8.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/17

1.1

Državam članicam mora biti dovoljeno, da na podlagi ocene tveganja uporabijo ukrepe, ki so strožji od ukrepov, ki bodo določeni, pod pogojem, da jih financirajo iz svojega nacionalnega proračuna.

1.2

Vsaka država članica naj imenuje en sam organ, pristojen za usklajevanje in spremljanje izvajanja varnostnih standardov.

1.3

Vsaka država članica naj pripravi nacionalni program na področju varnosti civilnega letalstva.

1.4

Komisija naj opravlja inšpekcijske preglede, vključno z nenapovedanimi pregledi, da bi spremljala, kako države članice uporabljajo novi akt, in ugotovila šibke točke v letalski varnosti.

1.5

Da bi lahko tranzitne potnike in tranzitno prtljago izvzeli iz pregleda ob prihodu z letom iz tretje države, kar je poznano kot koncept „enkratnega varnostnega pregleda“, ter omogočili potnikom, ki prispejo na takih letih, da se pomešajo z odhajajočimi potniki, ki so bili pregledani, je primerno spodbujati sklepanje usklajenih sporazumov med Skupnostjo in tretjimi državami, v katerih se prizna, da so varnostni standardi, ki se uporabljajo v tretji državi, enakovredni standardom Skupnosti.

1.6

Odbor pozdravlja pobudo Komisije in v celoti podpira osnovna načela predloga.

1.7

Pozdravlja tudi uvedbo skupnih pravil varnosti na letališču, postopki pa se po vsej Evropi zelo razlikujejo, zato je pomembno, da se poenotijo.

1.8

Glede na točko 5 poglavja 1.2 Priloge in glede na poglavje 11 Priloge, bi v zvezi s prostim gibanjem delavcev znotraj Skupnosti in razpoložljivostjo delavcev iz tretjih držav Komisija lahko ponudila pomoč nacionalnim oblastem, letališčem, letalskim družbam itd., tako da bi preverila osebne podatke potencialnih delavcev in s tem izpolnila zahteve za preverjanje preteklosti.

1.9

Cilj, ki je poudarjen v prvem odstavku tega člena, je treba spremeniti, da bo jasno, da so varnostni ukrepi namenjeni zaščiti civilnega letalstva pred dejanji nezakonitega vmešavanja, ki ogrožajo varnost civilnega letalstva. Ti ukrepi niso namenjeni drugim vrstam nezakonitega delovanja, kot sta na primer kraja in tihotapljenje.

1.10

Evropska komisija mora pripraviti in izvesti obširno politiko financiranja varnostnih ukrepov za letalstvo, ki bodo predstavljali del nacionalne varnostne obveznosti držav članic za zaščito državljanov pred grožnjo terorizma.

1.11

V uredbo je treba vključiti mehanizem za presojo vpliva na industrijo vsakega naslednjega predloga o varnostnih ukrepih. S tem bi zagotovili, da stroški in vplivi ukrepov ne bi bili nesorazmerno visoki glede na njihovo učinkovitost.

2.1

Zakonodajni predlog Evropske komisije je namenjen pojasnitvi pravnega okvira EU (uveljavljenega z že obstoječo Uredbo 2320/2002), kar bi bila osnova za enotno razlago mednarodnih zahtev, ki jih je določila Mednarodna organizacija civilnega letalstva. Tako bi preprečili dostop javnosti do občutljivih informacij in dali še večji poudarek razvijajočim se zahtevam na področju varnosti civilnega letalstva z izvajanjem te uredbe, to pomeni z uporabo Sklepa 1999/486/ES o komitologiji, ki določa postopek zakonodajnega odločanja z vključevanjem predstavnikov držav članic EU in Evropske komisije.

2.2

Namen predloga je nadomestitev sedanje uredbe zaradi vzpostavitve boljše zakonodaje, ki temelji na štirih načelih: na načelu poenostavitve, uskladitve, pojasnitve in krepitve stopenj varnosti.

3.1

Cilj tega predloga je dodatno pojasniti, poenostaviti in uskladiti pravne zahteve za izboljšanje splošne varnosti na področju civilnega letalstva.

3.2

Izkušnje so pokazale, da je uredba preveč podrobna in da jo je treba poenostaviti.

3.3

Ob priznavanju načela subsidiarnosti Komisija meni, da je zaželena višja stopnja usklajenosti varnostnih ukrepov in postopkov od sedanje.

3.4

Posledica tega je 25 nacionalnih sistemov, kar bi lahko povzročilo izkrivljanje konkurence in nezmožnost industrije, da bi izkoristila svoboščine enotnega trga.

3.5

Večje usklajevanje je tudi sestavni del „enkratnega varnostnega pregleda“ — koncepta, po katerem za transferne in tranzitne potnike, prtljago in tovor ni potreben ponovni pregled, saj se zaupa, da so bile izpolnjene izhodiščne stopnje varnosti na izvornem letališču odhoda. To pa seveda spet koristi subjektom, ki delujejo na visokokonkurenčnem trgu, pa tudi potnikom.

3.6

Komisija meni, da je sposobnost hitrega reagiranja (delovanja) glede na tveganja, ki stalno nastajajo, izredno pomembna za izboljšanje splošne ravni varnosti.

3.7

Meni tudi, da ni zaželeno, da so podrobni varnostni ukrepi in postopki na voljo javnosti. Ta problem se lahko reši z vključitvijo operativnih podrobnosti v izvedbeno zakonodajo. Odbor želi poudariti pomen tega, da ta nova pravila upoštevajo tako posebnosti oseb z zmanjšano mobilnostjo kot tudi priporočila zadnjega mnenja Odbora na to temo. Kljub temu, da so varnostni pregledi in ostali ukrepi, povezani z varnostjo, zakoniti in potrebni, lahko ustvarijo še večje ovire in omejijo pravice ljudi z zmanjšano mobilnostjo, kar bi bilo v nasprotju s prizadevanji Komisije v zadnjem času za zagotovitev enakih možnosti invalidom in ljudem z zmanjšano mobilnostjo v letalskem prometu glede na ostale potnike.

3.8

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2320/2002 določa skupna pravila na področju varnosti civilnega letalstva. Namen predloga je nadomestitev tega pravnega akta.

3.9

Tako bi bila Uredba (ES) št. 2320/2002 nadomeščena s poenostavljeno, bolj jasno uredbo, ki bi določala splošna načela.

3.10

Edina dodatna pristojnost, ki jo želi Komisija, se nanaša na pravila za varnostne ukrepe med letom. Zajema različne teme, kot je dostop do pilotske kabine, nemirni potniki in uradne osebe za varnost med letom („letalski šerifi“). Razen v izjemnih okoliščinah, Odbor ne priporoča letalskih šerifov.

3.11

Zahteva po varnostnem programu odraža trenutno najboljšo prakso na področju letalstva in kot taka ni bistveno breme za industrijo ali uprave. Letalske prevoznike Skupnosti morajo potrditi nacionalne oblasti prevoznikov, druge države članice pa jih morajo medsebojno priznati.

3.12

Člen 13 določa obveznost za vsako državo članico, da izvaja dejavnosti spremljanja skladnosti v okviru nacionalnega programa obvladovanja kakovosti.

3.13

Člen 14 omogoča inšpekcijske preglede Komisije, med drugim letališč Skupnosti.

3.14

Člen 17 nadomešča sedanji člen 10 o varnosti letov iz tretjih držav. Predvideva sporazume med Skupnostjo in tretjimi državami, ki bi omogočali transfer potnikov, prtljage in tovora na letališčih Skupnosti brez ponovnega pregleda in/ali dodatnih varnostnih ukrepov.

3.15

Ta cilj je treba doseči z vzpostavitvijo skupnih pravil in skupnih standardov na področju varnosti letalstva ter mehanizmov spremljanja skladnosti.

3.16

Vsebino Uredbe (ES) št. 2320/2002 je treba revidirati glede na pridobljene izkušnje in uredbo samo nadomestiti z novim aktom zaradi poenostavitve, uskladitve in pojasnitve sedanjih pravil ter izboljšanja ravni varnosti.

3.17

Glede na potrebo po večji prožnosti pri sprejemanju varnostnih ukrepov in postopkov, zaradi odzivanja na spreminjajoče se ocene tveganja in zaradi omogočanja uvajanja novih tehnologij, bi moral novi akt določiti osnovna načela, kaj je treba storiti za zavarovanje civilnega letalstva pred dejanji nezakonitega vmešavanja.

3.18

Novi akt bi moral obsegati varnostne ukrepe, ki bi veljali na krovu letala oziroma med letom letalskih prevoznikov Skupnosti.

4.1

Treba je določiti skupne standarde v zvezi s prepovedanimi predmeti, da bi se izognili zmedi in prerekanju pri varnostnem pregledu.

4.2

Pojem „stalno naključno preverjanje“ se pojavlja v Prilogi predloga uredbe, vendar ni opredeljen. Treba je dodati opredelitev pojma stalnega naključnega preverjanja, da se zagotovi enotna razlaga tega načela po vsej Evropi, kadar gre za varnostno preverjanje.

4.3

Strožje ukrepe bi morali uvesti le kot odgovor na posebne teroristične grožnje, ki so jih ugotovili organi držav članic s pomočjo ocene tveganja. Uvedba strožjih ukrepov je v nasprotju s cilji usklajevanja varnostnih ukrepov v letalstvu po vsej Evropi in z vzpostavitvijo območja varnosti z enim postankom. Vsi dodatni svarilni ali preventivni ukrepi, ki jih v prihodnje zahtevajo države članice, se morajo izvajati le po temeljitem posvetovanju z upravljavcem letališča, država članica pa mora te dodatne varnostne ukrepe plačati kot del vladne nacionalne varnostne obveznosti za zaščito državljanov pred terorističnimi dejanji.

4.4

Nekatere letalske družbe ne dovolijo kovinskega jedilnega pribora, t.j. nožev in vilic, druge pa, zato je treba spodbujati standardizacijo med vsemi letalskimi prevozniki.

4.5

Medtem ko so škarje, pilice za nohte in podobni predmeti prepovedani, steklenice niso. Steklenice so smrtno nevarno orožje, zlasti razbite. Predlagamo, da naj bodo vsi predmeti, kupljeni v brezcarinskih trgovinah, in vse steklenice, ki se nesejo na letalo, plastični, sicer jih je treba spraviti v prostor za prtljago. Za to bo pred izvajanjem potrebno soglasje na mednarodni ravni.

4.6

Reševalna oprema, kot sta gasilni aparat in sekira, mora biti zaklenjena v omarici osebja, potniki pa do te omarice ne smejo imeti dostopa.

4.7

Letalske družbe morajo uporabljati ojačene zabojnike za prtljago, kjer je le mogoče, da se preprečijo eksplozije kot je bila na letalu izraelske letalske družbe El Al.

4.8

Zaradi varnosti morajo tudi nacionalne oblasti izvajati strog nadzor nad tem, kolikšna količina pijače se sme postreči potnikom, da bi se izognili incidentom v zvezi z alkoholom.

4.9

Dostop do pilotske kabine je zaščiten z varnostnimi vrati, toda ugrabitelj lahko vseeno vstopi skozi tanko steno stranišča, ki je pogosto poleg pilotske kabine. To bi bilo treba spremeniti.

4.10

Člen 11 bi moral vključevati agente letalskih družb in agente družb, odgovornih za ravnanje z blagom, ki so pogosto zadolženi za varnost.

4.11

Glede na 11. poglavje Priloge se morajo vsi inštruktorji za varnost usposabljati na priznanih ustanovah, kot je evropski inštitut za usposabljanje na področju varovanja (EASTI), da bi tako dosegli standardizacijo modulov ICAO za usposabljanje na področju varnosti. Državne oblasti morajo pripraviti nacionalne programe usposabljanja z inštruktorji, kvalificiranimi v okviru EASTI.

4.12

Glede na točko 4.3 4. poglavja Priloge (s povečanim številom deportiranih oseb itd.), bi morale državne oblasti določiti minimalni rok, v katerem se prevozniki/letališče/osebje pripravijo na predlagani transport potnikov, ki bi utegnili povzročati težave na komercialnih letih.