevanje državljanom“ je bilo že tolikokrat ponovljeno, da je postalo vodilna misel. Gre pa za bistveno vprašanje, ki se sklicuje na neposredno odgovornost vlad. Prednosti, ki jih prinaša euro, so danes očitne, če jih le hočemo videti. Dejstvo je, da si na nacionalni ravni zasluge za stabilnost cen, lažji dostop do posojil itd. običajno pripišejo vlade. Ko je govora o (resničnih ali domnevnih) pomanjkljivostih sistema in zlasti o povečanju cen, pa tudi v primerih, ko razlog ni bila uvedba nove valute, za to krivijo euro. V politiki nihče ne želi pripisovati zaslug drugim, obenem pa vsi poskušajo drugim ali drugemu naprtiti pomanjkljivosti.

6.1

Poleg pripomb v zvezi z dokumentom Komisije želi EESO pozornost usmeriti na še dve drugi temi, da bi spodbudil nove razprave.

6.2

Dinamika sprememb tečaja eura je bila izpostavljena kot vzrok za premajhno konkurenčnost Evrope v primerjavi z drugimi državami, zlasti azijskimi. Čeprav lahko ta vidik obravnavamo kot enega od vzrokov za ta položaj (in ne glavni vzrok, kot je navedeno v odstavku 4.5.3), Odbor meni, da je zdaj treba odločneje ponoviti zahtevo po dodelitvi enega sedeža v Mednarodnem denarnem skladu za območje eura. V preteklosti se je oblikoval predlog zamenjave tega sedeža za sedež držav članic, ki sodelujejo v Mednarodnem denarnem skladu, vendar se zdi, da ni nobena od njih zares pripravljena odstopiti svojega sedeža euru. Rešitev, po kateri naj bi v Mednarodnem denarnem skladu zahtevali dodatni sedež za euro, bi bila idealna, vendar časovno omejena. Stvarnejša se zdi koordinacija predstavnikov držav članic: ni namreč razloga, da valuta, ki ima pomembno vlogo v mednarodni trgovini, ne bi bila zastopana. Utemeljitev, na podlagi katere statut Sklada tega ne dovoljuje, se zdi zelo šibka. Zdi se, da je sprememba statuta zelo majhna zahteva v primerjavi z očitno nepravilnostjo, da ena od glavnih valut na svetu ne more sodelovati pri vodenju mednarodne monetarne politike.

6.3

Odbor je zelo skeptičen glede zamisli o evropskem stabilizacijskem skladu, namenjenem zmanjševanju razlik v rasti med državami članicami (12). Za resno razpravo o tem bi bilo treba to zamisel podrobneje izdelati.