(1)

Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila večkrat bistveno spremenjena. Ker so potrebne nove spremembe, bi bilo treba zaradi jasnosti navedeno direktivo prenoviti.

(2)

Cilj notranjega trga zemeljskega plina, ki se postopoma uvaja od leta 1999, je zagotavljanje resnične izbire vsem odjemalcem v Uniji, bodisi državljanom bodisi podjetjem, novih poslovnih priložnosti in več čezmejnega trgovanja, da bi zagotovili večjo učinkovitost, konkurenčne cene in višje standarde storitev ter prispevali k zanesljivosti oskrbe in trajnostnosti.

(3)

Direktiva 2003/55/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) in Direktiva 2009/73/ES sta bili pomemben korak k vzpostavitvi notranjega trga zemeljskega plina.

(4)

Uredba (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta (6) ter Direktiva (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta (7) sta pomenili nadaljnji korak v razvoju notranjega trga električne energije, ki v središče postavlja državljane in prispeva k ciljem Unije glede prehoda na sistem čiste energije in zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Notranji trg zemeljskega plina bi moral temeljiti na enakih načelih in bi zlasti moral zagotavljati enakovredno raven varstva odjemalcev. Energetska politika Unije bi morala obravnavati zlasti ranljive odjemalce in se boriti proti energetski revščini.

(5)

Unija se je z Uredbo (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (8) zavezala k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Pravila notranjega trga za plinasta goriva je treba uskladiti z navedeno uredbo. Unija je s tem v zvezi v sporočilih Komisije z dne 8. julija 2020 z naslovom „Gonilo za podnebno nevtralno gospodarstvo: strategija EU za povezovanje energetskega sistema“ (strategija EU za povezovanje energetskega sistema) in z naslovom „Strategija za vodik za podnebno nevtralno Evropo“ (strategija EU za vodik) ter v Resoluciji Evropskega parlamenta z dne 10. julija 2020 o celovitem evropskem pristopu k shranjevanju energije (9) prikazala, kako posodobiti trge energije, tudi v zvezi z razogljičenjem trgov plinov. Ta direktiva bi morala prispevati k izpolnitvi cilja Unije glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov ter hkrati zagotoviti zanesljivo oskrbo in pravilno delovanje notranjega trga zemeljskega plina in vodika.

(6)

S to direktivo se dopolnjujejo sorodni instrumenti politike in zakonodajni instrumenti, zlasti tisti, ki so bili predlagani na podlagi sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 z naslovom „Evropski zeleni dogovor“, kot na primer uredbe (EU) 2023/857 (10), (EU) 2023/957 (11), (EU) 2023/1805 (12) in (EU) 2023/2405 (13) ter direktive (EU) 2023/959 (14), (EU) 2023/1791 (15) in (EU) 2023/2413 (16) Evropskega parlamenta in Sveta, katerih cilj je spodbuditi razogljičenje gospodarstva Unije ter v skladu z Uredbo (EU) 2021/1119 zagotoviti, da ostane na poti k podnebno nevtralni Uniji do leta 2050. Glavni cilj te direktive je s pospešenim uvajanjem trga vodika in učinkovitega trga zemeljskega plina omogočiti in olajšati tak prehod na podnebno nevtralnost.

(7)

V sporočilu Komisije z dne 8. marca 2022 z naslovom „REPowerEU: skupni evropski ukrepi za cenovno dostopnejšo, zanesljivejšo in bolj trajnostno energijo (REPowerEU)“, ki je bilo sprejeto po začetku neizzvane in neupravičene vojaške agresije Rusije proti Ukrajini, je bilo poudarjeno, da je za postopno odpravo odvisnosti Unije od ruske energije ključna diverzifikacija dobave plina. V sporočilu je navedeno, da bi lahko povečanje uporabe trajnostnega biometana in uvajanje vodika iz obnovljivih virov odločilno pripomoglo k uresničitvi tega cilja, zato sta bila zakonodajalca pozvana, naj hitro sprejmeta to direktivo in Uredbo (EU) 2024/1789 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(8)

Z Uredbo (EU) št. 1227/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (18) je bil določen sklop obveznosti za udeležence na trgu plina. Nacionalni regulativni organi iz navedene uredbe so odgovorni za izvrševanje navedene uredbe v državah članicah. Gre za ključne določbe, s katerimi bodo za trgovanje s plinom veljale obveznosti glede preglednosti.

(9)

Cilj te direktive je olajšati prodor plina iz obnovljivih virov ter nizkoogljičnega plina in vodika v energetski sistem, s čimer bi omogočili preusmeritev s fosilnega plina ter da bi se z uporabo plina iz obnovljivih virov ter nizkoogljičnega plina in vodika znatno približali k izpolnitvi podnebnih ciljev Unije za leto 2030 in cilja podnebne nevtralnosti do leta 2050. Cilj te direktive je tudi vzpostaviti regulativni okvir, ki bo vsem udeležencem na trgu dal možnost in spodbudo, da bi opustili fosilni plin in svoje dejavnosti načrtovali tako, da bi se izognili učinkom vezanosti, ter zagotoviti postopno in pravočasno opuščanje fosilnega plina, zlasti v vseh zadevnih industrijskih sektorjih in za ogrevanje.

(10)

Vključitev trajnostnega biometana v skladu z merili iz Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (19) v sistem zemeljskega plina bo pripomoglo k izpolnjevanju podnebnih ciljev Unije in diverzifikaciji oskrbe z energijo. Ustrezni regulativni organi bi morali v razumnih rokih oceniti in spremljati zahteve za priključitev proizvodnje plina iz obnovljivih virov v omrežje. Obstajati bi morala možnost, da se zahteve za priključitev na ravni prenosa in distribucije za proizvodnjo plina iz obnovljivih virov prednostno obravnavajo pred zahtevami za priključitev za proizvodnjo zemeljskega plina in nizkoogljičnih plinov.

(11)

V strategiji EU za vodik je navedeno, da odprt in konkurenčen notranji trg z neoviranim čezmejnim trgovanjem prinaša znatne koristi glede konkurenčnosti, cenovne dostopnosti in zanesljivosti oskrbe, saj imajo države članice različne možnosti za proizvodnjo vodika iz obnovljivih virov. Poleg tega je v njej poudarjeno, da bi prehod na likvidni trg z borznim trgovanjem z vodikom olajšal vstop novih proizvajalcev, pripomogel k tesnejšemu povezovanju z drugimi nosilci energije in ustvaril gospodarsko izvedljive cenovne signale za naložbe in operativne odločitve. Pravila iz te direktive bi zato morala olajšati nastajanje trgov vodika, borznega trgovanja z vodikom in vozlišč za likvidno trgovanje. Države članice bi morale odpraviti vse neupravičene ovire v zvezi s tem. Čeprav je treba priznati notranje razlike, bi se lahko razmislilo o tem, da bi se za trg vodika uporabila tudi obstoječa pravila, ki so bila oblikovana za trge električne energije in zemeljskega plina ter so omogočila učinkovite komercialne dejavnosti in trgovanje. Ta direktiva sicer določa splošna načela, ki se uporabljajo za delovanje trga vodika, vendar je pri uporabi teh načel primerno upoštevati stopnjo razvoja tega trga.

(12)

V skladu s strategijo EU za vodik se pričakuje, da se bo vodik iz obnovljivih virov v velikem obsegu uporabljal od leta 2030 naprej, in sicer z namenom razogljičenja nekaterih sektorjev, od letalstva in pomorskega prometa do industrijskih sektorjev, ki jih je težko razogljičiti. Vsi končni odjemalci, priključeni na vodikov sistem, bi morali imeti osnovne pravice odjemalcev, ki veljajo za končne odjemalce, priključene na sistem zemeljskega plina, kot je pravica do zamenjave dobavitelja in točnih informacij o obračunu. Kadar so odjemalci, na primer industrijski odjemalci, priključeni na vodikovo omrežje, bi morali imeti enake pravice varstva odjemalcev kot odjemalci zemeljskega plina. Vendar se določbe o odjemalcih, zasnovane za spodbujanje udeležbe gospodinjskih odjemalcev na trgu, na primer glede orodij za primerjavo cen in aktivnih odjemalcev, ne bi smele uporabljati za vodikov sistem.

(13)

V skladu s strategijo EU za vodik je prednostna naloga Unije razviti vodik iz obnovljivih virov, večinoma proizveden iz vetrne in sončne energije. Vodik iz obnovljivih virov, proizveden z uporabo energije iz biomase, spada v opredelitev pojma bioplina iz Direktive (EU) 2018/2001. Vodik iz obnovljivih virov je dolgoročno najbolj združljiv s ciljema Unije za podnebno nevtralnost in ničelno onesnaževanje ter najbolj skladen s povezanim energetskim sistemom. Vendar proizvodnja vodika iz obnovljivih virov verjetno ne bo dovolj hitra, da bi zadostila pričakovani rasti povpraševanja po vodiku v Uniji. Zato lahko nizkoogljična goriva, kot je nizkoogljični vodik, zlasti kratkoročno in srednjeročno pripomorejo k energetskemu prehodu v skladu s podnebnimi cilji Unije, da se hitro zmanjšajo emisije obstoječih goriv in podpre prehod odjemalcev Unije v sektorjih, ki jih je težko razogljičiti in v katerih niso na voljo druge energetsko ali stroškovno učinkovitejše možnosti. Da bi podprli ta prehod, je treba določiti prag za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za nizkoogljični vodik in sintetična plinasta goriva. Ta prag bi moral postati strožji za vodik, proizveden iz obratov, ki bodo začeli delovati od 1. januarja 2031, da se upošteva tehnološki razvoj in bolj spodbudi dinamični napredek proti zmanjšanju emisij toplogrednih plinov iz proizvodnje vodika.

(14)

V strategiji EU za povezovanje energetskega sistema je poudarjeno, da je treba uvesti sistem certificiranja na ravni Unije, da bodo zajeta tudi nizkoogljična goriva, in sicer s ciljem, da jih bodo lahko države članice primerjale z drugimi možnostmi razogljičenja in o njihovi uporabi v mešanici energetskih virov razmislile kot možni rešitvi. Nizkoogljična goriva bi bilo treba certificirati na način, ki je skladen s certificiranjem goriv iz obnovljivih virov. Zato se je primerno sklicevati na določbe o certificiranju goriv iz obnovljivih virov iz Direktive (EU) 2018/2001 in jih smiselno uporabljati za certificiranje nizkoogljičnih goriv. Da bi imela nizkoogljična goriva enak učinek na razogljičenje kot alternative iz obnovljivih virov, je pomembno, da se certificirajo po podobnem metodološkem pristopu na podlagi ocene življenjskega kroga njihovih celotnih emisij toplogrednih plinov. Pri taki oceni življenjskega kroga bi bilo treba upoštevati emisije, ki nastajajo pri proizvodnji nizkoogljičnih goriv znotraj celotne dobavne verige, tudi emisije, ki nastanejo pri pridobivanju primarne energije, predelavi in transportu, ter upoštevati posredne emisije, ki so posledica preusmeritve neprožnih vnosov, in dejanske stopnje zajemanja ogljika. Primarne emisije metana bi bilo treba ugotavljati na podlagi ukrepov, vključenih v Uredbo (EU) 2024/1787 Evropskega parlamenta in Sveta (20). Tako bi lahko uvedli celovit sistem certificiranja na ravni Unije, ki bi zajemal celotno mešanico energetskih virov v Uniji. Ker nizkoogljična goriva in nizkoogljični vodik niso goriva iz obnovljivih virov, z njimi povezane terminologije in certificiranja ni bilo mogoče vključiti v področje uporabe Direktive (EU) 2018/2001. Njihova vključitev v to direktivo tako zapolnjuje to vrzel.

(15)

Metan in vodik prispevata h globalnemu segrevanju. Zato bi bilo treba v skladu z načelom „energetska učinkovitost na prvem mestu“ preprečiti njuno uhajanje iz sistema za zemeljski plin in vodik, da bi čim bolj zmanjšali njun vpliv na podnebje. Pri prenosu, distribuciji in podzemnem skladiščenju zemeljskega plina ter terminalih za utekočinjeni zemeljski plin je treba upoštevati ustrezne določbe Uredbe (EU) 2024/1787. Navedena uredba določa pravila za natančno merjenje, količinsko opredelitev in spremljanje emisij metana v energetskem sektorju Unije, poročanje o njih in njihovo preverjanje ter za zmanjšanje teh emisij, med drugim z raziskavami za namene odkrivanja in odpravljanja uhajanja, obveznostmi odpravljanja uhajanja ter omejitvami izpuščanja in sežiga na bakli. Poleg tega bi bilo treba s to direktivo zagotoviti, da operaterji vodikovih omrežij, skladišč in terminalov sprejmejo ukrepe za preprečevanje in zmanjšanje emisij vodika pri svojih operacijah ter redno izvajati postopke za odkrivanje uhajanja vodika in popravil vseh zadevnih elementov v pristojnosti operaterja. Komisija bi morala po potrebi poročati o tveganjih uhajanja vodika za okolje in podnebje ter po potrebi predložiti predloge ukrepov, tudi glede najvišjih stopenj uhajanja vodika, da bi se morebitna tveganja za uhajanje vodika čim bolj zmanjšala. Kadar se taki ukrepi sprejmejo, bi jih bilo treba upoštevati pri metodologiji za ocenjevanje prihrankov emisij toplogrednih plinov zaradi nizkoogljičnih goriv.

(16)

Poleg vodika, proizvedenega v Uniji, bo verjetno potreben tudi uvoz vodika iz obnovljivih virov in nizkoogljičnega vodika, da bi bile za potrebe Unije hitro na razpolago velike količine vodika. Zato je koristno, da Komisija in države članice v skladu s svojimi pristojnostmi vzpostavijo odprt in konstruktiven dialog za vzpostavitev sodelovanja s tretjimi državami. Tako sodelovanje bi lahko zlasti pripomoglo k oblikovanju trgov čistih in novih tehnologij s prenosom znanja ter povečanju ravni varstva okolja, trajnosti in blažitve podnebnih sprememb, pa tudi k izogibanju negativnim vplivom na družbo ali okolje. Unija bi lahko v tem okviru prevzela vodilno vlogo pri razvoju svetovnih standardov za certificiranje nizkoogljičnih goriv in utrdila vodilno vlogo v svetovnih podnebnih zadevah ter s podnebno diplomacijo pripomogla k razvoju vzajemno koristnega sodelovanja z izvoznimi partnerji.

(17)

Svoboščine, ki jih Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) zagotavlja državljanom Unije – med drugim prosti pretok blaga, svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev – so možne le na popolnoma odprtem trgu, ki vsem odjemalcem omogoča svobodno izbiro dobaviteljev in vsem dobaviteljem, da svoje proizvode svobodno dobavljajo svojim odjemalcem.

(18)

Da bi Unija dosegla cilj, da do leta 2050 postane podnebno nevtralna, bi bilo treba hkrati s prizadevanji za razogljičenje trga plina uvajati obnovljive vire energije v okviru ciljev Unije iz Direktive (EU) 2018/2001 in si nadalje prizadevati za razogljičenje na podlagi drugih nefosilnih virov. Države članice bi morale tudi ob popolnoma odprtem trgu še vedno biti sposobne načrtovati svojo mešanico energijskih virov ob upoštevanju svojih posebnih nacionalnih okoliščin, k čemur spada tudi kombinirana uporaba goriv iz obnovljivih virov in nizkoogljičnih goriv. Unija bi si morala zato pri oblikovanju programov podpore – tudi finančne – za goriva iz obnovljivih virov ali nizkoogljična goriva prizadevati za doseganje ciljev Unije, države članice pa bi morale ohraniti pravico, da same odločijo, ali in katerega od virov goriv iz obnovljivih virov ali nizkoogljičnih goriv bodo podpirale, in ga same izberejo, vendar pod pogojem, da so taka goriva skladna z merili iz Direktive (EU) 2018/2001 in te direktive ter da so taki programi podpore v skladu z veljavnim pravnim okvirom za državno pomoč, ki temelji na členih 107 in 108 PDEU. Poleg tega lahko države članice v skladu s svojo nacionalno strategijo za razogljičenje določijo dodatne zahteve za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.

(19)

Interesi odjemalcev bi morali biti v središču te direktive, kakovost storitev pa bi morala biti osrednja odgovornost podjetij plinskega in vodikovega gospodarstva. Že obstoječe pravice odjemalcev in pravice dostopa do osnovnih storitev, vključno z energijo, ter spopadanjem z energijsko revščino, kot je navedeno v sporočilu Komisije z dne 26. aprila 2017 o vzpostavitvi evropskega stebra socialnih pravic, ki so ga 17. novembra 2017 na socialnem vrhu v Göteborgu razglasili in podpisali Evropski parlament, Svet in Komisija, je treba okrepiti in zaščititi, vključevati pa bi morale tudi večjo preglednost. V zvezi s tem bi se bilo treba izogibati navzkrižnemu subvencioniranju vodikovega omrežja s tarifami za zemeljski plin ali elektroenergetsko omrežje. Z varstvom odjemalcev bi bilo treba zagotoviti, da bodo lahko vsi odjemalci na področju Unije izkoristili prednosti konkurenčnega trga zemeljskega plina. Pravice odjemalcev bi morale uveljavljati države članice ali regulativni organi, kadar države članice tako določijo.

(20)

Evropski steber socialnih pravic energijo uvršča med osnovne storitve, do katerih bi moral imeti vsakdo dostop, in poziva k ukrepom za pomoč tistim, ki jo potrebujejo (načelo 20). Cilj trajnostnega razvoja Združenih narodov št. 7 prav tako poziva k dostopu do cenovno sprejemljivih, zanesljivih, trajnostnih in sodobnih virov energije za vse.

(21)

Zahteve glede javnih storitev in skupne minimalne standarde, ki izhajajo iz njih, je treba nadalje okrepiti ter tako zagotoviti, da konkurenca in pravične cene koristijo vsem odjemalcem, zlasti ranljivim. Zahteve glede javnih storitev bi bilo treba opredeliti na nacionalni ravni in pri tem upoštevati nacionalne okoliščine. Države članice pa bi morale spoštovati zakonodajo Unije.

(22)

Da bi razogljičenje toplote potekalo vključujoče, je treba odjemalce seznanjati s trajnostnimi alternativami ter jim omogočiti dostop do ustreznih možnosti financiranja in subvencij. Države članice bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi menjava goriva ali priključitev na daljinsko ogrevanje, uvedena na podlagi te direktive, imela čim manj negativnih učinkov na končne odjemalce, vključno s tistimi, ki jih je prizadela energetska revščina, in ranljivimi odjemalci. Kadar je ustrezno, bi morale za zmanjšanje škodljivih učinkov ter zagotovitev pravičnega in vključujočega energetskega prehoda čim bolje izkoristiti financiranje, tudi javno financiranje in instrumente financiranja na ravni Unije.

(23)

Države članice bi morale imeti široko diskrecijsko pravico do nalaganja obveznosti javnih storitev podjetjem plinskega gospodarstva za dosego ciljev, ki so v splošnem gospodarskem interesu, ne da bi ovirale prehod na povezan, energetsko učinkovit energetski sistem, ki bi temeljil na obnovljivih virih energije, v skladu z ustreznimi cilji, zakonodajo in strategijami Unije. Toda obveznosti javnih storitev v obliki določanja cen za dobavo zemeljskega plina so fundamentalno izkrivljajoč ukrep, ki pogosto povzroča kopičenje primanjkljaja v tarifnih prihodkih, omejevanje izbire za porabnike, šibkejše spodbude za varčevanje z energijo in naložbe v energetsko učinkovitost, nižje standarde storitev, manj sodelovanja in zadovoljstva odjemalcev, omejevanje konkurence ter manj inovativnih proizvodov in storitev na trgu. Zato bi morale države članice za zagotavljanje cenovno dostopne dobave zemeljskega plina svojim državljanom uporabljati druga orodja politike, zlasti usmerjene ukrepe socialne politike. Javni posegi v določanje cen za dobavo zemeljskega plina bi načeloma pomenili ukrep, ki izkrivlja trg. Taki posegi bi zato morali biti izvedeni le, kadar je ustrezno in kot obveznosti javnih storitev, zanje pa bi morali veljati posebni pogoji. V celoti liberaliziran in pravilno delujoč maloprodajni trg zemeljskega plina bi spodbudil cenovno in necenovno konkurenco med obstoječimi dobavitelji ter pomenil spodbude za nove ponudnike na trgu, s tem pa izboljšal izbiro in zadovoljstvo odjemalcev. Na podlagi te direktive bi morale biti mogoče regulirane cene, tudi pod stroškovnimi cenami, za odjemalce, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljive gospodinjske odjemalce ter v posebnih primerih za gospodinjske odjemalce in mikropodjetja. Med krizo zaradi cen zemeljskega plina, ko se veleprodajne in maloprodajne cene zemeljskega plina znatno zvišajo, bi bilo treba državam članicam dovoliti, da začasno razširijo uporabo reguliranih cen na osnovne socialne službe, kakor so opredeljene v členu 2, točka 4, Uredbe (EU) 2017/1938 Evropskega parlamenta in Sveta (21), ter na mala in srednja podjetja (MSP). Državam članicam bi bilo treba izjemoma in začasno dovoliti, da med krizo zaradi cen zemeljskega plina za gospodinjske odjemalce, osnovne socialne službe ter MSP določijo regulirane cene pod stroškovnimi cenami, če to ne povzroča izkrivljanja med dobavitelji in če dobavitelji prejmejo nadomestilo za stroške, ki jih imajo pri dobavi pod stroškovnimi cenami. Vendar bi morala biti taka regulacija cen ciljno usmerjena in ne bi smela spodbujati porabe. Zato bi bilo treba tako izredno in začasno podaljšanje regulacije cen za gospodinjstva omejiti na 80 % mediane porabe gospodinjskih odjemalcev, za osnovne socialne službe ter MSP pa na 70 % porabe v predhodnem letu. Svet bi moral imeti možnosti, da na predlog Komisije z izvedbenim sklepom razglasi krizo zaradi cen zemeljskega plina na regionalni ravni ali na ravni Unije. Ocena, ali taka kriza zaradi cen zemeljskega plina obstaja, bi morala temeljiti na primerjavi s cenami v času običajnega delovanja trga in zato ne bi smela vključevati učinka prejšnjih kriz zaradi cen zemeljskega plina, razglašenih na podlagi te direktive. S takim izvedbenim sklepom bi se moralo določiti tudi obdobje veljavnosti razglasitve krize zaradi cen zemeljskega plina, v katerem se lahko začasno podaljša uporaba reguliranih cen. To obdobje ne bi smelo biti daljše od enega leta. Kadar so pogoji za razglasitev obstoja krize zaradi cen zemeljskega plina še vedno izpolnjeni, bi moral imeti Svet možnost, da na predlog Komisije podaljša obdobje veljavnosti izvedbenega sklepa. Prenos izvedbenih pooblastil na Svet je upravičen zaradi pomembnih horizontalnih posledic sklepa o razglasitvi krize zaradi cen zemeljskega plina za države članice in torej razširjenih možnosti za javne posege v določanje cen za dobavo zemeljskega plina. Take posledice so pomembne glede števila zadevnih odjemalcev pomena kategorij teh odjemalcev. Prenos izvedbenih pooblastil na Svet ustrezno upošteva tudi politično naravo takega sklepa o razglasitvi krize zaradi cen zemeljskega plina, ki zahteva obravnavo občutljivega ravnovesja različnih političnih vidikov, ki so bistveni za odločitev držav članic, da uvedejo določanje cen energije. Z razglasitvijo krize zaradi cen zemeljskega plina na regionalni ravni ali na ravni Unije bi bilo treba v vsakem primeru zagotoviti enake konkurenčne pogoje v vseh državah članicah, ki jih odločitev zadeva, da ne bi bilo neupravičenega izkrivljanja notranjega trga.

(24)

Obveznosti javnih storitev v obliki določanja cen za dobavo zemeljskega plina bi bilo treba uporabljati brez poseganja v načelo odprtih trgov, v jasno opredeljenih okoliščinah in za jasno opredeljene upravičence, njihovo trajanje pa bi moralo biti omejeno. Take okoliščine bi lahko nastale, kadar je dobava močno omejena, kar povzroči znatno višje cene zemeljskega plina od običajnih, ali v primeru nedelovanja trga, kadar se izkaže, da posegi regulativnih organov in organov, pristojnih za konkurenco, niso učinkoviti. Take okoliščine bi nesorazmerno prizadele gospodinjske odjemalce in zlasti ranljive odjemalce, ki za račune za energijo običajno porabijo večji delež svojega razpoložljivega dohodka kot porabniki z visokimi dohodki. Za ublažitev izkrivljajočih učinkov obveznosti javnih storitev pri določanju cen za dobavo zemeljskega plina bi morale države članice, ki izvajajo take posege, uvesti dodatne ukrepe, tudi ukrepe za preprečevanje izkrivljanja pri določanju veleprodajnih tržnih cen ali ukrepe v podporo energetski učinkovitosti, zlasti za ranljive odjemalce in odjemalce, ki jih je prizadela energetska revščina. Države članice bi morale zagotoviti, da lahko vsi upravičenci do reguliranih cen v celoti izkoristijo ponudbe, ki so na voljo na konkurenčnem trgu, če se za to odločijo. V ta namen bi jih bilo treba neposredno in redno obveščati o ponudbah in prihrankih, ki so na voljo na konkurenčnem trgu, in jim nuditi pomoč pri odzivu na tržne ponudbe in koriščenju le-teh.

(25)

Javni posegi na področju določanja cen za dobavo zemeljskega plina ne bi smeli povzročiti neposrednega navzkrižnega subvencioniranja med različnimi kategorijami odjemalcev. V skladu s tem načelom se s cenovnimi sistemi ne sme izrecno povzročiti, da nekatere kategorije odjemalcev krijejo stroške cenovnih posegov, ki vplivajo na druge kategorije odjemalcev. Obveznosti javnih storitev pri določanju cen bi se morale nanašati le na dobavo zemeljskega plina, saj se ne pričakuje, da bi gospodinjski odjemalci v širšem obsegu uporabljala vodik za ogrevanje. Trg vodika bo predvidoma pomemben predvsem za industrijo, za katero taki javni posegi niso potrebni.

(26)

Odjemalcem bi morale biti na voljo jasne in razumljive informacije o njihovih pravicah v zvezi z energetskim sektorjem. Komisija je po posvetovanju z ustreznimi deležniki, vključno z državami članicami, regulativnimi organi, združenji odjemalcev in podjetji plinskega gospodarstva, vzpostavila dostopen, uporabniku prijazen energetski kontrolni seznam, v katerem so navedene praktične informacije o pravicah odjemalcev. Ta energetski kontrolni seznam bi bilo treba posodabljati, na voljo bi moral biti vsem odjemalcem in biti javno dostopen.

(27)

Države članice bi morale upoštevati, da je treba za uspešen energetski prehod povečati naložbe v izobraževanje, usposabljanje in spretnosti delavcev v sektorjih zemeljskega plina in vodika, tudi v povezavi z razvojem infrastrukture, energetsko učinkovitostjo in uporabami za končne uporabnike, ki so stroškovno bolj učinkovite in razogljičene. Pri takih naložbah bi bilo treba upoštevati določbe Direktiva (EU) 2023/1791.

(28)

Tržna pravila bi morala zaščititi odjemalce in jim omogočiti, da se odločijo za energetsko najbolj učinkovite možnosti, s čimer bodo novi plin iz obnovljivih virov in vodik ter nizkoogljični plin in vodik v celoti zajeti v energetskem prehodu.

(29)

Zemeljski plin ima še vedno ključno vlogo v oskrbi z energijo, saj je poraba energije iz zemeljskega plina v gospodinjstvih še vedno večja kot poraba električne energije. Čeprav je elektrifikacija ključni element zelenega prehoda, se bo v prihodnosti v gospodinjstvih še vedno uporabljal zemeljski plin, vključno z vse večjimi količinami plina iz obnovljivih virov, zlasti biometana.

(30)

V sektorju zemeljskega plina, vključno z maloprodajnim trgom zemeljskega plina, določbe o sodelovanju in varstvu odjemalcev niso bile prilagojene potrebam energetskega prehoda.

(31)

Na trgu zemeljskega plina je zaznati nizko zadovoljstvo in sodelovanje odjemalcev ter počasno sprejemanje novega plina iz obnovljivih virov in nizkoogljičnega plina, kar je odraz omejene konkurence v številnih državah članicah. Cene zemeljskega plina za gospodinjske odjemalce so se v zadnjem desetletju povišale, saj so gospodinjski odjemalci za svojo porabo zemeljskega plina plačevali dvakrat ali trikrat več kot industrijski odjemalci.

(32)

Tako kot v sektorju električne energije sta za zagotovitev, da odjemalci lahko sodelujejo v energetskem prehodu in izkoristijo dostopne cene, dobre standarde storitev in dejansko izbiro možnosti glede na tehnološki razvoj, bistvena tržna prožnost in primeren pravni okvir Unije za pravice odjemalcev v sektorju zemeljskega plina.

(33)

Pričakuje se, da bo premik od fosilnega plina k alternativam iz obnovljivih virov mogoč, če bo energija iz obnovljivih virov postala privlačna, nediskriminatorna možnost za odjemalce na podlagi resnično preglednih informacij in s pravično porazdelitvijo stroškov prehoda med različnimi skupinami odjemalcev in udeležencev na trgu. Vendar prehod z zemeljskega plina na druge tehnologije običajno ni tako enostaven zaradi učinka vezanosti, povezanega s podporno opremo. Razgradnjo infrastrukture za zemeljski plin bi morali spremljati ukrepi za obravnavo škodljivih učinkov za končne odjemalce, zlasti ranljive odjemalce in gospodinjske odjemalce, ki jih je prizadela energetska revščina, ter ukrepi za obravnavo neenakosti, ki bodo posledica energetskega prehoda. Odjemalce zemeljskega plina bi bilo treba zavarovati pred naraščajočimi tarifami, ko je treba sredstva za zemeljski plin razvrednotiti, pred navzkrižnim subvencioniranjem med uporabniki plina in vodika ter zvišanjem tarif za zemeljski plin zaradi krčenja baze odjemalcev.

(34)

Da bi obravnavali obstoječe vrzeli na maloprodajnem trgu zemeljskega plina, je treba odpraviti obstoječe ovire za konkurenco in tehnološki razvoj za nastajajoče alternativne, na obnovljivih virih temelječe oskrbe z energijo, nove storitve ter zagotavljanje boljše ravni storitev in nižjih maloprodajnih cen, obenem pa zaščititi ranljive odjemalce in odjemalce, ki jih je prizadela energetska revščina.

(35)

Da bi zagotovili visoko raven varstva odjemalcev in njihovo opolnomočenje dosledno v vseh energetskih sektorjih, bi moral zakonodajni okvir za razogljičeni trg zemeljskega plina odraziti raven zaščite odjemalcev na trgu z električno energijo, in po potrebi njegove določbe o opolnomočenju ter upoštevati učinkovitost energetskega sistema in cilje Unije glede zanesljive oskrbe z energijo, energetske učinkovitosti in energije iz obnovljivih virov.

(36)

Za zagotovitev skladnosti in učinkovitosti bi bilo treba pri tem usklajevanju z nekaterimi vidiki trga z električno energijo upoštevati vse določbe za varstvo in opolnomočenje odjemalcev, in sicer kadar koli so izvedljive in jih je mogoče prilagoditi trgu zemeljskega plina. To bi moralo zajemati vse od osnovnih pogodbenih pravic do pravil glede informacij o obračunu in zamenjave ponudnika energije, dajanje na voljo zanesljivih orodij za primerjavo, zaščito ranljivih odjemalcev ter odjemalcev, ki jih je prizadela energetska revščina, zagotavljanje ustreznega varstva podatkov za pametne števce in upravljanje podatkov ter učinkovito alternativno reševanje sporov.

(37)

Pri prizadevanjih za usklajenost določb po vsem sektorju bi moralo ostati breme za nacionalne uprave in podjetja omejeno in sorazmerno, pri čemer bi se upoštevale tudi izkušnje s pravnimi akti Unije, vključenimi v sveženj „Čista energija za vse Evropejce“, kot so uredbe (EU) 2018/1999 (22), (EU) 2019/941 (23), (EU) 2019/942 (24) in (EU) 2019/943 ter direktive (EU) 2018/844 (25), (EU) 2018/2001, (EU) 2018/2002 (26) in (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta.

(38)

Posodobitev sektorja zemeljskega plina naj bi prinesla znatne gospodarske in okoljske koristi tako v smislu boljše maloprodajne konkurence kot v smislu socialnih in distribucijskih koristi in opolnomočenja odjemalcev, vključno z okrepljenimi pogodbenimi pravicami in boljšimi razpoložljivimi podatki o porabi in virih energije, kar bo privedlo k bolj zelenim odločitvam, izvajanju ukrepov za energetsko učinkovitost in zmanjšanju uporabe fosilnega plina ali prehodu na bolj trajnostne vire energije. Interesne energetske skupnosti bi morale prispevati k uvajanju plina iz obnovljivih virov.

(39)

Zamenjava dobaviteljev je pomemben kazalnik sodelovanja odjemalcev in pomembno orodje za okrepitev konkurence na trgih zemeljskega plina in vodika ter bi morala biti zato odjemalcem zajamčena kot osnovna pravica. Vendar je stopnja menjave dobaviteljev med državami članicami različna, odjemalce pa od zamenjave vira energije in od zamenjave dobavitelja odvračajo izstopni stroški in pristojbine za prekinitev pogodbe. Čeprav bi se z odpravo takih pristojbin morda zmanjšala možnost izbire za odjemalce, saj bi bili odpravljeni proizvodi, pri katerih se nagrajuje odjemalčeva zvestoba, bi morala njihova omejitev prispevati k večji blaginji porabnikov, njihovemu sodelovanju in konkurenci na trgu.

(40)

Krajši časi zamenjave bi lahko odjemalce spodbudili k iskanju boljših ponudb oskrbe z energijo in zamenjavi dobavitelja. Z obsežnejšo uporabo informacijske tehnologije bi bilo do leta 2026 postopek tehnične zamenjave, to je registracijo novega dobavitelja na merilnem mestu pri tržnem operaterju, v običajnih razmerah na kateri koli delovni dan mogoče izvesti v 24 urah. Z zagotovitvijo izvedbe tehničnega postopka za zamenjavo v 24 urah do 2026 bi skrajšali čase zamenjave, kar bi prispevalo k večji udeležbi odjemalcev in boljši maloprodajni konkurenci.

(41)

Časa za zamenjavo na trgih zemeljskega plina in vodika v 24 urah bi se skladala s tem, kar že velja na trgu električne energije, na katerem obstajajo podobne zaledne funkcije in zahteve glede podatkovne zbirke IT. Harmonizacija časa za zamenjavo v sektorjih bi koristila vsem odjemalcem, zlasti tistim, ki so sklenili enotne pogodbe za elektriko in plin. Krajši časi za zamenjavo za odjemalce ne bi smeli vplivati na obveznosti dobaviteljev glede izravnave.

(42)

Odjemalcem več dejavnikov preprečuje, da bi dostopali do različnih virov tržnih informacij, ki so jim na razpolago, jih razumeli in ravnali v skladu z njimi. Zato bi bilo treba primerljivost ponudb izboljšati z ustreznimi informacijami za odjemalce na podlagi orodij za primerjavo za odjemalce ter odpraviti neupravičene ovire za zamenjavo dobavitelja, ne da bi odjemalcem po nepotrebnem omejevali možnost izbire. Bistveno je tudi, da dobavitelji odjemalcem zagotovijo jasne in razumljive predpogodbene informacije, zato da bi bili odjemalci dobro seznanjeni s podrobnostmi in posledicami pogodbe.

(43)

Samostojna orodja za primerjavo, tudi spletna mesta, so učinkovito sredstvo, s katerim lahko manjši odjemalci ocenijo prednosti različnih ponudb energije, ki so na razpolago na trgu. Zajemati bi morala čim več razpoložljivih ponudb in pokrivati čim večji del trga, da bi si odjemalec lahko ustvaril reprezentativen pregled. Kadar se kot bistvena značilnost ponudbe izpostavlja njena okoljska učinkovitost, bi morala orodja za primerjavo zajemati tudi opis te okoljske učinkovitosti. Zelo pomembno je, da imajo manjši odjemalci dostop do najmanj enega orodja za primerjavo in da so informacije, pridobljene s takimi orodji, zanesljive, nepristranske in pregledne ter zlahka razumljive. Države članice bi lahko v ta namen zagotovile orodje za primerjavo, s katerim upravlja nacionalni organ ali zasebna družba, in se glede meril pri orodjih za primerjavo posvetovale z ustreznimi deležniki, tudi z organizacijami, ki zastopajo interese odjemalcev.

(44)

Končni odjemalci bi morali imeti tudi možnost, da uporabljajo, skladiščijo in prodajajo plin iz obnovljivih virov iz samoproizvodnje ob upoštevanju prava, ki se uporablja za proizvodnjo plina iz obnovljivih virov, zlasti glede emisij toplogrednih plinov, ter sodelujejo na vseh trgih zemeljskih plinov tako, da zagotavljajo sistemske storitve v sistemu, na primer s shranjevanjem energije, obenem pa bi morali ohraniti svoje pravice kot končni odjemalci iz te direktive. Kolektivni dogovori med aktivnimi odjemalci omogočajo ponudnikom storitev in lokalnim podjetjem, zlasti MSP, da prispevajo k uravnoteženju in prožnosti sistema. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da imajo v nacionalnem pravu različne določbe, ki urejajo davke in dajatve za posamezne aktivne odjemalce in aktivne odjemalce, ki delujejo skupaj.

(45)

Računi in informacije o obračunu so pomembno sredstvo za obveščanje in opolnomočenje končnih odjemalcev. Računi za energijo so še vedno najpogostejši razlog za zaskrbljenost in pritožbe odjemalcev, kar prispeva k stalnemu nezadovoljstvu odjemalcev in njihovi neudeležbi v sektorju zemeljskega plina. Določbe glede informacij o obračunu v sektorju plina prav tako zaostajajo za pravicami, ki jih imajo odjemalci v sektorju električne energije. Zato jih je treba uskladiti in določiti najmanjše zahteve za račune in informacije o obračunu v sektorju plina, da bodo imeli odjemalci dostop do preglednih, popolnih in lahko razumljivih informacij. Na računih za končne odjemalce bi morale biti navedene informacije o porabi in stroških, emisijah ogljikovega dioksida ter deležu plina iz obnovljivih virov in nizkoogljičnega plina, kar bi olajšalo primerjavo med ponudbami pri zamenjavi dobavitelja ali vira energije, ter informacije o pravicah odjemalcev, na primer glede alternativnega reševanja sporov. Poleg tega bi morali biti orodje za aktivno udeležbo odjemalcev na trgu, da lahko upravljajo svoje vzorce porabe in izberejo bolj zelene možnosti. Pomembno je, da se odjemalcem zagotovijo celovite in točne informacije, da se bodo zavedali vpliva, ki ga imajo na okolje, in bodo lahko tako dajali prednost najbolj trajnostnim nosilcem energije. Direktivo (EU) 2023/1791 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(46)

Redno zagotavljanje točnih informacij o obračunu na podlagi dejanske porabe zemeljskega plina je pomembna pomoč odjemalcem, da lahko nadzorujejo porabo in stroške zemeljskega plina. Kljub temu pa bi morali imeti odjemalci, zlasti gospodinjski odjemalci, možnost sklenitve prožnih ureditev za dejansko plačilo svojih računov.

(47)

Ključni vidik pri dobavi energije odjemalcem je dostop do objektivnih in preglednih podatkov o porabi. Odjemalci bi tako morali imeti dostop do podatkov o porabi in s tem povezanih cenah ter stroških storitev, tudi o cenah dodatnih storitev, kadar je to ustrezno, kot so zavarovalne storitve in storitve energetske učinkovitosti, tako da lahko konkurente spodbudijo, da pripravijo ponudbo na podlagi teh informacij. Odjemalci bi morali imeti tudi pravico do pravilne obveščenosti o svoji porabi energije. Predplačila uporabnikov ne bi smela postavljati v nesorazmerno slabši položaj, različni plačilni sistemi pa bi morali biti nediskriminatorni. Podatki o stroških energije, ki jih odjemalci prejemajo dovolj redno, bi morali spodbujati k varčevanju energije, saj bodo dajali odjemalcem neposredne povratne informacije o učinkih naložb v energetsko učinkovitost in drugačnega ravnanja.

(48)

Odločitev na nacionalni ravni glede uvajanja pametnih merilnih sistemov zemeljskega plina bi morala biti sprejeta šele po izvedbi analize stroškov in koristi. Pri taki analizi bi bilo treba upoštevati dolgoročne koristi uvedbe pametnih merilnih sistemov za porabnike in celotno vrednostno verigo. Če bi ta analiza pokazala, da je uvedba takih merilnih sistemov ekonomsko sprejemljiva in stroškovno učinkovita le za odjemalce z določeno višino porabe zemeljskega plina, bi državam članicam moralo biti omogočeno, da to upoštevajo pri uvajanju. Te analize bi bilo treba redno, v vsakem primeru pa vsaj vsaka štiri leta, pregledovati zaradi znatnih sprememb v temeljnih predpostavkah in zaradi hitrosti tehnološkega razvoja. Omejena uvedba pametnih merilnih sistemov, kot na primer pri pilotnih projektih in v fazi preskušanja, se ne šteje za uvajanje takih sistemov v smislu te direktive.

(49)

Da bi končnim odjemalcem pomagali pri aktivni udeležbi na trgu, bi bilo treba pri uvedbi pametnih merilnih sistemov ustrezno upoštevati uporabo zadevnih razpoložljivih standardov, tudi tistih, ki omogočajo interoperabilnost na ravni podatkovnega modela in aplikacijske plasti, najboljše prakse, pomen razvoja izmenjave podatkov ter prihodnje in inovativne energetske storitve. Poleg tega pametni merilni sistemi, ki bodo uvedeni, za odjemalce zemeljskega plina ne bi smeli biti ovira za zamenjavo dobavitelja in bi morali biti opremljeni z ustreznimi funkcijami, ki končnim odjemalcem omogočajo, da hitro dostopajo do podatkov o svoji porabi, uravnavajo svoje energetsko vedenje in so za to nagrajeni ter prihranijo pri stroških za energijo. Skupinam odjemalcev bi bilo treba svetovati, kako z uporabo pametnih števcev izboljšati energetsko učinkovitost.

(50)

Države članice, ki pametnih merilnih sistemov zemeljskega plina ne uvajajo sistematično, bi morale odjemalcem, ki plačajo s tem povezane stroške, omogočiti, da na zahtevo in pod pravičnimi in razumnimi pogoji izkoristijo možnost namestitve pametnega števca, pri čemer bi jim morale biti dane na razpolago vse ustrezne informacije.

(51)

V državah članicah so bili po uvedbi pametnih merilnih sistemov oblikovani ali so v fazi oblikovanja različni modeli upravljanja s podatki. Ne glede na model upravljanja s podatki je pomembno, da države članice uvedejo pregledna pravila za dostop do podatkov pod nediskriminatornimi pogoji in zagotovijo najvišjo stopnjo kibernetske varnosti in varstva podatkov ter nepristranskosti subjektov, ki ravnajo s podatki.

(52)

Večje varstvo odjemalcev je zagotovljeno z razpoložljivostjo učinkovitih pravnih sredstev za reševanje sporov za vse odjemalce. Države članice bi morale določiti hitre in učinkovite postopke za obravnavanje pritožb. Informacije o obravnavanju pritožb bi morale biti na voljo v pogodbah z odjemalci in informacijah o obračunu.

(53)

Države članice bi morale pri ocenjevanju delovanja mehanizmov za zunajsodno reševanje sporov upoštevati sodelovanje podjetij plinskega gospodarstva in njihovo upoštevanje predpisov.

(54)

Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe, kot so dajatve v okviru sistemov socialne varnosti, da ustrezno oskrbijo ranljive odjemalce, podpora za izboljšanje energetske učinkovitosti in uporaba energije iz obnovljivih virov, da bi trajnostno obravnavale energijsko revščino, tudi v širšem kontekstu revščine. Taki ukrepi se lahko razlikujejo glede na posebne okoliščine v zadevnih državah članicah in lahko vključujejo ukrepe socialne ali energetske politike v zvezi s plačevanjem katerih koli računov za zemeljski plin in vodik, naložbe v energetsko učinkovitost stanovanjskih zgradb ali varstvo odjemalcev, kot je zaščita pred odklopom.

(55)

V priporočilih Komisije (EU) 2020/1563 (27) z dne 14. oktobra 2020 in (EU) 2023/2407 (28) z dne 20. oktobra 2023 o energijski revščini so prikazane dobre prakse za opredelitev energijske revščine na nacionalni ravni, tudi ustrezni kazalniki energijske revščine, ter za strukturne ukrepe in izboljšave, ki jih lahko države članice sprejmejo za odpravo temeljnih vzrokov energijske revščine. Izpostavljene so naložbe v strukturne ukrepe za odpravljanje nizke energijske učinkovitosti domov in aparatov, za razogljičenje in za uporabo energije iz obnovljivih virov ter drugi ukrepi, namenjeni obveščanju o tem, kako znižati račune za energijo in privarčevati energijo, podpiranju državljanov pri vključevanju v energetske skupnosti ali spodbujanju prehoda na rešitve za energijo iz obnovljivih virov.

(56)

Z odklopom je močno prizadet dostop odjemalcev do zemeljskega plina, ki ga potrebujejo zlasti za ogrevanje svojih domov. Odklopi od zemeljskega plina zlasti prizadenejo odjemalce, ki jih je prizadela energetska revščina, in ranljive odjemalce, zato bi morale države članice sprejeti ukrepe za preprečitev odklopa teh odjemalcev iz gospodarskih ali poslovnih razlogov. Državam članicam je na voljo več orodij in dobrih praks, ki med drugim vključujejo celoletne ali sezonske prepovedi odklopov, preprečevanje dolga in trajnostne rešitve za podporo odjemalcem, ki imajo težave pri plačevanju računov za energijo. Države članice bi morale ugotoviti, katera orodja bi bila glede na njihove nacionalne okoliščine najbolj ustrezna. Taki ukrepi ne bi smeli omrežnim operaterjem preprečiti, da v izrednih razmerah brez predhodnega obvestila, če je ta odklop iz varnostnih razlogov, in po predhodnem obvestilu, kadar je to izvedljivo, če je zaradi razlogov vzdrževanja.

(57)

Odjemalci imajo pravico uporabiti pritožbene postopke, ki jih upravljajo njihovi dobavitelji, in izvensodne postopke za reševanje sporov, da bi učinkovito uveljavljali svoje pravice in da v primeru nesoglasij z dobavitelji ne bi bili prikrajšani, zlasti kar zadeva račune ali dolgovani znesek. Kadar odjemalci uporabljajo te postopke, dobavitelji ne bi smeli prekiniti pogodb na podlagi še vedno spornih dejstev. Dobavitelji in odjemalci bi morali še naprej izpolnjevati svoje pogodbene pravice in obveznosti, zlasti glede dobave zemeljskega plina in plačila tega zemeljskega plina, pritožbeni postopki pa ne bi smeli postati razlog za zlorabe, ki bi odjemalcem omogočale, da ne spoštujejo svojih pogodbenih obveznosti, vključno s plačevanjem računov. Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi preprečile zlorabo teh pritožbenih postopkov ali postopkov reševanja sporov.

(58)

Da bi odjemalcem zagotovili neprekinjenost oskrbe, zlasti v primerih težav v zvezi z dobaviteljem, bi morale države članice vzpostaviti ureditev zasilnega dobavitelja ali sprejeti enakovredne ukrepe. Zasilnega dobavitelja bi moralo biti mogoče imenovati, ko nastopijo težave v zvezi z dobaviteljem ali že pred tem. Zasilni dobavitelj je lahko prodajni oddelek vertikalno integriranega podjetja, ki opravlja tudi distribucijske funkcije, če izpolnjuje zahteve glede ločevanja iz te direktive. Vendar to ne bi smelo pomeniti, da morajo države članice dobavljati po določeni fiksni minimalni ceni. Kadar država članica od zasilnega dobavitelja zahteva, da zemeljski plin dobavi odjemalcu, ki ne prejema tržnih ponudb, se uporabljajo pogoji iz člena 4 te direktive, obveznost pa lahko vključuje regulirano ceno le, kolikor je zadevni odjemalec upravičen do reguliranih cen. Države članice bi morale pri ocenjevanju, ali so ponudbe negospodinjskih odjemalcev tržne, upoštevati individualne poslovne in tehnične okoliščine. Kadar je država članica pred začetkom veljavnosti te direktive že imenovala zasilnega dobavitelja zemeljskega plina po poštenem, preglednem in nediskriminatornem postopku, ni treba začeti novega postopka za njegovo imenovanje.

(59)

Poenostavitev in racionalizacija upravnega postopka izdaje dovoljenj in jasni roki za sprejemanje odločitev organov, pristojnih za izdajo dovoljenj, bi morali zagotoviti, da se uvedba obratov za proizvodnjo vodika in infrastrukture vodikovega sistema lahko odvija s primerno hitrostjo brez oviranja javnih posvetovanj. Od držav članic bi se moralo zahtevati poročanje o doseženem napredku. Zagotoviti je treba uporabo predhodno veljavnih dovoljenj, kot so licence, koncesije ali odobritve, izdanih na podlagi nacionalne zakonodaje za izgradnjo in delovanje obstoječih plinovodov za zemeljski plin in drugih sredstev omrežja, ko se spremeni plinasti nosilec energije, ki se prenaša po plinovodu za zemeljski plin, in sicer z metana na (čisti) vodik. Ta uporaba predhodno veljavnih dovoljenj ne bi smela vplivati na veljavnost tehničnih varnostnih zahtev za vodikovo infrastrukturo niti na možnost pristojnih organov, da spremljajo skladnost s takimi zahtevami ter sprejmejo ustrezne in sorazmerne izvršilne ukrepe, vključno z morebitnim preklicem predhodno veljavnih dovoljenj, če je to upravičeno. To bi moralo preprečiti nepotrebne zamude pri spreminjanju namena obstoječih plinovodov za zemeljski plin in drugih sredstev omrežja za prenos vodika. Treba bi bilo preprečiti, da bi se pogoji za izdajo dovoljenj za infrastrukturo vodikovega sistema bistveno razlikovali, razen če je to ustrezno utemeljeno. Tehnični varnostni vidiki bi lahko upravičili drugačen pristop glede uporabe predhodno veljavnih dovoljenj ali izdajanja novih dovoljenj. Določbe glede postopkov za izdajo dovoljenj bi se morale uporabljati brez poseganja v mednarodno pravo in pravo Unije, vključno z določbami za zaščito okolja in zdravja ljudi. Kadar bi bilo to ustrezno utemeljeno na podlagi izrednih okoliščin, bi moralo biti mogoče podaljšati časovne okvire za postopke izdaje dovoljenj za obdobje do enega leta.

(60)

Zagotovitev smernic za vložnike skozi celotne upravne postopke predložitve vlog za izdajo dovoljenj in izdaje dovoljenj prek upravne kontaktne točke naj bi zmanjšala kompleksnost za razvijalce projektov ter povečala učinkovitost in preglednost. Možnost, da vložniki predložijo zadevne dokumente v digitalni obliki, in zagotovitev priročnika za vložnike bi lahko prispevali k učinkovitosti. Države članice bi morale zagotoviti, da so organi, ki izvajajo postopke izdaje dovoljenj, aktivno vključeni v odpravljanje preostalih ovir, tudi nefinančnih, kot so nezadostno znanje, nezadostni digitalni in človeški viri, ki ovirajo obdelavo vse večjega števila postopkov za izdajo dovoljenj. Pomanjkanje upravnih zmogljivosti ne bi smelo ovirati postopkov za izdajo dovoljenj za priključitev na prenosno ali distribucijsko omrežje. Poleg tega taki postopki za izdajo dovoljenj ne bi smeli ovirati izpolnjevanja nacionalnega cilja glede energije iz obnovljivih virov.

(61)

Brez dejanskega ločevanja omrežij od dejavnosti proizvodnje in dobave (dejansko ločevanje) nevarnost diskriminacije ne obstaja le pri upravljanju omrežij, temveč tudi pri spodbudah za vertikalno integrirana podjetja, da bi ustrezno vlagala v svoja omrežja.

(62)

Dejansko ločevanje lahko zagotovi samo odprava možnosti, ki vertikalno integrirana podjetja spodbujajo k diskriminaciji konkurentov pri dostopu do omrežja in naložbah. Lastniško ločevanje, pri katerem je lastnik omrežja imenovan za operaterja sistema in je neodvisen od kakršnih koli interesov v zvezi z dobavo in proizvodnjo, je očitno učinkovit in stabilen način razreševanja notranjega navzkrižja interesov in zagotavljanja zanesljivosti oskrbe. Zato je Evropski parlament v Resoluciji z dne 10. julija 2007 o možnostih za notranji trg s plinom in električno energijo lastniško ločevanje na ravni prenosa opredelil kot najučinkovitejše orodje za nediskriminatorno spodbujanje naložb v infrastrukturo, poštenega dostopa do omrežja za nove udeležence in preglednosti na trgu. Pri lastniškem ločevanju bi bilo zato treba od držav članic zahtevati, naj zagotovijo, da ista oseba ne more izvajati nadzora nad podjetjem za proizvodnjo ali dobavo ter hkrati izvajati nadzora ali uveljavljati kakršnih koli pravic nad operaterjem prenosnega sistema ali prenosnim sistemom. Po drugi strani pa bi moral nadzor nad prenosnim sistemom ali operaterjem prenosnega sistema izključevati možnost nadzora ali uveljavljanja kakršnih koli pravic nad proizvajalcem ali dobaviteljem. V teh mejah bi moralo biti proizvajalcu ali dobavitelju omogočeno, da ima manjšinski delež v operaterju prenosnega sistema ali prenosnem sistemu.

(63)

Vsi sistemi ločevanja bi morali učinkovito odpravljati vsa navzkrižja interesov med proizvajalci, dobavitelji in operaterji prenosnih sistemov, da bi oblikovali spodbude za potrebne naložbe in zagotovili dostop novim udeležencem na trgu ob pregledni in učinkoviti regulativni ureditvi, regulativnim organom pa ne bi naložili preveč zahtevne regulativne ureditve.

(64)

Opredelitev pojma „nadzor“ v tej direktivi je usklajena z določbami Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (29).

(65)

Zaradi vertikalne povezave med sektorjema električne energije in zemeljskega plina bi bilo treba določbe o ločevanju uporabljati v sektorjih zemeljskega plina, vodika in električne energije, kakor je podrobno opredeljeno v tej direktivi.

(66)

V sektorju vodika bi bilo treba brez odlašanja začeti uporabljati pravila o vertikalnem ločevanju. To je učinkovitejše od dragega naknadnega ločevanja, ki bi bilo potrebno potem, ko bi se v sektorju vertikalna integracija že zelo utrdila.

(67)

Zaradi zagotavljanja popolne neodvisnosti delovanja omrežij od interesov v zvezi z dobavo in proizvodnjo ter preprečevanja izmenjave kakršnih koli zaupnih podatkov pri lastniškem ločevanju ista oseba ne bi smela biti hkrati član uprave operaterja prenosnega sistema ali prenosnega sistema in podjetja, ki opravlja dejavnost proizvodnje ali dobave. Iz istega razloga ista oseba tudi ne bi smela imeti pristojnosti za imenovanje članov uprave operaterja prenosnega sistema ali prenosnega sistema in izvajanje nadzora ali uveljavljanje kakršne koli pravice nad proizvajalcem ali dobaviteljem.

(68)

Ustanavljanje operaterja sistema ali operaterja prenosnega sistema, ki je neodvisen od interesov v zvezi z dobavo in proizvodnjo, bi moralo vertikalno integriranemu podjetju omogočiti, da ohrani lastništvo nad sredstvi omrežja, ter hkrati zagotovilo dejansko ločevanje interesov, pod pogojem, da tak neodvisni operater sistema ali neodvisni operater prenosnega sistema opravlja vse naloge operaterja sistema in so vzpostavljeni podrobna ureditev in obsežni regulativni kontrolni mehanizmi.

(69)

Če je bilo 3. septembra 2009 podjetje, ki je lastnik prenosnega sistema, del vertikalno integriranega podjetja, bi morale države članice imeti možnost izbire med lastniškim ločevanjem in ustanovitvijo operaterja sistema ali operaterja prenosnega sistema, ki je neodvisen od interesov v zvezi z dobavo in proizvodnjo.

(70)

Da bi bili interesi delničarjev vertikalno integriranih podjetij popolnoma zaščiteni, bi morale države članice imeti možnost, da uvedejo lastniško ločevanje z neposredno odprodajo ali razdelitvijo delnic integriranega podjetja na delnice omrežnega podjetja in delnice preostalega podjetja dobave in proizvodnje, če so izpolnjene zahteve, ki izhajajo iz lastniškega ločevanja.

(71)

Da bo rešitev glede ustanovitve neodvisnega operaterja sistema ali neodvisnega operaterja prenosnega sistema resnično delovala, bi bilo treba sprejeti posebna dodatna pravila. S pravili o neodvisnem operaterju prenosnega sistema se določi ustrezen regulativni okvir za zagotovitev poštene konkurence, zadostnih vlaganj, dostopa na trg za nove udeležence in povezovanje trgov zemeljskega plina in vodika. Dejansko ločevanje na podlagi določb o neodvisnem operaterju prenosnega sistema bi moralo temeljiti na organizacijskih ukrepih in ukrepih, ki se nanašajo na upravljanje operaterjev prenosnih sistemov, ter na ukrepih, povezanih z vlaganji, ki nove proizvodne zmogljivosti povezujejo preko regionalnega sodelovanja s povezovanjem omrežij in trgov. Neodvisnost operaterja prenosnega sistema bi bilo tudi treba med drugim zagotoviti z določenimi obdobji „za razmislek“, med katerimi se v vertikalno integriranem podjetju ne izvajajo nobene vodstvene ali druge ustrezne dejavnosti, ki bi omogočale dostop do podatkov, ki bi lahko bili pridobljeni na vodstvenem položaju.

(72)

Za razvoj konkurence na notranjem trgu zemeljskega plina in vodika bi morali veliki negospodinjski odjemalci, ki sodelujejo v komercialnih dejavnostih velikega obsega, imeti možnost, da izberejo dobavitelja in za zadovoljitev svojih potreb po zemeljskem plinu in vodiku sklenejo pogodbe z več dobavitelji. Ti odjemalci bi morali biti zaščiteni pred klavzulami o ekskluzivnosti, katerih učinek je izključitev konkurenčnih ali dopolnilnih ponudb.

(73)

Država članica bi morala imeti pravico, da se odloči za popolno lastniško ločevanje na svojem ozemlju. Če je uporabila to pravico, podjetje ne bi smelo imeti pravice do ustanovitve neodvisnega operaterja sistema ali neodvisnega operaterja prenosnega sistema, razen če je v tej direktivi določeno drugače. Poleg tega podjetje, ki opravlja katerokoli dejavnost proizvodnje ali dobave, ne bi smelo izvajati neposrednega ali posrednega nadzora ali uveljavljati kakršne koli pravice nad operaterjem prenosnega sistema iz države članice, ki se je odločila za popolno lastniško ločevanje.

(74)

Na notranjem trgu zemeljskega plina obstajajo različne vrste organizacije trga. Ukrepi, ki bi jih države članice lahko sprejele za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev, bi morali temeljiti na prevladujočih zahtevah v splošnem interesu. S Komisijo bi se bilo treba posvetovati o združljivosti ukrepov s PDEU in drugim ustreznim pravom Unije.

(75)

Pri izvajanju dejanskega ločevanja bi bilo treba spoštovati načelo nediskriminacije med javnim in zasebnim sektorjem. Zato ista oseba ne bi smela imeti možnosti, da bi sama ali skupaj z drugimi ob kršenju pravil o lastniškem ločevanju ali možnosti neodvisnega operaterja sistema izvajala nadzor ali uveljavljala kakršne koli pravice nad sestavo, glasovanjem ali odločanjem v organih operaterjev prenosnih sistemov ali prenosnih sistemov in dobaviteljev ali proizvajalcev. Kar zadeva lastniško ločevanje in možnost neodvisnega operaterja sistema, velja, da če zadevna država članica lahko dokaže, da izpolnjuje to zahtevo, bi moralo biti mogoče, da dva ločena javna subjekta nadzorujeta dejavnosti proizvodnje in dobave na eni ter dejavnosti prenosa na drugi strani.

(76)

Po vsej Uniji bi bilo treba uporabljati dejansko ločevanje dejavnosti dobave in proizvodnje od delovanja omrežja tako za podjetja iz Unije kakor tudi za podjetja iz tretjih držav. Da bi ohranili neodvisnost omrežnih dejavnosti ter dejavnosti dobave in proizvodnje po vsej Uniji, bi morali imeti regulativni organi pooblastilo, da zavrnejo certifikacijo operaterjev prenosnih sistemov, ki ne izpolnjujejo pravil o ločevanju. Da bi zagotovili dosledno uporabo teh pravil po vsej Uniji, bi morali regulativni organi pri odločanju o certifikaciji v celoti upoštevati mnenje Komisije. Poleg tega bi morala Komisija imeti pravico dati mnenje o certifikaciji v zvezi z lastnikom ali operaterjem prenosnega sistema, ki je pod nadzorom osebe iz tretje države, s čimer bi bilo zagotovljeno tudi spoštovanje mednarodnih obveznosti Unije ter solidarnost in zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji. Komisija bi morala pri pripravi te ocene upoštevati poslovne odnose, ki bi lahko negativno vplivali na spodbude in sposobnost operaterja, da opravlja svoje naloge, ter mednarodne obveznosti Unije in vsa druga posebna dejstva in okoliščine primera. Taka dejstva in okoliščine bi morali zajemati zmanjšanje dobave zemeljskega plina, ki se uporablja kot orožje, in manipulacijo trgov z namernimi motnjami pretoka zemeljskega plina, ki bi lahko neposredno in resno vplivale na bistvene mednarodne varnostne interese Unije in držav članic.

(77)

Plinovodna omrežja za vodik bi morala biti pomembno sredstvo za učinkovit in trajnosten prenos vodika, tako kopenski kot na morju. Zaradi visokih zahtevanih naložb v osnovna sredstva pri izgradnji bi lahko vodikovodna omrežja pomenila naravne monopole. Izkušnje z regulacijo trgov zemeljskega plina so pokazale, kako pomembno je zagotoviti odprt in nediskriminatoren dostop do plinovodnih omrežij, da se zaščiti konkurenca na trgih primarnih proizvodov. Zato bi se morala za kopenska vodikova omrežja in vodikova omrežja na morju v Uniji uporabljati dobro uveljavljena načela za delovanje omrežja, kot je dostop tretjih strani.

(78)

Pojma „prenos vodika“ in „distribucija vodika“ v tej direktivi bi morala biti opredeljena na podlagi funkcij zadevnih kategorij omrežij in vrst povezane infrastrukture.

(79)

Povezovalne vodikovode bi morali kot vodikova omrežja, ki imajo pomembno funkcijo povezovanja nacionalnih vodikovih omrežij držav članic, upravljati operaterji vodikovih prenosnih omrežij. V zelo redkih primerih in kadar je vodikovo distribucijsko omrežje določeno v zadevnem načrtu za razvoj omrežja, ga je mogoče priključiti na vodikovo prenosno omrežje v drugi državi članici. Če to distribucijsko omrežje ni poleg tega priključeno na vodikovo prenosno ali distribucijsko omrežje v državi članici, v kateri je vodikovo distribucijsko omrežje, bi ga bilo treba upravljati kot vodikovo distribucijsko omrežje.

(80)

Za vodikova distribucijska omrežja, katerih glavni namen je oskrba neposredno povezanih odjemalcev, bi morale veljati manj stroge regulativne ureditve glede vertikalnega ločevanja in načrtovanja omrežij. Taka omrežja ne bi smela zajemati niti povezovalnih vodikovodov niti povezav z glavno infrastrukturo, kot so terminali ali obsežna podzemna skladišča, razen če gre pri zadevnem omrežju za omrežje zemeljskega plina, ki mu je bil spremenjen namen, niti povezovalnih vodikovodov. Pri povezavi med obsežnim podzemnim skladiščem in distribucijskim sistemom, ki jima je bil spremenjen namen zaradi uporabe vodika, se lahko za prenos vodika med njima kot podaljšanje obstoječega distribucijskega sistema zgradi nov krajši povezovalni plinovod. Vendar se ne bi smelo omejevati priključevanja manjših podzemnih ali nadzemnih objektov za skladiščenje vodika, vključno z rezervoarji za skladiščenje vodika, ki jih je mogoče zlahka reproducirati, na vodikova distribucijska omrežja, saj bodo predvidoma ključna za izravnavo teh omrežij.

(81)

Delovanje vodikovih omrežij bi moralo biti ločeno od dejavnosti proizvodnje energije in oskrbe z energijo, da bi preprečili tveganje navzkrižja interesov operaterjev omrežja. Strukturna ločitev lastništva vodikovih prenosnih omrežij ter sodelovanja v proizvodnji energije in oskrbi z energijo zagotavlja, da do takega navzkrižja interesov ne pride. Države članice bi morale imeti možnost, da za operaterje prenosnega sistema zemeljskega plina, za katere velja model ločevanja „neodvisnega operaterja prenosnega sistema“, in za obstoječa vertikalno integrirana vodikova omrežja kot alternativni model ločevanja uporabljajo integriranega operaterja vodikovega prenosnega omrežja. Za operaterje prenosnega sistema zemeljskega plina, za katera se uporablja odstopanje na podlagi te direktive, bi moralo za namene ugotavljanja upravičenosti do uporabe modela integriranega operaterja vodikovega prenosnega omrežja, veljati, da so certificirani. Poleg tega bi države članice morale imeti možnost, da dovolijo uporabo modela neodvisnega operaterja vodikovega prenosnega omrežja, da se vertikalno integriranim lastnikom vodikovih prenosnih omrežij omogoči ohranitev lastništva njihovih omrežij, obenem pa zagotovi nediskriminatorno delovanje takih omrežij.

(82)

Skupno delovanje vodikovih omrežij ter omrežij zemeljskega plina ali električnih omrežij lahko ustvari sinergije in bi ga bilo treba zato dovoliti, vendar bi bilo treba dejavnosti delovanja vodikovega prenosnega omrežja organizirati v ločenem pravnem subjektu, da se zagotovi preglednost financiranja in uporabe tarif za dostop do omrežja. Odstopanja od te zahteve po horizontalnem pravnem ločevanju bi se smela odobriti le začasno in v primeru pozitivnega rezultata analize stroškov in koristi ter ocene učinka, ki ju opravijo regulativni organi. Taka odstopanja bi bilo treba do leta 2031 zaradi oddaljenosti in omejene velikosti trga samodejno odobriti za Estonijo, Latvijo in Litvo. Preglednost financiranja in uporabe tarif za dostop bi bilo treba v vsakem primeru zagotoviti z jasnim in preglednim ločevanjem računov pod nadzorom regulativnih organov. Kadar je operater vodikovega omrežja del podjetja, ki se ukvarja s prenosom ali distribucijo zemeljskega plina ali električne energije, bi moral regulativnemu organu predložiti seznam s podrobno navedbo infrastrukturnih sredstev podjetij v zvezi z dodelitvijo omrežja uporabi vodika ali zemeljskega plina, da se zagotovi popolna preglednost glede ločevanja regulativnih sredstev. Ta seznam bi bilo treba posodabljati v skladu z običajnimi revizijskimi postopki za računovodske izkaze.

(83)

Da bi zagotovili preglednost v zvezi s stroški in financiranjem reguliranih dejavnosti, bi morale biti dejavnosti delovanja vodikovega prenosnega omrežja ločene od drugih dejavnosti delovanja omrežja za druge nosilce energije, in sicer vsaj glede pravne oblike in računovodskih izkazov operaterjev omrežja. Za pravno ločitev operaterjev vodikovih prenosnih omrežij bi morala zadostovati ustanovitev hčerinskega podjetja ali ločenega pravnega subjekta znotraj strukture skupine operaterja prenosnega ali distribucijskega sistema za zemeljski plin, ne da bi bilo potrebno funkcionalno ločevanje upravljanja ali ločevanja vodstva ali osebja. Tako bi morala biti preglednost glede stroškov in financiranja reguliranih dejavnosti dosežena brez izgube sinergij in stroškovnih prednosti, ki bi jih lahko prineslo upravljanje več omrežij.

(84)

Vodikova omrežja bi morala biti dostopna tretjim stranem, da se zagotovi konkurenca in enaki konkurenčni pogoji na trgu dobave vodika. Reguliran dostop tretjih strani na podlagi reguliranih tarif za dostop do omrežja bi dolgoročno moralo postati privzeto pravilo. Da se operaterjem zagotovi potrebna prožnost in zmanjšajo upravni stroški med uvajalno fazo trga vodika, bi morale države članice imeti možnost, da do 31. decembra 2032 omogočajo pogodbeni dostop tretjih strani.

(85)

Samo del naravnih podzemnih skladišč, ki se uporabljajo za zemeljski plin, kot na primer solne kaverne, vodonosniki in izčrpana nahajališča zemeljskega plina, se lahko uporablja tudi za vodik. Razpoložljivost teh obsežnih podzemnih skladišč za vodik je omejena in je med državami članicami neenakomerno porazdeljena. Glede na potencialno korist za prenos vodika in delovanje trgov vodika bi morale imeti tretje strani v končni fazi reguliran dostop do teh obsežnih podzemnih skladišč, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji za udeležence na trgu. Vendar bi bilo treba v uvajalni fazi trgov vodika državam članicam omogočiti prožnost, tako da bi lahko to do 31. decembra 2032 uredile tudi na podlagi pogodbenega dostopa.

(86)

Pričakovati je mogoče, da se bodo vodik in derivati vodika, kot je amoniak, ali tekoči organski nosilci vodika uvažali v Unijo in prevažali znotraj nje. Vendar za zdaj še ni gotovo, s kakšnimi sredstvi in v kakšni obliki se bo vodik prenašal, verjetno pa bo hkrati obstajalo več načinov in oblik prenosa, ki si bodo medsebojno konkurirali. Ta direktiva določa regulativni okvir za infrastrukturo in trge plinastega vodika. Zato bi bilo treba šele v primeru, ko bi bile druge oblike vodika ali derivatov in obrati, ki jih obdelujejo, pomembni za vzpostavitev konkurenčnega trga za plinasti vodik, v tej direktivi opredeliti njihovo vlogo in pravila, ki bi se uporabljali zanje.

(87)

Terminali za raztovarjanje in pretvorbo tekočega vodika ali tekočega amoniaka, pripeljanega z ladjo, v plinasti vodik so sredstvo za uvoz vodika, vendar konkurirajo drugim načinom prenosa vodika. Treba bi bilo zagotoviti dostop tretjih strani do takih terminalov, vendar bi morale države članice uveljaviti sistem pogodbenega dostopa tretjih strani, da zmanjšajo upravne stroške operaterjev in regulativnih organov. Skladišča, ki so povezana s terminalom in do katerih je odobren dostop tretjih strani, bi morala biti sorazmerna z zmogljivostjo terminala za pretvorbo in prevzem vodika v omrežje. Vendar izvajanje dostopa tretjih strani do storitev natovarjanja tovornjakov morda ni potreben, kadar pri taki dejavnosti ne gre za pomožno storitev, povezano z naknadno pretvorbo in prevzem vodika v omrežje.

(88)

Države članice se lahko odločijo za postopno opuščanje zemeljskega plina, da bi dosegle cilj podnebne nevtralnosti iz Uredbe (EU) 2021/1119 ali iz drugih tehničnih razlogov. Da bi bilo mogoče doseči te cilje politike, je pomembno, da se vzpostavi jasen regulativni okvir, ki bo omogočal zavrnitev dostopa in morebitni odklop uporabnikov omrežja. Dostop do omrežja bi moralo biti mogoče zavrniti ali uporabnike od njega odklopiti v zvezi z infrastrukturo, ki bo v skladu z načrtom za razvoj omrežja na ravni prenosa razgrajena ali kadar je na ravni distribucije predvidena razgradnja. Hkrati bi bilo treba za zaščito uporabnikov omrežja v takih okoliščinah sprejeti ustrezne ukrepe, pomembno pa je tudi, da za odločitve o zavrnitvi dostopa in odklopu veljajo objektivna, pregledna in nediskriminatorna merila, ki jih oblikujejo regulativni organi.

(89)

Za obstoječa vertikalno integrirana vodikova omrežja bi morala obstajati možnost odstopanja od zahtev iz te direktive, pod pogojem, da ta omrežja ne bodo bistveno razširjena in da tako odstopanje ne škoduje konkurenci, vodikovi infrastrukturi ali razvoju trga, kar bi bilo treba redno preverjati.

(90)

Lokalizirani vodikovi grozdi bi morali biti pomemben gradnik vodikovega gospodarstva Unije. Zanje bi lahko med uvajalno fazo trga vodika veljale poenostavljene regulativne zahteve, zlasti kar zadeva uporabo zahtev glede lastniškega ločevanja pri omrežjih, ki oskrbujejo udeležence na trgu v takih grozdih. Z ustrezno poenostavljenimi regulativnimi zahtevami bi bilo treba obravnavati tudi potrebo po regulativni prožnosti za neposredne plinovodne povezave med proizvajalci vodika in posameznimi odjemalci.

(91)

Povezovalni plinovodi s tretjimi državami so lahko sredstvo za prenos uvoženega ali izvoženega vodika. Uporaba te direktive za vodikovode v tretje države in iz njih bi morala biti omejena na ozemlje držav članic. Operativna pravila za povezovalne vodikovode s tretjimi državami bi bilo treba določiti v mednarodnem sporazumu med Unijo in povezano tretjo državo. Sklenitve mednarodnega sporazuma ne bi bilo treba šteti za nujno, kadar se država članica, ki je priključena ali se namerava priključiti na povezovalni vodikovod, v skladu s postopkom odobritve iz te direktive z zadevno tretjo državo pogaja o mednarodnem sporazumu in ga sklene, da bi se zagotovil skladen regulativen okvir in njegova dosledna uporaba za celotno infrastrukturo.

(92)

Za zagotovitev učinkovitega delovanja vodikovih omrežij Unije bi morali biti operaterji vodikovih omrežij odgovorni za obratovanje, vzdrževanje in razvoj omrežja, pri čemer bi morali tesno sodelovati z drugimi operaterji vodikovih omrežij in drugimi operaterji sistemov, s katerimi so povezana ali so lahko povezana njihova omrežja, tudi za lažje povezovanje energetskega sistema.

(93)

Operaterji vodikovega prenosnega omrežja bi morali zgraditi dovolj čezmejnih zmogljivosti za prenos vodika, ki bi ustrezale vsem ekonomsko razumnim in tehnično izvedljivim zahtevam po taki zmogljivosti, s čimer bi omogočili povezovanje trgov.

(94)

V skladu s strategijo EU za vodik se je pomembno usmeriti v prenos in uporabo vodika v čisti obliki. V tem smislu je pomembno, da se po vodikovem sistemu prenaša ter v njem skladišči in obdeluje vodik z visoko stopnjo čistosti ob upoštevanju zahtev končnih uporabnikov vodika glede kakovosti, ne pa vodik, ki bi bil primešan v sistem zemeljskega plina. Pomembno je tudi, da so s standardi kakovosti vodika določena podrobnejša merila za določitev splošno sprejemljivih ravni čistosti vodika. Evropski organi za standardizacijo bi morali v postopku tehnične standardizacije opredeliti razpon s sprejemljivimi ravnmi čistosti vodika in drugimi ustreznimi parametri kakovosti vodika, na primer onesnaževali.

(95)

V nekaterih primerih, med drugim odvisno od topografije vodikovih omrežij in populacije končnih uporabnikov, priključenih na vodikova omrežja, bi morali operaterji vodikovega omrežja morda zagotoviti upravljanje kakovosti vodika (na primer čiščenje). Zato bi morali regulativni organi operaterje vodikovega omrežja zadolžiti, da zagotovijo učinkovito upravljanje kakovosti vodika v svojih omrežij, kadar je to potrebno za upravljanje sistema. Pri opravljanju takih dejavnosti bi morali operaterji vodikovih omrežij zagotoviti stabilno kakovost vodika za končne uporabnike, tudi v sektorjih, ki jih je težko razogljičiti, z izpolnjevanjem veljavnih standardov kakovosti.

(96)

Kadar operaterji sistemov za zemeljski plin ali operaterji vodikovih omrežij zavrnejo zahtevo za dostop ali priključitev zaradi premajhne zmogljivosti, bi morali tako zavrnitev ustrezno utemeljiti, od njih pa bi bilo treba zahtevati, da okrepijo svoj sistem ter tako omogočijo zahtevane priključitve ali dostop, kadar je to gospodarno in v skladu z ustreznimi načrti.

(97)

Treba bi bilo obravnavati tudi ovire za dokončno oblikovanje notranjega trga zemeljskega plina zaradi neuporabe tržnih pravil Unije za prenosne plinovode zemeljskega plina v tretje države in iz njih. Treba je zagotoviti, da se bodo pravila, ki se uporabljajo za prenosne plinovode zemeljskega plina, ki povezujejo dve ali več držav članic, uporabljala tudi znotraj Unije za prenosne plinovode zemeljskega plina v tretje države in iz njih. S tem bi se morala vzpostaviti usklajenost pravnega okvira v Uniji in hkrati preprečiti izkrivljanje konkurence na notranjem trgu energije v Uniji ter negativni učinek na zanesljivost oskrbe. S tem bi se morala izboljšati preglednost in zagotoviti pravna varnost za udeležence na trgu, zlasti za vlagatelje v infrastrukturo za zemeljski plin in uporabnike sistema, kar zadeva veljaven pravni režim.

(98)

Države članice in pogodbenice Pogodbe o ustanovitvi Energetske skupnosti (30) bi morale tesno sodelovati v vseh zadevah v zvezi z oblikovanjem povezanega in razogljičenega trga zemeljskega plina ter ne bi smele sprejemati ukrepov, ki bi lahko ogrozili nadaljnje povezovanje trgov zemeljskega plina ali zanesljivost oskrbe v državah članicah in pogodbenicah. To bi lahko vključevalo sodelovanje pri skladiščnih zmogljivostih zemeljskega plina in vabilo strokovnjakov v zadevne regionalne skupine za tveganja v zvezi z zemeljskim plinom.

(99)

Plinovodi, s katerim se povezuje projekt pridobivanja nafte ali zemeljskega plina iz tretje države z obratom za predelavo ali končnim obalnim pristajalnim terminalom v državi članici, bi morali obravnavati kot pridobivalno cevovodno omrežje. Plinovode, s katerimi se povezuje projekt pridobivanja nafte ali zemeljskega plina iz države članice z obratom za predelavo ali končnim obalnim pristajalnim terminalom v tretji državi, za namene te direktive ne bi smeli obravnavati kot pridobivalno cevovodno omrežje, saj taki plinovodi verjetno ne bodo bistveno vplivali na notranji trg energije.

(100)

Operaterji prenosnega sistema bi morali imeti možnost, da sklepajo tehnične sporazume z operaterji prenosnih sistemov ali drugimi subjekti v tretjih državah glede vprašanj, ki se nanašajo na delovanje in medsebojno povezovanje prenosnih sistemov, če je vsebina takih sporazumov v skladu s pravom Unije.

(101)

Tehnični sporazumi, ki se nanašajo na delovanje prenosnih plinovodov med operaterji prenosnih sistemov ali drugimi subjekti, bi morali ostati veljavni, če so v skladu s pravom Unije in ustreznimi odločitvami regulativnega organa.

(102)

Kadar obstajajo taki tehnični sporazumi, se s to direktivo ne zahteva sklenitev mednarodnega sporazuma med državo članico in tretjo državo ali sporazuma med Unijo in tretjo državo v zvezi z delovanjem zadevnega prenosnega plinovoda zemeljskega plina.

(103)

Uporaba te direktive za prenosne plinovode zemeljskega plina v tretje države in iz njih bi morala biti omejena na ozemlje držav članic. V zvezi z prenosnimi plinovodi zemeljskega plina na morju bi bilo treba to direktivo uporabljati v teritorialnem morju države članice, v kateri je prva povezovalna točka z omrežjem držav članic.

(104)

V skladu s to direktivo bi moralo biti mogoče, da obstoječi sporazumi o uporabi prenosnih plinovodov, sklenjeni med državo članico in tretjo državo, ostanejo v veljavi.

(105)

V zvezi s sporazumi ali deli sporazumov s tretjimi državami, ki bi lahko vplivali na skupna pravila Unije, bi bilo treba vzpostaviti usklajen in pregleden postopek, s katerim bi državo članico na njeno zahtevo pooblastili za spremembo, podaljšanje, prilagoditev, obnovitev ali sklenitev sporazuma s tretjo državo o delovanju prenosnega plinovoda ali pridobivalnega cevovodnega omrežja med državo članico in tretjo državo. Postopek ne bi smel odložiti izvajanja te direktive in ne bi smel posegati v delitev pristojnosti med Unijo in državami članicami ter bi ga bilo treba uporabljati za obstoječe in nove sporazume.

(106)

Kadar je očitno, da vsebina sporazuma delno spada v pristojnost Unije in delno v pristojnost države članice, je nujno treba zagotoviti tesno sodelovanje med to državo članico in institucijami Unije.

(107)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje odločitev o odobritvi ali zavrnitvi odobritve državi članici, da spremeni, podaljša, prilagodi, obnovi ali sklene sporazum s tretjo državo. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (31).

(108)

Zanesljivost oskrbe z energijo je bistveni element javne varnosti in je zato tesno povezana z učinkovitim delovanjem notranjega trga zemeljskega plina ter povezovanjem izoliranih trgov zemeljskega plina držav članic. Državljanom Unije je mogoče zemeljski plin dobavljati le prek omrežja. Delujoči odprti trgi zemeljskega plina ter zlasti omrežja in druga sredstva, povezana z dobavo zemeljskega plina, so bistveni za javno varnost, konkurenčnost gospodarstva in blaginjo državljanov Unije. Osebam iz tretjih držav bi se zato moral nadzor nad prenosnim sistemom ali operaterjem prenosnega sistema dovoliti le, če izpolnjujejo zahteve glede dejanskega ločevanja, ki se uporabljajo znotraj Uniji. Unija brez poseganja v svoje mednarodne obveznosti šteje, da je sektor prenosnih sistemov za zemeljski plin zanjo zelo pomemben, zato so potrebni dodatni zaščitni ukrepi pri ohranjanju zanesljivosti oskrbe Unije z energijo, da bi se izognili ogrožanju javnega reda in javne varnosti v Uniji ter blaginje državljanov Unije. Pri zanesljivosti oskrbe Unije z energijo je treba zlasti oceniti neodvisnost delovanja omrežja, stopnjo odvisnosti Unije in posamezne države članice od energetske oskrbe iz tretjih držav ter obravnavo notranje in zunanje trgovine in naložb v energetski sektor v določeni tretji državi. Zanesljivost oskrbe bi se zato morala oceniti na podlagi dejanskega stanja za vsak primer posebej ter ob upoštevanju pravic in obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnega prava, zlasti pa iz mednarodnih sporazumov med Unijo in zadevno tretjo državo. Komisija bi morala po potrebi predložiti priporočila za pogajanja o ustreznih sporazumih s tretjimi državami, ki obravnavajo zanesljivost oskrbe Unije z energijo, ali da potrebna vprašanja obravnava v okviru drugih pogajanj s temi tretjimi državami.

(109)

Sprejeti bi bilo treba nadaljnje ukrepe, s katerimi bi zagotovili pregledne in nediskriminatorne tarife za dostop do prenosa. Te tarife bi morale veljati za vse uporabnike brez diskriminacije. Kadar se skladišče zemeljskega plina, skladiščna zmogljivost plinovoda ali sistemske storitve uporabljajo na dovolj konkurenčnem trgu, se dostop lahko dovoli na podlagi preglednih in nediskriminatornih tržnih mehanizmov.

(110)

Treba je zagotoviti neodvisnost operaterjev skladiščnih sistemov zemeljskega plina, da se izboljša dostop tretjih strani do skladišč zemeljskega plina, ki so s tehničnega ali ekonomskega vidika potrebni za zagotavljanje učinkovitega dostopa za oskrbo odjemalcev. Zato je primerno, da skladišča zemeljskega plina upravljajo pravno ločeni subjekti, ki imajo dejansko pravico odločanja o sredstvih, ki so potrebna za vzdrževanje, upravljanje in razvoj skladišč zemeljskega plina. Treba je tudi povečati preglednost v zvezi s skladiščnimi zmogljivostmi zemeljskega plina, ki se ponudijo tretjim stranem, in sicer tako, da se državam članicam naloži obveznost, da določijo in objavijo nediskriminatoren in jasen okvir, ki za skladišča zemeljskega plina določa ustrezen ureditveni režim. Ta obveznost ne bi smela pogojevati nove odločitve o ureditvi dostopa, ampak bi morala izboljšati preglednost v zvezi z ureditvijo dostopa do skladišč zemeljskega plina. Zahteve po zaupnosti poslovno občutljivih podatkov so zlasti pomembne, kadar gre za strateško pomembne podatke ali kadar ima skladišče zemeljskega plina samo enega uporabnika.

(111)

Nediskriminatoren dostop do distribucijskega omrežja je odločilnega pomena za dostop do odjemalcev v maloprodaji. Možnosti za diskriminacijo pri dostopu tretjih strani in naložbah so manjše na ravni distribucije kot na ravni prenosa, kjer sta prezasedenost in vpliv interesov v zvezi s proizvodnjo na splošno večja kot na ravni distribucije. Da bi določili enake pogoje v maloprodaji, bi bilo treba spremljati dejavnosti operaterjev distribucijskih sistemov in jim tako preprečiti, da bi svojo vertikalno integracijo izkoriščali za konkurenčni položaj na trgu, zlasti v zvezi z gospodinjskimi odjemalci in malimi negospodinjskimi odjemalci.

(112)

Države članice bi morale sprejeti konkretne ukrepe v podporo širši uporabi trajnostnega biometana ali drugih vrst plina, ki ga je tehnično mogoče varno prevzeti v sistem zemeljskega plina in ga prek njega prenašati, katerega proizvajalci bi morali imeti nediskriminatoren dostop do tega sistema, pod pogojem, da je tak dostop trajno združljiv s tehničnimi pravili in varnostnimi standardi in razen če ni v tej direktivi določeno drugače.

(113)

Proizvajalci plina iz obnovljivih virov in nizkoogljičnega plina so pogosto priključeni na distribucijsko omrežje. Za lažje uvajanje teh plinov in povezovanje trgov je bistveno, da dobijo neoviran dostop do veleprodajnega trga in zadevnih virtualnih trgovalnih točk. Treba bi bilo olajšati dostop plina iz obnovljivih virov in nizkoogljičnega plina do veleprodajnega trga z opredelitvijo sistema vstopno-izstopnih točk, ki omogoča vključitev distribucijskih sistemov in nazadnje zagotavlja, da imajo vsi proizvodni obrati dostop do trga, ne glede na to, ali so priključeni na distribucijski ali na prenosni sistem ali ne. Poleg tega Uredba (EU) 2024/1789 določa, da morajo operaterji distribucijskih in prenosnih sistemov sodelovati, da omogočijo povratni tok z distribucijskega na prenosno omrežje ali druge načine za olajšanje vključevanja plina iz obnovljivih virov in nizkoogljičnega plina na trg.

(114)

Da bi se preprečila nesorazmerna finančna in upravna obremenitev za majhne operaterje distribucijskih sistemov, bi morale države članice imeti možnost, da po potrebi zadevna podjetja oprostijo zahtev po pravnem ločevanju.

(115)

Kadar se zaprt distribucijski sistem uporabi za zagotovitev optimalne učinkovitosti integrirane oskrbe z energijo, ki zahteva posebne obratovalne standarde, ali kadar se ohranja predvsem za uporabo lastnika sistema, bi morala obstajati možnost, da je operater distribucijskega sistema oproščen obveznosti, ki bi pomenile nepotrebno upravno breme zaradi posebnega značaja odnosa med njim in uporabniki sistema. Industrijska in poslovna območja ter območja za skupne storitve, kot so stavbe na železniški postaji, letališča, bolnišnice, večji kampi z integriranimi zmogljivostmi ali območja kemične industrije bi lahko vključevali zaprte distribucijske sisteme zaradi posebnega značaja svojih dejavnosti.

(116)

Z vključitvijo vse večjih količin plina iz obnovljivih virov in nizkoogljičnega plina v sistem zemeljskega plina se spreminja kakovost plina, ki se prenaša in porabi v Uniji. Da se zagotovi učinkovito delovanje sistema zemeljskega plina, bi morali biti operaterji prenosnih sistemov odgovorni za upravljanje kakovosti plina v svojih obratih. Kadar se prevzem plina iz obnovljivih virov in nizkoogljičnega plina opravi na distribucijski ravni in Kadar je to potrebno za upravljanje njihovega učinka na kakovost plina, lahko regulativni organi operaterjem distribucijskih sistemov naložijo, da zagotovijo učinkovito upravljanje kakovosti plina v svojih obratih. Pri opravljanju nalog upravljanja kakovosti plina, bi morali operaterji prenosnih in distribucijskih sistemov upoštevati veljavne standarde za kakovost plina.

(117)

Notranji trg plina bo pravilno deloval le, če bodo lahko regulativni organi odločali o vseh ustreznih regulativnih vprašanjih in če bodo popolnoma neodvisni od kakršnih koli drugih javnih ali zasebnih interesov. Določbe o samostojnosti pri izvajanju dodeljenih proračunskih sredstev regulativnega organa bi bilo treba izvajati v okviru, ki ga določajo nacionalno pravo in pravila o proračunu. Države članice z ustreznim rotacijskim sistemom pripomorejo k neodvisnosti regulativnega organa od političnih in gospodarskih interesov ali vmešavanj, hkrati pa bi jim moralo biti omogočeno, da primerno upoštevajo razpoložljivost človeških virov ali velikost odbora.

(118)

Da bi vsem udeležencem na trgu, vključno z novimi udeleženci, omogočili dejanski dostop do trga, so potrebni nediskriminatorni mehanizmi izravnave, ki odražajo stroške. To bi bilo treba doseči z vzpostavitvijo preglednih, tržno zasnovanih mehanizmov za dobavo in nabavo zemeljskega plina, ki jih narekujejo zahteve po izravnavi. Regulativni organi bi morali odigrati aktivno vlogo pri zagotavljanju, da bodo cene storitev izravnave nediskriminatorne in da bodo odražale stroške. Hkrati bi bilo treba predvideti ustrezne spodbude, s katerimi bi uravnotežili dovajanje in odjem plina ter preprečili ogrožanje sistema.

(119)

Regulativni organi bi morali imeti možnost določati ali potrditi tarife ali metodologije za njihov izračun na podlagi predloga operaterja prenosnega sistema, operaterja distribucijskega sistema ali operaterja sistema za utekočinjeni zemeljski plin ali na podlagi predloga, o katerem se ti operaterji dogovorijo z uporabniki omrežja. Pri izvajanju teh nalog bi morali regulativni organi zagotoviti, da bodo tarife za prenos in distribucijo nediskriminatorne in da bodo odražale stroške, ter pri tem upoštevati mejne stroške omrežja, ki se jim je dolgoročno mogoče izogniti z ukrepi na področju uravnavanja povpraševanja.

(120)

Regulativni organi bi morali v tesnem sodelovanju z Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), vzpostavljeno z Uredbo (EU) 2019/942, spodbujati odprt, konkurenčen, varen in okoljsko trajnosten notranji trg vodika z neoviranim čezmejnim pretokom. Notranji trg vodika bo pravilno deloval le, če bodo lahko regulativni organi odločali o vseh ustreznih regulativnih vprašanjih.

(121)

Regulativni organi bi morali imeti pooblastila, na podlagi katerih bi v zvezi s podjetji plinskega ali vodikovega gospodarstva sprejemali zavezujoče odločitve ter podjetjem plinskega gospodarstva ali vodikovega gospodarstva, ki ne bi izpolnjevali svojih obveznosti, nalagali učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni ali pa naložitev takih kazni predlagali pristojnemu sodišču. Regulativne organe bi bilo treba pooblastiti tudi, da ne glede na uporabo pravil o konkurenci sprejemajo ustrezne ukrepe za zagotavljanje koristi odjemalcev s spodbujanjem učinkovite konkurence, ki je nujna za pravilno delovanje notranjega trga z zemeljskim plinom in vodikom. Vzpostavitev programov za sprostitev plina je eden od možnih ukrepov, ki se jih lahko uporabi za spodbujanje učinkovite konkurence in zagotovitev pravilnega delovanja trga.

(122)

Regulativni organi bi morali imeti tudi pooblastila, da bi prispevali k zagotavljanju visokih standardov javnih storitev v skladu z odpiranjem trga, varstva ranljivih odjemalcev in dejanskega izvajanja ukrepov za varstvo odjemalcev. Te določbe ne bi smele posegati v pooblastila Komisije v zvezi z uporabo pravil o konkurenci, tudi preverjanjem združitev z razsežnostjo Unije, ter v pravila glede notranjega trga, kot je prosti pretok kapitala. Neodvisni organ, pri katerem se lahko pritoži stranka, ki jo je prizadela odločitev regulativnega organa, bi lahko bilo sodišče ali drug pravosodni organ, pristojen za sodne presoje.

(123)

Vsaka uskladitev pooblastil regulativnih organov bi morala vključevati pooblastila za oblikovanje spodbud podjetjem ter pooblastila za sprejemanje učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni, ki bi jim jih lahko naložili, ali pa predlagali, naj jim te kazni naloži sodišče. Poleg tega bi morali imeti regulativni organi pooblastila, da zahtevajo ustrezne informacije od podjetij, izvedejo ustrezne in zadostne preiskave ter rešujejo spore.

(124)

Regulativni organi in ACER bi morali zagotavljati podatke o trgu vodika, da se zagotovi preglednost, tudi v zvezi z vidiki, kot so ponudba in povpraševanje, prenosna infrastruktura, kakovost storitev, čezmejno trgovanje, naložbe, veleprodajne in maloprodajne cene ter likvidnost trga.

(125)

Operaterji prenosnih sistemov imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju stroškovno učinkovitih naložb v omrežja zemeljskega plina in vodika. Za izboljšano načrtovanje, ki zajema vse nosilce energije, in za zapolnitev vrzeli med različnimi nacionalnimi pristopi in pristopi Unije k načrtovanju omrežja bi bilo treba uvesti dodatne zahteve za dosledno načrtovanje. Da bi se infrastruktura uvajala stroškovno učinkovito in da bi se izognili nasedlim naložbam, bi bilo treba pri načrtovanju omrežja upoštevati tudi vse večjo prepletenost zemeljskega plina in elektrike ter tudi vodika in, kadar je ustrezno, daljinskega ogrevanja. Razen pri obratih za pretvorbo električne energije v zemeljski plin gre lahko za medsebojno prepletenost med vodikom in električno energijo tudi pri vodikovih elektrarnah. Načrtovanje omrežja bi moralo biti pregledno, ustreznim deležnikom pa bi moralo biti omogočeno sodelovanje pri tem. Operaterji bi morali v ta namen opraviti široko posvetovanje z deležniki. Evropski znanstveni svetovalni odbor za podnebne spremembe, ustanovljen na podlagi Uredbe (ES) št. 401/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (32), lahko da mnenje o skupnih scenarijih. V načrtu za razvoj vodikovega omrežja bi bilo treba dati prednost uporabi vodika v sektorjih, ki jih je težko razogljičiti in v katerih ni drugih energetsko in stroškovno učinkovitejših alternativ.

(126)

Pri kolokaciji potekata proizvodnja in poraba na isti lokaciji ali pa čim bližje, s čimer se zagotovi stabilna kakovost vodika glede na končno uporabo ter se čim bolj zmanjšajo stroški in vplivi na okolje ter uhajanja vodika, do katerih prihaja med prenosom. Operaterji vodikovih omrežij bi morali sodelovati s povezanimi in sosednjimi operaterji vodikovih omrežij, da bi bila povezava čim bolj učinkovita.

(127)

Pri pripravi načrta za razvoj omrežja je pomembno, da operaterji infrastrukture upoštevajo načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ in načelo učinkovitosti sistema, ki sta opredeljeni v Priporočilu Komisije z dne 28. septembra 2021 o energijski učinkovitosti na prvem mestu: od načel do prakse – smernice in primeri za njihovo izvajanje pri sprejemanju odločitev v sektorju energije in širše, zlasti pričakovano porabo, uporabljeno pri oblikovanju skupnega scenarija. Kadar so rešitve na strani povpraševanja stroškovno učinkovitejše od naložb v infrastrukturo, bi jim bilo treba dati prednost.

(128)

V strategiji EU za povezovanje energetskega sistema je poudarjen pomen usklajenega načrtovanja in delovanja energetskega sistema za doseganje ciljev razogljičenja. Zato je treba oblikovati načrte za razvoj omrežja na podlagi skupnega scenarija za vse sektorje. Čeprav lahko operaterji infrastrukture še vedno opredelijo ločene sektorske modele omrežij in ločena poglavja pri skupnem načrtu za razvoj omrežja, bi si morali prizadevati za tesnejše povezovanje ob upoštevanju potreb sistema neodvisno od posameznih nosilcev energije.

(129)

Načrti za razvoj omrežja so pomemben element za opredelitev infrastrukturnih vrzeli in zagotovitev informacij o infrastrukturi, ki jo je treba zgraditi ali ki jo je mogoče razgraditi in uporabiti za druge namene, kot je prenos vodika. To velja ne glede na model ločevanja, ki so ga izbrali operaterji omrežja.

(130)

Navajanje informacij o infrastrukturi, ki jo je mogoče razgraditi, v načrtu za razvoj omrežja lahko pomeni, da bo infrastruktura trajno prenehala obratovati, s tem ko bo ostala neuporabljena, bo razgrajena ali pa dana na razpolago za druge namene, kot je prenos vodika. Pri cilju večje preglednosti glede infrastrukture se upošteva, da je infrastruktura s spremenjenim namenom primerjalno cenejša od novo zgrajene infrastrukture in bi zato morala omogočati stroškovno učinkovit prehod.

(131)

V državah članicah, v katerih bi se razvijalo vodikovo distribucijsko omrežje, bi moral razvoj vodikove infrastrukture temeljiti na realistični in v prihodnost usmerjeni projekciji glede povpraševanja, tudi glede morebitnih potreb z vidika sistema za električno energijo in sektorjev, ki jih je težko razogljičiti. Če se države članice odločijo, da bodo dovolile posebne pristojbine kot sredstvo za sofinanciranje nove vodikove infrastrukture, bi moral biti regulativnim organom pri oceni teh pristojbin v oporo načrt. Načrt bi bilo treba predložiti vsaka štiri leta. Do 31. decembra 2032 bi jih bilo treba predložiti regulativnemu organu ali drugemu pristojnemu organu. Načrte po tem datumu bi bilo treba predložiti le regulativnemu organu.

(132)

Z informacijami iz načrta za razvoj omrežja bi moralo biti mogoče napovedati učinek na tarife na podlagi načrtovanja, razgradnje ali spremembe namena, ki zadevajo regulirana osnovna sredstva.

(133)

Namesto oblikovanja nacionalnega načrta za razvoj omrežja na ravni posameznih držav članic bi moralo biti državam članicam omogočeno, da izberejo možnost oblikovanja načrta za razvoj omrežja na regionalni ravni, tudi z več kot eno državo članico, in sicer v skladu s prostovoljnim regionalnim povezovanjem trga zemeljskega plina.

(134)

V nasprotju z električno energijo se bo vloga zemeljskega plina v prihodnosti vse bolj zmanjševala, kar vpliva tudi na potrebo po naložbah v infrastrukturo. Načrt za razvoj omrežja mora zato upoštevati pomisleke glede konkurence in preprečiti nasedle naložbe.

(135)

Države članice bi se lahko odločile, da strateško zaprejo in prilagodijo del svojega distribucijskega sistema zaradi postopne opustitve dobave zemeljskega plina gospodinjskim odjemalcem ter prehoda na trajnosten in učinkovit sistem.

(136)

Države članice bi morale od operaterjev vodikovih distribucijskih omrežij zahtevati, da v načrtih vodikovih distribucijskih omrežij predstavijo infrastrukturo vodikovega omrežja, ki jo nameravajo razviti in ji spremeniti namen. Od operaterjev distribucijskih sistemov za zemeljski plin bi bilo treba zahtevati, da pripravijo načrte razgradnje omrežja, kadar se pričakuje zmanjšanje povpraševanja po zemeljskem plinu, zaradi katerega bi bila potrebna razgradnja distribucijskih sistemov za zemeljski plin ali njihovih delov. Operaterjem distribucijskih sistemov za zemeljski plin in operaterjem vodikovih distribucijskih omrežij se lahko dovoli, da pripravijo skupne načrte, če delujejo na istem območju in če bi se delom omrežja spremenil namen. Ti načrti bi morali biti usklajeni z desetletnimi načrti za razvoj omrežja. Z načrti za razvoj distribucijskega omrežja in načrti razgradnje omrežij zemeljskega plina bi bilo treba spodbujati energetsko učinkovitost in povezovanje energetskega sistema ob upoštevanju lokalnih načrtov ogrevanja in hlajenja. Ti načrti bi morali prispevati k doseganju energetskih in podnebnih ciljev Unije in temeljiti na razumnih predpostavkah glede povpraševanja in proizvodnje zemeljskega plina in vodika. Od operaterjev bi bilo treba zahtevati, da pri pripravi načrta izvedejo proces posvetovanja, v katerem bi sodelovali ustrezni deležniki, osnutke načrtov pa bi morali čim prej objaviti. Države članice bi morale od regulativnih organov pridobiti smernice, kadar bi bilo morda treba dele distribucijskega sistema razgraditi, zlasti če naj bi se to zgodilo še pred koncem prvotno predvidenega amortizacijskega časa.

(137)

Okvir za izračun in zaračunavanje stroškov priključitve in priključnine proizvajalcem biometana je pomemben, da se omogoči vključitev trajnostnega biometana v omrežja zemeljskega plina Unije. Države članice bi morale oblikovati regulativni okvir za spodbujanje učinkovite povezave obratov za proizvodnjo biometana s prenosnimi ali distribucijskimi sistemi. Pri določanju ali odobravanju tarif ali metodologij, ki jih bodo uporabljali operaterji prenosnih in distribucijskih sistemov, bi morali regulativni organi še naprej imeti možnost, brez poseganja v njihovo neodvisnost pri opravljanju teh nalog, da upoštevajo nastale stroške in naložbe teh operaterjev sistemov.

(138)

Treba je nadaljevati prizadevanja za medsebojno povezane trge vodika v Uniji in tako olajšati naložbe v čezmejno vodikovo infrastrukturo.

(139)

Treba je povečati zaupanje v trg, njegovo likvidnost in število udeležencev na trgu, zato je treba tudi okrepiti regulativni nadzor nad podjetji, ki se ukvarjajo z dobavo zemeljskega plina. Take zahteve ne bi smele posegati v veljavno zakonodajo Unije v zvezi s finančnimi trgi in bi morale biti skladne z njo. Regulativni organi in regulatorji finančnih trgov morajo sodelovati, da drug drugemu omogočijo pregled nad zadevnimi trgi. Države članice bi morale imeti možnost, da finančno trdnost podjetij, ki dobavljajo zemeljski plin, določijo kot merilo za izdajo dovoljenja za prodajo, tudi nadaljnjo prodajo, zemeljskega plina. Tako merilo bi moralo biti popolnoma pregledno in nediskriminatorno.

(140)

Zemeljski plin se v Unijo pretežno in vse bolj uvaža iz tretjih držav. V zakonodaji Unije bi bilo treba upoštevati značilnosti zemeljskega plina, kot so nekatere strukturne togosti, ki izhajajo iz koncentracije dobaviteljev, dolgoročnih pogodb ali pomanjkanja likvidnosti vzdolž prodajne verige. Zaradi tega je potrebna večja preglednost, tudi pri oblikovanju cen.

(141)

Preden Komisija sprejme smernice za nadaljnjo opredelitev vodenja evidenc, bi morala ACER in Evropski organ za vrednostne papirje in trge, ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (33), skupaj preučiti vsebino teh smernic in Komisiji svetovati glede njihove vsebine. ACER in Evropski organ za vrednostne papirje in trge bi morala skupaj tudi nadalje preučiti, ali bi morale za transakcije pogodb o dobavi zemeljskega plina in izvedenih finančnih instrumentov za trgovanje z zemeljskim plinom veljati zahteve glede preglednosti pred trgovanjem ali po njem in kakšna naj bi bila vsebina teh zahtev, ter ustrezno svetovati.

(142)

Države članice ali, kadar države članice tako določijo, regulativni organi, bi morali spodbujati oblikovanje pogodb o prekinljivi oskrbi.

(143)

Države članice bi morale ob upoštevanju zahtev glede potrebne kakovosti poskrbeti za to, da bi biometanu ali drugim vrstam plina zagotovile nediskriminatoren dostop do sistema zemeljskega plina, pod pogojem da je tak dostop trajno združljiv s tehničnimi pravili in varnostnimi standardi. S temi pravili in standardi, pri katerih bi morali upoštevati tudi kemične lastnosti teh plinov, bi morali zagotoviti, da bi bilo biometan ali druge vrste plina tehnično mogoče prevzeti in varno prenašati prek sistema zemeljskega plina.

(144)

Dolgoročne pogodbe so pomemben element pri oskrbi držav članic z zemeljskim plinom. Vendar ne bi smele ovirati vstopa plina iz obnovljivih virov in nizkoogljičnega plina, zato pogodbe za oskrbo s fosilnim plinom brez zajemanja emisij ne bi smele veljati dlje kot do 31. decembra 2049. Take pogodbe bi vedno morale biti skladne s cilji te direktive in združljive s PDEU, tudi s predpisi o konkurenci. Pri načrtovanju oskrbe in prenosnih zmogljivosti podjetij je treba upoštevati dolgoročne pogodbe. Čeprav ima fosilni plin brez zajemanja emisij še vedno pomembno vlogo, bo postopoma postajal vse manj pomemben za zagotavljanje oskrbe Unije z energijo. Države članice bi morale poskrbeti za postopno opustitev fosilnega plina, pri tem pa upoštevati razpoložljivost alternativ. Kadar je tako določeno v njihovih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, bi morale imeti možnost, da določijo končni rok trajanja dolgoročnih pogodb za fosilni plin brez zajemanja emisij, ki je lahko zgodnejši od 31. decembra 2049.

(145)

Da bi ohranili visoke standarde javnih storitev v Uniji, bi bilo treba o vseh ukrepih, ki jih za uresničevanje ciljev te direktive sprejmejo države članice, redno obveščati Komisijo. Komisija bi morala redno objavljati poročila, v katerih bi analizirala ukrepe, sprejete na nacionalni ravni za izpolnitev ciljev v zvezi z javnimi storitvami, in primerjala njihovo učinkovitost, da bi lahko pripravila priporočila v zvezi z ukrepi za doseganje visokih standardov javnih storitev, ki jih bo treba sprejeti na nacionalni ravni.

(146)

Spoštovanje obveznosti javnih storitev je osnovna zahteva te direktive in pomembno je, da ta direktiva določa skupne minimalne standarde, ki jih spoštujejo vse države članice, pri čemer so upoštevani cilji glede skupnega varstva, odpravljanja energetske revščine, spremljanja cen, zanesljivosti oskrbe, varstva okolja in enakovrednih ravni konkurenčnosti v vseh državah članicah. Pomembno je, da je mogoče obveznost javnih storitev razlagati na nacionalni osnovi ob upoštevanju nacionalnih okoliščin in ob spoštovanju prava Unije.

(147)

Omogočiti bi bilo treba, da ukrepi, ki jih države članice izvajajo za uresničitev ciljev glede ekonomske in socialne kohezije, vključujejo zlasti določbe o zagotavljanju ustreznih ekonomskih spodbud z uporabo, kadar je primerno, vseh obstoječih orodij Unije in nacionalnih orodij. Omogočiti bi bilo treba tudi, da taka orodja zajemajo mehanizme odgovornosti za jamstvo potrebnih naložb.

(148)

Če ukrepi, ki jih države članice sprejmejo za izpolnitev obveznosti javnih storitev, pomenijo državno pomoč po členu 107(1) PDEU, morajo države članice na podlagi člena 108(3) PDEU o tem obvestiti Komisijo.

(149)

Tržne cene bi morale dati prave pobude za razvoj omrežja.

(150)

Nekatere države članice bi morale zaradi zgodovinskih posebnosti in stopnje zrelosti svojih trgov zemeljskega plina imeti možnost odstopanja od posebnih pravil iz te direktive, da bi se izognili neupravičenemu kaznovanju in spodbudili učinkovit razvoj trgov zemeljskega plina v teh državah članicah. To zaradi posebnih značilnosti njegovega trga velja zlasti za Luksemburg, pa tudi za vse tiste države članice, ki še niso priključene na povezani sistem druge države članice ali ki še niso prejele prve komercialne dobave na podlagi svoje prve dolgoročne pogodbe o dobavi zemeljskega plina. Zaradi nujnosti enotne uporabe prava Unije bi morala biti odstopanja za države članice, ki še niso priključene na povezani sistem druge države članice ali ki še niso prejele prve komercialne dobave na podlagi svoje prve dolgoročne pogodbe o dobavi zemeljskega plina, začasna in se uporabljati le, dokler te države članice ne bodo mogle izpolniti višjih standardov glede odpiranja trga in medsebojne povezanosti z integriranim sistemom zemeljskega plina v Uniji. Kadar se uporabi tako odstopanje, bi moralo zajemati tudi vse določbe te direktive, ki dopolnjujejo katero od določb, za katere je bilo odobreno odstopanje, ali pri katerih je potrebna predhodna uporaba takih določb.

(151)

Spodbujanje poštene konkurence in lahkega dostopa za različne dobavitelje bi moralo biti nadvse pomembno za države članice, da bodo lahko odjemalci v celoti izkoristili priložnosti, ki jih prinaša liberaliziran notranji trg zemeljskega plina.

(152)

Da bi ustvarile notranji trg zemeljskega plina, bi morale države članice spodbujati povezovanje svojih nacionalnih trgov ter sodelovanje operaterjev sistemov na ravni Unije in regionalni ravni, pa tudi povezovanje izoliranih sistemov, ki povzročajo plinske otoke, ki še obstajajo v Uniji.

(153)

Prostovoljno povezovanje regionalnih trgov, zlasti združitev trgov, lahko prinese različne koristi, odvisno od posebnosti trgov. Povezovanje trgov je lahko priložnost za čim boljše izkoriščanje infrastrukture, pod pogojem, da to ne vpliva negativno na sosednje trge, na primer s povečanjem čezmejnih tarif. Prav tako je to priložnost za povečanje konkurenčnosti, likvidnosti in trgovanja, kar bo koristilo končnim odjemalcem v regiji, in sicer s privabljanjem dobaviteljem, ki sicer zaradi majhnega trga ne bi prišli. Povezovanje trgov omogoča tudi oblikovanje večjih območij in dostop do več virov dobave. Taka diverzifikacija bi lahko vplivala na cene na veleprodajnem trgu zaradi večje konkurence med viri, lahko pa bi izboljšala tudi zanesljivost oskrbe, če v novem združenem območju ne bi bilo več notranje prezasedenosti. Povezovanje trgov bi lahko tvorilo podlago za nadaljnjo podporo preoblikovanju trga zemeljskega plina, vključno z uvajanjem plina iz obnovljivih virov in nizkoogljičnega plina. Države članice, regulativni organi in operaterji prenosnih sistemov bi morali sodelovati, da se olajša regionalno povezovanje.

(154)

Eden od glavnih ciljev te direktive bi moral biti razvoj pravega notranjega trga zemeljskega plina prek povezanega omrežja po vsej Uniji, obravnavanje regulativnih vprašanj o čezmejnih povezavah in regionalnih trgih pa bi zato moralo biti med glavnimi nalogami regulativnih organov v tesnem sodelovanju z ACER, kadar je ustrezno.

(155)

Zagotovitev skupnih pravil za pravi notranji trg in široko ponudbo zemeljskega plina bi tudi morala biti eden izmed glavnih ciljev te direktive. V ta namen bi neizkrivljene tržne cene zagotovile spodbudo za čezmejno trgovanje, obenem pa vodile v cenovno konvergenco.

(156)

Regulativni organi bi morali prav tako sporočati podatke o trgu, da Komisiji omogočijo, da opravlja svojo nalogo opazovanja in nadzorovanja notranjega trga zemeljskega plina in njegov kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni razvoj, vključno z vidiki, kot so ponudba in povpraševanje, infrastrukture za prenos in distribucijo, kakovost storitev, čezmejno trgovanje, upravljanje prezasedenosti, naložbe, veleprodajne in maloprodajne cene, likvidnost trga ter okoljske izboljšave in izboljšanje učinkovitosti. Nacionalnim organom za konkurenco in Komisiji bi morali poročati o državah članicah, v katerih cene ovirajo konkurenco in pravilno delovanje trga.

(157)

Ker cilja te direktive, in sicer vzpostavitve popolnoma delujočega notranjega trga zemeljskega plina in vodika, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov takega ukrepa lažje doseže na ravni Unije, Unija lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(158)

Komisija lahko na podlagi Uredbe (EU) 2024/1789 sprejme smernice ali omrežne kodekse za doseganje potrebne stopnje harmonizacije. Take smernice ali omrežni kodeksi, ki so zavezujoča pravila, sprejeta kot izvedbene uredbe Komisije, so – tudi glede nekaterih določb te direktive – koristno sredstvo, ki ga je mogoče po potrebi hitro prilagoditi.

(159)

Zlasti bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila za sprejetje potrebnih smernic za zagotovitev minimalne stopnje usklajenosti, ki je potrebna, da se doseže cilj te direktive.

(160)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. V zvezi s to direktivo zakonodajalec meni, da je predložitev takih dokumentov upravičena, zlasti po sodbi Sodišča Evropske unije v zadevi C-543/17 (34).

(161)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih zlasti priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Zato bi jo bilo treba razlagati in uporabljati v skladu z navedenimi pravicami in načeli, zlasti s pravico do varstva osebnih podatkov, ki jo zagotavlja člen 8 Listine. Bistveno je, da je vsaka obdelava osebnih podatkov na podlagi te direktive skladna z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (35).

(162)

Da bi spremenili nebistvene elemente te direktive ali jo dopolnili glede nekaterih posebnih področij, ki so bistvena za doseganje ciljev te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s pripravo smernic o minimalnih merilih za zagotovitev neodvisnosti lastnika prenosnega sistema ali vodikovega prenosnega omrežja in operaterja skladiščnega sistema zemeljskega plina ali skladišča vodika, smernic, v katerih je podrobno določen postopek certificiranja operaterja prenosnega sistema ali operaterja vodikovega prenosnega omrežja, smernic glede obsega obveznosti regulativnih organov, da sodelujejo med seboj in z ACER, smernic, v katerih je podrobno določen postopek ugotavljanja skladnosti odločitve regulativnega organa z omrežnimi kodeksi in smernicami, sprejetimi na podlagi te direktive in Uredbe (EU) 2024/1789, ter smernic, v katerih se določijo metode in ureditve hranjenja evidenc ter oblika in vsebina podatkov o transakcijah v pogodbah o dobavi zemeljskega plina in vodika ter izvedenih finančnih instrumentih za trgovanje z zemeljskim plinom in vodikom, ki jih sporočijo dobavitelji. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (36). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(163)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da se določijo zahteve za interoperabilnost ter nediskriminatorni in pregledni postopki za dostop do podatkov. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011.

(164)

Da bi zagotovili nemoteno in učinkovito izvajanje te direktive, Komisija podpira države članice z instrumentom za tehnično podporo, vzpostavljenim z Uredbo (EU) 2021/240 Evropskega parlamenta in Sveta (37), ki zagotavlja prilagojeno tehnično znanje za oblikovanje in izvajanje reform, vključno s tistimi za spodbujanje konkurenčnega notranjega trga zemeljskega plina in vodika, omogočanje vključevanja plina iz obnovljivih virov in nizkoogljičnega plina ter povečanje sodelovanja in usklajevanja med operaterji prenosnih in distribucijskih sistemov. Tehnična podpora zajema na primer krepitev upravne zmogljivosti, harmonizacijo zakonodajnih okvirov in deljenje zadevnih najboljših praks.

(165)

Direktivo 2009/73/ES bi bilo treba razveljaviti in obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki so bile v primerjavi z Direktivo 2009/73/ES vsebinsko spremenjene. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz navedene direktive.

(166)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo in datumov začetka uporabe direktiv, ki so navedeni v delu B Priloge III, k tej direktivi –