(1)

Okrepiti je treba razvoj čezmejne interoperabilnosti omrežnih in informacijskih sistemov, ki se uporabljajo za zagotavljanje ali upravljanje javnih storitev v Uniji, da se omogoči sodelovanje javnih uprav v Uniji in zagotovi čezmejno delovanje javnih storitev. Obstoječe neformalno sodelovanje bi bilo treba nadomestiti z jasnim pravnim okvirom, da se omogoči interoperabilnost na različnih upravnih ravneh in sektorjih ter olajša nemoten čezmejni pretok podatkov za resnično evropske digitalne storitve, ki krepijo notranji trg, pri čemer je treba hkrati spoštovati načelo subsidiarnosti. Interoperabilnost javnega sektorja pomembno vpliva tudi na pravico do prostega pretoka blaga, oseb, storitev in kapitala iz Pogodb, saj lahko obremenjujoči upravni postopki ustvarjajo velike ovire, predvsem za mala in srednja podjetja (v nadaljnjem besedilu: MSP).

(2)

S sodelovanjem glede čezmejne interoperabilnosti med organi javnega sektorja je mogoče obravnavati skupne izzive, predvsem v obmejnih regijah, in zagotoviti nemoten čezmejni pretok podatkov.

(3)

Unija in države članice si že več kot dve desetletji prizadevajo za podporo posodobitve javnih uprav z digitalno preobrazbo in za spodbujanje globokih medsebojnih povezav, potrebnih za resnično evropski digitalni prostor. Komisija je v sporočilu z dne 9. marca 2021 z naslovom "Digitalni kompas do leta 2030: evropska pot v digitalno desetletje" poudarila, da je treba pospešiti digitalizacijo javnih storitev do leta 2030, med drugim z zagotavljanjem interoperabilnosti na vseh upravnih ravneh in v javnih storitvah. Poleg tega Sklep (EU) 2022/2481 Evropskega parlamenta in Sveta (4) določa jasen cilj 100-odstotnega spletnega zagotavljanja ključnih javnih storitev do leta 2030. Povrh tega se je zaradi pandemije COVID-19 povečala hitrost digitalizacije, zaradi česar so se morale javne uprave prilagoditi spletnemu modelu, med drugim za čezmejne digitalne javne storitve, pa tudi za pametnejšo in okolju prijaznejšo uporabo tehnologij v skladu s podnebnimi in energetskimi cilji iz evropskega zelenega dogovora ter Uredbe (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Cilj te uredbe je znatno prispevati k tem ciljem Unije z vzpostavitvijo okvira za strukturirano sodelovanje na področju čezmejne interoperabilnosti med državami članicami ter med Komisijo in državami članicami v podporo vzpostavitvi digitalnih javnih storitev, kar bo pomagalo zmanjšati stroške za državljane, podjetja in javni sektor ter jim prihranilo čas.

(4)

Za izboljšanje čezmejne interoperabilnosti v Uniji je treba poudariti, da interoperabilnost, čeprav je izjemno pomembna, sama po sebi ne zagotavlja dostopnosti in brezhibnosti vseevropskih digitalnih javnih storitev. Celovit in trajnosten ekosistem digitalnih infrastruktur z zadostno finančno podporo je prav tako pomemben za doseganje ciljev, določenih v Sklepu (EU) 2022/2481. V skladu s sporočilom Komisije z dne 30. junija 2021 z naslovom „Dolgoročna vizija za podeželska območja EU – do močnejših, povezanih, odpornih in uspešnih podeželskih območij do leta 2040“ bi bilo treba posebno pozornost nameniti razširitvi povezljivosti na podeželska in oddaljena območja v Uniji, območja, ki jih je prizadela industrijska tranzicija, in regije, ki so hudo in stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, kot so otoške, čezmejne in gorske regije, da bi se koristi digitalne preobrazbe uskladile z uveljavljenimi pobudami Unije za večjo regionalno vključenost in povezljivost ter jih podpirale.

(5)

Pri razvoju čezmejne interoperabilnosti za vseevropske digitalne javne storitve iz te uredbe bi bilo treba upoštevati pravno interoperabilnost. Pravna interoperabilnost kot katalizator razvoja organizacijske, semantične in tehnične interoperabilnosti olajšuje izkoriščanje prednosti čezmejne interoperabilnosti na splošno, vključno s hitrim dostopom državljanov in podjetij do informacij, hitrejšimi postopki in storitvami ter zmanjšanjem administrativnih ovir. Ker je poleg tega jezikovna ovira ena od ovir za interoperabilnost, ponovno uporabo rešitev in vzpostavitev čezmejnih storitev, je zato semantična interoperabilnost ključna za omogočanje učinkovite komunikacije v raznolikih večjezikovnih okoljih, tudi na regionalni in lokalni ravni.

(6)

Vseevropske digitalne javne storitve so digitalne storitve, ki jih subjekti Unije ali organi javnega sektorja zagotavljajo drug drugemu ali fizičnim ali pravnim osebam v Uniji in za katere je potrebno sodelovanje prek meja držav članic, med subjekti Unije ali med subjekti Unije in organi javnega sektorja z uporabo njihovih omrežnih in informacijskih sistemov. Vseevropske digitalne javne storitve bi morale med drugim vključevati ključne javne storitve, kot so opredeljene v Sklepu (EU) 2022/2481 in zajemajo bistvene storitve, ki so pomembne za prelomne dogodke v življenju fizičnih oseb, kot je zaposlitev ali izbor študija, in za pravne osebe v njihovem poslovnem življenjskem ciklu. Ključne javne storitve vseevropskega pomena bodo imele velike koristi za državljane, ko bodo postale interoperabilne prek meja. Primeri vseevropskih digitalnih javnih storitev so storitve, ki s čezmejno izmenjavo podatkov omogočajo vzajemno priznavanje akademskih diplom ali poklicnih kvalifikacij, izmenjavo podatkov o vozilih za potrebe varnosti v cestnem prometu, dostop do podatkov o socialni varnosti in zdravstvenih podatkov, vključno s potrdili, povezanimi s pandemijami, in potrdili o cepljenju, dostop do sistemov enotnega okenca, izmenjavo informacij v zvezi z obdavčitvijo, carino, akreditacijo javnih razpisov, digitalnimi vozniškimi dovoljenji ali poslovnimi registri ter na splošno vse tiste storitve, ki izvajajo načelo „samo enkrat“ za dostop do čezmejnih podatkov in njihovo izmenjavo.

(7)

Brez poseganja v pristojnost držav članic, da opredelijo, kaj so javne storitve, se subjekte Unije in organe javnega sektorja spodbuja, da pri zasnovi in razvoju takih storitev v skladu z Evropsko deklaracijo z dne 15. decembra 2022 o digitalnih pravicah in načelih za digitalno desetletje (6) upoštevajo potrebe uporabnikov in vprašanje dostopnosti. Poleg tega se subjekte Unije in organe javnega sektorja spodbuja, naj zagotovijo, da lahko invalidi, starejši in druge ranljive skupine uporabljajo javne storitve na ravni storitev, primerljivih s tistimi, ki se zagotavljajo drugim državljanom.

(8)

Nova struktura upravljanja, pri kateri ima osrednjo vlogo Odbor za interoperabilno Evropo (v nadaljnjem besedilu: Odbor), bi morala biti vzpostavljena in imeti zakonsko pooblastilo, da spodbuja, skupaj s Komisijo, nadaljnji razvoj čezmejne interoperabilnosti v Uniji, vključno z evropskim okvirom interoperabilnosti ter drugimi skupnimi pravnimi, organizacijskimi, semantičnimi in tehničnimi interoperabilnostnimi rešitvami, kot so specifikacije in aplikacije. Poleg tega bi bilo treba s to uredbo določiti jasno in zlahka prepoznavno oznako za nekatere interoperabilnostne rešitve (v nadaljnjem besedilu: rešitve interoperabilne Evrope). Spodbujati bi bilo treba oblikovanje živahne skupnosti v zvezi s tehnološkimi rešitvami odprtega upravljanja.

(9)

Regionalni in lokalni organi bodo imeli dejavno vlogo pri razvoju interoperabilnostnih rešitev. Prizadevati bi si morali tudi za vključevanje MSP, raziskovalnih in izobraževalnih organizacij in civilne družbe ter razširjanje rezultatov takšnih izmenjav.

(10)

V interesu skladnega pristopa k interoperabilnosti javnega sektorja v Uniji ter podpiranja načela dobrega upravljanja ter prostega pretoka osebnih in neosebnih podatkov v Uniji je, da se čim bolj uskladijo pravila za vse subjekte Unije in organe javnega sektorja Unije, ki določajo zavezujoče zahteve za vseevropske digitalne javne storitve, ter tako vpliva na zmožnost teh subjektov in organov za izmenjavo podatkov prek njihovih omrežnih in informacijskih sistemov. Ta cilj vključuje Komisijo in druge subjekte Unije ter organe javnega sektorja v državah članicah na vseh upravnih ravneh: nacionalni, regionalni in lokalni. Subjekti Unije imajo pomembno vlogo pri zbiranju podatkov o regulativnem poročanju od držav članic. Področje uporabe te uredbe bi zato moralo zajemati tudi interoperabilnost takih podatkov.

(11)

Temeljna pravica do varstva osebnih podatkov je zaščitena predvsem z uredbama (EU) 2016/679 (7) in (EU) 2018/1725 (8) Evropskega parlamenta in Sveta. Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9) poleg tega varuje zasebno življenje in zaupnost komunikacij, tudi s pogoji za shranjevanje kakršnih koli osebnih in neosebnih podatkov v terminalski opremi in dostopanje do njih prek take opreme. Navedeni zakonodajni akti Unije so podlaga za trajnostno in odgovorno obdelavo podatkov, tudi kadar so nabori podatkov sestavljeni tako iz osebnih kot neosebnih podatkov. Ta uredba dopolnjuje in ne posega v pravo Unije o varstvu osebnih podatkov in zasebnosti, predvsem uredbi (EU) 2016/679 in (EU) 2018/1725 ter Direktivo 2002/58/ES. Nobena določba te uredbe se ne bi smela uporabljati ali razlagati tako, da bi zmanjšala ali omejila pravico do varstva osebnih podatkov ali pravico do zasebnosti in zaupnosti komunikacij.

(12)

Čezmejne interoperabilnosti ne omogočajo le centralizirane digitalne infrastrukture držav članic, temveč tudi decentraliziran pristop. Ta vključuje obstoj zaupanja med javnimi upravami, ki omogoča izmenjavo podatkov med lokalnimi upravami v različnih državah članicah, ne da bi ta nujno potekala prek nacionalnih vozlišč. Zato je treba razviti skupne interoperabilnostne rešitve, ki jih je mogoče ponovno uporabiti na vseh upravnih ravneh. Interoperabilnostne rešitve zajemajo različne oblike, od orodij na višji ravni, kot so konceptualni okviri in smernice, do bolj tehničnih rešitev, kot so referenčne arhitekture, tehnične specifikacije ali standardi. Interoperabilnostne rešitve so lahko tudi konkretne storitve in aplikacije ter dokumentirani tehnični sestavni deli, kot je izvorna koda, vključno z artefakti in modeli umetne inteligence, če obravnavajo pravne, organizacijske, semantične ali tehnične vidike čezmejne interoperabilnosti. Čezmejne digitalne interakcije so vse bolj potrebne, zato je nujno najti rešitve, ki bi to omogočile. Namen te uredbe je olajšati in spodbuditi izmenjavo na vseh upravnih ravneh, odpraviti čezmejne ovire in upravna bremena, ter tako povečati učinkovitost javnih storitev po vsej Uniji.

(13)

Interoperabilnost omogoča uspešno izvajanje politik, predvsem tistih, ki so močno povezane z javnim sektorjem, npr. pravosodje in notranje zadeve, davčna in carinska ureditev, promet, energija, zdravje, kmetijstvo in zaposlovanje, pa tudi z ureditvijo podjetništva in industrije. Vendar je uvedba interoperabilnosti zgolj v enem sektorju povezana s tveganjem, da bi sprejetje različnih ali nezdružljivih rešitev na nacionalni ali sektorski ravni ustvarilo nove elektronske ovire, ki bi ovirale pravilno delovanje notranjega trga in s tem povezan prosti pretok. Poleg tega obstaja tveganje, da bo negativno vplivala na odprtost in konkurenčnost trgov ter na zagotavljanje storitev splošnega interesa za državljane in podjetja. Zato bi morala ta uredba tudi olajšati, spodbujati in uporabljati medsektorsko interoperabilnost ter s tem podpirati odpravo ovir, nezdružljivosti in razdrobljenosti digitalnih javnih storitev.

(14)

Da bi odpravili razdrobljenost v interoperabilnostnem okolju v Uniji, bi bilo treba spodbujati skupno razumevanje interoperabilnosti v Uniji in celostni pristop k interoperabilnostnim rešitvam. Strukturirano sodelovanje bi moralo podpirati ukrepe za spodbujanje ureditve politike, ki je pripravljena za digitalizacijo in vgrajeno interoperabilnost. Poleg tega bi moralo subjekte Unije in organe javnega sektorja spodbujati k učinkovitemu upravljanju in uporabi infrastruktur za digitalne storitve in njihovih ustreznih komponent, ki omogočajo vzpostavitev in delovanje trajnostnih in učinkovitih javnih storitev, da bi zagotovili njihovo dostopnost vse do najnižje upravne ravni.

(15)

Subjekti Unije in organi javnega sektorja lahko uvedejo zavezujoče zahteve za vseevropske digitalne javne storitve. Za zagotovitev čezmejne izmenjave podatkov v okviru teh storitev bi bilo treba vzpostaviti mehanizem, ki bi omogočal odkrivanje pravnih, organizacijskih, semantičnih in tehničnih ovir za čezmejno interoperabilnost (v nadaljnjem besedilu: ocena interoperabilnosti). Ta mehanizem bi moral zagotavljati ustrezno upoštevanje vidikov čezmejne interoperabilnosti pri vseh odločitvah, ki lahko vplivajo na zasnovo takih storitev.

(16)

Za vzpostavitev zavezujočih zahtev za vseevropske digitalne javne storitve je pomembno, da se v procesu oblikovanja politike v skladu z načelom „privzeto digitalen“ in pristopom „vgrajena interoperabilnost“ čim prej usmerimo na vidik interoperabilnosti. Zato bi moral subjekt Unije ali organ javnega sektorja, ki namerava določiti zavezujoče zahteve v zvezi z eno ali več vseevropskimi digitalnimi javnimi storitvami, ki vplivajo na čezmejno interoperabilnost, na primer med digitalizacijo ključnih javnih storitev iz Sklepa (EU) 2022/2481, izvesti oceno interoperabilnosti. Za zagotovitev uspešnosti in učinkovitosti te naloge lahko država članica določi notranje vire in sodelovanje med svojimi organi javnega sektorja, kot je potrebno za podporo izvajanju teh ocen interoperabilnosti.

(17)

Ocena interoperabilnosti je potrebna, da bi razumeli razsežnost vpliva načrtovanih zahtev ter predlagali ukrepe za izrabo koristi in obravnavanje morebitnih stroškov. V primerih, ko ocena interoperabilnosti ni obvezna, lahko subjekt Unije ali organ javnega sektorja oceno interoperabilnosti izvede prostovoljno. Ta uredba zato spodbuja interoperabilnost na splošno.

(18)

Zavezujoče zahteve vključujejo vse obveznosti, prepovedi, pogoje, merila ali omejitve pravne, organizacijske, semantične ali tehnične narave v okviru zakona, predpisa, upravne določbe, pogodbe, javnega razpisa ali drugega uradnega dokumenta. Zavezujoče zahteve vplivajo na zasnovo, naročanje, razvoj in izvajanje vseevropskih digitalnih javnih storitev ter njihovih omrežnih in informacijskih sistemov, ki se uporabljajo za njihovo zagotavljanje, s čimer vplivajo na dohodni ali izhodni pretok podatkov teh storitev. Vendar naloge, kot so razvojno vzdrževanje, ki ne uvajajo bistvenih sprememb, varnostne ali tehnične posodobitve ali enostavno javno naročanje standardne opreme informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), običajno ne vplivajo na čezmejno interoperabilnost vseevropskih digitalnih javnih storitev in zato ne terjajo obvezne ocene interoperabilnosti v smislu te uredbe.

(19)

Pristop k izvajanju ocen interoperabilnosti bi moral biti sorazmeren ter diferenciran glede na raven in obseg, v okviru katerega se izvajajo. V nekaterih okoliščinah bi bilo lahko razumno in gospodarno, da je predmet ocene interoperabilnosti obširnejši in ne obsega samo enega projekta, tudi kadar nameravajo organi javnega sektorja vzpostaviti skupno platformo za uporabo ali obdelavo. V takih primerih bi bilo treba oceno interoperabilnosti močno spodbujati, da ne bi bila omejena zgolj na doseganje ciljev interoperabilne Evrope v smeri popolnega izvajanja interoperabilnosti. Podobno bi morale biti zahteve za ocene interoperabilnosti, ki se izvajajo na ravni izvajanja posameznega projekta, na primer v lokalnem organu, pragmatične in omogočati ozko usmerjenost ob upoštevanju dejstva, da se širše koristi ocen interoperabilnosti na splošno pridobijo v zgodnjih fazah oblikovanja politike in razvoja referenčne arhitekture, specifikacij in standardov. Kadar Odbor sprejme smernice o vsebini ocene interoperabilnosti, bi moral med drugim upoštevati zmogljivosti regionalnih in lokalnih organov javnega sektorja ter se izogniti prevelikemu upravnemu bremenu.

(20)

V postopku posvetovanja s tistimi, ki jih to neposredno zadeva, ali njihovimi predstavniki bi moral imeti subjekt Unije ali organ javnega sektorja možnost, da uporabi uveljavljene prakse posvetovanja in tekoče podatke.

(21)

V oceni interoperabilnosti bi bilo treba oceniti učinke načrtovanih zavezujočih zahtev za vseevropske digitalne javne storitve na čezmejno interoperabilnost, na primer ob upoštevanju izvora, narave, posebnosti in obsega teh učinkov. Rezultat te ocene bi bilo treba upoštevati pri določitvi ustreznih ukrepov, ki jih je treba sprejeti za vzpostavitev ali spremembo zavezujočih zahtev za vseevropske digitalne javne storitve.

(22)

Subjekt Unije ali organ javnega sektorja bi moral poročilo o rezultatih ocene interoperabilnosti objaviti na javnem mestu, ki ga določijo pristojni nacionalni organi ali koordinatorji za interoperabilnost za subjekte Unije, vsaj na uradnem spletnem mestu v strojno berljivem formatu. Objava poročila ne bi smela ogroziti pravic intelektualne lastnine ali poslovnih skrivnosti in bi morala biti omejena, kadar je to upravičeno zaradi javnega reda ali varnosti. Spoštovati bi bilo treba pravo Unije, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Subjekt Unije ali organ javnega sektorja bi moral rezultate ocene interoperabilnosti elektronsko deliti z Odborom. Odbor bi moral na tej podlagi analizirati in podati predloge za izboljšanje čezmejne interoperabilnosti vseevropskih digitalnih javnih storitev. Predloge Odbora bi bilo treba objaviti na portalu interoperabilne Evrope.

(23)

Potreben je skupni kontrolni seznam za poročila o oceni interoperabilnosti, da se subjektom Unije in organom javnega sektorja olajša izvajanje teh ocen in da se Odboru omogoči, da na podlagi njihovih rezultatov oblikuje priporočila za izboljšanje čezmejne interoperabilnosti. V skladu s tem bi bilo treba v poročilu, ki predstavlja rezultat ocene interoperabilnosti, povzeti učinke ocenjene zahteve na pravne, organizacijske, semantične, tehnične in upravljavske razsežnosti čezmejne interoperabilnosti, skupaj z vrsto rešitev interoperabilne Evrope, uporabljenih za obravnavanje takih učinkov, ter preostale ovire, ki še niso bile obravnavane. Uporabo navedenega skupnega kontrolnega seznama bi bilo treba dodatno pojasniti s smernicami, ki jih sprejme Odbor.

(24)

Komisija bi morala zagotoviti uporabniku prijazna sredstva za obravnavanje in posredovanje rezultatov ocen, vključno s strojno berljivim formatom. Spletno orodje za poročila o oceni interoperabilnosti bi moralo biti namenjeno zagotavljanju enostavnega in uporabniku prijaznega vmesnika za pripravo in objavo takih poročil. Za namene spremljanja se lahko uporabijo standardizirani rezultati poročanja v strojno berljivem formatu. Takšno orodje bi moralo tudi olajšati avtomatizirano prevajanje in biti vključeno v portal interoperabilne Evrope. Za spodbujanje interoperabilnosti in nemotenega povezovanja bi moralo spletno orodje sprejeti in upoštevati tudi model odprtih podatkov, izpeljan iz skupnega kontrolnega seznama za poročila o oceni interoperabilnosti. Ključnega pomena je zagotovitev vmesnika za aplikacijsko programiranje, ki bi omogočil vključitev orodja v obstoječe platforme za poročanje, s čimer bi se povečali uporabnost in učinkovitost za vse deležnike. Čeprav bi morala biti uporaba spletnega orodja prostovoljna, bi se morala s predložitvijo potrebnih podatkov in dovolitvijo njihove objave na portalu interoperabilne Evrope obveznost subjekta Unije ali organa javnega sektorja, da objavi poročilo o rezultatih ocene interoperabilnosti na javnem mestu, šteti za izpolnjeno.

(25)

Subjekti Unije ali organi javnega sektorja, ki iščejo interoperabilnostne rešitve, bi morali imeti možnost, da od drugih subjektov Unije ali organov javnega sektorja zahtevajo interoperabilnostne rešitve, ki jih uporabljajo ti organi ali subjekti, kot so primeri dobre prakse, specifikacije in programska koda, skupaj s pripadajočo dokumentacijo. Izmenjava bi morala postati standardna. Poleg tega bi si morali subjekti Unije ali organi javnega sektorja prizadevati za razvoj novih interoperabilnostnih rešitev ali za nadaljnji razvoj obstoječih. Pri tem bi morali dati prednost rešitvam, ki nimajo omejevalnih licenčnih pogojev, kadar so take rešitve enakovredne. Kljub temu se izmenjava interoperabilnostnih rešitev ne bi smela razumeti kot zahteva, da se subjekti Unije in organi javnega sektorja odpovejo svojim pravicam intelektualne lastnine.

(26)

Kadar javne uprave svoje rešitve delijo z drugimi javnimi upravami ali javnostjo, delujejo v javnem interesu. To je še toliko bolj pomembno za inovativne tehnologije. Odprta koda na primer omogoča preglednost algoritmov ter neodvisne revizije in ponovljive gradnike. Z izmenjavo interoperabilnostnih rešitev med javnimi upravami bi se morali vzpostaviti pogoji za doseganje odprtega ekosistema digitalnih tehnologij za javni sektor, ki lahko prinese številne koristi.

(27)

Odbor bi moral pri spremljanju skladnosti priporočenih interoperabilnostnih rešitev in predlaganju ukrepov za zagotovitev njihove združljivosti z obstoječimi rešitvami, ki imajo skupen namen, upoštevati zastarelost rešitev.

(28)

Evropski okvir interoperabilnosti bi moral zagotavljati skladnost in biti priznan kot enotna referenčna točka za pristop Unije k interoperabilnosti v sektorju javnih storitev. Poleg tega je mogoče s specializiranimi interoperabilnostni okviri obravnavati potrebe posameznih sektorjev, področij ali upravnih ravni. S temi okviri, ki so nezavezujoči, bi morali nadalje spodbujati izvajanje interoperabilnostnih rešitev in pristop "vgrajena interoperabilnost".

(29)

Evropski okvir interoperabilnosti bi moral med drugim spodbujati načelo večjezičnosti v javnem sektorju.

(30)

Evropski okvir interoperabilnosti bi moral biti razvit s strani Odbora. Odbor bi moral biti sestavljen iz enega predstavnika iz vsake države članice in enega predstavnika Komisije. Države članice so tako skupaj s Komisijo v središču razvoja in izvajanja evropskega okvira interoperabilnosti. Odbor bi moral po potrebi posodobiti evropski okvir interoperabilnosti.

(31)

V specializiranih interoperabilnostnih okvirih, izdanih za dopolnitev evropskega okvira interoperabilnosti, bi se morali upoštevati obstoječi sektorsko specifični okviri, razviti na ravni Unije, kot na primer v zdravstvenem sektorju, v katere se ne bi smelo posegati.

(32)

Interoperabilnost je neposredno povezana z odprtimi specifikacijami in standardi ter je odvisna od njihove uporabe. Zato bi bilo treba javnemu sektorju Unije omogočiti sklenitev dogovora o medsektorskih odprtih specifikacijah in drugih rešitvah za spodbujanje interoperabilnosti. Novi okvir bi moral zagotoviti jasen postopek za vzpostavitev in spodbujanje priporočenih interoperabilnostnih rešitev v prihodnosti z oznako „rešitev interoperabilne Evrope“. To bo javnemu sektorju zagotovilo večjo enotnost pri usmerjanju pozornosti na svoje potrebe in vrednote v širše razprave. Odbor bi se moral dogovoriti o splošnih merilih, ki jih morajo izpolnjevati interoperabilnostne rešitve. Odbor bi moral imeti možnost, da umakne svoja priporočila. Kadar Odbor umakne svoja priporočila, bi bilo treba oznako „rešitev interoperabilne Evrope“ odstraniti z ustreznih interoperabilnostnih rešitev, te interoperabilnostne rešitve pa bi se lahko po potrebi izbrisale s portala interoperabilne Evrope.

(33)

Številne specifikacije interoperabilnosti, ki jih uporablja javni sektor, bi lahko izhajale iz obstoječega prava Unije. Zato je treba vzpostaviti povezavo med vsemi specifikacijami za vseevropske digitalne javne storitve, ki so obvezne na podlagi prava Unije. Izvajalski organi včasih težko najdejo zahteve v najnovejšem in strojno berljivem formatu. Enotna vstopna točka v obliki portala interoperabilne Evrope in jasna pravila o metapodatkih informacij v zvezi s takimi zahtevami naj bi organom javnega sektorja pomagala zagotoviti, da so njihove infrastrukture za digitalne storitve skladne z obstoječimi in prihodnjimi pravili.

(34)

Na podlagi obstoječih pobud bi bilo treba vzpostaviti portal interoperabilne Evrope kot enostavno dostopno referenčno točko za interoperabilnostne rešitve, ocene, znanje in skupnost. Portal interoperabilne Evrope bi moral biti vzpostavljen kot povezava do uradnih virov in bi moral biti odprt za prispevke skupnosti interoperabilne Evrope, ki je ustanovljena s to uredbo.

(35)

Na portalu interoperabilne Evrope bi morale biti javno dostopne in najdljive interoperabilnostne rešitve, ki upoštevajo načela evropskega okvira interoperabilnosti, kot so odprtost, dostopnost, tehnična nevtralnost, ponovna uporabnost, varnost in zasebnost. Jasno bi bilo treba razlikovati med rešitvami interoperabilne Evrope, ki jih priporoča Odbor, in drugimi interoperabilnostnimi rešitvami, kot so tiste, ki si jih javne uprave proaktivno izmenjujejo za ponovno uporabo, tiste, ki so povezane s politikami Unije, ter ustreznimi rešitvami z nacionalnih portalov. Primere uporabe na portalu interoperabilne Evrope bi moralo biti mogoče iskati po državah ali vrstah javnih storitev, ki jih podpirajo. Z Odborom bi se bilo treba posvetovati o tem, kako je treba rešitve kategorizirati na portalu interoperabilne Evrope.

(36)

Ker odprta koda uporabnikom omogoča dejavno ocenjevanje ter preverjanje interoperabilnosti in varnosti rešitev, je pomembno, da odprta koda podpira uporabo interoperabilnostnih rešitev. V tem okviru bi bilo treba spodbujati uporabo odprtokodnih licenc, da se izboljšata pravna jasnost in vzajemno priznavanje licenc v državah članicah. Komisija z javno licenco Evropske unije (EUPL) že zagotavlja rešitev za takšno izdajanje licenc. Portali držav članic, ki zbirajo odprtokodne rešitve in so povezani s portalom interoperabilne Evrope, bi morali omogočati uporabo EUPL, pri tem pa ne bi smeli izključiti možnosti uporabe drugih odprtokodnih licenc.

(37)

Javne storitve Unije, ki se izvajajo ali upravljajo elektronsko, so trenutno pogosto odvisne od ponudnikov iz tretjih držav. V strateškem interesu Unije je zagotoviti, da ohrani in razvija bistvene tehnološke zmogljivosti za zagotavljanje enotnega digitalnega trga, zlasti za zagotavljanje izvajanja storitev, zaščito kritičnih omrežnih in informacijskih sistemov ter zagotavljanje ključnih javnih storitev. Podporni ukrepi za interoperabilno Evropo bi morali javnim upravam pomagati, da se razvijajo ter da lahko v čezmejne okvire vključujejo nove izzive in nova področja. Interoperabilnost je pogoj za preprečevanje tehnološke vezanosti, za omogočanje tehničnega razvoja in spodbujanje inovacij, kar bi moralo povečati globalno konkurenčnost, odpornost in odprto strateško avtonomijo Unije.

(38)

Vzpostaviti je treba mehanizem upravljanja, ki bo olajšal izvajanje politik Unije na način, ki zagotavlja interoperabilnost. Ta mehanizem bi moral biti osredotočen na interoperabilno digitalno izvajanje politik, ko so te sprejete v obliki pravnih aktov, in bi se moral uporabljati za razvoj interoperabilnostnih rešitev na podlagi potreb. Podpirati bi moral organe javnega sektorja. Odbor bi moral podporne projekte za izvajanje politike za podporo organom javnega sektorja predlagati Komisiji, ki bi se morala odločiti, ali jih bo vzpostavila, pri tem pa ustrezno upoštevati, da bodo morda potrebne neavtoritativne, strojno izvršljive različice politike, kot so modeli referenčne izvedbe ali kode, ki jih je mogoče ponovno uporabiti na vseh upravnih ravneh.

(39)

Vse upravne ravni bi morale pri zasnovi, razvoju in opravljanju javnih storitev sodelovati z inovativnimi organizacijami, vključno s podjetji in neprofitnimi subjekti. Podpiranje GovTech sodelovanja med organi javnega sektorja, raziskovalnimi in izobraževalnimi ustanovami, zagonskimi podjetji in inovativnimi MSP ter organizacijami civilne družbe (CivicTech), je učinkovit način za podpiranje inovacij v javnem sektorju, prožnosti ter spodbujanje uporabe interoperabilnostnih orodij med zasebnim in javnim sektorjem. Podpora odprtemu GovTech ekosistemu v Uniji, ki združuje javne in zasebne akterje prek meja ter vključuje različne upravne ravni, bi morala omogočiti razvoj inovativnih pobud, namenjenih zasnovi in uvajanju interoperabilnostnih rešitev GovTech.

(40)

Opredelitev skupnih inovacijskih potreb in prednostnih nalog ter usmerjanje skupnih prizadevanj na GovTech področju in eksperimentiranja prek meja bi organom javnega sektorja Unije pomagala pri izmenjavi tveganj, spoznanj in rezultatov inovacijskih ukrepov. K tem dejavnostim bodo koristno prispevala zlasti zelo številna tehnološka zagonska podjetja in MSP v Uniji. Uspešni GovTech projekti in inovacijski ukrepi, ki se pilotno izvajajo z inovacijskimi ukrepi v okviru interoperabilne Evropa, bi morali prispevati k širjenju GovTech orodij in interoperabilnostnih rešitev za ponovno uporabo.

(41)

Podporni ukrepi za interoperabilno Evropo bi lahko imeli koristi od varnih prostorov za eksperimentiranje, pri čemer bi zagotavljali odgovorne inovacije ter vključitev ustreznih ukrepov za zmanjšanje tveganja in zaščitnih ukrepov. Da bi zagotovili pravni okvir, ki je prijazen do inovacij, primeren za prihodnost in odporen na motnje, bi bilo treba omogočiti izvajanje tovrstnih projektov v interoperabilnostnih regulativnih peskovnikih. Interoperabilnostni regulativni peskovniki bi morali biti sestavljeni iz nadzorovanih preskusnih okolij, ki omogočajo razvoj in preskušanje inovativnih rešitev, preden se tovrstne rešitve vključijo v omrežne in informacijske sisteme javnega sektorja. Cilj vzpostavitve interoperabilnostnih regulativnih peskovnikov bi moral biti spodbujanje interoperabilnosti z inovativnimi rešitvami z vzpostavitvijo nadzorovanega okolja za eksperimentiranje in preskušanje, da se zagotovi skladnost teh rešitev s to uredbo ter drugim ustreznim pravom Unije in nacionalnim pravom, poveča pravno varnost za inovatorje in pristojne organe ter izboljša razumevanje priložnosti, nastajajočih tveganj in učinka novih rešitev. Za zagotovitev enotnega izvajanja v Uniji in doseganje ekonomije obsega je primerno določiti skupna pravila za izvajanje interoperabilnostnih regulativnih peskovnikov. Evropski nadzornik za varstvo podatkov ima pooblastilo, da v skladu s členom 58(2), točka (i), Uredbe (EU) 2018/1725 subjektom Unije naloži upravno globo v okviru interoperabilnostnih regulativnih peskovnikov.

(42)

Zagotoviti je treba pravila za uporabo osebnih podatkov, zbranih za druge namene, da se razvijejo nekatere interoperabilnostne rešitve v javnem interesu znotraj interoperabilnostnega regulativnega peskovnika v skladu s členom 6(4) Uredbe (EU) 2016/679 in členom 5 Uredbe (EU) 2018/1725 ter brez poseganja v člen 4(2) Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Vse druge obveznosti upravljavcev podatkov in pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, na podlagi uredb (EU) 2016/679 ter (EU) 2018/1725 in Direktive (EU) 2016/680 se še naprej uporabljajo. Ta uredba zlasti ne zagotavlja pravne podlage v smislu člena 22(2), točka (b), Uredbe (EU) 2016/679 ali člena 24(2), točka (b), Uredbe (EU) 2018/1725. Cilj te uredbe je le zagotavljanje obdelave osebnih podatkov v okviru interoperabilnostnega regulativnega peskovnika. Za vsako drugo obdelavo osebnih podatkov, ki spada na področje uporabe te uredbe, bi bila potrebna ločena pravna podlaga.

(43)

Portal interoperabilne Evrope bi moral za povečanje preglednosti obdelave osebnih podatkov s strani subjektov Unije ali organov javnega sektorja omogočati dostop do informacij o obdelavi osebnih podatkov v okviru interoperabilnostnih regulativnih peskovnikov v skladu z uredbama (EU) 2016/679 in (EU) 2018/1725.

(44)

Izboljšati je treba dobro razumevanje vprašanj interoperabilnosti, zlasti med zaposlenimi v javnem sektorju. V zvezi s tem je ključno stalno usposabljanje, spodbujati pa bi bilo treba tudi sodelovanje in usklajevanje o tej temi. Poleg usposabljanj o rešitvah interoperabilne Evrope bi morale vse pobude, kadar je primerno, temeljiti na izmenjavi izkušenj in rešitev ter izmenjavi in spodbujanju primerov dobre prakse ali jih spremljati. V ta namen bi morala Komisija pripraviti usposabljanja in gradivo za usposabljanje ter spodbujati razvoj programa certificiranja o zadevah v zvezi z interoperabilnostjo za spodbujanje dobrih praks, kvalifikacij za človeške vire in kulture odličnosti. Komisija bi morala prispevati k povečanju splošne razpoložljivosti in uvajanja usposabljanj o interoperabilnosti javnega sektorja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni v skladu s strategijami Unije za digitalne spretnosti. Komisija in države članice bi morale spodbujati krepitev zmogljivosti, zlasti v javni upravi, v smislu preusposabljanja in izpopolnjevanja, ki sta potrebna za izvajanje te uredbe.

(45)

Za vzpostavitev mehanizma, ki bo olajšal proces vzajemnega učenja med subjekti Unije in organi javnega sektorja in izmenjavo primerov dobre prakse pri izvajanju rešitev interoperabilne Evrope v državah članicah, je treba določiti določbe o postopku medsebojnega strokovnega pregleda. Medsebojni strokovni pregledi bi morali privesti do dragocenih spoznanj in priporočil za organ javnega sektorja, ki se pregleduje. Zlasti bi lahko prispevali k lažjemu prenosu tehnologij, orodij, ukrepov in postopkov med sodelujočimi v medsebojnem strokovnem pregledu. Medsebojni strokovni pregledi bi morali ustvariti funkcionalno pot za izmenjavo primerov dobre prakse med državami članicami in subjekti Unije z različnimi stopnjami zrelosti na področju interoperabilnosti. Medsebojni strokovni pregled se lahko izvede prostovoljno na zahtevo subjekta Unije ali organa javnega sektorja, kadar je potrebno. Za zagotovitev, da je postopek medsebojnega strokovnega pregleda stroškovno učinkovit, daje jasne in prepričljive rezultate in da se prepreči nepotrebno upravno breme, bi Komisija morala imeti možnost, da na podlagi nastalih potreb in po posvetovanju z Odborom sprejme smernice o metodologiji in vsebini medsebojnih strokovnih pregledov.

(46)

Odbor bi moral olajšati razvoj splošne usmeritve strukturiranega sodelovanja v okviru interoperabilne Evrope pri spodbujanju digitalnega medsebojnega povezovanja in interoperabilnosti javnih storitev v Uniji ter za nadzor strateških in izvedbenih dejavnosti, povezanih z navedenim sodelovanjem. Odbor bi moral svoje naloge opravljati ob upoštevanju pravil o čezmejni interoperabilnosti ter že izvedenih rešitev za obstoječe omrežne in informacijske sisteme.

(47)

Ustanovljeni so bili nekateri subjekti Unije, kot sta Evropski odbor za podatkovne inovacije in Odbor za evropski zdravstveni podatkovni prostor, ki so med drugim zadolženi za povečanje interoperabilnosti na ravni specifičnega področja ali politike. Vendar noben od obstoječih subjektov ni zadolžen za obravnavo zavezujočih zahtev za vseevropske digitalne javne storitve. Odbor bi moral podpirati subjekte Unije, ki se ukvarjajo s politikami, ukrepi in rešitvami, pomembnimi za čezmejno interoperabilnost vseevropskih digitalnih javnih storitev, na primer na področju semantične interoperabilnosti za prenosljivost in ponovno uporabnost podatkovnih prostorov. Sodelovati bi moral z vsemi ustreznimi subjekti Unije, da se zagotovijo usklajenost in sinergije med ukrepi za čezmejno interoperabilnost in ukrepi za specifične sektorje. V ta namen lahko Komisija kot predsednica Odbora povabi strokovnjake s posebnim strokovnim znanjem v zvezi z zadevo na dnevnem redu, vključno s predstavniki regionalnih in lokalnih organov ter odprtokodnih skupnosti in skupnosti za standardizacijo.

(48)

Za pospeševanje interoperabilnosti javnega sektorja sta potrebna dejavno sodelovanje in zavezanost strokovnjakov, izvajalcev, uporabnikov in zainteresiranih državljanov v državah članicah. Ta prizadevanja zajemajo vse upravne ravni – nacionalno, regionalno in lokalno – ter vključujejo mednarodne partnerje, raziskovalne in izobraževalne ustanove ter ustrezne skupnosti in zasebni sektor. Da bi izkoristili njihovo strokovno znanje, spretnosti in ustvarjalnost, bi morala skupnost interoperabilne Evrope kot poseben odprt forum pomagati usmerjati povratne informacije, potrebe uporabnikov in operativne potrebe, opredeliti področja za nadaljnji razvoj ter prispevati k določitvi prednostnih nalog za sodelovanje na področju interoperabilnosti v Uniji. Ustanovitev skupnosti interoperabilne Evrope bi morala podpirati usklajevanje in sodelovanje med strateškimi in operativnimi ključnimi akterji za interoperabilnost.

(49)

Skupnost interoperabilne Evrope bi morala biti odprta za vse zainteresirane strani. Dostop do skupnosti interoperabilne Evrope bi moral biti čim lažji, pri čemer bi bilo treba preprečiti nepotrebne ovire in upravna bremena. Skupnost interoperabilne Evrope bi morala združevati javne in zasebne deležnike, vključno z državljani, s strokovnim znanjem s področja čezmejne interoperabilnosti in ki prihajajo iz različnih okolij, kot so akademski krogi, raziskave in inovacije, izobraževanje, standardizacija in specifikacije, podjetja in javna uprava na vseh ravneh. Spodbujati bi bilo treba dejavno sodelovanje v skupnosti interoperabilne Evrope, vključno z opredelitvijo podpornih ukrepov in možnosti financiranja.

(50)

Za zagotovitev uspešnega in učinkovitega izvajanja te uredbe, je treba imenovati pristojne nacionalne organe, odgovorne za njeno izvajanje. V številnih državah članicah nekateri subjekti že imajo vlogo razvijanja interoperabilnosti. Ti subjekti bi morali imeti možnost, da prevzamejo vlogo pristojnega organa v skladu s to uredbo in v primeru več kot enega pristojnega nacionalnega organa bi bilo izmed njih treba določiti enotno kontaktno točko.

(51)

Kot glavni instrument Unije za usklajevanje javnih naložb v interoperabilnostne rešitve in za predstavitev časovnega načrta za izvajanje te uredbe bi bilo treba pripraviti agendo za interoperabilno Evropo. Ta bi morala zagotavljati celovit pregled možnosti in obveznosti financiranja na tem področju ter, kadar je primerno, vključevati povezane programe Unije. To bi moralo prispevati k ustvarjanju sinergij in usklajevanju finančne podpore, povezane z razvojem interoperabilnosti, ter preprečevanju podvajanja na vseh upravnih ravneh.

(52)

Zbrati bi bilo treba informacije za usmerjanje učinkovite in uspešne izvedbe te uredbe, vključno z informacijami za podporo dela Odbora in prispevkov za oceno te uredbe v skladu z Medinstitucionalnim sporazumom z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (11). Zato bi morala Komisija izvesti spremljanje in oceno te uredbe. Ocena bi morala temeljiti na petih merilih, in sicer učinkovitosti, uspešnosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti, s posebnim poudarkom na učinku te uredbe na čezmejno interoperabilnost vseevropskih digitalnih javnih storitev kot dejavnika, ki omogoča nemotene in dostopne digitalne javne storitve, zmanjšanju upravnih bremen in potrebi po dodatnih ukrepih in politikah na ravni Unije. Ocena bi morala biti tudi podlaga za ocene učinka glede morebitnih nadaljnjih ukrepov. Poleg tega bi morala Komisija po posvetovanju z Odborom pripraviti metodologijo, postopek in kazalnike za spremljanje. Mehanizem za spremljanje bi moral biti zasnovan tako, da bi čim bolj zmanjšal upravno breme za države članice s ponovno uporabo obstoječih virov podatkov in ustvarjanjem sinergij z obstoječimi mehanizmi za spremljanje, kot so indeks digitalnega gospodarstva in družbe, primerjalna ocena e-uprave in potek programa politike Digitalno desetletje do leta 2030, vzpostavljenega s Sklepom (EU) 2022/2481.

(53)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti in predstaviti letno poročilo o interoperabilnosti v Uniji. To poročilo bi moralo vključevati pregled napredka pri doseganju čezmejne interoperabilnosti vseevropskih digitalnih javnih storitev, ovire in gonilne sile pri izvajanju ter rezultate, dosežene skozi čas, v skladu s temami spremljanja iz te uredbe. V zvezi s kazalniki, za katere podatki niso na voljo, bi morale države članice podatke pravočasno zagotoviti prek Odbora, da se zagotovi učinkovita predložitev poročila. Kakovost poročila je odvisna od pravočasne razpoložljivosti podatkov.

(54)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev pravil in pogojev za vzpostavitev in delovanje interoperabilnostnih regulativnih peskovnikov. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(55)

Ker cilja te uredbe, in sicer krepitve notranjega trga s spodbujanjem čezmejne interoperabilnosti vseevropskih digitalnih javnih storitev, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(56)

Začetek uporabe te uredbe bi bilo treba odložiti za tri mesece po datumu začetka njene veljavnosti, da se državam članicam in subjektom Unije zagotovi dovolj časa za pripravo na uporabo te uredbe. Tak odlog je potreben za ustanovitev Odbora in skupnosti interoperabilne Evrope ter za imenovanje koordinatorjev za interoperabilnost. Poleg tega bi morala ta uredba državam članicam in subjektom Unije omogočiti dovolj časa za pripravo na učinkovito izvajanje ocen interoperabilnosti, vsaki državi članici pa dovolj časa za imenovanje enega ali več pristojnih nacionalnih organov in enotne kontaktne točke. Zato bi se morale določbe o ocenah interoperabilnosti, pristojnih nacionalnih organih in enotnih kontaktnih točkah začeti uporabljati devet mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe.

(57)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 13. januarja 2023 (13) –