(1)

Prehod na nizkoogljično, bolj trajnostno, z viri gospodarno in krožno gospodarstvo v skladu s cilji trajnostnega razvoja je ključnega pomena za zagotavljanje dolgoročne konkurenčnosti gospodarstva Unije. Unija je leta 2016 podpisala Pariški sporazum (2). V točki (c) člena 2(1) Pariškega sporazuma je določen cilj okrepitve odziva na podnebne spremembe, med drugim z zagotavljanjem, da se bodo finančni tokovi ujemali z usmerjenostjo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in k razvoju, odpornemu na podnebne spremembe.

(2)

Komisija je ob priznavanju tega izziva decembra 2019 predstavila evropski zeleni dogovor (3). Zeleni dogovor je nova strategija za rast, katere cilj je Unijo preobraziti v pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom, ki od leta 2050 ne bo ustvarjalo nobenih neto emisij toplogrednih plinov in v katerem bo gospodarska rast ločena od rabe virov. Ta cilj zahteva, da se vlagateljem v zvezi z njihovimi naložbami da jasen signal, naj se izogibajo nasedlim naložbam in povečajo trajnostno financiranje.

(3)

Komisija je marca 2018 objavila svoj akcijski načrt „Financiranje trajnostne rasti“ (4) o vzpostavitvi ambiciozne in celovite strategije za financiranje trajnostne rasti. Eden od ciljev, navedenih v akcijskem načrtu, je namenjen preusmeritvi kapitalskih tokov v trajnostne naložbe, da bi dosegli trajnostno in vključujočo rast. Ocena učinka, na kateri temeljijo naknadne zakonodajne pobude, objavljena maja 2018 (5), je pokazala potrebo po pojasnitvi, da bi moralo upoštevanje dejavnikov trajnostnosti spadati med obveznosti, ki jih imajo investicijska podjetja do strank in potencialnih strank. Zato bi morala investicijska podjetja redno obravnavati ne le vsa relevantna finančna tveganja, ampak tudi vsa relevantna tveganja glede trajnostnosti iz Uredbe (EU) 2019/2088 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ki bi lahko, kadar se pojavijo, dejansko ali potencialno bistveno negativno vplivala na vrednost naložbe. Delegirana uredba Komisije (EU) 2017/565 (7) se ne sklicuje izrecno na tveganja glede trajnostnosti. Zato in za zagotovitev, da se notranji postopki in organizacijske ureditve pravilno izvajajo in upoštevajo, je treba pojasniti, da bi morali procesi, sistemi in notranji nadzor investicijskih podjetij odražati tveganja glede trajnostnosti ter da so za analizo teh tveganj potrebne tehnične zmogljivosti in znanje.

(4)

Da bi ohranili visok standard zaščite vlagateljev, bi morala investicijska podjetja pri določanju vrst nasprotij interesov, ki bi lahko škodovala interesom stranke ali potencialne stranke, vključiti tiste vrste nasprotij interesov, ki izhajajo iz vključitve preferenc stranke glede trajnostnosti. Investicijska podjetja bi morala imeti možnost, da za obstoječe stranke, za katere je že bila opravljena presoja primernosti, individualne preference stranke glede trajnostnosti določijo ob naslednji redni posodobitvi obstoječe presoje primernosti.

(5)

Investicijskim podjetjem, ki zagotavljajo investicijsko svetovanje in upravljanje portfeljev, bi moralo biti omogočeno, da svojim strankam in potencialnim strankam priporočajo primerne finančne instrumente, in bi zato morala imeti možnost postavljati vprašanja, da lahko določijo individualne preference strank glede trajnostnosti. V skladu z obveznostjo investicijskega podjetja, da deluje v najboljšem interesu svojih strank, bi morala priporočila strankam in potencialnim strankam odražati tako finančne cilje kot morebitne preference glede trajnostnosti, ki jih izrazijo te stranke. Zato je treba pojasniti, da bi morala imeti investicijska podjetja vzpostavljene ustrezne ureditve, s katerimi bi zagotovila, da vključitev dejavnikov trajnostnosti v svetovalni postopek in upravljanje portfeljev ne privede do praks zavajajočega prodajanja ali napačnega prikazovanja finančnih instrumentov ali strategij kot skladnih s preferencami glede trajnostnosti, kadar niso. Da bi se preprečile takšne prakse ali napačno prikazovanje, bi morala investicijska podjetja, ki zagotavljajo investicijsko svetovanje, najprej oceniti druge investicijske cilje, časovni okvir za vlaganje in individualne okoliščine stranke ali potencialne stranke, preden se pri njej pozanimajo o morebitnih preferencah glede trajnostnosti.

(6)

Doslej razviti finančni instrumenti so različno ambiciozni glede trajnostnosti. Da bi strankam in potencialnim strankam omogočili, da razumejo te različne stopnje trajnostnosti in sprejmejo informirane naložbene odločitve v smislu trajnostnosti, bi morala investicijska podjetja, ki opravljajo storitve investicijskega svetovanja in upravljanja portfeljev, pojasniti razliko med finančnimi instrumenti, ki v celoti ali deloma sledijo cilju trajnostnih naložb v gospodarske dejavnosti, ki se lahko štejejo za okoljsko trajnostne v skladu z Uredbo (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (8), trajnostnih naložb, kot so opredeljene v členu 2(17) Uredbe (EU) 2019/2088, in naložb v finančne instrumente, ki upoštevajo glavne škodljive vplive na dejavnike trajnostnosti ter bi lahko bili primerni, da se priporočijo kot instrumenti, ki ustrezajo individualnim preferencam strank glede trajnostnosti, na eni strani, ter drugimi finančnimi instrumenti brez teh posebnih lastnosti, ki se ne bi smeli priporočati strankam ali potencialnim strankam, ki imajo individualne preference glede trajnostnosti.

(7)

Treba je obravnavati pomisleke glede „lažnega zelenega oglaševanja“ (greenwashing), ki je zlasti praksa pridobivanja nepoštene konkurenčne prednosti s priporočanjem finančnega instrumenta kot okolju prijaznega ali trajnostnega, čeprav ta finančni instrument dejansko ne dosega osnovnih okoljskih ali drugih standardov, povezanih s trajnostnostjo. Da se preprečita zavajajoče prodajanje in lažno zeleno oglaševanje, investicijska podjetja ne bi smela priporočati finančnih instrumentov kot instrumentov, ki ustrezajo individualnim preferencam glede trajnostnosti, ali se odločati za trgovanje z njimi, kadar ti instrumenti ne ustrezajo tem preferencam. Investicijska podjetja bi morala svojim strankam ali potencialnim strankam pojasniti razloge, zaradi katerih tega niso storila, in voditi evidenco o teh razlogih.

(8)

Treba je pojasniti, da lahko investicijska podjetja finančne instrumente, ki ne ustrezajo individualnim preferencam glede trajnostnosti, še vedno priporočajo, vendar ne kot instrumente, ki ustrezajo individualnim preferencam glede trajnostnosti. Da se omogočijo nadaljnja priporočila strankam ali potencialnim strankam, bi morala stranka, kadar finančni instrumenti ne ustrezajo njenim preferencam glede trajnostnosti, imeti možnost prilagoditi informacije o svojih preferencah glede trajnostnosti. Da se preprečita zavajajoče prodajanje in lažno zeleno oglaševanje, bi morala investicijska podjetja voditi evidenco o odločitvi stranke in o njenem pojasnilu za prilagoditev.

(9)

Delegirano uredbo (EU) 2017/565 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(10)

Pristojnim organom in investicijskim podjetjem bi bilo treba dati dovolj časa, da se prilagodijo novim zahtevam iz te uredbe. Njeno uporabo bi bilo zato treba odložiti –