52006IP0115

P6_TA(2006)0115

Demografski izzivi in medgeneracijska solidarnost

Resolucija Evropskega parlamenta o demografskih izzivih in medgeneracijski solidarnosti (2005/2147(INI))

Evropski parlament,

- ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 1997 o poročilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o demografskih razmerah v Evropski uniji (1995) [1],

- ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 1998 o demografskem poročilu za leto 1997 [2],

- ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2000 o sporočilu Komisije "Naproti Evropi za vse starosti — spodbujanje blaginje in medgeneracijske solidarnosti" [3],

- ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o "Odzivu Evrope na staranje svetovnega prebivalstva — Spodbujanje gospodarskega in socialnega napredka v starajočem se svetu — Prispevek Evropske komisije k drugemu svetovnemu srečanju o staranju" (KOM(2002)0143),

- ob upoštevanju poročila Evropskega pakta za mladino, ki ga je sprejel Evropski svet na zasedanju dne 22. in 23. marca 2005 v Bruslju,

- ob upoštevanju sporočila Komisije o Zeleni knjigi z naslovom "Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami" (KOM(2005)0094),

- ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

- ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varno hrano ter Odbora za pravice žensk in politiko enakih možnosti (A6-0041/2006),

A. ker na demografske spremembe, ki jih med drugim lahko pripisujemo daljši pričakovani življenjski dobi, ne bi smeli gledati zgolj kakor na problem, saj za družbe predstavljajo tudi pozitiven izziv, da bi vključili ljudi vseh starostnih skupin in jim ponudili možnosti, ki jih prej ni bilo,

B. ker lizbonska strategija poudarja, da je za dosego lizbonskih ciljev polne zaposlenosti s kakovostnimi delovnimi mesti potrebno večje sodelovanje žensk na trgu delovne sile,

C. ker Direktiva 92/85/EGS [4] določa ukrepe za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo,

1. pozdravlja sporočilo Komisije o Zeleni knjigi z naslovom "Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami" (Zelena knjiga);

2. pozdravlja stališče, ki ga je Komisija s predložitvijo Zelene knjige na evropski ravni zavzela do enega večjih izzivov na političnem in družbenem področju, hkrati poudarja, da neštevilna vprašanja, ki zadevajo demografsko gibanje družbe, spadajo v izključno pristojnost držav članic, s čimer je izključena splošna pristojnost Skupnosti za vzpostavitev evropske zakonodaje na tem področju;

3. obžaluje, da v Zeleni knjigi Komisije vidik enakosti spolov ni vključen sistematično niti v makroekonomsko niti v mikroekonomsko analizo, čeprav bi bil tak pristop nujen za oblikovanje zaključkov in določitev obsežnih ukrepov;

4. meni, da so demografske spremembe in njihov vpliv na družbo ključnega pomena za prihodnost držav članic in Unije; zato poziva Komisijo, naj demografske spremembe prizna kakor horizontalno nalogo in jih v ustrezni meri, tako da jih postavlja v ospredje, upošteva pri vseh dejavnostih Unije;

5. meni, da bodo demografske spremembe skupaj z nizko gospodarsko rastjo/stalno visoko stopnjo nezaposlenosti sčasoma izrazito povečale te izzive; zato sklepa, da bi bilo treba za kljubovanje negativnim posledicam demografskih sprememb povečati rast in zmanjšati visoko stopnjo nezaposlenosti;

6. je presenečen, ker Zelena knjiga le mimogrede omenja zdravstvenovarstvene vidike demografskih sprememb; poudarja, da povpraševanje po zdravstvenih uslugah in dolgotrajni oskrbi kvalitativno in količinsko narašča s staranjem prebivalstva; je prepričan, da so naložbe v ukrepe za vseživljenjsko preprečevanje kroničnih bolezni pomembne, da bi bili s človeškega in finančnega vidika kos demografskim spremembam; poudarja, da ljudje ostajajo toliko dlje dejavni in delajo, kolikor dlje si uspejo ohraniti zdravje;

7. se strinja, da je mogoče gospodarsko rast zaradi vse nižje ravni obnavljanja prebivalstva zagotoviti z ukrepi, namenjenimi višji stopnji zaposlenosti, inovacijam in povečanju storilnosti ter s posodobitvijo socialnega varstva;

8. glede na znatno spremenjene demografske okoliščine se zavzema za novo, na vse generacije razširjeno solidarnost in nadaljnji razvoj obstoječega evropskega socialnega modela, katerega glavni cilj bi morala biti zagotovitev soudeležbe v družbi, socialne varnosti in družbene solidarnosti za vse ljudi ter spodbujanje potencialov vseh generacij;

9. ugotavlja, da se različne države članice ubadajo s skupnimi izzivi na tem področju in bolj ali manj uspešno preučujejo različne možnosti rešitve; meni, da ne obstajajo vsestranske "pravilne" rešitve, zlasti v Uniji 25 ali z več državami članicami; poudarja, da je nujnost različnih pristopov pri reševanju demografskih izzivov še večja zaradi pomembnih razlik, zabeleženih v različnih regijah in podregijah; meni, da bo treba zaradi takšnih razlik razviti domiselne, neenotne pristope;

10. obžaluje dejstvo, da Zelena knjiga ne upošteva pomena reproduktivnega in spolnega zdravja pri demografskih spremembah; poudarja, da je neplodnost, zlasti moška, v porastu, posebej v bolj industrializiranih regijah, ter da v nekaterih evropskih državah lahko neplodnost, ki jo lahko pripišemo, med drugimi dejavniki, tudi kemični onesnaženosti, prizadene do 15% parov;

11. obžaluje, da se v Zeleni knjigi ne razmišlja o naraščajočem številu enostarševskih družin, v katerih je 85 % žensk in kjer večino od njih bolj prizadene revščina ter bi jih bilo treba zatorej posebno podpreti;

12. se je seznanila z izkušnjami držav članic, kjer obstaja zajamčena minimalna plača;

13. je zaskrbljen zaradi razlik v zdravju, ki obstajajo v državah članicah, regijah in socialnih skupinah; ugotavlja, da lahko razlike v zdravju (kratka življenjska doba, pogoste kronične bolezni, obolenja, povezana z življenjskimi okoliščinami) skupaj z nizko rodnostjo in izseljevanjem privedejo do še večjega porasta regionalnih neenakosti in v začaran krog, ki ga je težko presekati; poziva države članice, naj obveščajo o razlikah v zdravju, da bi s pomočjo Komisije vzpostavili sistematično izmenjavo najboljših praks in dosegli učinkovito premostitev teh razlik;

14. poziva države članice, da demografske spremembe sprejmejo kakor skupen izziv ter se na pomladanskem zasedanju Evropskega Sveta odločijo za okrepljeno izmenjavo mnenj o učinkih demografskih sprememb in o preizkušenih praksah, zlasti na področjih, kakor so aktivno staranje, življenjske razmere družin ter ravnovesje med družinskim in poklicnim življenjem;

15. meni, da bi se lahko vse države članice več naučile druga od druge, če bi aktivneje izmenjevale najboljše prakse zlasti s tistimi skandinavskimi državami, kjer je visoka udeležba žensk na trgu delovne sile združena z najvišjo stopnjo rodnosti v Evropi in kjer otroško varstvo, možnosti za starševski dopust in predpisi za porodniški dopust prispevajo k visoki udeležbi žensk na trgu delovne sile;

16. pozdravlja dejstvo, da želi Evropska unija z ukrepi za izboljšanje splošnih pogojev podpreti nacionalne države pri zmanjševanju razlike med številom otrok, ki si ga starši želijo (2,3), in dejanskim številom otrok (1,5);

17. poziva Komisijo in države članice, naj ob upoštevanju vzrokov in predvidenih kratkoročnih posledic izvedejo in objavijo študije demografskih spremembah v posameznih državah članicah;

18. predlaga, da se v primerjavah najboljših praks glede udeležbe žensk na trgu dela primerjave iščejo tudi v drugih državah;

19. poudarja, da je ustvarjanje ugodnih pogojev za pare, kjer bi lahko imeli tako število otrok kot si želijo, eden od pogojev obstoja in razvoja katerekoli družbe, posebno zaradi družbenih in ekonomskih izzivov, izhajajočih iz padajoče stopnje rodnosti, ter da bi morali zato sprejeti ukrepe za podporo materinstvu in očetovstvu;

20. meni, da odločitev velikega števila žensk ali parov za manjše število otrok ali odlašanje z rojstvom otroka ali otrok, ni vedno odraz lastne izbire, ampak odločitve, vsiljene zaradi težav z uskladitvijo dela, zasebnega in družinskega življenja; meni, da ni samo v interesu staršev, da se jim omogoči imeti toliko otrok, kolikor in kadar jih hočejo, ampak je to glede na trenutno padajočo stopnjo rodnosti v Evropi v interesu celotne družbe; zato poziva, naj države članice sprejmejo ukrepe, ki bodo omogočili in podpirali ustanovitev in delovanje visoko kakovostnih otroških jaslic in dnevnega varstva za otroke ter skrb za starejše osebe, invalide in druge vzdrževane osebe po cenah, ki bodo dostopne vsem, ne glede na njihove prihodke; poudarja, da je to ključnega pomena, da se omogoči polno in enakopravno sodelovanje žensk in moških na trgu delovne sile, ženskam omogoči prilagoditev njihovega sodelovanja na trgu delovne sile njihovemu življenjskemu ritmu ter pripomore k usklajevanju družinskega življenja in dela;

21. poziva države članice naj spodbujajo davčne ukrepe, ki bodo spodbujali dvig rodnosti in opozarja na nujnost, da bi se morala ženskam, še posebej mladim materam samohranilkam, zagotoviti posebna zaščita in podpora ter podpora po rojstvu otroka;

22. poziva države članice, da preučijo stroške in koristi neplačanega in prostovoljnega dela ter negotovih delovnih mest, ki se ga lotevajo mladi kakor načina za vstop na trg delovne sile; opozarja na mogoče povezave med tovrstnimi dejavnostmi in nizko rodnostjo preko težje dostopnosti stanovanj in manjše stabilnosti; poziva zasebna podjetja, da v tem oziru spremenijo svojo politiko;

23. meni, da enakopravnost spolov in boj proti diskriminaciji žensk na delovnem mestu, tako pri zaposlovanju kakor pri dodeljevanju odgovornosti in na ravni plač, lahko in bi morala igrati ključno vlogo pri ustvarjanju družin, pri njihovi podpori, hkrati pa pri zmanjševanju pomanjkanja rojstev v Evropi;

24. poziva države članice, naj si močneje prizadevajo za določitev in odpravo vseh ovir pri spodbujanju družin, vključno z ovirami zunaj delovnega mesta, z ukrepi, kakor so:

i) dovoljevanje večje prožnosti pri delu, priznavanje potreb zaposlenih, tako da lahko bolje prilagodijo svoj delovni čas družini in nakupom;

ii) izboljšanje omejenega dostopa do stanovanjskega trga, na primer s spodbujanjem lažjega dostopa do hipotekarnega financiranja, da lahko več ljudi postane lastnikov nepremičnin in tako prej postane samostojnih;

iii) sprejetje davčne politike, ki bo bolj naklonjena družinam;

iv) spodbujanje obsežnejšega in bolj dosegljivega otroškega varstva in pripadajočih varstvenih zmogljivosti:

v) spodbujanje uspešnih lokalnih šol;

vi) večja usklajenost delovnega časa s šolskim poukom, ob istočasnem spodbujanju gibljivega delovnega časa in boja proti dolgim delovnim dnem;

vii) nadaljnje spodbujanje enakopravnosti na delovnem mestu;

viii) obnovljeni napori za spodbujanje enakopravnosti doma, za pravičnejšo delitev gospodinjskih in družinskih obveznosti ter odpravo stereotipov z javnimi kampanjami obveščanja in ozaveščanja;

25. poziva države članice, naj v okviru urbanega razvoja in razvoja podeželja ter urbanega in regionalnega načrtovanja zagotovijo bivališča, primerna za družine, predvsem za enostarševske družine in za starejše osebe (na primer "medgeneracijski projekti");

26. poziva k posodobitvi in razvoju nacionalnih sistemov socialne varnosti, še posebej na področju dnevnega varstva otrok in odvisnih oseb, in istočasno priznava, da je to področje v pristojnosti države članice; ugotavlja, da enostarševske družine in starejše samske ženske še posebej ogroža socialna izključenost, osamljenost in osiromašenje, tako da je potrebno ob razmišljanju o takšni reformi posebno pozornost posvetiti izboljšanju življenjske ravni in družbene udeleženosti te po številu rastoče skupine prebivalstva;

27. želi, da bi si države članice prizadevale za zmanjšanje birokracije, povezane z ukrepi podpiranja družin na področju otroškega varstva;

28. poudarja, da kljub doseženemu napredku v državah članicah v smislu večje stopnje zaposlenosti žensk druge oblike diskriminacije, povezane z delom žensk, še naprej obstajajo ali se krepijo; v tej zvezi poziva predvsem, da morajo države članice primerno izvajati Direktivo Sveta 75/117/EGS z dne 10. februarja 1975 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske [5]; poudarja, da ugotovljena razlika na ravni plač med moškimi in ženskami in vztrajen izbor žensk na delovna mesta, ki so slabo plačana in ki ne ustrezajo njihovim kvalifikacijam, škodita nujni ekonomski neodvisnosti žensk, ki neposredno vpliva na njihovo odločitev, ali imeti otroke; priporoča državam članicam, naj spodbujajo razvoj ženske dejavnosti in dostop žensk do kakovostnih zaposlitev ter enako obravnavo pri plačah;

29. poziva države članice, da v skladu s cilji, zastavljenimi na Evropskem svetu v Barceloni leta 2002, v katerih je bilo določeno, da bi morale države članice do leta 2010 priskrbeti varstvo za najmanj 90 % otrok med tremi leti in šoloobvezno starostjo ter za najmanj 33 % otrok mlajših od treh let, predložijo podobne cilje za varstvene zmogljivosti za starejše in invalide;

30. meni, da demografske spremembe zahtevajo novo in izboljšano izobraževalno in družbeno infrastrukturo tako za mlade kakor za starejše, vključno z boljšimi kapacitetami za vseživljenjsko učenje, otroško varstvo, zdravstveno nego in nego starejših; opozarja na potrebo po izboljšani družbeni infrastrukturi, ki bo oblikovana tako, da bo spodbujala vitalnost starejših in jih bolj aktivno ponovno vključevala v družabno življenje;

31. poudarja, da v mnogih državah članicah obstaja precejšnje tveganje, da lahko obveznosti s področja javnih financ dolgoročno gledano postanejo nevzdržne, kar kaže na nujno potrebo po reformi; poudarja, kako pomembno je, da nosilci odločitev v EU upoštevajo finančni vpliv nove in obstoječe socialne zakonodaje;

32. poziva države članice, naj spodbujajo kvaliteto zaposlitev in delovnega okolja, da bi olajšali uveljavitev vseživljenjskega strokovnega usposabljanja, ki bi ženskam in moškim omogočilo, da istočasno izpolnjujejo svoje družinske obveznosti in zahteve trga dela;

33. poziva države članice, da prepoznajo enakost med spoloma in ravnotežje med delom in zasebnim življenjem kakor vladne prednostne naloge;

34. ugotavlja, da bo financiranje rastočih stroškov socialne varnosti zahtevalo dinamično gospodarsko rast; opozarja, da se to lahko zgodi le ob spodbujanju inovativnosti; ugotavlja, da so fiskalne metode za financiranje socialne varnosti, kakor je višanje davkov, dolgoročno manj trajnostne glede na padajočo davčno osnovo in višji delež vzdrževanih oseb, in pa, da je nujno potrebno spodbuditi podjetništvo v Evropi; zato poudarja potrebo po celovitem pristopu k reformi socialne varnosti;

35. meni, da obstaja potreba po razvoju preko ideje "države blaginje", kjer primarno odgovornost za blaginjo nosi država, in proti "družbi blaginje", kjer vse zainteresirane strani priznavajo, da tudi one nosijo odgovornost za skrb za drug drugega in da lahko ta odgovornost vzajemno krepi;

36. ugotavlja, da bi moralo biti izboljšanje ravnovesja med delom in družinskim življenjem posameznika stalna prednostna naloga vseh vlad; meni, da bi to ravnovesje lahko ogrozila naraščajoča brezposelnost in vse večje delovne obremenitve posameznika; poudarja, da lahko gibljivejši delovni čas za ženske in moške, če je predmet proste izbire, ne pa posledica ekonomskega pritiska, pripomore k lažjemu usklajevanju delovnih obveznosti in družinskega življenja; dodaja, da bi morale vlade zato omogočiti posameznikom lastno izbiro in ne izbirati namesto njih;

37. poziva Komisijo, naj se posvetuje s socialnimi partnerji o boljšem ravnovesju med poklicnim in družinskim življenjem;

38. meni, da bi bilo treba bolj poudariti oblikovanje družinam prijaznejših delovnih mest; priporoča, da države članice določijo smernice za podjetja, ki želijo uvesti takšne ukrepe in pri tem upoštevajo posebne vidike za mala in srednje velika podjetja (MSP);

39. poziva države članice, da izvedejo pravila o vzpostavitvi plačanega porodniškega/očetovskega dopusta po rojstvu otroka in spodbujajo izkoriščanje pravice do starševskega dopusta, enakomerno porazdeljenega med žensko in moškim; zato poziva države članice k boju proti gospodarskim, družbenim in kulturnim predsodkom, povezanim s pravico do starševskega dopusta za moške; poziva Komisijo, da ponovno pregleda Direktivo Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC [6]; meni, da bi starševski dopust lahko koristili tako očetje kakor tudi matere z istočasnim zagotovilom do delovnega mesta; se zavzema za sistem olajšav, ki bo spodbudil partnerja, da si delita starševski dopust, ter finančno nadomestilo za stroške, povezane z vzgajanjem otrok; poziva Komisijo, da se s socialnimi partnerji posvetuje o možnih spremembah leta 1996 predstavljenih reform o starševskem dopustu, namen katerih bi bilo podaljšanje minimalnega obdobja s treh na šest mesecev;

40. opozarja države članice na tretje načelo Evropske listine za mala podjetja, in sicer, da so mala podjetja lahko oproščena nekaterih predpisanih obveznosti; poziva države članice kakor tudi Komisijo, da to načelo tudi res udejanijo;

41. močno poudarja pomen dostopa do izobraževanja, razvijanja spretnosti, tehnologije in vseživljenjskih možnosti za učenje, pa tudi spodbujanja kulture usposabljanja, ki vabi k udeležbi ljudi vseh starosti, še posebej tiste, ki morajo večkrat na novo vstopati na trg dela; poudarja, da bi morale imeti resnične usposobljenosti, kakor so tehnična znanja in znanja jezikov, večji pomen, da bi kar najbolj povečala mobilnost posameznika, njegovo prilagodljivost in zaposljivost in občutek osebne izpolnjenosti; poudarja pomen posredovanja pri predčasnem izstopu iz izobraževalnih sistemov in preventivnih ukrepov v zvezi s tem, kakor tudi pomen potrebe, da se najdejo alternativna sredstva za dostop do nadaljnjega usposabljanja; posebej poudarja potrebo po usposabljanju starejših ljudi na področju informacijske tehnologije, da bi odpravili ovire za njihovo nadaljnjo udeleženost na trgu dela; v ta namen spodbuja razvoj posebnih izobraževalnih metod za starejše ljudi;

42. zaradi tega poziva države članice, da še posebej starejšim delavcem omogočijo priložnost do koriščenja strokovnih izobraževalnih programov, in tako zagotovijo, da se aktivno udeležujejo delovnega življenja vse do dobe upokojitve; poziva Komisijo, da v tej povezavi odobri operacijske programe za Evropski socialni sklad samo, če programi vsebujejo posamezne elemente za nadaljnje poklicno usposabljanje starejših;

43. podpira zaključek partnerskih sporazumov med vladami in socialnimi partnerji v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso, da se spodbudi zaposlovanje starejših delavcev v okviru ukrepov proti starostni diskriminaciji, prilagojenega delovnega časa in ukrepov za ponovno integriranje starejših brezposelnih delavcev;

44. meni, da imajo evropska zasebna podjetja zaradi potrebe po zaščiti izpostavljenih družbenih skupin (vključno s starejšimi ljudmi, ljudmi s posebnimi potrebami in še zlasti mladimi starši), izboljšanja varnosti na delovnem mestu in spodbujanja oblik delovne organizacije, ki lahko povečajo dostopnost, pomembno vlogo pri aktivnem spodbujanju enakih možnosti in pri boju proti starostni diskriminaciji, diskriminaciji glede na spol in družinski status; dodaja, da bi bilo treba spodbujati podjetja, da kakor del svoje socialne odgovornosti sprejmejo izzive, povezane s starajočim se prebivalstvom s pobudami, kakor so spodbujanje gibljivega delovnega časa in skrajšanega delovnega časa, še posebej, ko gre za starše, bodoče starše in starejše zaposlene;

45. ugotavlja, da zakonodaja EU o starostni diskriminaciji doslej ni bila učinkovita pri doseganju svojih ciljev in poziva države članice k boljšemu izvajanju veljavne protidiskriminacijske zakonodaje EU na tem področju, zlasti Direktive 2000/78/ES o enakem obravnavanju pri zaposlovanju in delu;

46. podpira pobudo Komisije za okvirno direktivo o izvajanju člena 13 Pogodbe ES;

47. ugotavlja, da si je treba bolj prizadevati za zadržanje starejših delojemalcev, glede na zmogljivosti te skupine; meni, da bi bilo treba okrepiti spodbujanje in usposabljanje ljudi, da delajo dlje ter da bi bilo treba zaposlenim pojasniti, da je to v interesu obeh strani; meni, da bi morale zdrave starejše osebe prej predstavljati pozitiven vir za družbo kakor pa gospodarsko grožnjo; meni, da bi bilo treba več pozornosti nameniti pozitivnim izsledkom Evropskega leta starejših in medgeneracijski solidarnosti (1993);

48. poziva podjetja, naj ponudijo prilagodljivejše ureditve delovnega časa, ki upoštevajo različne stopnje življenja in zlasti staršem ter za starejše delavce v okviru njihovih potreb odpirajo, razvijajo in načrtujejo zaposlitvene možnosti;

49. 49 meni, da bi države članice morale spodbujati podjetja k razvoju koncepta dela na domu ("home sourcing"), po katerem inovativna podjetja zaposlujejo posameznike, ki se odločijo za delo doma z delovnim časom po lastni izbiri, pri čemer so vsi prek spleta povezani z glavnim sedežem podjetja;

50. zavzema stališče, da bi morali socialni partnerji zagotoviti prilagodljiv trg delovne sile, ki ustvarja prilagodljiva delovna mesta, kar zagotavlja možnost, da se na trgu delovne sile za vsakega najde prostor;

51. ugotavlja, da je sedaj po zagotovljeni mobilnosti, ki bo vplivala na evropske delavce in na centralizacijo trgov delovne sile, treba ne samo izboljšati medsebojno razumevanje različnih sistemov socialne varnosti, ampak tudi zagotoviti mehak prehod z določenega nacionalnega sistema na novega na način, ki se uporablja za javne, zasebne in druge oblike zavarovanja;

52. poudarja pomen, da se zajame znanje ljudi pred odhodom v pokoj, še zlasti v javnem sektorju, kjer bo v naslednjih desetih letih, na primer v Franciji, 50 % delovne sile v javnem sektorju upravičene do upokojitve; poziva države članice, naj spodbudijo tako zasebni kakor javni sektor, da sprejmeta proaktivne ukrepe in se tako izogneta izgubi dragocenih izkušenj in znanja, da omogočata mentorstvo ljudem, ki na trg dela šele vstopajo, postopno upokojitev in izvajanje vseživljenjskih izobraževalnih programov; poziva države članice, naj s tem v zvezi namenijo posebno pomoč MSP;

53. meni, da bi bilo treba nameniti več pozornosti najvišji starostni skupini (kakor na primer nad 80. letom starosti), 25 % katere ne more zadostiti svojim potrebam, in poziva Komisijo, naj predloži predlog z namenom znižanja tega odstotka s kolektivnimi in individualnimi ukrepi in rešitve težav pri zagotavljanju socialne države ter zdravstvenih in socialnih storitev za tiste, ki so odvisni od tuje pomoči;

54. kljub temu priznava, da se delovno intenzivni poklici, kakor so kritje streh, gradbeništvo in kmetijstvo, soočajo z velikimi izzivi, da se izkoristi produktivna zmogljivost starejših delavcev in spodbudi mlade; spodbuja države članice, da razvijajo dobre prakse za tovrstne poklice, se izognejo pomanjkanju osebja in da poklicne spretnosti ne gredo v izgubo;

55. se zaveda možnosti varovanih domov, v katerih lahko starejši ljudje dlje živijo samostojno in si ustvarijo družbeno okolje med sebi enakimi in lahko po potrebi koristijo zdravstveno pomoč in pomoč na domu;

56. spodbuja države članice in zasebna podjetja, da ločijo visoko starost in s tem samodejno višjo stopnjo plače z ugotovitvijo, da bodo nekateri ljudje pred odhodom v pokoj prej cenili določen prihodek ali delovni čas, kakor pa da bi zahtevali isto stopnjo plače ali enak delovni čas kakor v zgodnejših letih delovne dobe; poudarja pomen možne rešitve za kasnejša leta v prilagodljivejših delovnih priložnostih, kakor je na primer polovični delovni čas;

57. spodbuja države članice, naj odstranijo vse ovire za starejše ljudi, da nadaljujejo z delom, še zlasti v povezavi z davki in pokojninami, in raziščejo možnosti za delavce v upokojitveni starosti, da odstopijo del svojih pokojnin, medtem ko prejemajo prihodek z naslova zaposlitve;

58. izpostavlja, da imajo starejši lahko pomembno vlogo pri zagotavljanju varstva otrok, in da imajo obratno tudi mlajše generacije velikokrat pomembno vlogo pri zagotavljanju nege za odvisne ljudi; poziva države članice in delodajalce, da tej vlogi pripišejo večji pomen;

59. upošteva, da ima v posameznih primerih zakon občasno nasprotni učinek, kakor na primer zakonodaja proti starostni diskriminaciji, s tem, ko podjetja odvrne ali jim celo prepreči, da na delo sprejmejo starejše delavce; poziva države članice, da temeljiteje preučijo vpliv in uporabo tovrstne zakonodaje za ocenitev, če imajo takšni ukrepi želen učinek; poziva, da se opazuje tako duh kakor tudi črka zakonodaje proti diskriminaciji;

60. poudarja, da lahko starajoče se prebivalstvo EU pripelje do povečanega deleža invalidnih ljudi; v tej skupini opaža nenehno visoko stopnjo brezposelnosti; poziva vlade in podjetja, da z zgledi takšnim ljudem omogočijo vključitev v delo;

61. obžaluje, da je v lizbonski strategiji "aktivno staranje" definirano skoraj izključno v smislu plačane zaposlitve, medtem ko naj bi bil koncept širše uporabljen in bi vključeval neplačane dejavnosti, kakor je delo v civilnih, političnih in drugih prostovoljnih organizacijah; priznava, da zahteva takšno dejavno družbeno udejstvovanje v neplačanem delu ustrezen prihodek iz drugih virov; priznava, da je "aktivno staranje" tesno povezano z dvigom starosti za upokojitev, in meni, da bi bil lahko tak korak eden od možnih odzivov na demografske spremembe;

62. priznava, da so pokojninski sistemi v pristojnosti držav članic; vendar meni, da bi bilo treba znotraj držav članic pokojninske pravice tako iz javnega kakor tudi zasebnega sektorja obravnavati enakovredno, namesto da se posamezni sektor obravnava preferencialno; meni, da bi bilo treba sprejeti tudi ukrepe za spodbujanje postopne in prilagodljive dobe za upokojitev, upoštevajoč daljšo življenjsko dobo in boljše javno zdravje; priznava, da lahko ljudje, ker dlje živijo, tudi dlje delajo, in poziva vlade, naj razmislijo o finančnih spodbudah, ki bi ljudi za to pridobile;

63. meni, da se lahko države članice druga od druge več naučijo s tem, da bolj vneto izmenjujejo najboljše prakse s področja pokojninske reforme;

64. poudarja, da so z vidika demografskega razvoja ključnega pomena močni sistemi socialnega varstva, sposobni finančnega preživetja, zlasti pokojninski sistemi, ki spodbujajo primerne in trajne pokojnine, ter sistemi zdravstvenega varstva, ki temeljijo na načelih solidarnosti, poštenosti in univerzalnosti, da bi bila s tem v primeru bolezni ali potrebe po negi vsakemu državljanu bolj dostopna primerna in kakovostna oskrba; poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za modernizacijo pokojninskih sistemov, da bi zagotovili njihovo finančno in socialno sposobnost ter jim omogočili, da se spopadejo s posledicami staranja prebivalstva;

65. meni, da se reforme nacionalnih pokojninskih sistemov ne bi smele osredotočiti samo na oblikovanje takšnih sistemov v smislu finančne vzdržnosti, ampak bi morale doprinesti na takšen način, da bo življenje starejših ljudi finančno vzdržno;

66. priznava, da je s pokojninami iz državnih pokojninskih skladov težko pokrivati dohodkovne potrebe ljudi v pokoju; meni, da bi države članice morale nameniti več pozornosti in vložiti več energije v razvijanje ustreznih dopolnilnih pokojninskih sistemov in spodbujanje osebnega varčevanja;

67. meni, da bi morale pokojnine iz državnih pokojninskih skladov ne glede na stopnjo, ki jo določajo države članice, biti kakor pravica enakovredno razpoložljive za vse in kakor take ne smejo biti predmet ugotavljanja upravičenosti;

68. opozarja, da se demografske spremembe na enak način kakor zaposlenih delavcev tičejo tudi lastnikov malih podjetij; je zaskrbljen, da se bo v naslednjih 10 letih upokojila tretjina lastnikov evropskih malih podjetij, in spodbuja vse udeležene, naj krepijo podjetništvo ne samo za ohranitev veščin in znanja te skupine, ampak tudi za nadomestilo negativnih posledic zaradi rasti;

69. meni, da je politika priseljevanja, ki spodbuja trajnostno ekonomsko, socialno in zakonito integracijo priseljencev, ključnega pomena za doseganje ravnovesja med pravicami in dolžnostmi tako priseljencev kakor družb gostiteljic, in da morajo biti mehanizmi za sprejemanje državljanov tretjih držav učinkoviti in pregledni; predpogoji za postopek integracije so enakovredno obravnavanje, tako da se izključi vsakršna diskriminacija priseljencev in njihovih potomcev, ter čim večja usklajenost s politiko zaposlovanja in socialno politiko; spodbujanje takšne politike naj bi omililo morebitno grožnjo demokraciji; priznava, da priseljevanje samo po sebi ne bo rešilo težav, povezanih z demografskimi spremembami; lahko celo samo kakor tako predstavlja določeno tveganje;

70. ugotavlja, da iz vzhodnoevropskih regij odhaja veliko število mladih žensk in da sta zato tam v interesu žensk potrebni odgovorna gospodarska in zaposlovalna politika ter usmerjena poraba sredstev iz evropskih strukturnih skladov, ob upoštevanju sedanjih določb o enakosti spolov in temu namenjenih proračunskih sredstev;

71. priznava, da je uravnavanje priseljevanja v pristojnosti držav članic; meni, da bi bilo treba več pozornosti osredotočiti na izobraževanje in razvijanje veščin, še zlasti za priseljence in etnične skupnosti;

72. meni, da je v nekaterih državah članicah med starejšimi, odvisnimi od stalne nege, delež ljudi iz etničnih manjšin znatno v porastu; razen tega meni, da se ne sme domnevati, da se bodo priseljenci in njihovi potomci raje vrnili v svojo matično državo, še zlasti ne v višji starosti ali v primerih, kjer so njihovi potomci odraščali znotraj EU; dodaja, da kljub dejstvu, da je dostopnost do kakovostnega varstva otrok in nege starejših pomembna za vse etnične skupine, še zlasti za vse ženske, to vpliva na vsako etnično skupino drugače in zaradi tega bi bilo treba temu nameniti ustrezno pozornost pri načrtovanju teh storitev; poudarja, da sta nediskriminatornost in enaka obravnava pri zagotavljanju teh storitev prav tako ključnega pomena; priporoča, da se več pozornosti nameni temu vidiku, še posebej, kar se tiče primerjave najboljših praks;

73. ugotavlja, da integraciji priseljencev ni bilo posvečeno dovolj pozornosti, kar se odraža deloma v nizkem uspehu izobraževanja in v nadaljnji marginalizaciji novih državljanov; zato poziva države članice, da okrepijo svoje ukrepe za spodbujanje integracije, še posebej priseljencev, ki v Uniji živijo že nekaj časa;

74. poudarja pomembno vlogo priseljenk in poziva države članice, da jim v svojih politikah vključevanja dajo mesto, ki si ga zaslužijo, ter jim zagotovijo vse pravice; opozarja na tendenco porasta nezabeleženih priseljenk, ki so čedalje močneje zaposlene kot hišne pomočnice za nego ljudi, odvisnih od tuje pomoči; ugotavlja, da je ta skupina lahko predmet izkoriščanja, ter poziva države članice, da rešijo to vprašanje;

75. poudarja, da priseljenci, ki prispejo v starosti tridesetih in štiridesetih let, morebiti ne bodo imeli zagotovljene pokojnine; poziva države članice, naj poiščejo najboljše prakse za soočenje s to situacijo, da se izognejo še večjemu pritisku na pokojninske sisteme;

76. opozarja države članice, da se demografske spremembe nanašajo tudi na najmanj razvite države, ki se ravno tako soočajo z izzivi, povezanimi s starajočim se prebivalstvom revščino in neenako porazdelitvijo dohodka, kakor tudi na rastočo težavo nezaposlenosti med mladimi; spodbuja vlade držav članic ter EU k upoštevanju tega dejavnika pri oblikovanju programov za pomoč in sodelovanje;

77. opozarja, da ukrepi, ki pri priseljevanju dajejo prednost kvalificiranim delavcem, s tem krepijo gospodarstvo EU, prav tako ustvarjajo nasprotni učinek, saj s tem šibijo gospodarstvo držav, iz katerih so kvalificirani delavci prišli; meni, da bi države članice glede tega morale prepoznati svojo odgovornost;

78. poziva države članice, naj izboljšajo zagotavljanje storitev splošnega interesa na podeželskih območjih in s tem omogočijo starejšim ljudem, da ostanejo dlje samostojni, zmanjšajo povpraševanje po sistemih zdravstvene in socialne varnosti in se izognejo samoumevnemu sprejemanju prezgodnje odvisnosti;

79. ugotavlja, da je v državah članicah zaradi demografskih sprememb treba zagotoviti zdravstveno varnost in nego, ter poziva k okrepljeni izmenjavi dobrih praks na tem področju; poziva, da se zdravstvena varnost in nega zaščitita kakor storitvi splošnega pomena, in zaradi tega poziva Komisijo, da tovrstno varnost vključi v Zeleno knjigo o socialnih storitvah;

80. poudarja pomen izmenjave podatkov in najboljših praks med državami članicami o tem, kako se lahko sistemi zdravstvene varnosti pripravijo na povečano povpraševanje s strani starajočega se prebivalstva;

81. državam članicam priporoča, da izvajajo politike preprečevanja tveganja izključenosti, posebno šolske izključenosti ali izgube bivališča in opozarja, da je pomembno dati prednost vsem ukrepom, ki skušajo ohraniti družinsko solidarnost, posebno na področju zaščite pravic otrok, vendar ob upoštevanju tudi pravic njihovih staršev;

82. poudarja pomen zagotavljanja kulturnih in prostočasnih dejavnosti, ki so namenjene starejši generaciji s prepoznavanjem priložnosti, ki jih predstavlja "gospodarstvo sivolasih";

83. priporoča, da se zaradi tehtnejše primerjave in tudi uporabe najboljših praks posveti več pozornosti standardiziranju različnih izhodišč, ki jih različne države članice uporabljajo pri posredovanju podatkov Eurostatu;

84. poziva Komisijo in države članice, da za vsebine glede demografskih gibanj, podpore družini in krepitve zdravja uporabijo prihodnji Sedmi. okvirni raziskovalni program;

85. poziva Komisijo, da v okviru programa Skupnosti PROGRESS izvede poglobljene študije, analize in medsebojne preglede o demografskih spremembah in vplivu na družbo ter na vsa ustrezna področja politike;

86. sklepa, da so obstoječe institucije EU ustrezne in nadaljnje strukture EU niso potrebne, medtem ko EU nadaljuje s primerjavo in razliko izvajanja, izkušenj in najboljših praks držav članic v smislu z obravnavanjem različnih izzivov demografskih sprememb;

87. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

[1] UL C 115, 14.4.1997, str. 238.

[2] UL C 104, 6.4.1998, str. 222.

[3] UL C 232, 17.8.2001, str. 381.

[4] UL L 348, 28.11.1992, str. 1.

[5] UL L 45, 19.2.1975, str. 19.

[6] UL L 145, 19.6.1996, str. 4.

--------------------------------------------------