(1)

Cilj člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji je vzpostavitev notranjega trga, ki si prizadeva za trajnostni razvoj Evrope, ki med drugim temelji na uravnoteženi gospodarski rasti ter visoki ravni varstva in izboljšanju kakovosti okolja.

(2)

Generalna skupščina ZN je 25. septembra 2015 sprejela nov globalni okvir za trajnostni razvoj: agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 (v nadaljnjem besedilu: Agenda 2030). Jedro Agende 2030 so cilji trajnostnega razvoja, zajema pa tri trajnostne dimenzije: gospodarsko, socialno in okoljsko. Sporočilo Komisije z dne 22. novembra 2016 o novih ukrepih za trajnostno prihodnost Evrope povezuje cilje trajnostnega razvoja z okvirom politike Unije za zagotovitev, da bodo v vseh ukrepih in pobudah politike Unije, tako znotraj Unije kot na svetovni ravni, že od samega začetka naprej upoštevani cilji trajnostnega razvoja. V svojih sklepih z dne 20. junija 2017 je Svet potrdil, da so Unija in njene države članice zavezane celovitemu, doslednemu, obsežnemu, integriranemu in učinkovitemu izvajanju Agende 2030, v tesnem sodelovanju s partnerji in drugimi deležniki. Komisija je 11. decembra 2019 objavila svoje sporočilo o „evropskem zelenem dogovoru“.

(3)

Pariški sporazum, sprejet na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), je Unija odobrila 5. oktobra 2016 (3). Cilj člena 2(1)(c) Pariškega sporazuma je okrepitev odziva na podnebne spremembe, med drugim z zagotavljanjem, da se bodo finančni tokovi ujemali z usmerjenostjo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in k razvoju, odpornemu na podnebne spremembe. V zvezi s tem je Evropski svet 12. decembra 2019 sprejel sklepe o podnebnih spremembah. V tej luči je ta uredba ključen korak k cilju doseganja podnebno nevtralne Unije do leta 2050.

(4)

Trajnostnost in prehod v varno podnebno nevtralno in na podnebne spremembe odporno krožno gospodarstvo, ki bolje gospodari z viri, sta bistvena za zagotavljanje dolgoročne konkurenčnosti gospodarstva Unije. Trajnostnost je že dolgo v središču projekta Unije, njene socialne in okoljske razsežnosti pa so odražene v Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU).

(5)

Komisija je decembra 2016 pooblastila strokovno skupino na visoki ravni, da oblikuje vsesplošno in celovito strategijo Unije za trajnostno financiranje. Poročilo strokovne skupine na visoki ravni, ki je bilo objavljeno 31. januarja 2018, poziva k vzpostavitvi tehnično stabilnega sistema klasifikacije na ravni Unije, da se pojasni, katere dejavnosti se štejejo za „zelene“ ali „trajnostne“, najprej v zvezi z blažitvijo podnebnih sprememb.

(6)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 8. marca 2018 objavila svoj akcijski načrt o financiranju trajnostne rasti, v katerem je začela ambiciozno in celovito strategijo za trajnostno financiranje. Eden od ciljev tega akcijskega načrta je, da se kapitalski tokovi preusmerijo k trajnostnim naložbam, da bi se dosegla trajnostna in vključujoča rast. Vzpostavitev enotnega sistema klasifikacije trajnostnih dejavnosti je najpomembnejši in najnujnejši ukrep, predviden v akcijskem načrtu. V akcijskem načrtu je potrjeno, da mora premik kapitalskih tokov k bolj trajnostnim dejavnostim temeljiti na skupnem celostnem razumevanju okoljske trajnostnosti dejavnosti in naložb. Za začetek bi jasne smernice o dejavnostih, za katere se šteje, da prispevajo k okoljskim ciljem, pripomogle k obveščanju vlagateljev o naložbah, s katerimi se financirajo okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti. Dodatne smernice o dejavnostih, ki prispevajo k drugim trajnostnim ciljem, vključno s socialnimi cilji, se lahko pripravijo pozneje.

(7)

Glede na sistemsko naravo svetovnih okoljskih izzivov je potreben sistemski in v prihodnost usmerjen pristop k okoljski trajnostnosti, ki obravnava naraščajoče negativne trende, kot so podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti, globalna prekomerna poraba virov, pomanjkanje hrane, tanjšanje ozonskega plašča, zakisljevanje oceanov, poslabšanje sistema sladkih voda in sprememba zemljiškega sistema, kot tudi pojav novih groženj, kot so nevarne kemikalije in njihovi kombinirani učinki.

(8)

Sklep št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) poziva k povečanju zasebnega financiranja odhodkov, povezanih z okoljem in podnebjem, zlasti z uvajanjem spodbud in metodologij za družbe, da bi merile okoljske stroške njihovega poslovanja in dobiček iz uporabe okoljskih storitev.

(9)

Za doseganje ciljev trajnostnega razvoja v Uniji je treba kapitalske tokove usmeriti v trajnostne naložbe. Pomembno je, da se za doseganje teh ciljev v celoti izkoristi potencial notranjega trga. V tem okviru je ključnega pomena, da se na notranjem trgu odstranijo ovire za učinkovit pretok kapitala v trajnostne naložbe in da se prepreči nastanek novih ovir.

(10)

Zaradi obsega izziva in stroškov, povezanih z neukrepanjem ali zapoznelim ukrepanjem, bi bilo treba finančni sistem postopoma prilagoditi, da bi podpiral trajnostno delovanje gospodarstva. Zato mora trajnostno financiranje postati običajna praksa in je treba upoštevati trajnostni vpliv finančnih produktov in storitev.

(11)

Dajanje na voljo finančnih produktov, s katerimi se uresničujejo okoljsko trajnostni cilji, je učinkovit način za usmerjanje zasebnih naložb v trajnostne dejavnosti. Cilji zahtev za trženje finančnih produktov ali podjetniških obveznic kot okoljsko trajnostnih naložb, tudi tistih zahtev držav članic in Unije, ki udeležencem in izdajateljem na finančnem trgu omogočajo, da uporabljajo nacionalne oznake, so izboljšati zaupanje vlagateljev in ozaveščenost o vplivu teh finančnih produktov ali podjetniških obveznic na okolje, zagotoviti prepoznavnost in obravnavati pomisleke glede lažnega zelenega oglaševanja (greenwashing). V okviru te uredbe se lažno zeleno oglaševanje nanaša na prakso pridobivanja nepoštene konkurenčne prednosti s trženjem finančnega produkta kot okolju prijaznega, čeprav v resnici niso izpolnjeni osnovni okoljski standardi. Trenutno ima le nekaj držav članic vzpostavljene sisteme označevanja. Ti obstoječi sistemi temeljijo na različnih sistemih klasifikacije okoljsko trajnostnih gospodarskih dejavnosti. Glede na politične zaveze iz Pariškega sporazuma in na ravni Unije je verjetno, da bo vse več držav članic vzpostavilo sisteme označevanja ali določilo druge zahteve za udeležence na finančnem trgu ali izdajatelje v zvezi s spodbujanjem finančnih produktov ali podjetniških obveznic kot okoljsko trajnostnih. V takih primerih bi pri ugotavljanju, katere naložbe se štejejo kot trajnostne, države članice uporabile lastne nacionalne sisteme klasifikacije. Če bi takšni nacionalni sistemi označevanja ali zahteve uporabljali različna merila za določanje, katere gospodarske dejavnosti se štejejo kot okoljsko trajnostne, bi to zaradi težav pri primerjanju različnih naložbenih priložnosti vlagatelje odvrnilo od čezmejnih naložb. Poleg tega bi morali gospodarski subjekti, ki želijo pritegniti naložbe iz celotne Unije, v različnih državah članicah izpolnjevati različna merila, da bi se njihove dejavnosti štele kot okoljsko trajnostne. Neobstoj enotnih meril bi tako povečal stroške in gospodarskim subjektom močno oteževal dostop do čezmejnih kapitalskih trgov za namene trajnostnih naložb.

(12)

Merila za ugotavljanje, ali se gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna, bi bilo treba harmonizirati na ravni Unije, da bi odpravili ovire za delovanje notranjega trga v zvezi z zbiranjem sredstev za trajnostne projekte in preprečili nastajanje ovir za take projekte v prihodnosti. S takšno harmonizacijo bi gospodarski subjekti lažje čezmejno zbirali sredstva za svoje okoljsko trajnostne dejavnosti, saj bi bilo njihove gospodarske dejavnosti mogoče primerjati na podlagi enotnih meril, da bi jih lahko izbrali kot osnovna sredstva za okoljsko trajnostne naložbe. Takšna harmonizacija bi zato olajšala čezmejne trajnostne naložbe v Uniji.

(13)

Če udeleženci na finančnem trgu vlagateljem ne bodo zagotovili nobenega pojasnila o tem, kako dejavnosti, v katere vlagajo, prispevajo k okoljskim ciljem, ali če bodo udeleženci na finančnem trgu v svojih pojasnilih različno razlagali, kaj je „okoljsko trajnostna“ gospodarska dejavnost, bo preverjanje in primerjava različnih finančnih produktov za vlagatelje predstavljala nesorazmerno breme. Ugotovljeno je bilo, da take prakse odvračajo vlagatelje od naložb v okoljsko trajnostne finančne produkte. Poleg tega ima pomanjkanje zaupanja vlagateljev pomemben škodljiv učinek na trg za trajnostne naložbe. Prav tako je bilo ugotovljeno, da nacionalni predpisi in tržne pobude za reševanje tega vprašanja znotraj nacionalnih meja povzročajo razdrobljenost notranjega trga. Če bi udeleženci na finančnem trgu razkrili, kako in v kolikšnem obsegu finančni produkti, ki jih dajejo na voljo kot okoljsko trajnostne, vlagajo v dejavnosti, ki izpolnjujejo merila za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti v skladu s to uredbo, ter če bi udeleženci na finančnem trgu za takšna razkritja v vsej Uniji uporabljali skupna merila, bi to vlagateljem pomagalo primerjati čezmejne naložbene priložnosti in spodbudilo družbe, v katere vlagajo, k oblikovanju bolj okoljsko trajnostnih poslovnih modelov. Vlagatelji bi poleg tega imeli več zaupanja pri vlaganju v okoljsko trajnostne finančne produkte v vsej Uniji, kar bi izboljšalo delovanje notranjega trga.

(14)

Za odpravo obstoječih ovir za delovanje notranjega trga in preprečitev nastanka takšnih ovir v prihodnosti bi bilo treba od držav članic in Unije zahtevati, da uporabljajo enoten koncept okoljsko trajnostnih naložb pri določanju zahtev na nacionalni ravni in ravni Unije v zvezi z udeleženci na finančnem trgu ali izdajatelji za namen označevanja finančnih produktov ali podjetniških obveznic, ki se tržijo kot okoljsko trajnostne. Da bi se izognili razdrobljenosti trga in škodi za interese potrošnikov in vlagateljev zaradi različnih opredelitev okoljsko trajnostnih gospodarskih dejavnosti, bi morale nacionalne zahteve, ki bi jih morali udeleženci na finančnem trgu ali izdajatelji izpolnjevati pri trženju finančnih produktov ali podjetniških obveznic kot okoljsko trajnostnih, temeljiti na enotnih merilih za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti. Taki udeleženci na finančnem trgu in izdajatelji vključujejo udeležence na finančnem trgu, ki dajejo na voljo okoljsko trajnostne finančne produkte, in nefinančne družbe, ki izdajajo okoljsko trajnostne podjetniške obveznice.

(15)

Določitev meril za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti bi lahko gospodarske subjekte, ki niso zajeti v tej uredbi, spodbudila, da na svojih spletnih straneh prostovoljno objavijo in razkrijejo informacije o okoljsko trajnostnih gospodarskih dejavnostih, ki jih izvajajo. Te informacije ne bodo samo pomagale udeležencem na finančnem trgu in drugim zadevnim akterjem na finančnih trgih pri lažjem ugotavljanju, kateri gospodarski subjekti izvajajo okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti, ampak bodo tem gospodarskim subjektom tudi olajšale zbiranje sredstev za svoje okoljsko trajnostne dejavnosti.

(16)

Klasifikacija okoljsko trajnostnih gospodarskih dejavnosti na ravni Unije bi morala omogočiti razvoj prihodnjih politik Unije v podporo trajnostnemu financiranju, vključno s standardi za okoljsko trajnostne finančne produkte po celi Uniji in eventualnim oblikovanjem oznak, s katerimi bi bilo uradno priznano izpolnjevanje teh standardov v vsej Uniji. Lahko pa bi tudi služila za podlago za druge gospodarske in regulativne ukrepe. Enotne pravne zahteve za določanje stopnje okoljske trajnostnosti naložb na podlagi enotnih meril za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti so potrebne kot referenca za prihodnje pravo Unije, katerega namen je olajšanje preusmerjanja naložb k okoljsko trajnostnim gospodarskim dejavnostim.

(17)

V okviru doseganja ciljev trajnostnega razvoja v Uniji so politične odločitve, kot je ustanovitev Evropskega sklada za strateške naložbe, skupaj z javnimi sredstvi učinkovito prispevale k usmerjanju zasebnih naložb v trajnostne naložbe. V Uredbi (EU) 2015/1017 Evropskega parlamenta in Sveta (5) je določeno, da mora biti vsaj 40 % investicij za infrastrukturne in inovacijske projekte v okviru Evropskega sklada za strateške naložbe povezanih s podnebjem. Skupna merila za določanje, ali se gospodarske dejavnosti štejejo za trajnostne, vključno z njihovim vplivom na okolje, bi lahko bila podlaga za prihodnje podobne pobude Unije za spodbujanje naložb, povezanih s podnebnimi spremembami ali drugimi okoljskimi cilji.

(18)

Da ne bi škodovali interesom vlagateljev, bi morali upravitelji skladov in institucionalni vlagatelji, ki dajejo na voljo finančne produkte, razkriti, kako in v kolikšni meri uporabljajo merila za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti za določanje okoljske trajnostnosti njihovih naložb. Razkrite informacije bi morale vlagateljem omogočiti razumevanje deleža naložb, na katerih temelji finančni produkt, v okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti kot odstotnega deleža vseh naložb, na katerih temelji ta finančni produkt, s čimer bi se vlagateljem omogočilo razumevanje stopnje okoljske trajnostnosti naložbe. Kadar se z naložbami, na katerih temelji finančni produkt, vlaga v gospodarske dejavnosti, ki prispevajo k okoljskemu cilju, bi bilo treba v informacijah, ki jih je treba razkriti, navesti okoljski cilj ali okoljske cilje, h katerim prispeva naložba, na kateri temelji finančni produkt, ter kako in v kolikšnem obsegu naložbe, na katerih temelji finančni produkt, financirajo okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti, vključiti pa bi bilo treba tudi podrobnosti o zadevnih deležih omogočitvenih in prehodnih dejavnosti. Komisija bi morala določiti informacije, ki jih je treba v zvezi s tem razkriti. Te informacije bi morale pristojnim nacionalnim organom omogočiti preprosto preverjanje izpolnjevanja te obveznosti razkritja in izvrševanje takega izpolnjevanja v skladu z veljavnim nacionalnim pravom. Kadar udeleženci na finančnem trgu ne upoštevajo meril za okoljsko trajnostne naložbe, bi morali predložiti izjavo v ta namen. Da bi preprečili izogibanje obveznosti razkritja, bi bilo treba to obveznost uporabljati tudi, kadar se finančni produkti tržijo, kot da spodbujajo okoljske značilnosti, vključno s finančnimi produkti, katerih cilj je varstvo okolja v širšem smislu.

(19)

Obveznosti razkritja iz te uredbe dopolnjujejo pravila o razkritjih, povezanih s trajnostnostjo, iz Uredbe (EU) 2019/2088 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Za povečanje preglednosti in da bi udeleženci na finančnem trgu končnim vlagateljem omogočili objektivno primerjavo glede deleža naložb, s katerimi se financirajo okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti, ta uredba dopolnjuje pravila o preglednosti v predpogodbenih razkritjih in periodičnih poročilih iz Uredbe (EU) 2019/2088. Opredelitev pojma „trajnostna naložba“ v Uredbi (EU) 2019/2088 vključuje naložbe v gospodarske dejavnosti, ki prispevajo k okoljskemu cilju, ki bi med drugim morale vključevati naložbe v „okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti“ v smislu te uredbe. Poleg tega Uredba (EU) 2019/2088 naložbo šteje kot okoljsko trajnostno naložbo le, če bistveno ne škoduje kateremu koli okoljskemu ali socialnemu cilju, kot je določeno v navedeni uredbi.

(20)

Da bi zagotovili zanesljivost, doslednost in primerljivost razkritij, povezanih s trajnostnostjo, v sektorju finančnih storitev, bi bilo treba v razkritjih na podlagi te uredbe, kolikor je mogoče, uporabljati obstoječe kazalnike trajnostnosti, ki jih je predlagal Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 29. maja 2018 o financiranju trajnostne rasti (7). V tem okviru bi morala tehnična merila za pregled, kolikor je mogoče, temeljiti na kazalnikih trajnostnosti iz Uredbe (EU) 2019/2088.

(21)

V zvezi z gospodarskimi dejavnostmi, ki jih izvajajo podjetja, ki jim ni treba razkriti informacij v skladu s to uredbo, bi lahko obstajali izjemni primeri, v katerih udeleženci na finančnem trgu iz upravičenih razlogov ne morejo pridobiti ustreznih informacij za zanesljivo ugotovitev usklajenosti s tehničnimi merili za pregled, določenimi na podlagi te uredbe. V takšnih izjemnih primerih in samo za tiste gospodarske dejavnosti, za katere ni mogoče pridobiti popolnih, zanesljivih in pravočasnih informacij, bi moralo biti udeležencem na finančnem trgu dovoljeno, da opravijo dopolnilne ocene in presoje na podlagi informacij iz drugih virov. Takšne ocene in presoje bi smele nadomestiti le omejene in specifične dele želenih podatkovnih elementov ter doseči preudaren končni rezultat. Da bi zagotovili, da je razkritje za vlagatelje jasno in ne zavajajoče, bi morali udeleženci na finančnem trgu jasno razložiti podlago za svoje ugotovitve in razloge, zakaj so morali pripraviti take dopolnilne ocene in presoje za namene razkritja informacij končnim vlagateljem.

(22)

V sporočilu z dne 20. junija 2019 z naslovom „Smernice za nefinančno poročanje: dopolnilo o poročanju o informacijah, povezanih s podnebjem“ Komisija priporoča, da bi morale nekatere velike družbe poročati o nekaterih ključnih kazalnikih uspešnosti, povezanih s podnebjem, ki temeljijo na okviru, vzpostavljenem s to uredbo. Zlasti informacije o deležu prihodkov, naložbah v osnovna sredstva (CapEx) ali naložbah v obratna sredstva (OpEx) takih velikih nefinančnih družb, ki so povezani z okoljsko trajnostnimi gospodarskimi dejavnostmi, in ključni kazalniki uspešnosti, ki so prilagojeni velikim finančnim podjetjem, so koristne za vlagatelje, ki jih zanimajo družbe, katerih proizvodi in storitve bistveno prispevajo h kateremu od okoljskih ciljev iz te uredbe. Zato je ustrezno zahtevati, da take velike družbe vsako leto objavijo takšne ključne kazalnike uspešnosti, in to zahtevo nadalje opredeliti v delegiranih aktih, zlasti v zvezi z velikimi finančnimi družbami. Čeprav bi bila razširitev take zahteve na manjše družbe nesorazmerno obremenjujoča, se lahko te prostovoljno odločijo za objavo takih informacij.

(23)

Za določitev okoljske trajnostnosti določene gospodarske dejavnosti bi bilo treba določiti izčrpen seznam okoljskih ciljev. Šest okoljskih ciljev, ki bi jih morala zajeti ta uredba, je: blažitev podnebnih sprememb, prilagajanje podnebnim spremembam, trajnostna raba ter varstvo vodnih in morskih virov, prehod na krožno gospodarstvo, preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja ter varstvo in obnova biotske raznovrstnosti in ekosistemov.

(24)

Gospodarska dejavnost, katere okoljski cilj je blažitev podnebnih sprememb, bi morala bistveno prispevati k stabilizaciji emisij toplogrednih plinov z izogibanjem ali zmanjševanjem teh emisij ali povečanjem odvzemov toplogrednih plinov. Gospodarska dejavnost bi morala biti skladna z dolgoročnim temperaturnim ciljem iz Pariškega sporazuma. Ta okoljski cilj bi bilo treba razlagati v skladu z ustreznim pravom Unije, vključno z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(25)

Gospodarska dejavnost, katere okoljski cilj je prilagajanje podnebnim spremembam, bi morala bistveno prispevati k zmanjšanju ali preprečevanju škodljivega vpliva sedanjega ali pričakovanega prihodnjega podnebja ali tveganj takega škodljivega vpliva na to dejavnost samo ali ljudi, naravo ali sredstva. Ta okoljski cilj bi bilo treba razlagati v skladu z ustreznim pravom Unije in Sendajskim okvirom za zmanjševanje tveganja nesreč za obdobje 2015–2030.

(26)

Okoljski cilj trajnostne rabe in varstva vodnih in morskih virov bi bilo treba razlagati v skladu z ustreznim pravom Unije, vključno z Uredbo (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (9) ter direktivami 2000/60/ES (10), 2006/7/ES (11), 2006/118/ES (12), 2008/56/ES (13) in 2008/105/ES (14) Evropskega parlamenta in Sveta, direktivami Sveta 91/271/EGS (15), 91/676/EGS (16) in 98/83/ES (17) ter Sklepom Komisije (EU) 2017/848 (18) in sporočili Komisije z dne 18. julija 2007 z naslovom „Obravnavanje izziva pomanjkanja vode in suše v Evropski uniji“, z dne 14. novembra 2012 z naslovom „Načrt za varovanje evropskih vodnih virov“ in z dne 11. marca 2019 z naslovom „Strateški pristop Evropske unije k farmacevtskim izdelkom v okolju“.

(27)

Okoljski cilj prehoda na krožno gospodarstvo bi bilo treba razlagati v skladu z ustreznim pravom Unije na področjih krožnega gospodarstva, odpadkov in kemikalij, vključno z uredbami (ES) št. 1013/2006 (19), (ES) št. 1907/2006 (20) in (EU) 2019/1021 (21) Evropskega parlamenta in Sveta ter direktivami 94/62/ES (22), 2000/53/ES (23), 2006/66/ES (24), 2008/98/ES (25), 2010/75/EU (26), 2011/65/EU (27), 2012/19/EU (28), (EU) 2019/883 (29) in (EU) 2019/904 (30) Evropskega parlamenta in Sveta, Direktivo Sveta 1999/31/ES (31), Uredbo Komisije (EU) št. 1357/2014 (32) ter Odločbo Komisije 2000/532/ES (33) in Sklepom Komisije 2014/955/EU (34) ter sporočiloma Komisije z dne 2. decembra 2015 z naslovom „Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo“ in z dne 16. januarja 2018 z naslovom „Evropska strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu“.

(28)

Gospodarska dejavnost lahko znatno prispeva k okoljskemu cilju prehoda na krožno gospodarstvo na več načinov. Med drugim lahko poveča trajnost, popravljivost, nadgradljivost in možnost ponovne uporabe proizvodov ali pa zmanjša uporabo virov z zasnovo in izbiro materialov, olajša preoblikovanje, razstavljanje in demontažo v stavbnem in gradbenem sektorju, zlasti z zmanjšanjem uporabe gradbenih materialov in spodbujanjem njihove ponovne uporabe. Lahko tudi znatno prispeva k okoljskemu cilju prehoda na krožno gospodarstvo z razvojem poslovnih modelov „proizvod kot storitev“ in krožnih vrednostnih verig, in sicer z namenom, da bi proizvodi, sestavni deli in materiali kar se da dolgo ohranili svojo največjo uporabnost in vrednost. Vsakršno zmanjšanje vsebnosti nevarnih snovi v materialih in proizvodih v celotnem življenjskem ciklu, vključno z zamenjavo teh snovi z varnejšimi alternativami, bi moralo biti vsaj v skladu s pravom Unije. Gospodarska dejavnost lahko bistveno prispeva k okoljskemu cilju prehoda na krožno gospodarstvo tudi z zmanjšanjem živilskih odpadkov pri izdelavi, predelavi, proizvodnji ali distribuciji hrane.

(29)

Okoljske cilje preprečevanja in nadzorovanja onesnaževanja bi bilo treba razlagati v skladu z ustreznim pravom Unije, vključno z direktivami 2000/60/ES, 2004/35/ES (35), 2004/107/ES (36), 2006/118/ES, 2008/50/ES (37), 2008/105/ES, 2010/75/EU, (EU) 2016/802 (38) in (EU) 2016/2284 (39) Evropskega parlamenta in Sveta.

(30)

Okoljske cilje varstva in obnove biotske raznovrstnosti in ekosistemov bi bilo treba razlagati v skladu z ustreznim pravom Unije, vključno z uredbami (EU) št. 995/2010 (40), (EU) št. 511/2014 (41) in (EU) št. 1143/2014 (42) Evropskega parlamenta in Sveta, Direktivo 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta (43), Uredbo Sveta (ES) št. 338/97 (44), direktivama Sveta 91/676/EGS in 92/43/EGS (45) ter sporočili Komisije z dne 21. maja 2003 z naslovom „Izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT)“, z dne 3. maja 2011 z naslovom „Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020“, z dne 6. maja 2013 z naslovom „Zelena infrastruktura – izboljšanje evropskega naravnega kapitala“, z dne 26. februarja 2016 z naslovom „Akcijski načrt EU za boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami“ in z dne 23. julija 2019 z naslovom „Okrepitev ukrepov EU za zaščito in obnovo svetovnih gozdov“.

(31)

Gospodarska dejavnost lahko na več načinov bistveno prispeva k okoljskemu cilju varstva in obnove biotske raznovrstnosti in ekosistemov, med drugim z varstvom, ohranjanjem ali obnavljanjem biotske raznovrstnosti in ekosistemov, ter s tem s krepitvijo ekosistemskih storitev. Take storitve so razvrščene v štiri kategorije, in sicer storitve zagotavljanja, vključno z zagotavljanjem hrane in vode; storitve regulacije, kot je kontrola podnebja in bolezni; storitve podpore, kot so cikli hranil in proizvodnja kisika, ter kulturne storitve, kot je zagotavljanje duhovnih in razvedrilnih koristi.

(32)

Za namene te uredbe bi bilo treba pojem „trajnostno gospodarjenje z gozdovi“ razumeti tako, da se upoštevajo prakse in rabe gozdov in gozdnih zemljišč, ki prispevajo h krepitvi biotske raznovrstnosti ali k zaustavitvi ali preprečevanju degradacije ekosistemov, krčenja gozdov in izgube habitatov, da se upoštevata upravljanje in uporaba gozdov in gozdnih zemljišč na način in v obsegu, ki ohranjata njihovo biotsko raznovrstnost, produktivnost, sposobnost obnavljanja, vitalnost in zmožnost, da zdaj in v prihodnje izpolnjujejo ustrezne ekološke, gospodarske in socialne funkcije na lokalni, nacionalni in svetovni ravni ter ki ne povzročata škode drugim ekosistemom, kot je opredeljeno v Resoluciji H1 druge ministrske konference o varstvu gozdov v Evropi z dne 16.-17. junija 1993 v Helsinkih o splošnih smernicah za trajnostno upravljanje gozdov v Evropi ter da se upoštevata uredbi (EU) št. 995/2010 in (EU) 2018/841 (46) Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktiva (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (47) in sporočilo Komisije z dne 20. septembra 2013 z naslovom „Nova strategija EU za gozdove: za gozdove in gozdarski sektor“.

(33)

Za namene te uredbe se pojem „energetska učinkovitost“ uporablja v širokem pomenu in bi se ga moralo razumeti ob upoštevanju ustreznega prava Unije, vključno z Uredbo (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta (48) ter direktivama 2012/27/EU (49) in (EU) 2018/844 (50) Evropskega parlamenta in Sveta, pa tudi z izvedbenimi ukrepi, sprejetimi na podlagi Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta (51).

(34)

Za vsak okoljski cilj bi bilo treba določiti enotna merila, na podlagi katerih se določi, ali gospodarske dejavnosti bistveno prispevajo k njegovemu uresničevanju. En element enotnih meril bi moral biti izogibanje bistvenemu škodovanju kateremu koli okoljskemu cilju iz te uredbe. S tem bi preprečili možnost, da bi se naložbe štele kot okoljsko trajnostne v primerih, kadar gospodarske dejavnosti, ki imajo korist od teh naložb, škodujejo okolju v obsegu, ki presega njihov prispevek k okoljskemu cilju. V takih merilih bi bilo treba upoštevati življenjski cikel proizvodov in storitev, ki jih zagotavlja ta gospodarska dejavnost poleg vpliva same gospodarske dejavnosti na okolje, vključno z dokazi iz obstoječih ocen življenjskega cikla, zlasti z upoštevanjem njihove proizvodnje, uporabe in konca življenjske dobe.

(35)

Ob sklicevanju na skupno zavezo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije k upoštevanju načel, zapisanih v evropskem stebru socialnih pravic v podporo trajnostni in vključujoči rasti, ter ob priznavanju pomena mednarodnih minimalnih človekovih pravic, pravic delavcev in standardov, bi moralo izpolnjevanje minimalnih zaščitnih ukrepov predstavljati pogoj, da se gospodarske dejavnosti štejejo kot okoljsko trajnostne. Zato bi se morale gospodarske dejavnosti šteti kot okoljsko trajnostne le, če se izvajajo v skladu s smernicami OECD za večnacionalna podjetja in vodilnimi načeli ZN o podjetništvu in človekovih pravicah, vključno z deklaracijo Mednarodne organizacije dela (MOD) o temeljnih načelih in pravicah pri delu, osmimi temeljnimi konvencijami MOD in Mednarodnim zakonom o človekovih pravicah. V temeljnih konvencijah MOD so opredeljene človekove pravice in pravice delavcev, ki bi jih morala spoštovati podjetja. Več teh mednarodnih standardov je prav tako zapisanih v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti prepoved suženjstva in prisilnega dela ter načelo nediskriminacije. Ti minimalni zaščitni ukrepi ne posegajo v uporabo strožjih zahtev glede okolja, zdravja, varnosti in socialne trajnosti, določenih v pravu Unije, kadar je to ustrezno. Pri izpolnjevanju teh minimalnih zaščitnih ukrepov bi morala podjetja spoštovati načelo, da se ne škoduje bistveno, iz Uredbe (EU) 2019/2088, in upoštevati regulativne tehnične standarde, sprejete na podlagi navedene uredbe, ki podrobneje določajo to načelo.

(36)

Da se zagotovi skladnost med to uredbo in Uredbo (EU) 2019/2088, bi bilo treba s to uredbo spremeniti Uredbo (EU) 2019/2088, da se evropski nadzorni organi, ustanovljeni z uredbami (EU) št. 1093/2010 (52), (EU) št. 1094/2010 (53) in (EU) št. 1095/2010 (54) Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljnjem besedilu skupaj: ESA), pooblastijo, da skupaj pripravijo regulativne tehnične standarde za podrobnejšo določitev vsebine in prikaza informacij v zvezi z načelom, da se ne škoduje bistveno. Ti regulativni tehnični standardi bi morali biti skladni z vsebino, metodologijami in prikazom kazalnikov trajnostnosti v zvezi s škodljivimi vplivi iz Uredbe (EU) 2019/2088. Skladni bi morali biti tudi z načeli, zapisanimi v evropskem stebru socialnih pravic, smernicami OECD za večnacionalna podjetja ter vodilnimi načeli ZN o podjetništvu in človekovih pravicah, vključno z deklaracijo MOD o temeljnih načelih in pravicah pri delu, osmimi temeljnimi konvencijami MOD in Mednarodnim zakonom o človekovih pravicah.

(37)

Uredbo (EU) 2019/2088 bi bilo treba nadalje spremeniti, da se ESA pooblastijo, da prek skupnega odbora pripravijo osnutke regulativnih tehničnih standardov za dopolnitev pravil o preglednosti spodbujanja okoljskih značilnosti in okoljsko trajnostnih naložb v predpogodbenih razkritjih in periodičnih poročilih.

(38)

Glede na posebne tehnične podrobnosti, potrebne za presojo okoljskih vplivov gospodarske dejavnosti, in glede na hitro spreminjajočo se naravo znanosti in tehnologije bi bilo treba merila za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti redno prilagajati, da bi odražala take spremembe. Da bi bila merila posodobljena ter temeljila na znanstvenih dokazih in prispevkih strokovnjakov ter zadevnih deležnikov, bi bilo treba za različne gospodarske dejavnosti natančneje razčleniti pogoje glede „bistvenega prispevka“ in „bistvenega škodovanja“ ter jih redno posodabljati. V ta namen bi morala Komisija določiti razčlenjena in natančna tehnična merila za pregled za različne gospodarske dejavnosti na podlagi tehničnega prispevka platforme za trajnostno financiranje, ki jo sestavlja več deležnikov.

(39)

Nekatere gospodarske dejavnosti negativno vplivajo na okolje, zmanjšanje takšnega negativnega vpliva pa lahko znatno prispeva k enemu ali več okoljskim ciljem. Za te gospodarske dejavnosti je ustrezno določiti tehnična merila za pregled, ki zahtevajo znatno izboljšanje okoljske uspešnosti v primerjavi z – med drugim – povprečjem v industriji, vendar v času ekonomske življenjske dobe financirane gospodarske dejavnosti hkrati preprečujejo okoljsko škodljive učinke odvisnosti, vključno z učinki odvisnosti od visokoogljičnih tehnologij. Ta merila bi morala upoštevati tudi dolgoročni učinek določene gospodarske dejavnosti.

(40)

Gospodarska dejavnost se ne bi smela šteti kot okoljsko trajnostna, če povzroča več škode za okolje kot koristi. V tehničnih merilih za pregled bi bilo treba opredeliti minimalne zahteve, potrebne za preprečevanje bistvenega škodovanja drugim ciljev, tudi na podlagi kakršnih koli minimalnih zahtev, določenih na podlagi prava Unije. Pri določitvi in posodabljanju tehničnih meril za pregled bi morala Komisija zagotoviti, da ta merila temeljijo na razpoložljivih znanstvenih dokazih, da se pri njihovi pripravi upoštevajo vidiki življenjskega cikla, vključno z obstoječimi ocenami življenjskega cikla, in da se redno posodabljajo. Kadar na podlagi znanstvene ocene ni mogoče dovolj zanesljivo določiti tveganja, bi moralo veljati previdnostno načelo v skladu s členom 191 PDEU.

(41)

Komisija bi morala pri določanju in posodabljanju tehničnih meril za pregled za okoljski cilj blažitve podnebnih sprememb upoštevati in spodbujati stalen in potreben prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo v skladu s členom 10(2) te uredbe. Prehod poleg uporabe podnebno nevtralne energije ter več naložb v že nizkoogljične gospodarske dejavnosti in sektorje zahteva znatno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v drugih gospodarskih dejavnostih in sektorjih, za katere ni tehnološko in ekonomsko izvedljivih nizkoogljičnih alternativ. Za te prehodne gospodarske dejavnosti bi bilo treba šteti, da znatno prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb, če so njihove emisije toplogrednih plinov znatno nižje od povprečja v sektorju ali industriji, ne ovirajo razvoja in uporabe nizkoogljičnih alternativ ter povzročajo odvisnosti v sredstvih, ki ni združljiva s ciljem podnebne nevtralnosti, ob upoštevanju ekonomske življenjske dobe teh sredstev. S tehničnimi merili za pregled za te dejavnosti bi bilo treba zagotoviti, da imajo take prehodne gospodarske dejavnosti verodostojno usmeritev do podnebne nevtralnosti, in bi jih bilo treba ustrezno prilagoditi v rednih časovnih presledkih.

(42)

Za gospodarsko dejavnost bi bilo treba šteti, da znatno prispeva k enemu ali več okoljskim ciljem iz te uredbe, kadar neposredno omogoča drugim dejavnostim, da znatno prispevajo k enemu ali več od teh ciljev. Take omogočitvene dejavnosti ne bi smele povzročati odvisnosti od sredstev, ki spodkopavajo dolgoročne okoljske cilje, ob upoštevanju ekonomske življenjske dobe teh sredstev, in bi morale imeti pomemben pozitiven vpliv na okolje na podlagi vidikov življenjskega cikla.

(43)

Pri določanju in posodabljanju tehničnih meril za pregled bi Komisija morala upoštevati ustrezno pravo Unije, vključno z uredbama (ES) št. 1221/2009 (55) in (ES) št. 66/2010 (56) Evropskega parlamenta in Sveta, Priporočilom Komisije 2013/179/EU (57) ter sporočilom Komisije z dne 16. julija 2018 z naslovom „Javna naročila za boljše okolje“. Da bi preprečili nepotrebne nedoslednosti s klasifikacijami gospodarskih dejavnosti, ki že obstajajo za druge namene, bi morala Komisija upoštevati tudi statistične klasifikacije v zvezi s sektorjem okoljskega blaga in storitev, in sicer klasifikacijo aktivnosti za varovanje okolja (CEPA) ter klasifikacijo dejavnosti upravljanja virov (CReMA) iz Uredbe (EU) št. 538/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (58). Pri določanju in posodabljanju tehničnih meril za pregled bi morala Komisija upoštevati obstoječe okoljske kazalnike in okvire poročanja, ki sta jih med drugim razvili Komisija in Evropska agencija za okolje, ter obstoječe mednarodne standarde, kot so tisti, ki jih je med drugim razvila OECD.

(44)

Komisija bi morala pri določanju in posodabljanju tehničnih meril za pregled upoštevati tudi posebnosti infrastrukturnega sektorja, v okviru analize stroškov in koristi pa tudi okoljske, socialne in ekonomske zunanje učinke. V zvezi s tem bi Komisija morala upoštevati ustrezno pravo Unije, vključno z direktivami 2001/42/ES (59), 2011/92/EU (60), 2014/23/EU (61), 2014/24/EU (62) in 2014/25/EU (63) Evropskega parlamenta in Sveta, ter standarde Unije in trenutno metodologijo, pa tudi delo mednarodnih organizacij, kot je OECD. V tem okviru bi bilo treba s tehničnimi merili za pregled spodbujati ustrezne okvire upravljanja, ki vključujejo okoljske, socialne in upravljavske dejavnike, kot je navedeno v načelih za odgovorno vlaganje, ki jih podpirajo Združeni narodi, na vseh stopnjah življenjskega cikla projekta.

(45)

S tehničnimi merili za pregled bi bilo treba zagotoviti, da se lahko zadevne gospodarske dejavnosti v določenem sektorju štejejo kot okoljsko trajnostne in se obravnavajo enako, če enako prispevajo k enemu ali več okoljskim ciljem iz te uredbe. Potencialne zmogljivosti za prispevek k tem okoljskim ciljem pa se lahko razlikujejo med sektorji, kar bi bilo treba upoštevati v teh merilih. Vendar znotraj vsakega sektorja ta merila ne bi smeli posameznih gospodarskih dejavnosti postaviti v slabši položaj v primerjavi z drugimi gospodarskimi dejavnostmi, če prve prispevajo k okoljskim ciljem v enaki meri kot slednje.

(46)

Komisija bi morala pri določanju in posodabljanju tehničnih meril za pregled za okoljsko trajnostne dejavnosti oceniti, ali bi določitev navedenih meril povzročila neuporabljena sredstva ali neskladne spodbude ali imela kakšne druge škodljive vplive na finančne trge.

(47)

Da bi preprečili čezmerno obremenjujoče stroške izpolnjevanja meril za gospodarske subjekte, bi morala Komisija določiti tehnična merila za pregled, ki zagotavljajo zadostno pravno jasnost, so izvedljiva, enostavna za uporabo ter katerih izpolnjevanje se lahko preveri v razumnih mejah stroškov izpolnjevanja, s čemer bi se izognili nepotrebnemu upravnemu bremenu. Tehnična merila za pregled bi lahko zahtevala izvedbo ocene življenjskega cikla, kadar bi to bilo v zadostni meri izvedljivo in potrebno.

(48)

Da bi zagotovili usmerjanje naložb v gospodarske dejavnosti, ki imajo največji pozitiven vpliv na okoljske cilje, bi Komisija morala dati prednost določitvi tehničnih meril za pregled za gospodarske dejavnosti, ki lahko najbolj prispevajo k okoljskim ciljem.

(49)

Treba bi bilo določiti ustrezna tehnična merila za pregled za prometni sektor, med drugim za mobilna sredstva. Ta merila za pregled bi morala upoštevati, da prometni sektor, vključno z mednarodnim ladijskim prometom, prispeva skoraj 26 % vseh emisij toplogrednih plinov v Uniji. Kot je razvidno iz akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti, prometni sektor predstavlja okoli 30 % dodatnih potrebnih letnih naložb za trajnostni razvoj v Uniji, na primer za povečanje elektrifikacije ali podpiranje prehoda na čistejše vrste prevoza s spodbujanjem prehoda na druge oblike prevoza in boljše upravljanje prometa.

(50)

Pri oblikovanju tehničnih meril za pregled je zlasti pomembno, da Komisija opravi ustrezna posvetovanja v skladu z agendo za boljše pravno urejanje. Postopek za določanje in posodabljanje tehničnih meril za pregled bi moral vključevati ustrezne deležnike ter upoštevati mnenja strokovnjakov, ki imajo dokazano znanje in izkušnje z ustreznih področij. V ta namen bi morala Komisija vzpostaviti platformo za trajnostno financiranje (v nadaljnjem besedilu: platforma). Platforma bi morala biti sestavljena iz strokovnjakov, ki predstavljajo tako javni kot zasebni sektor. Strokovnjaki iz javnega sektorja bi morali vključevati predstavnike Evropske agencije za okolje, ESA in Evropske investicijske banke ter Agencije Evropske unije za temeljne pravice. Strokovnjaki iz zasebnega sektorja bi morali vključevati predstavnike udeležencev na finančnem in nefinančnem trgu ter poslovnih sektorjev, ki zastopajo zadevne industrijske panoge, ter osebe s strokovnim znanjem s področja računovodstva in poročanja. Platforma bi morala vključevati tudi strokovnjake, ki predstavljajo civilno družbo, vključno s strokovnjaki s področja okoljskih in socialnih vprašanj, dela in upravljanja. Udeležence na finančnem trgu bi bilo treba spodbujati, da Komisijo obvestijo, če menijo, da bi bilo treba gospodarsko dejavnost, ki ne izpolnjuje tehničnih meril za pregled ali za katero takšna merila še niso bila določena, šteti kot okoljsko trajnostno, da bi Komisiji pomagali oceniti ustreznost dopolnitve ali posodobitve tehničnih meril za pregled.

(51)

Platforma bi morala biti sestavljena v skladu z veljavnimi horizontalnimi pravili o ustanovitvi in delovanju strokovnih skupin Komisije, tudi v zvezi z izbirnim postopkom. Izbirni postopek bi moral zagotoviti visoko raven strokovnega znanja, geografsko uravnoteženost in uravnoteženost glede na spol ter uravnoteženo zastopanost ustreznega znanja in izkušenj, in sicer ob upoštevanju posebnih nalog platforme. Komisija bi morala med izbirnim postopkom v skladu s temi horizontalnimi pravili opraviti oceno, v kateri bi ugotovila, ali obstajajo morebitna nasprotja interesov, in bi morala sprejeti ustrezne ukrepe za rešitev takih nasprotij.

(52)

Platforma bi morala svetovati Komisiji glede oblikovanja, analize in pregleda tehničnih meril za pregled, vključno z morebitnim učinkom takih meril na vrednotenje sredstev, ki se v skladu z obstoječimi tržnimi praksami štejejo kot okoljsko trajnostna sredstva. Platforma bi morala Komisiji tudi svetovati glede tega, ali so tehnična merila za pregled ustrezna za uporabo pri prihodnjih pobudah politike Unije, katerih cilj je spodbujanje trajnostnih naložb, in glede morebitne vloge trajnostnih računovodskih standardov in standardov poročanja pri podpori uporabe tehničnih meril za pregled. Platforma bi morala Komisiji svetovati glede razvoja nadaljnjih ukrepov za izboljšanje razpoložljivosti in kakovosti podatkov, in pri tem upoštevati cilj izogibanja nepotrebnemu upravnemu bremenu, glede drugih trajnostnih ciljev, vključno s socialnimi cilji, ter glede delovanja minimalnih zaščitnih ukrepov in morebitne potrebe po njihovi dopolnitvi.

(53)

Komisija bi morala nadaljevati delo obstoječe strokovne skupine držav članic za trajnostno financiranje in ji zagotoviti formalen status. Naloge te strokovne skupine bodo med drugim svetovanje Komisiji glede ustreznosti tehničnih meril za pregled in pristopa platforme v zvezi z oblikovanjem teh meril. V ta namen bi morala Komisija o tem obveščati države članice na rednih sestankih strokovne skupine držav članic za trajnostno financiranje.

(54)

Za podrobnejšo določitev zahtev iz te uredbe ter zlasti za določitev in posodabljanje razčlenjenih in natančno kalibriranih tehničnih meril za pregled za različne gospodarske dejavnosti glede tega, kaj predstavlja „bistven prispevek“ k okoljskim ciljem in „bistveno škodovanje“ za okoljske cilje, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z informacijami, potrebnimi za izpolnitev obveznosti razkritja na podlagi te uredbe, ter v zvezi s tehničnimi merili za pregled. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, na primer v okviru platforme in strokovne skupine držav članic za trajnostno financiranje, ter da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (64). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(55)

Ta uredba dopolnjuje zahteve po razkritju iz Uredbe (EU) 2019/2088. Za zagotovitev urejenega in učinkovitega spremljanja skladnosti udeležencev na finančnem trgu s to uredbo bi se morale države članice zanesti na pristojne organe, imenovane v skladu z Uredbo (EU) 2019/2088. Poleg tega bi morale države članice za uveljavljanje skladnosti določiti predpise o ukrepih in kaznih, ki bi morali biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni. Nacionalni pristojni organi in ESA bi morali pooblastila za poseganje v zvezi s proizvodi, določena v uredbah (EU) št. 600/2014 (65), (EU) št. 1286/2014 (66) in (EU) 2019/1238 (67) Evropskega parlamenta in Sveta, izvajati v zvezi s praksami zavajajoče prodaje ali zavajajočimi razkritji informacij, povezanih s trajnostjo, vključno z informacijami, zahtevanimi v tej uredbi.

(56)

Da bi zagotovili učinkovito in trajnostno organizacijo dela in sestankov platforme in strokovne skupine držav članic za trajnostno financiranje ter omogočili široko udeležbo in učinkovito sodelovanje Komisije in deležnikov v skupinah, vključno z njihovimi podskupinami, bi bilo treba po potrebi razmisliti o povečani uporabi digitalnih, vključno z virtualnimi, tehnologij.

(57)

Da bi dali zadevnim subjektom na voljo dovolj časa, da se seznanijo z merili, na podlagi katerih se štejejo kot okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti, določenimi v tej uredbi, in se pripravijo na njihovo uporabo, bi bilo treba obveznosti, določene v tej uredbi, za vsak okoljski cilj začeti uporabljati 12 mesecev po določitvi ustreznih tehničnih meril za pregled.

(58)

Določba te uredbe, ki se nanaša na sisteme davčnih spodbud na podlagi certifikatov, ki obstajajo pred začetkom veljavnosti te uredbe, ne posega v zadevne pristojnosti Unije in držav članic v zvezi z davčnimi določbami, ki so določene v Pogodbah.

(59)

Uporabo te uredbe bi bilo treba redno pregledovati, da se med drugim ocenijo napredek, kar zadeva oblikovanje tehničnih meril za pregled za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti; morebitna potreba po reviziji in dopolnitvi teh meril za določitev, ali se gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna; učinkovitost klasifikacijskega sistema za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti pri usmerjanju zasebnih naložb v take dejavnosti, zlasti v zvezi s tokovi kapitala v zasebna podjetja in druge pravne subjekte, ter nadaljnji razvoj tega klasifikacijskega sistema, vključno z razširitvijo njenega področja uporabe prek okoljsko trajnostnih gospodarskih dejavnosti, da bi se zajele dejavnosti, ki bistveno škodijo okolju, ter drugi trajnostni cilji, vključno s socialnimi cilji.

(60)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi potrebe po uvedbi enotnih meril za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti na ravni Unije lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –