29.9.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 270/4

(1)

Komisija je 30. junija 2005 v skladu s členom 5 osnovne uredbe v Uradnem listu Evropske unije  (2) objavila obvestilo („obvestilo o začetku“) o začetku protidampinškega postopka v zvezi z uvozom nekaterih vreč in vrečk iz plastičnih mas s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („LRK“), Malezije in Tajske („zadevne države“) v Skupnost.

(2)

Postopek se je začel zaradi pritožbe, ki jo je 17. maja 2005 vložilo 29 proizvajalcev vreč in vrečk iz plastičnih mas Skupnosti, ki predstavljajo večji delež (v tem primeru več kot 25 %) celotne proizvodnje vreč in vrečk iz plastičnih mas v Skupnosti. Pritožba je vsebovala dokaze o dampingu zadevnega izdelka in znatni škodi, ki je nastala zaradi tega, kar je zadostovalo za začetek postopka.

(3)

Komisija je o začetku postopka uradno obvestila proizvajalce Skupnosti pritožnike, njihovo združenje, druge proizvajalce Skupnosti, proizvajalce izvoznike, uvoznike, dobavitelje in uporabnike ter združenja uporabnikov, za katera je znano, da jih to zadeva, ter predstavnike držav izvoznic. Zainteresiranim strankam je bila dana možnost, da v roku, določenem v obvestilu o začetku, pisno izrazijo svoja stališča in zahtevajo zaslišanje.

(4)

Glede na veliko število znanih proizvajalcev izvoznikov v LRK, Maleziji in na Tajskem ter veliko število znanih proizvajalcev in uvoznikov Skupnosti je bilo v obvestilu o začetku predvideno vzorčenje za ugotovitev dampinga in škode v skladu s členom 17 osnovne uredbe (glej spodaj za podrobnejše podatke o vzorčenju).

(5)

Da se je proizvajalcem izvoznikom v LRK omogočilo, da vložijo zahtevek za tržnogospodarsko obravnavo („TGO“) ali individualno obravnavo („IO“), če so tako želeli, je Komisija poslala obrazce zahtevkov proizvajalcem izvoznikom, za katere je znano, da jih to zadeva, in organom LRK. V skladu s členom 2(7) osnovne uredbe je TGO zahtevalo 108 družb in skupin. Vse zgoraj omenjene družbe in skupine so zahtevale tudi individualno obravnavo, če bi bilo v preiskavi ugotovljeno, da ne izpolnjujejo pogojev za TGO. Tri družbe so zahtevale le IO.

(6)

Komisija je poslala vprašalnike vsem strankam, za katere je znano, da jih to zadeva, ter vsem drugim družbam, ki so se javile v rokih, določenih v obvestilu o začetku. Poleg izpolnjenih vprašalnikov, ki jih je prejela od izbranih strank v vzorcu izvoznikov, uvoznikov in industrije Skupnosti, je izpolnjene vprašalnike prejela tudi od dveh prodajalcev na drobno Skupnosti.

(7)

Številne stranke so tudi pisno izrazile svoje stališče. Vse stranke, ki so v roku vložile ustrezno zahtevo in navedle, da imajo posebne razloge za zaslišanje, so bile zaslišane.

(8)

Komisija je pridobila in preverila vse informacije, ki so bile po njenem mnenju potrebne za predhodno ugotovitev dampinga, z njim povzročene škode in interesa Skupnosti, ter opravila preiskave v prostorih naslednjih družb:

(9)

Preiskava dampinga je zajela obdobje od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005 („obdobje preiskave“ ali „OP“). Preiskava škode je zajela obdobje od 1. januarja 2002 do 31. marca 2005 („obravnavano obdobje“).

(10)

Kot je bilo navedeno zgoraj, se je glede na veliko število proizvajalcev izvoznikov v LRK, Maleziji in na Tajskem v obvestilu o začetku predlagalo vzorčenje v skladu s členom 17(1) osnovne uredbe.

(11)

Da bi se Komisija lahko odločila, ali je potrebno vzorčenje, in da bi v tem primeru lahko izbrala vzorec, je vse proizvajalce uvoznike zaprosila, da se javijo v 15 dneh od začetka preiskave in zagotovijo osnovne informacije o svojem izvozu in domači prodaji ter imena in dejavnosti vseh njihovih povezanih družb, vključenih v proizvodnjo in/ali prodajo zadevnega izdelka. Posvetovala se je tudi z organi v LRK, Maleziji in na Tajskem.

(12)

108 družb in skupin v LRK, 36 družb iz Malezije in 17 iz Tajske se je javilo in poslalo zahtevane informacije v roku. Vendar pa so v obdobju preiskave izvoz v Skupnost prijavile samo 104 družbe in skupine iz LRK, 31 družb iz Malezije in 14 iz Tajske.

(13)

Proizvajalci izvozniki, ki so v obdobju preiskave izvažali zadevni izdelek v Skupnost in so izrazili željo, da bi sodelovali v vzorcu, so se šteli za sodelujoče družbe in so bili upoštevani pri izbiri vzorcev.

(14)

Sodelujoči proizvajalci izvozniki so predstavljali približno 95 % celotnega izvoza zadevnega izdelka iz LRK v Skupnost, 96 % celotnega malezijskega izvoza in 88 % celotnega tajskega izvoza.

(15)

Preostale družbe so bile trgovci ali proizvajalci izvozniki brez izvoza v Skupnost v obdobju preiskave. Zato se stopnja dampinga za te družbe ne bo določila.

(16)

Za proizvajalce izvoznike, ki se niso javili v zgoraj navedenem roku, se je štelo, da ne sodelujejo v preiskavi.

(17)

V skladu s členom 17(1) osnovne uredbe sta se pri izbiri vzorca upoštevali naslednji merili: velikost proizvajalca izvoznika glede na izvoz v Skupnost in velikost proizvajalca izvoznika glede na domačo prodajo. Ocenjeno je bilo, da mora vzorec zaradi razlogov, navedenih spodaj, vključevati dovolj družb, ki prodajajo na notranjem trgu. Zato so bile v vzorec vključene številne glavne družbe izvoznice, ki so imele reprezentativno domačo prodajo.

(18)

Na tej podlagi je Komisija prvotno izbrala vzorce desetih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, šest malezijskih proizvajalcev izvoznikov in šest tajskih proizvajalcev izvoznikov. Izbrane družbe so predstavljale približno 52 %, 62 % oziroma 71 % izvoza zadevnega izdelka iz LRK, Malezije oziroma Tajske v Skupnost.

(19)

V skladu s členom 17(2) osnovne uredbe je bila sodelujočim proizvajalcem izvoznikom in organom zadevnih držav dana možnost, da izrazijo pripombe o izbiri vzorca.

(20)

Številni kitajski izvozniki so trdili, da bi morali biti vključeni v vzorec zaradi posebnih okoliščin v zvezi s svojimi družbami, kot so: vrste izdelkov, poslovni vzorec, stroškovna struktura ali povezanost s skupinami v Hongkongu ali EU. Vendar pa glede na količino informacij in časa, ki je na voljo za izbiro vzorca, ne bi bilo praktično, pa tudi osnovna uredba tega ne zahteva, prizadevati si za vzorec, ki bi odražal vse zgornje dejavnike. Poleg tega osnovna uredba dovoljuje, da se preiskava omeji na največji reprezentativni obseg izvoza, ki ga je mogoče dovolj dobro preiskati v času, ki je na razpolago.

(21)

En kitajski izvoznik je trdil, da bi morala Komisija v skladu s Protidampinškim sporazumom STO preprosto izbrati izvoznike z največjim obsegom izvoza v Skupnost, ne da bi upoštevala obseg domače prodaje. Člen 6.10 Protidampinškega sporazuma med drugim določa, da se lahko vzorec izvoznikov izbere na podlagi „uporabe najvišjega odstotka obsega izvoza iz določene države, ki ga je možno na razumen način preiskovati“. To razlago člena 6.10 Protidampinškega sporazuma je treba zavrniti. Prvič, nič v besedilu člena 6.10 Protidampinškega sporazuma ne izključuje, da bi se v vzorec vključili tudi izvozniki z reprezentativno domačo prodajo. Drugič, namen izbire vzorca proizvajalcev izvoznikov je zbrati največje možne reprezentativne podatke, na podlagi katerih se bo lahko izračunala stopnja dampinga. V zvezi s tem je bistveno, da se družbe z domačo prodajo zadevnega izdelka vključijo v vzorec, da se lahko določijo normalna vrednost, PSA-stroški ter dobiček v skladu s členom 2(1) do (6) osnovne uredbe. Za družbe, za katere je bilo ugotovljeno, da izpolnjujejo merila za TGO, bi bila določitev normalne vrednosti brez zadostnih informacij o takšnih PSA-stroških ter dobičku problematična. Največji obseg izvoza, ki se lahko ustrezno preišče, bi torej moral prav tako vključevati najmanj zadostno število družb z domačo prodajo v OP. Posledično so bile v skladu s členom 6.10 Protidampinškega sporazuma in člena 17 osnovne uredbe izbrane samo večje družbe izvoznice, ki so prav tako predstavljale velik del domače prodaje.

(22)

Med preiskavo je bilo ugotovljeno, da sta družbi Wuxi Jiayihe Packaging Co., Ltd in Wuxi Bestpac Packaging Co., Ltd napačno prijavili velike količine izvoza zadevnega izdelka v ES, ki ga nista izdelali sami, ampak sta ga v bistvu predelali za druge proizvajalce izvoznike. Glede na majhno količino njune dejanske prodaje zadevnega izdelka iz lastne proizvodnje se je družba umaknila iz kitajskega vzorca. Vendar pa bo glede na to, da je družba že bila preiskana, pravzaprav deležna individualne preiskave.

(23)

Malezijsko združenje proizvajalcev plastičnih mas je opozorilo, da ena od družb, ki niso bile izbrane v vzorcu, ni prijavila svoje domače prodaje vrečk iz plastičnih mas povezane družbe ter da bi morala biti izbrana v vzorec. Ker je bila ta informacija o tej napaki prijave prejeta pravočasno, se je Komisija strinjala, da družbo vključi v vzorec in zamenja eno od prej izbranih družb, ki je imela manjši obseg izvoza.

(24)

22 družbam, ki so bile na začetku izbrane za vzorčenje, so bili poslani vprašalniki, vse družbe so izpolnjene vprašalnike poslale v predvidenih rokih, razen ene tajske družbe, ki je bila izbrana za vzorec, vendar je zatem prekinila sodelovanje.

(25)

Glede na veliko število držav in udeleženih strank ter časovnih omejitev je Komisija sklenila, da proizvajalcem izvoznikom ne more odobriti individualne preiskave zaradi uporabe členov 9(6) in 17(3) osnovne uredbe, ker bi bilo to preveč obremenilno in bi onemogočilo pravočasen zaključek preiskave. Zato je Komisija obvestila vse sodelujoče proizvajalce izvoznike, da ne namerava odobriti individualnih preiskav, če bi bile zahtevane. Poleg tega v 40-dnevnem roku, določenem v obvestilu o začetku, ni prejela nobene take zahteve.

(26)

Treba je opozoriti, da je ena družba na Kitajskem, ki ni bila vključena v vzorec, vendar je sodelovala v preiskavi, vložila zahtevek za spremembo imena iz Jiangmen Xiefeng Plastic Co., Ltd. v Jiangmen Toptype Plastic Products Co., Ltd. Predložen je bil dokaz, da je šlo za spremembo imena istega pravnega subjekta in da ni bilo nobene druge spremembe v statusu, zgradbi ali lastništvu družbe. Tako se je v Prilogi k tej uredbi ime družbe popravilo v novo ime.

(27)

Glede na veliko število proizvajalcev Skupnosti se je v obvestilu o začetku predlagalo vzorčenje v skladu s členom 17(1) osnovne uredbe. V ta namen je Komisija zaprosila proizvajalce Skupnosti, da zagotovijo informacije o proizvodnji in prodaji podobnega izdelka.

(28)

Javilo se je 34 proizvajalcev Skupnosti in poslalo informacije, zahtevane v obvestilu o začetku. Za vzorec je bilo izbranih pet družb (tri v Franciji in dve v Španiji), ker so predstavljale največji reprezentativni obseg proizvodnje v Skupnosti (okoli 18 %), ki bi ga bilo mogoče razumno preiskati v razpoložljivem času. V skladu s členom 17(2) osnovne uredbe se je posvetovalo z združenjem proizvajalcev Skupnosti in to ni izrazilo nobenega nasprotovanja. Vsi vzorčeni proizvajalci Skupnosti so sodelovali in poslali izpolnjene vprašalnike v rokih. Poleg tega so preostali proizvajalci pritožniki in proizvajalci, ki so podpirali preiskavo, iz Belgije, Danske, Francije, Nizozemske, Poljske, Portugalske, Španije in Združenega kraljestva ustrezno zagotovili nekatere splošne podatke za analizo škode.

(29)

Glede na veliko število uvoznikov v Skupnosti se je v obvestilu o začetku predvidelo vzorčenje v skladu s členom 17(1) osnovne uredbe. V ta namen je Komisija zaprosila uvoznike, da zagotovijo informacije o uvozu in prodaji zadevnega izdelka.

(30)

Na podlagi prejetih informacij je Komisija izbrala pet uvoznikov v treh državah članicah, in sicer dva v Franciji, enega v Nemčiji in dva v Združenem kraljestvu. Posvetovala se je z dvema znanima združenjema uvoznikov. Ti uvozniki so predstavljali največji reprezentativni obseg prodaje znanih uvoznikov v Skupnosti (približno 9 %), ki bi jih bilo mogoče razumno preiskati v razpoložljivem času. Na koncu sta sodelovala dva uvoznika in poslala izpolnjene vprašalnike.

(31)

Vse stranke so bile obveščene o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih se je nameravala priporočiti uvedba dokončne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih vreč in vrečk iz plastičnih mas s poreklom iz LRK in Tajske ter zaključek postopka glede uvoza s poreklom iz Malezije. Odobren jim je bil tudi rok za predložitev stališč po razkritju bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih se uvedejo dokončni ukrepi.

(32)

Ustne in pisne pripombe, ki so jih predložile zainteresirane stranke, so bile obravnavane in dokončne ugotovitve po potrebi ustrezno spremenjene.

(33)

Vreče in vrečke iz plastičnih mas, narejene iz polietilena, se običajno prek prodajaln na drobno distribuirajo potrošnikom, ki jih uporabljajo predvsem za prenašanje kupljenega blaga, pakiranje hrane ali odstranjevanje gospodinjskih odpadkov.

(34)

Zadevni izdelek so vreče in vrečke iz plastičnih mas, ki vsebujejo najmanj 20 mas. % polietilena, njihova debelina pa ne presega 100 mikrometrov („vrečke iz plastičnih mas“), s poreklom iz LRK, Malezije in Tajske. Zadevni izdelek je uvrščen pod oznake KN ex 3923 21 00, ex 3923 29 10 in ex 3923 29 90.

(35)

Plastične vrečke so narejene iz polimerov polietilena z iztiskanjem v neprekinjeno cevasto obliko z vpihavanjem zraka, ki mu sledi rezanje in, kadar je to primerno, varjenje, tiskanje in dodajanje ročajev in/ali zapiralnih sistemov. Vrečke so lahko narejene iz različno gostega polietilena in zmešane z drugimi smolami ali dodatki. Surovinska sestava bo vplivala na lastnosti vrečk, kot so moč, vzdržljivost ali razgradljivost, ki se lahko zahtevajo za različne uporabe.

(36)

Med preiskavo so organi LRK ter številni uvozniki in izvozniki trdili, da je bil obseg preiskave preširok, saj je vključeval izdelke, kot so nosilne vrečke, vrečke za smeti, vrečke za zamrzovanje, vrečke za sadje in zelenjavo, ter druge izdelke, ki se domnevno razlikujejo glede na fizikalne lastnosti, oblikovanje cen, prodajne poti, končno uporabo in dojemanje potrošnikov. Zlasti en izvoznik in številni uvozniki so zahtevali, da se vrečke z zadrgo (polietilenske vrečke s funkcijo zapiranja z zadrgo) zaradi domnevnih razlik v surovini, proizvodnem procesu, videzu, uporabi, distribuciji, dojemanju potrošnikov in ceni izključijo iz obsega preiskave. Drugi uvoznik je izrazil podobno utemeljitev v zvezi z vrečkami za denar, ki naj bi imele nekatere edinstvene tehnične in fizikalne lastnosti in jih proizvaja omejeno število družb.

(37)

En malezijski izvoznik je trdil tudi, da patentirane lastnosti mehanizma razdeljevanja nekaterih njihovih nosilnih vrečk pomenijo, da jih je treba izključiti iz obsega preiskave, saj vrečk s temi lastnosti industrija Skupnosti domnevno ne more proizvesti. Vendar pa te patentirane lastnosti, čigar namen je funkcionalna prednost pred drugimi nosilnimi vrečkami, ne predstavljajo zadostnih razlik v fizikalnih lastnostih za zadevne vrečke, da bi se lahko štele za drug izdelek. Dejansko ostajajo zamenljive z drugimi nosilnimi vrečkami s podobnimi patentnimi sistemi ali brez.

(38)

Medtem ko je priznano, da obstajajo različne vrste vrečk iz plastičnih mas, ki so namenjene različnim uporabam, vključno s tistimi, ki so navedene zgoraj, je preiskava pokazala, da imajo vse te vrste vrečk iz plastičnih mas, tudi tiste s patentiranimi lastnostmi, enake osnovne fizikalne in kemične lastnosti: v glavnem so prilagodljivi zabojniki narejeni iz polietilenske folije, ki se uporablja za pakiranje in prenašanje blaga. Uporaba plastičnih vrečk je vedno enaka, čeprav je „blago“, ki se vanjo zapakira ali se z njo prenaša, različno (npr. drobni predmeti, živila, odpadki). V zvezi s tem je treba opomniti, da osnovna uredba ne zahteva, da preiskava zajame izdelke, ki so enaki v vseh vidikih, tj., kar zadeva proizvodni proces, oblikovanje cen, prodajne poti, uporabo in dojemanje potrošnikov. Ustaljena praksa Komisije pa je, da zahteva, da za obravnavanje vrst izdelkov kot en sam izdelek zadostuje, da imajo enake fizikalne, tehnične in/ali kemične lastnosti.

(39)

Zato se za namen te preiskave vse različne vrste vrečk iz plastičnih mas, uvrščenih pod oznake KN ex 3923 21 00, ex 3923 29 10 in ex 3923 29 90, s poreklom iz LRK, Malezije in Tajske, štejejo kot en sam izdelek.

(40)

Komisija je ugotovila, da imajo vrečke iz plastičnih mas, ki so proizvedene in se prodajajo na zadevnih notranjih trgih v LRK, Maleziji (ki se je prav tako uporabila kot primerljiva država) in na Tajskem, ter tiste, ki se iz zadevnih držav izvozijo v Skupnost, kakor tudi vrečke, ki jih izdeluje industrija Skupnosti in jih proda v Skupnosti, enake fizikalne, kemične in tehnične lastnosti ter vrste uporabe. Zato se sklene, da so vsi ti izdelki podobni izdelki v smislu člena 1(4) osnovne uredbe.

(41)

Splošna metodologija, določena spodaj, se je uporabila za vse sodelujoče proizvajalce izvoznike v Maleziji in na Tajskem ter za kitajske sodelujoče proizvajalce izvoznike, ki jim je bil TGO odobren. Predstavitev ugotovitev o dampingu za vsako posamezno zadevno državo zato vsebuje samo zadeve, specifične za vsako državo izvoznico.

(42)

V skladu s členom 2(2) osnovne uredbe je Komisija najprej za vsakega posameznega proizvajalca izvoznika preučila, ali je bila domača prodaja zadevnega izdelka neodvisnim strankam reprezentativna, tj., ali je bil celotni obseg take prodaje enak ali večji od 5 % celotnega obsega pripadajočega izvoza v Skupnost.

(43)

Komisija je nato opredelila tiste vrste izdelkov, ki so jih družbe prodajale na notranjem trgu in so imele reprezentativno domačo prodajo, ki je bila enaka ali neposredno primerljiva z vrstami, prodanimi za izvoz v Skupnost. Uporabila je naslednja merila: vrsto uporabljene surovine, dimenzije, barvo, tisk, zapiranje, ročaje in videz vrečk iz plastičnih mas.

(44)

Za domačo prodajo posamezne vrste izdelka se je štelo, da je dovolj reprezentativna, kadar je med obdobjem preiskave obseg navedene vrste izdelka, prodane na notranjem trgu neodvisnim strankam, predstavljal 5 % ali več celotnega obsega primerljive vrste izdelka, prodane za izvoz v Skupnost.

(45)

Komisija je nato preučila, ali bi se lahko domača prodaja posamezne vrste vrečke iz plastičnih mas, ki jo je na notranjem trgu v reprezentativnih količinah prodala posamezna družba v posamezni državi izvoznici, obravnavala, kot da se izvaja v običajnem poteku trgovine, v skladu s členom 2(4) osnovne uredbe. To se je izvedlo z določitvijo deleža dobičkonosne domače prodaje neodvisnim strankam vsake posamezne vrste izvoženega izdelka na notranjem trgu med obdobjem preiskave.

(46)

Kadar je obseg prodaje vrste izdelka, prodane po neto prodajni ceni, ki je bila enaka ali višja od izračunanih proizvodnih stroškov, predstavljal več kot 80 % celotnega obsega prodaje navedene vrste in kadar je bila tehtana povprečna cena navedene vrste enaka ali višja od proizvodnih stroškov, je normalna vrednost temeljila na dejanski domači ceni. Ta cena se je izračunala kot tehtano povprečje cen celotne domače prodaje navedene vrste v OP, ne glede na to, ali je bila ta prodaja dobičkonosna ali ne.

(47)

Kadar je obseg dobičkonosne prodaje vrste izdelka predstavljal 80 % ali manj celotnega obsega prodaje navedene vrste ali kadar je bila tehtana povprečna cena navedene vrste nižja od proizvodnih stroškov, je normalna vrednost temeljila na dejanski domači ceni, izračunani kot tehtano povprečje dobičkonosne prodaje samo navedene vrste, če je ta prodaja predstavljala 10 % ali več celotnega obsega prodaje navedene vrste.

(48)

Kadar je obseg dobičkonosne prodaje katere koli vrste izdelka predstavljal manj kot 10 % celotnega obsega prodaje navedene vrste, se je štelo, da se je prodalo premalo te določene vrste, da bi lahko domača cena zagotavljala ustrezno podlago za določitev normalne vrednosti.

(49)

Kadar se domače cene določene vrste izdelka, ki ga je prodal proizvajalec izvoznik, niso mogle uporabiti za določitev normalne vrednosti, je bilo treba uporabiti drugo metodo. V tem smislu je Komisija uporabila konstruirano normalno vrednost v skladu s členom 2(3) osnovne uredbe.

(50)

Normalna vrednost se je konstruirala tako, da sta se po potrebi popravljenim proizvodnim stroškom izvoženih vrst izdelka posameznega izvoznika prišteli razumni zneski za prodajne, splošne in administrativne stroške („PSA-stroški“) in primerna stopnja dobička.

(51)

V vseh primerih so se PSA-stroški ter dobiček določili v skladu z metodami, določenimi v členu 2(6) osnovne uredbe. Komisija je v ta namen preučila, ali so podatki o nastalih PSA-stroških ter dobičku, ki ga je vsak zadevni proizvajalec izvoznik ustvaril na notranjem trgu, zanesljivi.

(52)

V vseh primerih, ko se je zadevni izdelek izvozil neodvisnim strankam v Skupnosti, se je izvozna cena določila v skladu s členom 2(8) osnovne uredbe, torej na podlagi izvoznih cen, ki so jih neodvisne stranke dejansko plačevale ali jih plačujejo.

(53)

Kadar je izvoz potekal prek povezanih uvoznikov s sedežem v Skupnosti, se je izvozna cena v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe konstruirala na podlagi cene, po kateri so bili uvoženi izdelki prvič nadalje prodani neodvisnemu kupcu, pri katerem se je cena ustrezno prilagodila za vse stroške, nastale med uvozom in nadaljnjo prodajo, kakor tudi za razumne zneske za PSA-stroške ter dobičke. V zvezi s tem so se uporabili lastni PSA-stroški povezanih uvoznikov. Stopnja dobička se je določila na podlagi razpoložljivih informacij od sodelujočih nepovezanih uvoznikov.

(54)

Primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno je bila narejena na podlagi franko tovarna.

(55)

Da bi se zagotovila poštena primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno, so se v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe v obliki prilagoditev ustrezno upoštevale razlike, ki vplivajo na primerljivost cen. Za vse preučene proizvajalce izvoznike so se po potrebi odobrili in utemeljili popravki za razlike v stroških prevoza, stroških pomorskega prevoza in stroških zavarovanja, manipulativnih stroških, stroških natovarjanja in drugih tozadevnih stroških, stroških pakiranja, stroških kreditov in provizijah.

(56)

V skladu s členom 2(11) in (12) osnovne uredbe so se stopnje dampinga določile na podlagi primerjave tehtane povprečne normalne vrednosti po vrsti izdelka s tehtano povprečno izvozno ceno po vrsti izdelka, kot je določeno zgoraj.

(57)

Za sodelujoče proizvajalce izvoznike, ki so se javili v skladu s členom 17 osnovne uredbe, vendar niso bili del vzorca, se je stopnja dampinga določila na podlagi tehtanega povprečja stopenj dampinga družb v vzorcu v skladu s členom 9(6) osnovne uredbe.

(58)

Ustaljena praksa Komisije je, da za določitev stopnje dampinga povezane proizvajalce izvoznike ali proizvajalce izvoznike, ki pripadajo isti skupini, obravnava kot en subjekt in da tako zanje določi enotno stopnjo dampinga. To je zlasti zaradi tega, ker bi lahko izračunavanje individualnih stopenj dampinga spodbudilo izogibanje protidampinškim ukrepom, zaradi česar bi bili neučinkoviti, to pa bi povezanim proizvajalcem izvoznikom omogočilo, da svoj izvoz v Skupnost preusmerijo prek družbe z najnižjo individualno stopnjo dampinga.

(59)

V skladu s to prakso so se povezani proizvajalci izvozniki, ki so pripadali istim skupinam, obravnavali kot en subjekt in jim je bila dodeljena enotna stopnja dampinga, ki se je izračunala na podlagi tehtanega povprečja stopenj dampinga sodelujočih proizvajalcev v zadevnih skupinah.

(60)

Da bi določili stopnjo dampinga za nesodelujoče proizvajalce izvoznike, se je najprej ugotovila raven nesodelovanja. V ta namen se je obseg izvoza v Skupnost, ki so ga prijavili sodelujoči proizvajalci izvozniki, primerjal z enakovrednimi statističnimi podatki Eurostata o uvozu.

(61)

Ker je bila raven sodelovanja v Maleziji in na Tajskem (nad 85 %), se je zdelo primerno, da se določi preostala stopnja dampinga za vse nesodelujoče proizvajalce izvoznike v vseh teh zadevnih državah na ravni najvišje dajatve, uvedene za sodelujočega izvoznika.

(62)

V zvezi s Kitajsko je treba opomniti, da so, čeprav je bilo splošno sodelovanje na visoki ravni, trije proizvajalci izvozniki predložili napačne in zavajajoče informacije, zato so se v skladu s členom 18 osnovne uredbe šteli za nesodelujoče, kot je opisano v nadaljevanju. Ker so se te družbe namerno vzdržale sodelovanja, je preostala stopnja dampinga za vsakega nesodelujočega proizvajalca izvoznika iz LRK temeljila na razpoložljivih dejstvih. Zato se je zdelo primerno, da se preostalo stopnjo dampinga določi na ravni najvišjih stopenj, določenih za reprezentativne vrste, ki so bile uvedene za sodelujočega izvoznika, ki mu TGO ali IO nista bila odobrena. Ni se izkazalo, da bi nesodelujoči proizvajalci izvozniki izvajali damping po nižji stopnji.

(63)

Tri družbe so na splošno imele reprezentativno domačo prodajo. Vendar pa je bilo treba glede na pomanjkanje usklajenih domačih in izvoženih vrst normalno vrednost za te družbe konstruirati v skladu z zgoraj določeno metodologijo. Tudi za tri družbe brez reprezentativne domače prodaje je bilo treba normalno vrednost konstruirati v skladu z zgoraj določeno metodologijo.

(64)

Za tri družbe z reprezentativno domačo prodajo se je njihov dobiček v okviru običajnega poteka trgovine uporabil za konstruiranje njihove normalne vrednosti kakor tudi domačih PSA-stroškov na podlagi njihove domače prodaje.

(65)

Za tri družbe brez reprezentativne domače prodaje se je znesek za PSA-stroške določil na podlagi povprečnih PSA-stroškov treh družb z domačo prodajo.

(66)

Ker je samo en malezijski izvoznik imel celotno dobičkonosno domačo prodajo podobnega izdelka, se je povprečna stopnja dobička, doseženega z domačo prodajo izdelkov enake splošne kategorije, v višini 5,5 %, uporabila za konstruiranje normalne vrednosti za tri družbe brez domače prodaje v skladu s členom 2(6)(c) osnovne uredbe.

(67)

Šest proizvajalcev izvoznikov je izvoz v Skupnost izvedlo neposredno neodvisnim strankam ali prek povezanih trgovskih družb s sedežem v Skupnosti in Indoneziji. Kjer je izvoz potekal prek povezanih uvoznikov s sedežem v Skupnosti, se je izvozna cena konstruirala na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe, kot je določeno v uvodni izjavi 53 zgoraj.

(68)

Normalna vrednost in izvozne cene so se primerjale na podlagi franko tovarna, kot je opisano v uvodnih izjavah 54 in 55 zgoraj, s prilagoditvami, kadar je bilo to primerno, v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe.

(69)

Za prodajo, usmerjeno prek Indonezije, se je uporabila 3,3-odstotna prilagoditev za provizije v skladu s členom 2(10)(i) osnovne uredbe. Znesek provizij je temeljil na prodajnih, splošnih in administrativnih stroških indonezijske družbe, skupaj s 3-odstotno stopnjo dobička. Glede na to, da je na dobiček indonezijske družbe vplivala prodaja med povezanimi družbami, se je 3-odstotna stopnja dobička določila na podlagi dobička, ki ga je ustvaril nepovezani trgovec.

(70)

Drugi izvoznik je trdil, da bi se prilagoditev morala prišteti k njihovim prodajnim cenam v Skupnosti, da bi se upoštevalo dejstvo, da njihova zadnja pogodba (po OP) s končnim uporabnikom dovoljuje povišanje cene, s čimer naj bi se izvozniku nadomestile izgube, ki jih je utrpel v OP zaradi povišanja cen surovin. Ker v OP ni bilo nobene prilagoditve cen in ker ni nobenih dokazov o povezavi med novo pogodbo in preteklim razvojem stroškov, tega ni mogoče odobriti.

(71)

Stopnje dampinga, izražene kot odstotek uvozne cene CIF meja Skupnosti brez plačane dajatve, so naslednje:

(72)

Komisija je preučila, ali bi se lahko stopnja dampinga za Malezijo, ki velja za vso državo, prikazala, da je nad 2-odstotno stopnjo de minimis, kot je določeno v členu 9(3) osnovne uredbe. V ta namen se je zdelo primerno, da se ekstrapolirajo rezultati vzorca, vključno z družbami brez dampinga, da se oceni stopnja dampinga nevzorčenih družb. Znesek dampinga v vzorcu, izražen kot odstotek vrednosti CIF izvoza vzorca, je bil manjši kot 2 %. Zato je bila celotna stopnja dampinga, ugotovljena za Malezijo, nižja od stopnje de minimis. V teh okoliščinah je treba zaključiti postopek glede uvoza zadevnega izdelka s poreklom iz Malezije, uvesti pa se ne sme nobena dajatev.

(73)

Industrija Skupnosti je trdila, da člen 9(3) osnovne uredbe ne predvideva določitve stopnje de minimis dampinga za vso državo.

(74)

Komisija je to razlago zavrnila. Člen 9(3) osnovne uredbe jasno določa, da se mora postopek zaključiti, ko je stopnja dampinga manjša od 2 %. Ker je postopek sprožen proti državi, se to posebej nanaša na stopnjo, ki velja za vso državo.

(75)

Industrija Skupnosti je prav tako trdila, da člen 9(6) osnovne uredbe določa, da je treba pri izračunu dampinške dajatve, ki se uporablja za sodelujoče proizvajalce izvoznike, ki niso vključeni v vzorec, zanemariti ničelne stopnje in stopnje de minimis. Vendar pa ta člen zgolj določa najvišjo dajatev, ki se uporablja za navedene proizvajalce izvoznike, ko je treba uporabiti dajatve. Glede na to, da so malezijski proizvajalci izvozniki ugotovili, da damping predstavlja samo manjši delež celotnega izvoza iz Malezije, se je zdelo primerno, kot je navedeno v uvodni izjavi 72 zgoraj, da izračun za vso državo temelji na ekstrapolaciji rezultatov celotnega vzorca.

(76)

Tri družbe so na splošno imele reprezentativno domačo prodajo. Vendar pa je bilo treba glede na pomanjkanje usklajenih domačih in izvoženih vrst normalno vrednost za te družbe konstruirati v skladu z zgoraj določeno metodologijo. Tudi za družbe brez reprezentativne domače prodaje je bilo treba normalno vrednost konstruirati v skladu z zgoraj določeno metodologijo.

(77)

Za te tri družbe so se uporabili domači PSA-stroški na podlagi njihove domače prodaje. Za dve družbi brez reprezentativne domače prodaje se je znesek za PSA-stroške določil na podlagi povprečnih PSA-stroškov treh družb z domačo prodajo.

(78)

Za dve družbi z reprezentativno domačo prodajo se je uporabil dobiček v okviru običajnega poteka trgovine. Za tretjo družbo z reprezentativno domačo prodajo se njen lastni dobiček ni mogel uporabiti, saj se je v okviru običajnega poteka trgovine ustvarilo manj kot 10 % prodaje.

(79)

Ker noben tajski izvoznik ni imel celotne dobičkonosne domače prodaje, se je primerna stopnja dobička, ki je temeljila na dobičku ene tajske družbe pri prodaji izdelkov enake splošne kategorije na notranjem trgu, uporabila za konstruiranje normalne vrednosti za dve družbi brez domače prodaje in za eno družbo, ki je v okviru običajnega poteka trgovine ustvarila manj kot 10 % domače prodaje, v skladu s členom 2(6)(c) osnovne uredbe.

(80)

Pet sodelujočih proizvajalcev izvoznikov je izvoz izvedlo neposredno neodvisnim strankam v Skupnosti. Izvozne cene so tako temeljile na cenah, ki so jih neodvisne stranke dejansko plačale ali jih plačujejo za zadevni izdelek v skladu s členom 2(8) osnovne uredbe.

(81)

Normalna vrednost in izvozne cene so se primerjale na podlagi franko tovarna, kot je opisano zgoraj, s prilagoditvami, kadar je to bilo primerno, v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe.

(82)

Stopnje dampinga, izražene kot odstotek uvozne cene CIF meja Skupnosti brez plačane dajatve, so naslednje:

(83)

Pri protidampinških preiskavah glede uvoza s poreklom iz LRK se normalna vrednost določi v skladu z odstavki 1 do 6 člena 2(7)(b) osnovne uredbe za tiste proizvajalce izvoznike, za katere je bilo ugotovljeno, da izpolnjujejo merila, določena v členu 2(7)(c). Na kratko in samo kot referenca so ta merila povzeta spodaj:

(84)

Od sodelujočih proizvajalcev izvoznikov v LRK, ki so se obravnavali za vzorčenje, jih je 108 zaprosilo za TGO v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe in v predvidenih rokih izpolnilo obrazec zahtevka za TGO za proizvajalce izvoznike. Samo tri družbe so zahtevale IO in delno izpolnile zahtevek za TGO, kot so bile naprošene. Za deset preučenih družb je Komisija poiskala vse informacije, za katere je menila, da so potrebne, in informacije, predložene v zahtevkih za TGO, preverila v prostorih zadevnih družb.

(85)

Ugotovljeno je bilo, da jih je od desetih preučenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov sedem dokazalo, da izpolnjujejo pet meril člena 2(7)(c) osnovne uredbe, in jim je treba odobriti TGO, medtem ko je bilo določeno, da se enemu proizvajalcu izvozniku TGO ne sme odobriti.

(86)

Za dva preostala preučena kitajska proizvajalca izvoznika in enega proizvajalca izvoznika, ki ni bil izbran v vzorec, je bilo ugotovljeno, da so predložili napačne in zavajajoče informacije v smislu člena 18 osnovne uredbe.

(87)

Dva proizvajalca izvoznika v svojih odgovorih na zahtevek za TGO in v izpolnjenih vprašalnikih v zvezi s protidampingom nista navedla, da sta med seboj povezana, eden od njiju je predložil ponarejene dokaze, s katerimi je želel delno prikriti obstoječo povezavo.

(88)

V zvezi s tem je treba opomniti, da je ustaljena praksa Komisije, da preuči, ali skupina povezanih družb kot celota izpolnjuje pogoje za TGO. To je potrebno v izogib, da bi skupina družb preusmerila prodajo preko ene od povezanih družb skupine z individualno stopnjo dajatve in statusom TGO v primeru uvedbe ukrepov. Zato morajo v primerih, ko je hčerinska ali druga povezana družba proizvajalec in/ali prodajalec zadevnega izdelka, vse tako povezane družbe prijaviti svojo medsebojno povezavo, da se zagotovi, da se določi za povezane družbe, v primeru uvedbe ukrepov, ena stopnja dampinga. Vse povezane družbe, vključene v proizvodnjo ali prodajo zadevnega izdelka, morajo tudi zagotoviti odgovor na zahtevek TGO, da se lahko preuči, ali izpolnjujejo tudi merila iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe. Vse povezane družbe bi morale izpolniti tudi vprašalnik.

(89)

V tem primeru pa so povezane družbe skušale prikriti svojo povezavo, čeprav je vsaka od družb posebej ravnala v skladu z obveznostmi in predložila zahtevek za TGO. Ker ta povezava ni bila razkrita, ena od dveh povezanih družb ni bila preučena skupaj z drugo, ki je bila izbrana v vzorec, kot bi bilo to običajno storjeno. Informacije, ki jih je prejela Komisija, torej niso omogočile ustrezne preiskave vseh povezanih družb v skupini. To je privedlo do tega, da ni mogoče ugotoviti, ali skupina kot celota izpolnjuje pogoje za TGO.

(90)

Kot taka sta bila tako preučen proizvajalec izvoznik in njegova povezana družba, proizvajalec, vključen v proizvodnjo in prodajo zadevnega izdelka, prijavljena kot nesodelujoča proizvajalca izvoznika.

(91)

Za preostalo družbo je bilo dokazano, da je v odgovorih na vprašalnik vede predložila napačne informacije v zvezi z izvozom in med preveritvenim obiskom ponaredila izvozne fakture, kot je opisano v uvodni izjavi 112. Ker je bila prijavljena kot nesodelujoči izvoznik, se je štelo, da določitev v zvezi z njenim zahtevkom za TGO ni bila pomembna, saj za to družbo v sedanjih okoliščinah ni bilo mogoče izračunati individualne stopnje.

(92)

Zadevnim proizvajalcem izvoznikom in industriji Skupnosti je bila dana možnost, da izrazijo pripombe na zgornje ugotovitve.

(93)

Kitajski proizvajalec izvoznik iz uvodne izjave 85 ni mogel dokazati, da izpolnjuje zgornja merila 1, 2 in 3, in se mu je zato TGO zavrnil. Preiskava te družbe in njenih povezanih družb je pokazala, da ta skupina vključuje dva proizvodna subjekta, eden je bila kitajska družba in drugi podružnica hongkonške matične družbe na Kitajskem. Družba ni mogla dokazati, da kitajska država ne vpliva na upravljanje te podružnice. Poleg tega obrtno dovoljenje kitajske družbe proizvajalke določa, da se mora izvoziti minimalni odstotek proizvodnje. Družba je trdila, da bi lahko od lokalnih organov dobila dovoljenje za prodajo na notranjem trgu, tj., dobila neomejeno obrtno dovoljenje. Vendar pa te trditve ni utemeljila in ni zaprosila za odpravo očitne omejitve na njenem obrtnem dovoljenju, niti ni spremenila svojega statuta, v katerem je bila vključena tudi izvozna zahteva. Zato je mogoče skleniti, da družba ni predložila zadostnih dokazov, da lahko prosto in prožno prodaja glede na tržne signale, kar bi vključevalo sposobnost prodaje na notranjem trgu. Ta omejitev izvira iz znatnega vmešavanja države, tj. obrtnega dovoljenja, ki omejuje področje dejavnosti družbe na izvozni trg.

(94)

To pomeni, da se je zahtevek družbe za individualno obravnavo („IO“) prav tako zavrnil, ker družba ni izpolnjevala meril, določenih v členu 9(5)(b), in sicer, da se izvozne cene in količine določajo prosto.

(95)

V zvezi z merilom 2 se glede na to, da podružnica hongkonške matične družbe deluje na podlagi dejansko realiziranih plačil, šteje, da njene evidence ne izpolnjujejo obračunskega načela v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi („MRS“). Poleg tega pomanjkanje razmejitve v poslovanju te podružnice od poslovanja druge proizvodne družbe vzbuja resne dvome o natančnosti evidenc obeh subjektov, zlasti glede stroškov. Zato se ne more šteti, da je izpolnjeno drugo merilo za TGO.

(96)

Kar zadeva pravice do rabe zemljišč in tovarniških objektov te podružnice, družba ni jasno prikazala, kako so bili kupljeni oziroma ali so predmet amortizacije. Zato se ne more šteti, da je izpolnjeno tretje merilo za TGO, glede na to, da družba ni dokazala, da ni nobenega izkrivljanja, ki bi se preneslo še iz sistema netržnega gospodarstva, glede pravic do rabe zemljišča in nakupa tovarniških objektov.

(97)

Drugi kitajski proizvajalec izvoznik je imel v svojem obrtnem dovoljenju in statutu določbo, ki je navajala, da je treba 100 % proizvodnje izvoziti. Za družbo kot tako je med OP veljala izvozna obveznost, Komisija pa je prvotno ugotovila, da družba ni mogla prosto sprejemati poslovnih odločitev glede na tržne signale, zato prvo merilo za TGO ni bilo izpolnjeno. Vendar pa je ta družba predložila dokaze, da so bile omejitve odpravljene marca 2006. Družba je svojo odločitev, da ne bo prodajala na notranjem trgu v obdobju do OP in med njim, utemeljila s predložitvijo dokaza, da je bila ta odločitev sprejeta izključno zaradi položaja družbe in njenih tržnih možnosti ter da se v to, kljub zahtevi glede izvoza v obrtnem dovoljenju, država dejansko ni vmešavala. Ker obrtno dovoljenje družbe ne vsebuje več zahteve glede izvoza in ker je družba utemeljila svoj zahtevek, da je bila očitna omejitev že zastarela, preden je bila odpravljena, družba izpolnjuje prvo merilo za TGO.

(98)

Kitajska vlada in številni izvozniki so trdili, da je Komisija sprejela le sklep o statusu TGO vzorčenih družb, skratka ni obravnavala zahtevke za TGO približno stotih nevzorčenih družb. Glede na njihove zahtevke je Komisija dolžna odločiti za vsako državo posebej glede na predložene zahtevke za TGO in ne glede na to, ali je določen izvoznik vključen v vzorec ali ne.

(99)

Najprej je treba opomniti, da se je Komisija v tem postopku soočila z neprimerljivo velikim številom sodelujočih izvoznikov, tj. več kot 100. Ob upoštevanju navedenega je morala Komisija zagotoviti, da se lahko preiskava izvede z razpoložljivimi viri v zakonitem časovnem obdobju in brez ogrožanja standardov za ocenjevanje zahtevkov za TGO.

(100)

Komisija meni, da obstoječa določba o vzorčenju (člen 17 osnovne uredbe) v celoti zajema stanje družb, ki zahtevajo TGO. Dejansko se izvoznikom zaradi narave vzorčenja zavrne individualno ocenjevanje tako v državah s tržnim gospodarstvom kot državah z gospodarstvom v tranziciji in se sklepi, sprejeti za vzorec, razširijo nanje.

(101)

Člen 17 osnovne uredbe določa splošno metodo za soočanje s situacijami, ko individualna preiskava zaradi velikega števila vključenih družb, tj. uporaba reprezentativnega vzorca, ni več mogoča. Ni razloga, zakaj se ta metoda ne more enakovredno uporabljati v primeru, ko veliko število vpletenih družb vključuje veliko število družb, ki zahtevajo TGO.

(102)

Dejansko je vprašanje, ali je vzorčena družba zaprosila in dobila TGO/IO ali ne, tehnične narave in pomembno le za metodologijo, s katero se določi stopnja dampinga. Vpliva le na podatke, uporabljene za izračun dampinga, ne glede na to, ali so uporabljeni lastni podatki družbe ali primerljive države. Kot v vsakem drugem primeru vzorčenja se določi tehtano povprečje vseh vzorčenih družb, ne glede na metodologijo, uporabljeno za izračun dampinga za posamezno družbo, ki je posledica ocene TGO/IO. TGO/IO torej ne smeta preprečiti uporabe normalnih tehnik vzorčenja.

(103)

Ključno načelo vzorčenja je usklajenost administrativnih nujnosti, da se omogoči pravočasna ocena zadev, v okviru obveznih rokov in na podlagi kolikor je mogoče razširjene individualne analize. Število zahtevkov za TGO v tem primeru je bilo tako veliko, da njihova individualna preučitev – kot je bilo včasih storjeno v drugih primerih – administrativno ni bila izvedljiva. Zato se je štelo za razumno, da se za vse nevzorčene družbe enako uporablja stopnja tehtanega povprečja, ki je rezultat vseh družb, izbranih v vzorec, v skladu z merilom, določenim v uvodni izjavi 17, ne da se razlikuje med družbami, ki jim je bil TGO/IO odobren ali ne.

(104)

Industrija Skupnosti je ugovarjala odobritvi TGO petim družbam, opisanim zgoraj.

(105)

Industrija Skupnosti je trdila, da je bila ena od družb, ki ji je bil odobren TGO, na splošno obravnavana kot državna družba in da je glede na to, da je bila do nedavnega ena od glavnih trgovskih skupin v lasti države, zelo verjetno, da bo deležna naklonjenosti s strani kitajske države in da bo država nanjo tudi vplivala. Industrija Skupnosti je prav tako opozorila, da ima prenos sredstev iz nekdanje družbe v lasti države na sedanjo družbo potencialni učinek prenosa. Komisija je preverila lastništvo in nadzorne strukture te družbe in ugotovila, da družbo od leta 2002 upravljajo zasebni vlagatelji, ki niso pod nadzorom države. Komisija je prav tako preučila prenos sredstev iz družbe v lasti države in je zadovoljna, da je do prenosa prišlo v tržnih razmerah. Predloženi niso bili nobeni dokazi, ki bi izpodbijali navedene ugotovitve. Industrija Skupnosti je prav tako trdila, da se družbi ne more odobriti TGO, ker je prejemala izvozno subvencijo. Vendar pa znesek in narava te subvencije ne zadostujeta, da se TGO zavrne.

(106)

V zvezi z drugo družbo, ki ji je bil odobren TGO, je industrija Skupnosti trdila, da bi ji bilo treba zavrniti tudi TGO, ker se njen izvoz proizvede z menjalnimi pogodbami („tolling arrangements“) z zgoraj navedeno družbo. Vendar ni glede na to, da je bilo ugotovljeno, da prva zgoraj omenjena družba izpolnjuje merila za TGO, nobenega razloga za sklepanje, da ta družba ne izpolnjuje meril zaradi menjalne pogodbe med obema družbama.

(107)

V zvezi s tretjo družbo, ki ji je bil odobren TGO, je industrija Skupnosti menila, da dejstvo, da mora družba še ustvariti dobiček, pomeni, da ne more poslovati v tržnih razmerah. Vendar pa je Komisija menila, da to ni nič neobičajnega v zagonski fazi in da je združljivo s tržnimi razmerami. Industrija Skupnosti je prav tako trdila, da je dejstvo, da je obrtno dovoljenje družbe med obdobjem preiskave vsebovalo minimalno izvozno zahtevo, nezdružljivo s prvim merilom za TGO. Vendar pa Komisija meni, da to med OP ni veljalo za dejansko omejitev. Prvič zato, ker je bila omejitev odpravljena v obrtnem dovoljenju za leto 2005, in drugič, ker je bil odstotek izvoza vedno znatno nad mejno vrednostjo, določeno v starem obrtnem dovoljenju, ki navaja, da je omejitev v obrtnem dovoljenju že bila zastarela. Ne nazadnje je industrija Skupnosti trdila, da revizorjeva pripomba glede vrednotenja surovin s strani te tretje družbe pomeni, da njene evidence niso zanesljive. Vendar pa Komisija meni, da dejstvo, da je revizor dal to pripombo in da je družba sprejela ukrepe za izboljšanje razmer, potrjuje, da se njene evidence neodvisno pregledujejo in so zanesljive.

(108)

V zvezi s četrto družbo, ki ji je bil odobren TGO, je industrija Skupnosti trdila, da je prihajalo do vmešavanja države v politiko zaposlovanja družbe, saj je lokalna uprava odobrila pogodbo o delu, ki se je uporabljala. Vendar pa se je ta odobritev nanašala na zgradbo vzorca pogodbe in ne na njene posebne pogoje. To pa se ni štelo za vmešavanje države.

(109)

Ne nazadnje je industrija Skupnosti oporekala odobritvi TGO peti družbi, katere statut je med OP vseboval določbo, da je treba celotno proizvodnjo izvoziti. Vendar pa je ta družba zadevni izdelek prodajala na kitajskem notranjem trgu pred OP in med njim. Leta 2005 je družba iz svojega statuta odpravila vse omejitve in v teh okoliščinah ni bilo nobenega razloga, da se TGO ne bi mogel odobriti.

(110)

Dva kitajska proizvajalca izvoznika, navedena v uvodnih izjavah 87 do 90, ki sta bila prijavljena kot nesodelujoča, sta nasprotovala sklepom služb Komisije, da jih je treba obravnavati kot nesodelujoče in jim zavrniti TGO. Vendar družbi nista zagotovili prepričljivih pojasnil ali prvin, ki bi zavrnile dokaze, ki so bile na voljo Komisiji in ki jih je zbrala med preveritvenimi obiski na kraju samem v prostorih ene od družb. Zato se je potrdilo, da jih je treba v tem postopku šteti za nesodelujoče proizvajalce in TGO jim je bil temu ustrezno zavrnjen.

(111)

Posvetovalo se je s svetovalnim odborom in neposredno vpletene stranke so bile o tem ustrezno obveščene. Glavne utemeljitve, ki so jih izrazili izvozniki in industrija Skupnosti, so bile obravnavane že zgoraj.

(112)

Komisija je prejela različne navedbe v zvezi z družbo, opisano v zadnjem delu uvodne izjave 86, ki je podvomila v veljavnost informacij, ki jih je Komisija dobila med preiskavo na kraju samem, v njihovem zahtevku za TGO in iz izpolnjenih vprašalnikov. Te navedbe so bile preverjene in dejansko je bilo ugotovljeno, da so bile verjetno izvozne fakture, predložene med preveritvijo na kraju samem, prirejene, da bi pokazale znatno višjo izvozno ceno.

(113)

Dokaz je bil predložen družbi, ki je nasprotovala stališču, da to zadostuje, da se za družbo šteje, kot da ne sodeluje v preiskavi v skladu s členom 18 osnovne uredbe. Vendar pa ni mogla pojasniti razlike med temi dokumenti in zato se je potrdilo, da se mora v tem postopku šteti za nesodelujočo družbo. Glede na naravo nesodelovanja, tj. predložitev napačnih informacij in ponareditev dokumentov, ter na čas razkritja navedenih dejstev, tj. proti koncu preiskave, je bilo treba informacije, ki jih je ta družba predložila, dejansko v celoti zavrniti, saj ni mogoče ovreči, da takšno vedenje enako vpliva na druge predložene informacije in dokumente.

(114)

Tri družbe od sedmih, ki jim je bil TGO odobren, so na splošno imele reprezentativno domačo prodajo. Vendar pa je bilo treba glede na pomanjkanje usklajenih domačih in izvoženih vrst normalno vrednost za te družbe konstruirati v skladu z zgoraj določeno metodologijo. Tudi za preostale štiri družbe brez reprezentativne domače prodaje je bilo treba normalno vrednost konstruirati v skladu z zgoraj določeno metodologijo.

(115)

Za tri družbe z reprezentativno domačo prodajo se je uporabil njihov dobiček, ustvarjen v okviru običajnega poteka trgovine, kakor tudi domači PSA-stroški na podlagi njihove domače prodaje.

(116)

Za štiri preostale družbe, ki jim je bil odobren TGO in niso imele reprezentativne domače prodaje, se je znesek za PSA-stroške določil na podlagi povprečnih PSA-stroškov treh družb z domačo prodajo.

(117)

Ker je samo en kitajski proizvajalec izvoznik, ki mu je bil TGO odobren, imel celotno dobičkonosno domačo prodajo podobnega izdelka, se je razumna stopnja dobička, ki je temeljila na dobičku te ene družbe, doseženega z domačo prodajo izdelkov enake splošne kategorije, uporabila za konstruiranje normalne vrednosti za štiri družbe brez domače prodaje v skladu s členom 2(6)(c) osnovne uredbe.

(118)

V skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe se v gospodarstvu v tranziciji normalna vrednost za proizvajalce izvoznike, ki jim TGO ni bil odobren, določi na podlagi cene ali konstruirane vrednosti v primerljivi državi.

(119)

V obvestilu o začetku so bile Združene države predlagane kot ustrezna primerljiva država za namen določitve normalne vrednosti za LRK. Komisija je vse zainteresirane stranke pozvala, da izrazijo svoje pripombe o tem.

(120)

Različne zainteresirane stranke so predložile pripombe in kot primerljivo državo predlagale Malezijo, Tajsko, Indonezijo ali Indijo. Informacije v zvezi s proizvajalci v Maleziji in na Tajskem so že bile na voljo zaradi njunega sodelovanja v tej preiskavi. Poleg tega se je vzpostavil stik z drugimi znanimi družbami v Združenih državah, Indoneziji in Indiji, da bi se ugotovilo, ali bi se navedene države lahko uporabile kot primerljive države. Samo ena družba v Združenih državah in dve družbi v Indiji so izrazile pripravljenost za sodelovanje, vendar pa ti proizvajalci niso poslali nobenih izpolnjenih vprašalnikov.

(121)

Zaradi nesodelovanja družb v drugih možnih primerljivih državah se je preučila primernost Malezije. Ugotovljeno je bilo, da ima Malezija reprezentativni notranji trg, na katerem se proizvajajo in prodajajo raznovrstne vrste zadevnega izdelka ter na katerem številni dobavitelji zagotavljajo zadostno raven konkurence. V preiskavi je bilo ugotovljeno, da so bistveno domačo prodajo v okviru običajnega poteka trgovine ustvarili trije sodelujoči vzorčeni proizvajalci izvozniki v Maleziji.

(122)

Po razkritju obvestila Komisije, v katerem je bila Malezija predlagana kot primerljiva država, je industrija Skupnosti trdila, da bi Komisija morala uporabiti ZDA kot primerljivo državo glede na majhen notranji trg v Maleziji in visoke veljavne uvozne dajatve v primerjavi z dajatvami v Združenih državah.

(123)

Ta utemeljitev se je zavrnila glede na znatno domačo prodajo zadevnega izdelka v Maleziji. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je bil uvoz iz držav ASEAN, ki je bil precejšen, navkljub visokim uvoznim dajatvam v Maleziji (30 %) upravičen do preferencialne stopnje (5 %), ki je bila v skladu z dajatvami v ZDA. Prav tako je treba opozoriti, da kljub najboljšim prizadevanjem Komisije ni bilo mogoče predvidevati nobenega sodelovanja od ameriškega proizvajalca zadevnega izdelka.

(124)

Zaradi nesodelovanja družb v ZDA, Indiji in Indoneziji ter ugotovitve o neobstoju dampinga v Maleziji se je sklenilo, da se za LRK kot primerljiva država uporabi Malezija.

(125)

V skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe se je normalna vrednost za sodelujočega proizvajalca izvoznika, ki mu TGO ni bil odobren, določila na podlagi preverjenih informacij, prejetih od proizvajalca v primerljivi državi, tj. na podlagi cen, ki so se dejansko plačale ali se plačujejo na notranjem trgu Malezije za vrste izdelkov, za katere je bilo ugotovljeno, da se prodajajo v okviru običajnega poteka trgovine, v skladu z zgoraj določeno metodologijo. Po potrebi so se navedene cene prilagodile, da se je zagotovila poštena primerjava s tistimi vrstami izdelkov, ki jih je zadevni kitajski proizvajalec izvozil v Skupnost.

(126)

Posledično se je normalna vrednost določila kot tehtana povprečna cena domače prodaje nepovezanim strankam sodelujočih proizvajalcev v Maleziji z reprezentativno domačo prodajo v okviru običajnega poteka trgovine.

(127)

Kitajski proizvajalci izvozniki so v Skupnost izvažali neposredno neodvisnim strankam ali prek povezanih trgovskih družb s sedežem v Hongkongu in Skupnosti. Izvozne cene so se določile z uporabo splošne metodologije, določene zgoraj. Za prodajo, usmerjeno prek povezanih prodajnih družb v Hongkongu, se je uporabila prilagoditev za provizije v skladu s členom 2(10)(i) osnovne uredbe, kjer se je pokazalo, da so te povezane prodajne družbe izpolnjevale naloge komisijonarjev. Znesek za provizijo je temeljil na PSA-stroških prodajne družbe, 3-odstotna stopnja dobička pa se je uporabila na podlagi informacij, ki so se zbrale od nepovezanih trgovcev v Hongkongu.

(128)

Normalna vrednost in izvozne cene so se primerjale na podlagi franko tovarna, kot je opisano zgoraj, s prilagoditvami, kadar je to bilo primerno, v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe.

(129)

En kitajski proizvajalec izvoznik je zahteval prilagoditev v skladu s členom 2(10)(d) osnovne uredbe, ki je ustrezala tržni vrednosti razlike v trgovinskih stopnjah med izvozom in določeno prodajo na notranjem trgu. Vendar pa se zneski, ki jih je zahtevala družba, ne morejo podpreti z ustrezno razliko v ravneh cen na notranjem trgu, zato se prilagoditev ni odobrila.

(130)

Stopnje dampinga, izražene kot odstotek uvozne cene CIF meja Skupnosti brez plačane dajatve, so naslednje:

(131)

Stopnja dampinga je bila izračunana za sodelujočo družbo v vzorcu, ki ji TGO ali IO nista bila odobrena, kot je prikazano zgoraj, za namen izračuna povprečne stopnje dampinga za celoten vzorec. Vendar, kot je opisano v uvodni izjavi 227, družba ne bo prejela individualne stopnje dajatve, ker ji TGO ali IO nista bila odobrena.

(132)

V Skupnosti zadevni izdelek proizvaja na stotine proizvajalcev. Industrija je zelo razdrobljena in vključuje predvsem mala in srednja podjetja.

(133)

Pri izračunavanju proizvodnje Skupnosti v OP se je kot izhodišče upoštevala ocenjena potrošnja v Skupnosti, kot je razloženo v uvodnih izjavah 158 in 159. Uvoz v Skupnost, kot ga je registriral Eurostat, se je odštel od podatka o potrošnji. Tako dobljeni podatek o proizvodnji se je po potrebi prilagodil na podlagi informacij, ki so jih predložila nacionalna združenja proizvajalcev. To količino so pozneje znižali za proizvodne količine družb, ki niso vključene v opredelitev industrije Skupnosti iz uvodne izjave 153. S tem izračunom so dobili skupno proizvodnjo Skupnosti v višini 1 175 000 ton.

(134)

Nekateri proizvajalci izvozniki, uvozniki in trgovci na drobno so trdili, da delež proizvodnje industrije Skupnosti ne dosega 25 % celotne proizvodnje Skupnosti in da bi bilo zato treba postopek zaključiti, saj primer ni dovolj podprt. To ugotovitev so utemeljevali s trditvijo AMI (3), večjega komercialnega ponudnika tržnih informacij, da ocenjena količina ekstrudirane polietilenske folije, ki se uporablja v proizvodnji podobnega izdelka, presega podatek o proizvodnji Skupnosti, uporabljen v oceni podpore.

(135)

AMI zagotavlja nekatere informacije o industriji polietilenske folije v naslednjih dveh poročilih, na kateri se sklicujejo nekatere stranke:

(136)

AMI je Komisiji na njeno prošnjo dovolil, da navede dele zgornjih poročil. Treba je pripomniti, da AMI v „obvestilu založnika“ k tema poročiloma navaja, da „ne sprejema nobene pravne odgovornosti za kakršne koli napake ali izpuste v navedenih informacijah, na glede na to, ali so takšne napake posledica malomarnosti, nesreče ali katerega koli drugega vzroka, in da ne sprejema nobene odgovornosti za ugled katerega koli omenjenega podjetja ali družbe“. Poleg tega je bilo dovoljenje za ponatis informacij iz zgornjih poročil izdano samo pod pogoji naslednje posebne navedbe: „[AMI] ne odgovarja za nobeno napačno razlago naših informacij s strani katerega koli stika iz dejavnosti, ki se je povezal s [Komisijo], ali dejansko razlago, ki jo Evropska komisija pripiše podatkom [AMI].“

(137)

Treba je tudi opozoriti, da AMI v zgornjih poročilih sicer zagotavlja nekatere informacije o industriji polietilenskih folij, vendar ne podaja nobene ocene o velikosti trga za preiskovani izdelek v Skupnosti kot takšni. Poročili AMI ocenjujeta, da se ekstrudirana polietilenska folija namenja za naslednje končne uporabe (4):

(138)

Poročili AMI (5) ne opredeljujeta natančnih metod za izračun podatkov o proizvodnji ali porabi surovin. V poročilih se ocenjuje, da se je leta 2004 v Evropi, kot je opredeljena v uvodni izjavi 139, za iztiskanje folije porabilo 7 699 000 ton polietilena. AMI se pri obravnavi proizvodnje sklicuje na proizvodne podatke, ki, kot je pokazala preiskava, običajno predstavljajo količino polietilena, ki se obdela v napravi za iztiskanje. Pri proizvodnji vreč in vrečk ta proizvodni podatek vsebuje tudi industrijske odpadke (odpadke pri obrezovanju, zagonu in drugo ekstrudirano folijo slabše kakovosti), ki se med postopkom učinkovito reciklira. Zato se te odpadne surovine, ki se reciklirajo, štejejo dvakratno, saj se določena količina na začetku nedotaknjene surovine iztisne več kot enkrat.

(139)

AMI izraža vse podatke o proizvodnji kot odstotek, ki predstavlja končno uporabo porabljenega polietilena za iztiskanje folije v Evropi. Poročilo geografsko pokriva Francijo, Nemčijo, Italijo, Združeno kraljestvo, Beneluks (Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg), Skandinavijo (Dansko, Finsko, Norveško in Švedsko), Španijo, preostalo zahodno Evropo (Avstrijo, Irsko, Grčijo, Portugalsko, Švico) in centralno Evropo (Poljsko, Madžarsko, Romunijo, Češko in Slovaško) (6). Poročilo med državami članicami ne pokriva Estonije, Latvije, Litve, Malte in Cipra, pokriva pa Švico, Norveško in Romunijo, ki ne sodijo v področje te preiskave.

(140)

Ker podatki AMI ne pokrivajo geografskega območja Skupnosti, je bilo najprej treba ugotoviti porabo polietilena za iztiskanje v Skupnosti. Tako sta dva dobavitelja polietilenske smole v Skupnosti sporočila, da je v letu 2004 poraba polietilenske smole za iztiskanje folije v Skupnosti segala od 6 100 000 do 6 500 000 ton. Spodnje količine so bile tako izračunane z uporabo tega obsega prodaje.

(141)

Stranke iz uvodne izjave 134 so trdile, da bi bilo treba v izdelek, ki se preiskuje, popolnoma ali delno vključiti kategorije (vi), (viii), (ix) in (x), navedene v zgornji uvodni izjavi 137.

(142)

Zdi se očitno, da se kategorija „nakupovalne vrečke“ prišteva med izdelke, ki se preiskujejo, zaradi njenih fizičnih lastnosti, ki predstavljajo 8,3 % (tj. od 506 300 do 539 500 ton) končne uporabe. Vendar je tudi verjetno, da del vreč za odpadke, ki skupaj predstavljajo 5,8 % (tj. od 353 800 do 377 000 ton) končne uporabe, ne sodi v to opredelitev, saj vrečke za odpadke verjetno vključujejo tudi vrečke debeline več kot 100 mikronov, zaradi česar je treba del te kategorije izključiti iz opredelitve.

(143)

Nekatere stranke so trdile, da za do 65 % kategorije, imenovane „folija na kolutu“ (ki predstavlja 15,3 % (7) skupne končne uporabe), velja opredelitev izdelka, ki se preiskuje. Treba je opomniti, da sam AMI v to kategorijo uvršča tudi uporabe, „kot so folije za perilo, higienska folija, ovitki iz tissue papirja in folije za zaščito površin“. Treba je opomniti, da so navedene končne uporabe opredeljene kot „folija“ in da potemtakem ne sodijo v kategorijo vreč in vrečk. Poleg tega so preverjanja na kraju samem, ki so se izvedla v teku preiskave v prostorih sedmih proizvodnih obratov petih proizvajalcev Skupnosti v dveh državah, pokazala, da se folija na kolutu, zunanje iztiskana, ni uporabljala za proizvodnjo podobnega izdelka. Poleg tega se na preveritvenih obiskih v prostorih 21 proizvajalcev izvoznikov v treh zadevnih državah ni potrdila ustreznost trditve, da se folija na kolutu, zunanje iztiskana, uporablja za proizvodnjo zadevnega proizvoda. Glede na zgornje navedbe je treba zavrniti utemeljitev, da je treba velik del kategorije „folija na kolutu“ vključiti v proizvodnjo podobnega izdelka v Skupnosti.

(144)

Nekatere stranke so tudi trdile, da je treba k podatkom o proizvodnji Skupnosti prišteti končno uporabo, opredeljeno kot „druge vrečke/vreče“, ki predstavljajo 11,9 % (8) skupne končne uporabe. Treba je opomniti, da te stranke niso količinsko utemeljile te zahteve. Ta kategorija je v podatkih o proizvodnji za posamezne države v priročniku AMI o polietilenski industriji v Evropi poimenovana „druge folije“ in na tej ravni ni opredeljena kot vreče ali vrečke. Sicer ni jasno, katere izdelke je AMI vključil v kategorijo „druge vreče in vrečke“, vendar je treba iz ocene izključiti vsaj vse tiste izdelke, ki ne ustrezajo opisu izdelka. Tako neka stranka trdi, da kategorija druge „vreče in vrečke“ vključuje tudi folijo, ki se uporablja za „embalažo FFS“ za hrano oziroma „embalažo izdelaj, napolni, zapri“ (form, fill and seal), kjer se vrečka izdela, napolni in zapre v enem postopku. Oprema FFS je navadno popolnoma avtomatizirana. Ta izdelek se ne prodaja kot vreče ali vrečke in niti izvoz tega izdelka se ne uvršča pod oznake KN 3923 21 00, 3923 29 10 in 3923 29 90. Ker so ocene zainteresiranih strank glede deleža izdelka, ki se preiskuje, v tej skupini segale od 15 % do 100 % in niso bile utemeljene, ni bilo mogoče natančno oceniti, kateri delež te skupine bi bilo treba vključiti v izdelek, ki se preiskuje. In ker tako ni bilo nobenih utemeljenih informacij glede tega, se je v ta izračun zdelo razumno vključiti 50 % kategorije tega izdelka. Tako dobljena proizvodnja v tej skupini bi tako segala od 363 000 do 387 000 ton.

(145)

Nekatere stranke so trdile, da naj bi se do milijon ton recikliranih surovin uporabilo za proizvodnjo podobnega izdelka. Glede na podatke AMI se bo približno milijon ton (9) predelanih surovin dejansko uporabilo za ekstruzijo polietilena. AMI ne določa natančno, v katere določene proizvodne kategorije je mogoče uvrstiti to uporabo. Poleg tega so preverjanja na kraju samem pokazala, da je na trgu dobava že uporabljenih recikliranih surovin zelo omejena, medtem ko se industrijski odpadki, ki nastanejo v proizvodnem postopku, učinkovito reciklirajo. Tako je treba opozoriti, da so industrijski odpadki, ki se uporabljajo kot nedotaknjene surovine, že vključeni v podatke o proizvodnji in da lahko kakršno koli vključevanje teh količin v proizvodnjo privede do dvojnega štetja. Preiskava je pokazala, da se že uporabljene reciklirane surovine uporabljajo predvsem v proizvodnji vreč za smeti. Nekatere stranke so trdile, da do 25 % surovin te kategorije podobnega izdelka predstavlja že uporabljene reciklirane surovine. Sodeč po podatkih, ki so jih posredovale zainteresirane stranke, bi to lahko dosegalo do 20 % proizvodnje teh vreč. Ker ta količina še ni vključena v oceno AMI o končni uporabi tega izdelka, je treba to količino prišteti k tej proizvodni oceni. Tako je bila količina odpadnih vreč ustrezno popravljena za 20 %, zaradi česar se je proizvodnja zadevnega izdelka povečala v obsegu od 88 000 do 94 000 ton.

(146)

Tako dobljena skupna proizvedena količina na podlagi dejavnikov, predstavljenih v uvodnih izjavah 135 do 145, sega od 1 311 000 do 1 398 000 ton izdelka, ki se preiskuje. Vendar ocena vključuje tudi vse vreče za odpadke in treba je opozoriti, da debelina nekaterih vreč za odpadke presega 100 mikronov, tako da ne sodijo v opredelitev izdelka. Zato je ta ocena proizvodnje nekoliko pretirana.

(147)

Da bi dobili proizvodnjo Skupnosti, je treba od zgornjih podatkov odšteti proizvodnjo družb, ki so izključene iz industrije Skupnosti in predstavljajo 119 000 ton proizvodnje. Proizvodnja Skupnosti tako znaša od 1 193 000 do 1 279 000 ton proizvodnje izdelka, ki se preiskuje. Ocena ob začetku postopka, da proizvodnja Skupnosti znaša 1 240 000 ton, se uvršča v območje tega izračuna in prag 25 % v podporo tej zadevi je izpolnjen do zgornje meje.

(148)

Zgornja analiza jasno kaže, da informacije, na katere so se sklicevale nekatere stranke, navedene v uvodni izjavi 134, niso take narave, da bi spodkopale oceno proizvodnje Skupnosti za izdelek, ki se preiskuje, iz uvodne izjave 150, ki jo je pripravila Komisija.

(149)

Glede na zgornje navedbe je treba argumente o prenizki podpori primera, ki so jih podale nekatere stranke, zavrniti.

(150)

Na začetni stopnji je akumulirana proizvodnja 29 proizvajalcev Skupnosti pritožnikov predstavljala 331 500 ton, tj. 26,7 % v primerjavi skupne proizvodnje Skupnosti 1 240 000 ton, izmerjenih na začetku postopka. Akumulirana proizvodnja proizvajalcev Skupnosti, ki nasprotujejo postopku, je dosegla manj kot polovico prej navedenega zneska podpore.

(151)

Poleg tega je treba opomniti, da je drugih 21 družb s celotno proizvodnjo 302 000 ton v začetni fazi podprlo pritožbo. Torej so skupno pritožbo podprli proizvajalci Skupnosti, ki predstavljajo več kot 50 % v primerjavi s celotno proizvodnjo Skupnosti v višini 1 240 000 ton.

(152)

Med preiskavo pet od proizvajalcev Skupnosti pritožnikov ni sodelovalo v preiskavi. Hkrati je sedem drugih proizvajalcev, ki podpirajo postopek, pri preiskavi sodelovalo.

(153)

Druge tri sodelujoče družbe so bile izključene iz opredelitve industrije Skupnosti, tako da se njihova proizvodnja ni štela v proizvodnjo industrije Skupnosti, saj je ena družba uvažala znatne količine od svojega povezanega izvoznika na Kitajskem, drugi dve družbi pa sta uvažali znatne količine v zvezi s svojo proizvodnjo iz zadevnih držav v Skupnost. Četrta družba, ki je nasprotovala postopku in ki ni sodelovala pri preiskavi kot proizvajalec Skupnosti, je bila tudi izključena iz opredelitve industrije Skupnosti, saj je imela povezanega proizvajalca izvoznika v eni od zadevnih držav in je uvažala znatne količine zadevnega izdelka v Skupnost v povezavi s svojo proizvodnjo v Skupnosti.

(154)

Nekatere stranke so trdile, da je bila družba, ki je nasprotovala postopku, British Polyethylene Industries plc („BPI“), izključena iz opredelitve industrije Skupnosti in s tem iz celotne proizvodnje Skupnosti, medtem ko je bila neka druga družba, ki je postopek podprla, Cedo Ltd., vključena, čeprav sta bili obe družbi v podobnem položaju, saj je njuna proizvodnja potekala tako v Skupnosti kot v zadevnih državah. Zato je treba opomniti, da sta bili obe družbi obravnavani enako in da sta bili obe izključeni iz razlogov, navedenih v uvodni izjavi 153.

(155)

Nekatere stranke so trdile, da je treba dva vzorčena proizvajalca Skupnosti izključiti iz opredelitve industrije Skupnosti, ker sta uvažala znatne količine zadevnega izdelka s poreklom iz LRK in Tajske. V zvezi s tem je treba najprej opomniti, da je dejansko dolgotrajna praksa, da se izključi proizvajalce Skupnosti uvoznike iz opredelitve industrije Skupnosti, če so ti zaščiteni pred dampingom ali imajo od njega koristi, ne izključi pa se jih, če se ugotovi, da so bili proizvajalci Skupnosti prisiljeni v začasen ali zelo omejen uvoz zaradi zelo znižanih cen na trgu Skupnosti. V tem primeru je skupen uvoz teh dveh družb v OP znašal 1 % oziroma 0,1 % njune celotne proizvodnje. Glede na majhne količine uvoza se lahko v smislu člena 4(1) osnovne uredbe proizvajalci Skupnosti štejejo kot del opredelitve industrije Skupnosti. Ta utemeljitev se je zato zavrnila.

(156)

Za 24 proizvajalcev pritožnikov Skupnosti in sedem drugih proizvajalcev, ki so sodelovali pri preiskavi, se torej šteje, da sestavljajo industrijo Skupnosti v smislu členov 4(1) in 5(4) osnovne uredbe. Na splošno predstavljajo te družbe 358 000 ton oziroma 31 % proizvodnje Skupnosti, izmerjene med preiskavo.

(157)

Poleg tega je še devet družb, ki predstavljajo 57 000 ton proizvodnje, izrazilo podporo preiskavi, vendar jim ni uspelo polno sodelovati pri njej, zato niso bile vključene v opredelitev industrije Skupnosti.

(158)

Navidezna potrošnja Skupnosti je bila ugotovljena na podlagi podatkov iz pritožbe, ki jo je vložil pritožnik. Podlaga so bile pritožnikove tržne informacije na različnih trgih in podatki, pridobljeni iz tržnih informacij, ki sta jih zagotovila dva trgovska zastopnika. Zbrane informacije o trgih v Belgiji, Franciji, Italiji, Luksemburgu, na Nizozemskem in v Španiji so se nato uporabile za ekstrapolacijo potrošnje Skupnosti na preostalih trgih.

(159)

Na podlagi zgornje analize se je potrošnja Skupnosti v vsem obravnavanem obdobju povečala za 6 % od začetka obravnavanega obdobja, tj. s 1 582 000 ton v letu 2001 na 1 674 000 ton v OP. Podrobnejši podatki, izraženi v tonah:

(160)

Komisija je preučila, ali je treba uvoz nekaterih vreč in vrečk iz plastičnih mas s poreklom iz zadevnih držav oceniti kumulativno v skladu s členom 3(4) osnovne uredbe. Ta člen določa, da se učinki uvoza iz ene ali več držav, ki je (so) sočasno predmet protidampinških preiskav, ocenijo kumulativno samo, če se ugotovi, da (a) je stopnja dampinga, ugotovljena za uvoz iz vsake od teh držav, večja od de minimis, kot ga opredeljuje člen 9(3) osnovne uredbe, in da obseg uvoza iz vsake od teh držav ni zanemarljiv; in da (b) kumulativna ocena učinkov uvoza ustreza konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki in konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki na eni strani in podobnimi izdelki Skupnosti na drugi strani.

(161)

Ker se je za Malezijo ugotovilo, da splošna stopnja dampinga ne dosega 2 %, tj., je pod de minimis, je bil uvoz iz Malezije izključen iz kumulativne ocene. Tako se je za stopnji dampinga, ugotovljeni v zvezi z uvozom s poreklom iz LRK in Tajske, ugotovilo, da presegata 2-odstotno raven de minimis, določeno v členu 9(3) osnovne uredbe. Ker je med OP uvoz iz LRK predstavljal 14,4-odstotni tržni delež, uvoz iz Tajske pa 4-odstotni tržni delež, količina uvoza iz LRK in Tajske ni zanemarljiva.

(162)

Glede konkurenčnih pogojev je preiskava pokazala, da so si izdelki, ki se uvažajo iz LRK in Tajske, po vseh bistvenih značilnostih podobni. Poleg tega so bile vreče in vrečke iz plastičnih mas, uvožene iz LRK in Tajske, zamenljive in so v obravnavanem obdobju prišle na trg Skupnosti po primerljivih prodajnih poteh in po podobnih prodajnih pogojih. Uvoz iz obeh držav je pokazal podobna cenovna gibanja in količine in obakrat je bila razvidna znatna stopnja nelojalnega nižanja cen. Poleg tega je treba opozoriti, da je bilo za uvoženi izdelek ugotovljeno, da je enak vrečam in vrečkam iz plastičnih mas, proizvedenim v Skupnosti, in da jim kot tak konkurira pod enakimi konkurenčnimi pogoji.

(163)

Glede na zgoraj povedano velja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji iz člena 3(4) osnovne uredbe in da je zato treba uvoz iz LRK in Tajske preučiti kumulativno.

(164)

Obseg dampinškega uvoza zadevnega izdelka s poreklom iz LRK in Tajske se je po podatkih Eurostata z okoli 219 000 ton leta 2001 v OP povečal na 307 000 ton, kar predstavlja 40-odstotno povečanje. Močno povečanje uvoza v obravnavanem obdobju je absorbiralo 96 % rasti potrošnje, ki se je pojavila na trgu Skupnosti v tem istem obdobju.

(165)

Celoten uvoz zadevnega izdelka je bil prijavljen pod oznako KN ex 3923 21 00 (vreče in vrečke iz polimerov etilena). Uvoz pod oznakama KN ex 3923 29 10 (vreče in vrečke iz polivinilklorida) in ex 3923 29 90 (vreče in vrečke iz drugih plastičnih mas) ni bil vključen v izračun, saj po razpoložljivih informacijah ne gre za proizvodnjo vreč in vrečk, kadar polietilen ne prevladuje po teži, zato trenutno ni nobenega uvoza zadevnega izdelka pod tema dvema oznakama KN.

(166)

V obravnavanem obdobju je dampinški uvoz s poreklom iz LRK in Tajske povečal svoj delež na trgu Skupnosti za 33 %, in sicer s 13,8 % leta 2001 na 18,3 % v OP.

(167)

Podatki o cenah, navedeni spodaj, izhajajo iz podatkov Eurostata na podlagi obsega uvoza, ugotovljenega z uporabo zgoraj opisane metodologije. Ti podatki so pokazali, da so med letom 2001 in OP povprečne cene CIF uvoza s poreklom iz LRK in Tajske padle za 14 %. Cene so dosegle najnižjo točko leta 2003 in so postopoma naraščale do OP. Vendar pa niso dosegle ravni cen iz leta 2001 in 2002 ter so ostale na nizki ravni.

(168)

Komisija je za ugotovitev nelojalnega nižanja cen zadevnega uvoza svojo analizo utemeljila na informacijah, ki so jih med preiskavo poslali vzorčeni proizvajalci izvozniki in vzorčeni proizvajalci Skupnosti. V tej analizi je primerjala dejanske cene CIF proizvajalcev izvoznikov po vrsti izdelka na ravni meja Skupnosti, prilagojene stroškom, nastalim po uvozu, z ustreznim tehtanim povprečjem prodajnih cen neodvisnim strankam industrije Skupnosti, prilagojenih ravni franko tovarna.

(169)

Ta primerjava je pokazala, da so se v OP na podlagi vrste izdelkov, kot je bilo opredeljeno v vprašalniku, in na podlagi tehtanega povprečja zadevni izdelki s poreklom iz zadevnih držav v Skupnost prodajali po cenah, ki so nelojalno znižale cene industrije Skupnosti, izražene kot odstotek slednjih med 4,1 % in 37,9 % za LRK in Tajsko.

(170)

V skladu s členom 3(5) osnovne uredbe je preiskava vpliva dampinškega uvoza na industrijo Skupnosti obsegala oceno vseh zadevnih ekonomskih faktorjev in kazalcev, ki so vplivali na položaj industrije Skupnosti v obravnavanem obdobju. Ta analiza je bila opravljena za vzorčene družbe, kot je navedeno zgoraj. Na tej podlagi se je uspešnost industrije, ki se je izmerila z dejavniki, kot so cene, plače, naložbe, dobički, donosnost naložb, denarni tok in zmožnost zbiranja kapitala, določila na podlagi informacij od vzorčenih družb. Vendar pa so te informacije, da se zagotovi popolna slika položaja industrije Skupnosti, za tiste kazalce, za katere so bile zanesljive informacije na voljo za industrijo Skupnosti kot celoto, navedene tudi spodaj. Zato so se dejavniki škode, kot so tržni delež, obseg prodaje, zaposlovanje, proizvodna zmogljivost, zaloge in proizvodnja, določili za celotno industrijo Skupnosti.

(171)

Proizvodna zmogljivost industrije Skupnosti se je v obravnavanem obdobju povečala za 66 000 ton ali za 17 %. V istem obdobju se je proizvodnja povečala samo za 9 %. Zato se je stopnja izkoriščenosti zmogljivosti industrije Skupnosti zmanjšala za 6 %.

(172)

Šest nevzorčenih proizvajalcev ni moglo predložiti skladnih informacij o svojih zalogah zaradi nezadostnih informacij, ki so jih zagotovili njihovi sistemi vodenja zalog v zvezi s podobnim izdelkom. Zato je bilo treba podatke o teh družbah izključiti iz analize zalog za obravnavano obdobje. Ta analiza je temeljila na informacijah, ki so jih poslali vzorčeni proizvajalci in 20 nevzorčenih proizvajalcev.

(173)

V OP so zaloge končnih izdelkov predstavljale okoli 8 % celotnega obsega proizvodnje industrije Skupnosti. Raven končnih zalog industrije Skupnosti se je najprej povečala za 11 % leta 2003 in nato leta 2004 zabeležila padec za 7 odstotnih točk, preden je v OP narasla za 20 odstotnih točk v primerjavi z letom 2001.

(174)

Obseg prodaje industrije Skupnosti se je v obravnavanem obdobju povečal za 10 %. Vrh je dosegel leta 2004, nato pa je v OP rahlo padel. Skupna sorazmerna rast je bila višja od rasti celotne potrošnje, ki je bila 6-odstotna.

(175)

Tržni delež industrije Skupnosti se je v obravnavanem obdobju povečal za 4 %. Po prvotni 5-odstotni rasti med letoma 2001 in 2002 je ostal nespremenjen do leta 2004, v OP pa je kazal rahel padec. Hkrati se je potrošnja Skupnosti v obravnavanem obdobju povečala za 6 %. Zato je lahko industrija Skupnosti izkoristila rast trga med letom 2001 in OP.

(176)

Stopnja zaposlenosti v industriji Skupnosti se je v obravnavanem obdobju zmanjšala za 1 %. V istem obdobju se je njena produktivnost, izmerjena kot proizvodnja na zaposleno osebo na leto, povečala za 10 %.

(177)

V obravnavanem obdobju so se celotni letni stroški dela na zaposlenega povečali za 7 %. Po 8-odstotni rasti med letoma 2001 in 2004 se je povprečna plača med letom 2004 in OP znižala za 1 %.

(178)

Povprečna neto prodajna cena vzorčenih proizvajalcev industrije Skupnosti se je v OP z 1,50 EUR na kg leta 2001 zmanjšala na 1,47 EUR na kg. Cene so se najprej leta 2002 znižale za 4 % in za dodatna 2 % leta 2003. Med letoma 2003 in 2004 so kazale rahlo 0,7-odstotno rast in so se v OP dodatno povečale za 3,5 %. To precej ustaljeno rast cen je treba obravnavati glede na razvoj cen surovin, ki so se precej povečale, tj. za 23 %.

(179)

V obravnavanem obdobju se je dobičkonosnost prodaje vzorčenih proizvajalcev industrije Skupnosti v Skupnosti nepovezanim strankam zmanjšala za 82 %. V letih 2001 in 2002 pa je vzorčena industrija Skupnosti še vedno dosegla trajnostno raven dobičkonosnosti. Vendar pa je dobičkonosnost med letom 2002 in OP kazala stalno močno padanje, saj je v obdobju preiskave dosegla le 1,1 %, medtem ko je več vzorčenih družb zabeležilo izgube.

(180)

Letne naložbe industrije Skupnosti v proizvodnjo podobnega izdelka so se v obravnavanem obdobju zmanjšale za 30 % s približno 16 milijonov EUR na manj kot 12 milijonov EUR.

(181)

Donosnost naložb vzorčenih proizvajalcev industrije Skupnosti, ki svoj rezultat pred obdavčitvijo izraža kot odstotek povprečne začetne in končne neto knjigovodske vrednosti sredstev, uporabljenih v proizvodnji podobnega izdelka, se je občutno zmanjšala zaradi padajoče dobičkonosnosti. Medtem ko je donosnost naložb ostala nespremenjena med letoma 2001 in 2002, je nato v OP močno padla na 6 %, kar predstavlja skupni 84-odstotni padec med letom 2001 in OP.

(182)

Vzorčeni proizvajalci industrije Skupnosti so v obravnavanem obdobju zabeležili prebitek denarnih pritokov pri poslovanju. Vendar je prebitek denarnih pritokov, ko je bil izražen kot odstotek prometa, kazal občutni padec, izražen v odstotkih, zlasti med OP, v skladu z zmanjšanjem dobičkonosnosti.

(183)

Velik del industrije Skupnosti sestavljajo mala ali srednja podjetja. Zato je bila zmožnost industrije Skupnosti za zbiranje kapitala v obravnavanem obdobju delno zmanjšana, zlasti v zadnjem delu obdobja, ko je bila dobičkonosnost izjemno nizka.

(184)

Industrija Skupnosti ni bila v položaju, ko bi morala okrevati od učinkov preteklega škodljivega dampinga ali subvencioniranja.

(185)

Vpliv višine dejanske stopnje dampinga na industrijo Skupnosti je glede na obseg in cene uvoza iz LRK in Tajske precejšen.

(186)

Preučitev zgoraj navedenih dejavnikov kaže, da se je med letom 2001 in OP dampinški izvoz močno povečal z vidika obsega in tržnega deleža. Njegov obseg se je namreč v obravnavanem obdobju povečal za 40 % in v OP dosegel 18,3-odstotni tržni delež. Treba je opozoriti, da je v uvoz v OP znašal okoli 57 % celotnega uvoza zadevnega izdelka v Skupnost. Poleg tega so bile v OP prodajne cene industrije Skupnosti zaradi uvoznih cen zadevnega izdelka znatno nelojalno znižane (s 4,1 % na 37,9 %). Zato so se cene industrije Skupnosti znižale in so skoraj dosegle prag dobička.

(187)

V obravnavanem obdobju je bilo mogoče ugotoviti poslabšanje položaja industrije Skupnosti. Industrija Skupnosti je utrpela močan padec za 5,2 odstotne točke v dobičkonosnosti in v OP skoraj dosegla prag dobička. Njena donosnost naložb se je hkrati zmanjšala za 31 odstotnih točk, prišlo pa je tudi do znatnega, 69-odstotnega padca njenega denarnega toka. Poleg tega se je njena izkoriščenost zmogljivosti zmanjšala za 5 %, njene prodajne cene so padle za 2 %, zaposlenost se je zmanjšala za 1 %, končne zaloge so se povečale za 20 %, njene naložbe so se zmanjšale za 30 %, njena zmožnost zbiranja kapitala pa se je postopoma poslabšala.

(188)

Proizvodna zmogljivost industrije Skupnosti se je v obravnavanem obdobju nekoliko povečala. Vendar je treba to obravnavati v okviru celotne proizvodnje Skupnosti, ki jo je prizadelo zaprtje številnih družb, katerih proizvodna zmogljivost je bila večja od 140 000 ton. Industrija Skupnosti je svojo zmogljivost povečala z nakupom proizvodnih sredstev od družb, ki so bile zaprte.

(189)

Glede na zgoraj navedeno se sklene, da je industrija Skupnosti v slabem gospodarskem in finančnem položaju in je utrpela znatno škodo v smislu člena 3(5) osnovne uredbe.

(190)

V skladu s členom 3(6) in 3(7) osnovne uredbe je Komisija preučila, ali je dampinški uvoz s poreklom iz Tajske in LRK povzročil škodo industriji Skupnosti v obsegu, ki ga je mogoče šteti za znatnega. Poleg dampinškega uvoza so se preučili tudi drugi znani dejavniki, ki bi lahko hkrati povzročili škodo industriji Skupnosti, s čimer bi zagotovili, da se morebitna škoda, ki so jo povzročili ti drugi dejavniki, ne bi pripisala dampinškemu uvozu.

(191)

Med 2001 in OP se je obseg dampinškega uvoza s poreklom iz LRK in Tajske povečal za 40 %. Tržni delež tega uvoza se je hkrati povečal s 13,8 % v letu 2001 na 18,3 % v OP. Uvozne cene iz teh držav so se v obravnavanem obdobju bistveno zmanjšale in v OP nelojalno znižale cene industrije Skupnosti med 4,1 % in 37,9 %.

(192)

To nelojalno nižanje cen v povprečju izhaja iz oblikovanja cen, ki ne pokrije vseh stroškov v komercializacijski verigi.

(193)

Znatno povečanje obsega uvoza po zelo nizkih in dampinških cenah ter njegovo povečanje v tržnem deležu v obravnavanem obdobju sta sovpadala s poslabšanjem položaja industrije Skupnosti v istem obdobju, zlasti z vidika dobičkonosnosti, prodajnih cen, končnih zalog, naložb, izkoriščenosti zmogljivosti, denarnega toka, zmožnosti zbiranja kapitala in donosnosti naložb.

(194)

Zato se sklene, da je pritisk s strani zadevnega uvoza igral odločilno vlogo pri škodljivem položaju industrije Skupnosti.

(195)

Kar zadeva obseg prodaje drugih proizvajalcev Skupnosti, se je ta med letom 2001 in OP znižal za 7,1 % z vidika obsega in za 7,8 % z vidika tržnega deleža v istem obdobju. Nič od ugotovljenega ni pokazalo, da so cene drugih proizvajalcev Skupnosti nižje od cen sodelujoče industrije Skupnosti ali da je njen splošni položaj različen. Zato se sklene, da izdelki, ki so jih proizvedli in prodali drugi proizvajalci Skupnosti, niso prispevali k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti.

(196)

Glede na informacije, pridobljene od Eurostata, se je obseg uvoza s poreklom iz drugih tretjih držav (npr. Malezije, Turčije, Indije in Indonezije) v obravnavanem obdobju povečal za 22 % in dosegel v OP stopnjo približno v višini 231 000 ton. To ustreza 13,8-odstotnemu tržnemu deležu. V istem obdobju so se cene tega uvoza znižale za 11 % (z 1,66 EUR/kg leta 2001 na 1,48 EUR/kg v OP). Vendar je treba opozoriti, da je bila v OP povprečna cena tega uvoza višja od cene uvoza s poreklom iz LRK in Tajske in celo rahlo višja od cen industrije Skupnosti. Zato se sklene, da uvoz iz drugih tretjih držav ni znatno prispeval k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti.

(197)

Nekatere stranke so trdile, da je cena polietilena v Aziji tradicionalno nižja od njegove cene v EU. Vendar razvoj cen polietilena kaže, da so cene surovin v Aziji v obravnavanem obdobju nihale pod in nad ustreznimi evropskimi cenami. Na podlagi podatkov, ki so jih predložile te stranke v zvezi z razmerami v LRK, se je povprečna razlika v ceni surovin v LRK v primerjavi z EU zmanjšala z 20,3 % na 12,3 % med letoma 2001 in 2004, hkrati pa je povprečna razlika v ceni končnih izdelkov narasla z 0,7 % na 14,8 %. Ker mora razvoj cen surovin pripeljati do zmanjšanja razlike v ceni končnega izdelka in ne do povečanja te razlike v ceni, je preiskava pokazala, da ne obstaja logična povezava med razvojem cene surovin in cene končnih izdelkov, ki so se izvažali v Skupnost. Nasprotno, industrija Skupnosti je bila leta 2001 v razmeroma dobrem stanju, čeprav je bila razlika v ceni tedaj najvišja, škodljiv položaj pa se je pojavil leta 2004 in v OP, ko je bila razlika v ceni precej manjša. Zato je treba skleniti, da razlike v cenah surovin ni mogoče šteti za dejavnik, ki je znatno prispeval k znatni škodi industrije Skupnosti.

(198)

Nekatere stranke so tudi trdile, da škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, ni povzročil dampinški uvoz, temveč zvišanje cen polietilena med obravnavanim obdobjem v Skupnosti. V ta namen je treba opozoriti, da so cene polietilena v obravnavanem obdobju v povprečju dejansko narasle. Vendar industrija Skupnosti ni mogla ustrezno povečati svojih zadevnih prodajnih cen. To nefleksibilnost cen je povzročil hkraten pojav dampinškega uvoza s poreklom iz LRK in Tajske po cenah, ki so znatno nelojalno znižale cene industrije Skupnosti in v povprečju niso pokrile niti proizvodnih stroškov v LRK in na Tajskem. Glede na te okoliščine je treba skleniti, da je bila industrija Skupnosti izpostavljena hudemu cenovnemu pritisku zaradi tega dampinškega uvoza in zato ni imela možnosti poravnati zvišanja cen surovin z ustreznim zvišanjem svojih prodajnih cen.

(199)

Nazadnje je treba spomniti, da se mora v okviru preiskave vzročne povezave preučiti, ali je dampinški uvoz (z vidika cen in obsega) povzročil znatno škodo industriji Skupnosti ali če so to znatno škodo povzročili drugi dejavniki. V zvezi s tem in kar zadeva cene, se člen 3(6) osnovne uredbe nanaša na dokazovanje, da raven cen dampinškega uvoza povzroča škodo. Zato se nanaša zgolj na razliko med ravnmi cen dampinškega uvoza in ravnmi cen industrije Skupnosti. Tako ne obstaja nobena zahteva po analizi dejavnikov, ki vplivajo na raven uvoznih cen, kot so na primer raven stroškov dela, raven cen surovin ali raven PSA-stroškov.

(200)

Zgoraj navedeno potrjuje tudi besedilo člena 3(7) osnovne uredbe, ki se nanaša na druge znane dejavnike razen dampinškega uvoza. Seznam drugih znanih dejavnikov iz tega člena se dejansko ne sklicuje na noben dejavnik, ki vpliva na raven cen dampinškega uvoza. Skratka, če je izvoz dampinški in tudi če je imel koristi od ugodnega razvoja cen surovin, je težko razumeti, kako bi lahko bil ugoden razvoj takih stroškovnih cen še en dejavnik, ki povzroča škodo.

(201)

Tako analiza dejavnikov, ki vplivajo na raven cen dampinškega uvoza, ne glede na to, ali gre za razlike v ceni surovin ali česa drugega, ne more biti odločilna in bi presegla zahteve osnovne uredbe. Na isti podlagi se zavrnejo tudi utemeljitve glede cen surovin.

(202)

Škodljiv položaj industrije Skupnosti je sovpadal z močnim povečanjem uvoza iz LRK in Tajske in znatnim nelojalnim znižanjem cen tega uvoza.

(203)

Kar zadeva uvoz iz drugih tretjih držav, se zaradi njegovega manjšega tržnega deleža v OP v primerjavi z zadevnim uvozom, še zlasti pa zaradi njegove višje povprečne cene od cene zadevnega uvoza v OP, še pomembneje, njegove višje cene od cene industrije Skupnosti, sklene, da ni mogoče, da je učinek teh drugih dejavnikov znatno prispeval k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti. Poleg tega je bil učinek razlike v ceni surovin v Skupnosti in zadevnih državah na negativen razvoj industrije Skupnosti z vidika dobičkonosnosti, uspešnosti in zmanjšanja tržnega deleža zanemarljiv in bi moral dejansko pozitivno prispevati k položaju industrije Skupnosti.

(204)

Zainteresirane stranke niso v teku preiskave navedle nobenih drugih dejavnikov, ki bi lahko hkrati povzročili škodo industriji Skupnosti.

(205)

Glede na zgornjo analizo, ki je ustrezno razlikovala in ločila učinke vseh znanih dejavnikov na položaj industrije Skupnosti zaradi škodljivih učinkov dampinškega uvoza, je preiskava potrdila, da ti drugi dejavniki kot taki ne spremenijo dejstva, da je treba ocenjeno škodo pripisati dampinškemu uvozu.

(206)

Zato se sklene, da je dampinški uvoz s poreklom iz LRK in Tajske povzročil znatno škodo industriji Skupnosti v smislu člena 3(6) osnovne uredbe.

(207)

V skladu s členom 21 osnovne uredbe se je preučilo, ali kljub sklepu o škodljivem dampingu obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da sprejetje ukrepov v tem primeru ni v interesu Skupnosti. Obravnavalo se je vpliv možnih ukrepov za vse stranke, vključene v ta postopek, in posledice nesprejetja ukrepov.

(208)

Pričakuje se, da bo uvedba ukrepov preprečila nadaljnja izkrivljanja in ponovno vzpostavila pošteno konkurenco na trgu. Industrija Skupnosti je konkurenčna in trdna, kar dokazuje njen položaj leta 2001, ko je bila v razmeroma dobrem stanju kljub hudi svetovni konkurenci. Uvedba ukrepov ji mora omogočiti povečanje tržnega deleža in njenih prodajnih cen ter da bo dosegla razumne ravni dobička, ki so potrebne za izboljšanje finančnega položaja industrije. To ji bo tudi omogočilo, da nadaljuje vlaganja v svoje proizvodne zmogljivosti, kar bo zagotovilo tudi preživetje industrije Skupnosti.

(209)

Na drugi strani, če se protidampinški ukrepi ne uvedejo, se bo slabšanje že tako slabega položaja industrije Skupnosti po vsej verjetnosti nadaljevalo. Industrija Skupnosti ne bi bila sposobna izvesti potrebne naložbe za učinkovito tekmovanje z dampinškim uvozom iz zadevnih tretjih držav. To bi nekatera podjetja prisililo, da opustijo proizvodnjo in odpustijo zaposlene v bližnji prihodnosti. Ogroženih bi bilo 3 300 neposrednih delovnih mest v sodelujoči industriji Skupnosti. Skupna proizvodnja vreč in vrečk Skupnosti vključuje približno 12 000 delovnih mest, predvsem v malih in srednjih podjetjih. Z zaprtjem proizvodnje Skupnosti bi Skupnost postala bolj odvisna od dobaviteljev zunaj Skupnosti.

(210)

V skladu s tem se sklene, da bi uvedba protidampinških ukrepov omogočila industriji Skupnosti, da si opomore od učinkov utrpelega škodljivega dampinga in je zato v interesu industrije Skupnosti.

(211)

Komisija je poslala vprašalnike štirim vzorčenim uvoznikom/trgovcem, ki so predstavljali 9 % celotne prodaje uvoza iz zadevnih držav. Vendar sta vprašalnik izpolnila samo dva uvoznika/trgovca, ki sta predstavljala 3 % celotnega uvoza iz zadevnih držav. Sodelujoči nepovezani uvozniki so trdili, da bi se ob uvedbi ukrepov prodajna cena zadevnega izdelka zvišala, da bi morali potrošniki za zadevni izdelek plačati več in da bi se tako učinek dajatve prenesel na potrošnike. V zvezi s tem bi zato nastal omejen negativen vpliv na nepovezane uvoznike.

(212)

Zadevni izdelek veliko distribuirajo prodajalci na drobno. Nekatere vrste izdelka, kot so vrečke za špecerijo in nosilne vrečke, se brezplačno delijo posameznim potrošnikom v nekaterih državah Skupnosti, medtem ko so nekatere druge vrste, kot so zamrzovalne vrečke, vrečke za plenice in vrečke za koše za smeti, potrošnikom prodajajo. Treba je opozoriti, da se trenutno potrošnikom ne zaračunavajo nosilne vrečke za enkratno uporabo v nekaterih državah članicah, na primer v Združenem kraljestvu.

(213)

Preiskava je pokazala, da so trditve v zvezi s finančnim vplivom protidampinške dajatve na različne gospodarske subjekte, zlasti v sektorju trgovine na drobno, bistveno pretirane. Nekateri trgovci na drobno so poudarili, da bi 10-odstotna dajatev povzročila dodatne stroške v višini 220 milijonov EUR letno samo v sektorju trgovine na drobno. Na podlagi preiskave in dejstva, da je celotna carinska vrednost zadevnega uvoza približno 375 milijonov EUR, bi bil največji učinek povprečne 10-odstotne dajatve 38 milijonov EUR letno po celotni Skupnosti. Poleg tega so glede na dva izpolnjena vprašalnika, ki sta jih predložila prodajalca na drobno, povprečni nakupi zadevnega izdelka znašali manj kot 0,1 % prometa teh trgovcev. Zato bi učinek protidampinške dajatve v višini zgoraj navedene stopnje prispeval le k zanemarljivemu povečanju njihovih stroškov. Poleg tega bi se del tega dodatnega stroška porazdelil po različnih ravneh dobavne verige. Utemeljitev teh prodajalcev na drobno se je zato zavrnil.

(214)

Isti prodajalci na drobno so tudi trdili, da industrija ES ne dobavlja nekaterih vrst zadevnega izdelka in da industrija ES nima zmogljivosti za zadostitev povpraševanja Skupnosti kot celote. V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da v zvezi z dobavo vreč in vrečk uvedba protidampinških ukrepov ne bi zaustavila dobave izdelka iz zadevnih držav, temveč bi zgolj ponovno vzpostavila enotne pogoje delovanja na trgu. Uvoz vreč in vrečk bo še naprej zadovoljeval določen del ponudbe na trgu Skupnosti. Poleg tega ima industrija Skupnosti proizvodne zmogljivosti, ki lahko zadovoljijo katero koli povečanje povpraševanja. V vsakem primeru ostaja možna tudi nadaljnja dobava vseh vrst vreč in vrečk iz plastičnih mas iz tretjih držav, za katere ne veljajo ukrepi. Te utemeljitve so se zato zavrnile.

(215)

Neko združenje, ki je predstavljalo prodajalce na drobno, ki pridobivajo sredstva za dobrodelne namene, je trdilo, da bi vsaka dajatev nesorazmerno škodovala njihovim dejavnostim zbiranja prispevkov, saj so kupovali vrečke, ki so bile razdeljene njihovim strankam brezplačno. Dejali so tudi, da bi bile prizadete tudi vrečke za zbiranje recikliranih predmetov za dobrodelne namene, če bi se uvedla protidampinška dajatev. V zvezi s tem je treba opozoriti, da tovrstno zbiranje prispevkov, četudi v dobrodelne namene, poteka na komercialni podlagi. Zato zanj veljajo ista tveganja kot za katero koli drugo komercialno dejavnost in ga je treba obravnavati na isti podlagi. Učinek dajatve glede teh prodajalcev na drobno se ne bi bistveno razlikoval od učinka glede drugih trgovcev. Ta utemeljitev se je zato zavrnila.

(216)

Nobeno združenje potrošnikov se ni javilo v roku, določenem v obvestilu o začetku.

(217)

Nekateri uvozniki so trdili, da bi uvedba protidampinških ukrepov povzročila zvišanje cen, ki se zaračunajo končnemu potrošniku, saj bi se raven prodajnih cen prilagodila v skladu z dajatvami.

(218)

Vendar pa, kot je bilo že navedeno zgoraj, nekateri prodajalci na drobno brezplačno delijo dele izdelka svojim strankam. Razen če ti prodajalci na drobno ne spremenijo svoje dobro uveljavljene politike, potrošniki ne bodo občutili učinka protidampinškega ukrepa, uvedenega v teh primerih.

(219)

Povprečna 10-odstotna dajatev bi zvišala ceno vsake uvožene vrečke v povprečju za 0,086 centa in ceno vsake prodane vrečke v Skupnosti za 0,016 centa (ob predpostavki, da je hipotetična teža 7 g na vrečko). To zvišanje je zanemarljivo, tudi če bi ga krili samo potrošniki. Dejansko bo učinek dajatve, ki ga bodo krili potrošniki, celo manjši, saj bo ta strošek porazdeljen po različnih ravneh dobavne verige.

(220)

Kar zadeva učinke možnih ukrepov glede konkurence v Skupnosti, bodo zadevni proizvajalci izvozniki lahko še naprej prodajali določene vreče in vrečke iz plastičnih mas, saj je njihov položaj na trgu trden. To bo skupaj z velikim številom proizvajalcev v Skupnosti in uvozom iz drugih tretjih držav zagotovilo, da bodo uporabniki in prodajalci na drobno še naprej imeli široko izbiro različnih dobaviteljev podobnih izdelkov po primernih cenah.

(221)

Tako bo na trgu veliko število akterjev, ki bodo sposobni zadostiti povpraševanju. Na podlagi zgoraj navedenega se torej sklene, da bo konkurenca po vsej verjetnosti ostala močna tudi po uvedbi protidampinških ukrepov.

(222)

Uvedba ukrepov glede uvoza nekaterih vreč in vrečk iz plastičnih mas s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajske bi bila v jasnem interesu industrije Skupnosti. Industriji Skupnosti bo omogočila, da še naprej raste in si opomore od škode, ki jo je povzročil dampinški uvoz. Če pa se ukrepi ne bodo uvedli, obstaja verjetnost, da bo proizvodnja Skupnosti še naprej nazadovala in bo več gospodarskih subjektov prenehalo poslovati. Poleg tega uvozniki in prodajalci na drobno ne bodo bistveno prizadeti, saj bodo vreče in vrečke po pošteni ceni še vedno na voljo na trgu, vključno z uvozom iz drugih tretjih držav.

(223)

Glede na zgoraj navedeno se sklene, da ne obstajajo utemeljeni razlogi za to, da se ne uvedejo protidampinške dajatve za uvoz nekaterih vreč in vrečk iz plastičnih mas s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajske.

(224)

Glede na ugotovitve o dampingu, škodo, ki iz njega izvira, in interes Skupnosti ter v skladu s členom 9(4) osnovne uredbe je treba uvesti dokončne protidampinške ukrepe za uvoz s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajske, da se prepreči nastanek dodatne škode industriji Skupnosti z dampinškim uvozom.

(225)

Ukrepe je treba uvesti na ravni, ki bo zadostovala, da se odpravi škoda, ki jo povzroča ta uvoz, ne da bi se presegla ugotovljena stopnja dampinga. Pri izračunu višine dajatve, potrebne za odpravo učinkov škodljivega dampinga, se je štelo, da morajo ukrepi industriji Skupnosti omogočiti, da pokrije svoje proizvodne stroške in doseže skupni dobiček pred obdavčitvijo, ki bi ga industrija te vrste lahko v normalnih konkurenčnih pogojih, to pomeni brez dampinškega uvoza, razumno dosegla v sektorju pri prodaji podobnega izdelka v Skupnosti. Stopnja dobička pred obdavčitvijo, uporabljana za ta izračun, je bila 6 % prometa od prodaje podobnega izdelka, kar predstavlja zdravo raven dobička, ki se lahko pripiše industriji v normalnih konkurenčnih pogojih in ki jo je industrija dosegla pred pojavom dampinškega uvoza.

(226)

Stopnje protidampinških dajatev za posamično družbo, opredeljene v tej uredbi, so bile določene na podlagi ugotovitev sedanje preiskave. Zato odražajo stanje, kakršno je bilo ugotovljeno za te družbe med to preiskavo. Te stopnje dajatve veljajo tako izključno za uvoz izdelkov s poreklom iz zadevnih držav in ki jih proizvedejo družbe ter tako poimensko navedene pravne osebe.

(227)

Ker sta bila enemu kitajskemu proizvajalcu izvozniku TGO in IO zavrnjena, ta družba ne sme prejeti individualne stopnje protidampinške dajatve, čeprav je bila izračunana stopnja dampinga, kot je razloženo v uvodni izjavi 131. Za uvoz izdelkov, ki jih je proizvedla ta družba, sodelujoči proizvajalec izvoznik, mora veljati povprečna stopnja dajatve, določena za sodelujoče izvoznike, ki niso bili izbrani kot del vzorcev, kot je opisano v uvodni izjavi 228.

(228)

Stopnje dajatve za sodelujoče izvoznike, ki niso bili izbrani kot del vzorcev, so za vsako državo tehtano povprečje ugotovljenih stopenj dampinga za vzorčene družbe, kot je to navedeno v uvodni izjavi 54. Uvoženi izdelki, ki jih proizvede katera koli druga družba, ki v izvedbenem delu te uredbe ali v prilogah k tej uredbi ni poimensko navedena, vključno s subjekti, povezanimi s posebej navedenimi subjekti, ne morejo biti upravičeni do teh stopenj in zanje velja stopnja dajatve, ki se uporablja za „vse druge družbe“.

(229)

Vsak zahtevek za uporabo teh individualnih stopenj protidampinških dajatev (npr. zaradi spremembe imena družbe ali zaradi ustanovitve novih proizvodnih ali prodajnih obratov) je treba takoj vložiti pri Komisiji, skupaj z vsemi potrebnimi informacijami, zlasti o vsaki spremembi dejavnosti družbe na področju proizvodnje ter domače in izvozne prodaje, povezani s to spremembo imena ali spremembo proizvodnih in prodajnih obratov. Po potrebi bo Uredba ustrezno spremenjena s posodobitvijo seznama družb, za katere veljajo individualne dajatve. V skladu s členom 11(4) osnovne uredbe se v tem postopku pregled zaradi novega izvoznika za določitev individualnih stopenj dampinga ni mogel začeti, saj je bilo vzorčenje uporabljeno za proizvajalce izvoznike v LRK, Maleziji in na Tajskem. Za zagotovitev enake obravnave novih proizvajalcev izvoznikov in sodelujočih družb, ki niso bile vključene v vzorce, pa se šteje, da je treba predvideti določbo za uvedbo dajatve, ki se uporablja za slednje družbe, za vse proizvajalce izvoznike, ki lahko dokažejo, da so upravičeni do pregleda v skladu s členom 11(4) osnovne uredbe.

(230)

Vsak zahtevek, v katerem se zahteva, da se nov proizvajalec izvoznik v LRK ali na Tajskem doda na sezname, navedene v Prilogi I ali II k Uredbi, je treba nemudoma poslati Komisiji, skupaj z vsemi ustreznimi informacijami, zlasti dokaze, da zadevna družba izpolnjuje tri merila, določena v členu 2 Uredbe. Po potrebi bo Uredba ustrezno spremenjena z dopolnitvijo seznama družb v Prilogi I ali II, za katere velja povprečna dajatev vzorca.

(231)

Glede na zgoraj navedene ugotovitve, so stopnje protidampinških dajatev naslednje:

—

izdelkov, opisanih v členu 1(1), v obdobju preiskave (od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005) ni izvažal v Skupnost,

—

ni povezan z nobenim izvoznikom ali proizvajalcem iz LRK ali Tajske, za katerega veljajo protidampinški ukrepi, uvedeni s to uredbo, ter

—

je dejansko izvažal zadevne izdelke v Skupnost po obdobju preiskave, na katerem temeljijo ukrepi, ali je sklenil nepreklicno pogodbeno obveznost o izvozu velike količine v Skupnost,