22.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 133/66

(1)

Direktiva Sveta 87/102/EGS z dne 22. decembra 1986 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (3) predpisuje pravila na ravni Skupnosti o potrošniških kreditnih pogodbah.

(2)

Komisija je leta 1995 predstavila poročilo o izvajanju Direktive 87/102/EGS in začela široko posvetovanje zainteresiranih strani. Komisija je leta 1997 predložila zbirno poročilo o odzivih na poročilo iz leta 1995. Drugo poročilo o izvajanju Direktive 87/102/EGS je bilo predloženo leta 1996.

(3)

Takšna poročila in posvetovanja so razkrila bistvene razlike med predpisi različnih držav članic na področju kreditov za fizične osebe na splošno in specifično potrošniških kreditov. Analiza prenosa Direktive 87/102/EGS v notranje zakonodaje kaže, da države članice zaradi razlik v pravnem ali gospodarskem položaju na nacionalni ravni poleg Direktive 87/102/EGS uporabljajo različne mehanizme varstva potrošnikov.

(4)

Ta dejanski in pravni položaj, ki je posledica takšnih nacionalnih razlik, vodi v nekaterih primerih k izkrivljanju konkurence med dajalci kreditov v Skupnosti in ustvarja ovire na notranjem trgu, kadar so države članice sprejele drugačne obvezne določbe, ki so strožje od tistih, ki jih predvideva Direktiva 87/102/EGS. To omejuje možnosti potrošnikov za neposredno uporabo postopoma vse bolj razpoložljivih čezmejnih kreditov. Posledice takšnih izkrivljanj in omejitev pa se lahko sčasoma ponovno pokažejo pri povpraševanju po blagu in storitvah.

(5)

V zadnjih letih so se močno razvile vrste kreditov, ki so na voljo potrošnikom in jih uporabljajo. Pojavili so se novi kreditni instrumenti in njihova uporaba se še naprej spreminja. To narekuje spremembo obstoječih določb in širitev njihovega obsega, kadar je to ustrezno.

(6)

Notranji trg v skladu s Pogodbo obsega območje brez notranjih meja, v katerem sta zagotovljena prost pretok blaga in storitev ter pravica do ustanavljanja. Razvoj bolj preglednega in učinkovitega kreditnega trga v območju brez notranjih meja je nujen za spodbujanje razvoja čezmejnih dejavnosti.

(7)

Da bi olajšali nastanek dobro delujočega notranjega trga potrošniških kreditov, je treba zagotoviti usklajen okvir Skupnosti v številnih osrednjih območjih. Ob upoštevanju stalno spreminjajočega se trga potrošniških kreditov in vse večje mobilnosti evropskih državljanov naj bi zakonodaja Skupnosti, ki je usmerjena v prihodnost in ki se zmore prilagoditi bodočim oblikam kreditov, državam članicam omogočila ustrezno raven prožnosti pri izvajanju in pomagala vzpostaviti sodobno pravo na področju zakonov o potrošniških kreditih.

(8)

Pomembno je, da trg ponudi zadostno raven varstva potrošnikov, da si zagotovi njihovo zaupanje. Tako lahko deluje prost pretok kreditnih ponudb v optimalnih pogojih za tiste, ki kredit ponujajo, kot tudi za prosilce, z ustreznim upoštevanjem specifičnega položaja v posameznih državah članicah.

(9)

Polna uskladitev je potrebna zato, da se vsem potrošnikom v Skupnosti zagotovi visoka in primerljiva raven varovanja njihovih interesov in se vzpostavi pravi notranji trg. Državam članicam se torej ne bi smelo dovoliti, da obdržijo ali uvedejo druge nacionalne določbe kot tiste, določene s to direktivo. Vendar naj bi se ta omejitev uporabljala samo za določbe, usklajene v tej direktivi. V primerih, ko ne obstajajo takšne usklajene določbe, bi se morale države članice same odločiti, ali bodo obdržale ali sprejele nacionalno zakonodajo. Prav tako lahko države članice na primer obdržijo ali sprejmejo nacionalne določbe o skupni in solidarni odgovornosti prodajalca ali izvajalca storitev in dajalca kreditov. Dodaten primer te možnosti, ki jo imajo države članice, bi bila lahko ohranitev ali sprejem nacionalnih določb o razveljavitvi pogodbe o prodaji blaga ali opravljanju storitev, če potrošnik uveljavlja svojo pravico do odstopa od kreditne pogodbe. V tem smislu bi bilo treba državam članicam za odprte kreditne pogodbe omogočiti, da določijo minimalni časovni razmak, ki mora preteči med trenutkom, ko dajalec kredita zahteva povračilo, in dnem, ko mora biti kredit odplačan.

(10)

Opredelitve iz te direktive določajo obseg uskladitve. Obveznost držav članic za izvajanje določb te direktive bi se torej morala omejiti na področje njene uporabe, kakor je določeno v teh opredelitvah. Ta direktiva pa ne bi smela posegati v uporabo določb te direktive s strani držav članic v skladu z zakonodajo Skupnosti za področja, ki jih ne ureja. S tem bi država članica lahko obdržala ali sprejela nacionalno zakonodajo, ki je skladna z določbami te direktive ali nekaterimi njenimi določbami o kreditnih pogodbah izven področja uporabe te direktive, na primer o kreditnih pogodbah, pri katerih je vrednost kredita manj kot 200 EUR ali več kot 75 000 EUR. Poleg tega bi lahko države članice uporabljale določbe te direktive tudi za povezan kredit, ki ni zajet v opredelitvi „povezane kreditne pogodbe“ iz te direktive. Tako bi se lahko določbe o povezani kreditni pogodbi uporabljale za kreditne pogodbe, ki so le delno namenjene financiranju pogodbe o dobavi blaga ali opravljanju storitve.

(11)

Za primere posebnih kreditnih pogodb, za katere se uporablja le nekaj določb te direktive, se državam članicam ne bi smelo dovoliti, da sprejmejo nacionalne zakone za izvajanje drugih določb te direktive. Same pa bi smele v nacionalnih zakonih še naprej urejati te vrste kreditnih pogodb v zvezi z drugimi vidiki, ki jih ta direktiva ni uskladila.

(12)

Pogodbe za stalno opravljanje storitev ali dobavo blaga enake vrste, za katerega potrošnik v času njihovega zagotavljanja plačuje v obliki obročnih odplačil, se lahko od kreditnih pogodb, urejenih s to direktivo, močno razlikujejo v smislu interesov zadevnih pogodbenih strank ter načinov in izvajanja transakcij. Zato bi bilo treba pojasniti, da se takšne pogodbe ne štejejo kot kreditne pogodbe za namene te direktive. Takšne vrste pogodb vključujejo na primer zavarovalno pogodbo, pri kateri se zavarovanje plačuje v obliki mesečnih obrokov.

(13)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za določeno vrsto kreditne pogodbe, kot je bančna kartica z odlogom plačila, pod pogoji, pod katerimi se mora kredit odplačati v treh mesecih in se plačajo le neznatni stroški.

(14)

Kreditne pogodbe, ki zajemajo podeljevanje kreditov, zavarovanih z nepremičnino, bi morale biti izključene iz področja uporabe te direktive. Ta vrsta kredita je zelo posebne vrste. Iz področja uporabe te direktive bi morale biti izključene tudi kreditne pogodbe, katerih namen je financiranje pridobitve ali ohranitve lastninskih pravic na zemljiščih ali na obstoječih ali načrtovanih zgradbah. Vendar pa kreditnih pogodb ne bi smeli izključiti iz področja uporabe te direktive, če so namenjene samo obnovi ali povečanju vrednosti obstoječe zgradbe.

(15)

Določbe te direktive se uporabljajo ne glede na to, ali je dajalec kredita pravna ali fizična oseba. Ta direktiva pa ne vpliva na pravico držav članic, da v skladu z zakonodajo Skupnosti omejijo dajanje potrošniških kreditov samo na pravne osebe ali samo na določene pravne osebe.

(16)

Nekatere določbe te direktive bi bilo treba uporabljati za fizične in pravne osebe (kreditne posrednike), ki v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali stroke v zameno za plačilo potrošnikom predstavljajo ali ponujajo kreditne pogodbe, pomagajo potrošnikom pri pripravljanju kreditne pogodbe ali v imenu dajalca kredita s potrošniki sklepajo kreditne pogodbe. Organizacije, ki dovolijo, da se njihova identiteta uporabi pri promociji kreditnih proizvodov, kot so kreditne kartice, in ki lahko te proizvode priporočijo tudi svojim članom, se za namene te direktive ne bi smeli obravnavati kot kreditni posredniki.

(17)

Ta direktiva ureja le nekatere obveznosti kreditnih posrednikov do potrošnikov. Državam članicam bi bilo zato treba še naprej pustiti možnost, da obdržijo ali uvedejo dodatne obveznosti, ki bremenijo kreditne posrednike, vključno s pogoji, pod katerimi lahko kreditni posrednik prejme pristojbino od potrošnika, ki je zahteval njegove storitve.

(18)

Potrošnike bi bilo treba varovati pred nelojalno ali zavajajočo prakso, kakršna je predvsem razkrivanje podatkov s strani dajalca kredita, in sicer v skladu z Direktivo 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu („Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah“) (4). Vendar bi morala ta direktiva zajemati posebne določbe za oglaševanje kreditnih pogodb in določene postavke standardnih informacij, ki se morajo zagotoviti potrošnikom zlasti zato, da lahko primerjajo različne ponudbe. Takšne informacije bi morale biti podane jasno, jedrnato in pregledno s pomočjo reprezentativnega primera. Najvišja dovoljena meja bi morala biti določena tam, kjer ni možno navesti skupnega zneska kredita kot vsote vseh zneskov, zlasti kadar kreditna pogodba daje potrošniku možnost črpanja z omejitvijo glede na znesek. Najvišja dovoljena meja bi morala navajati zgornjo mejo kredita, ki se lahko da na razpolago potrošniku. Hkrati bi morale imeti države članice še naprej možnost, da v nacionalni zakonodaji same določijo pogoje v zvezi z informacijami glede oglaševanja, ki ne vsebuje podatkov o stroških kredita.

(19)

Da bi se potrošniki lahko odločali ob polnem poznavanju dejstev, bi morali še pred sklenitvijo kreditne pogodbe dobiti ustrezne podatke, ki jih lahko potrošnik odnese s seboj in preuči, o pogojih in stroških kredita ter svojih obveznostih. Za zagotovitev kar največje preglednosti in primerljivosti ponudb bi morali ti podatki vsebovati predvsem strošek efektivne obrestne mere za ta kredit, ki bi jo bilo treba v vsej Skupnosti določiti na enak način. Ker se v tej fazi efektivna obrestna mera lahko navede samo s primerom, mora biti ta primer reprezentativen. Zato mora na primer ustrezati povprečnemu trajanju in skupnemu znesku kredita, odobrenemu za obravnavan tip kreditne pogodbe in, če je potrebno, naročenemu blagu. Pri določitvi reprezentativnega primera je treba upoštevati pogostost določenih tipov kreditne pogodbe na določenem trgu. Pri določitvi posojilne obrestne mere, pogostosti obrokov in kapitalizacije obresti bi morali dajalci kredita uporabljati ustaljen način izračuna za zadevni potrošniški kredit.

(20)

Skupni stroški kredita za potrošnika bi morali zajemati vse stroške, tudi obresti, provizije, davke, pristojbine za kreditne posrednike in vse druge pristojbine, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo, razen notarskih stroškov. Treba bi bilo objektivno oceniti, v kolikšni meri dajalec kreditov dejansko pozna stroške, pri tem pa upoštevati zahteve poklicne skrbnosti.

(21)

Kreditne pogodbe, pri katerih se posojilna obrestna mera periodično revidira v skladu s spremembami referenčne obrestne mere, navedene v kreditni pogodbi, se ne bi smele šteti za kreditne pogodbe s fiksno posojilno obrestno mero.

(22)

Državam članicam bi bilo treba še naprej pustiti možnost, da obdržijo ali uvedejo nacionalne določbe, ki dajalcu kredita prepovedujejo od potrošnika zahtevati, da v zvezi s kreditno pogodbo odpre bančni račun ali sklene dogovor o kakšni drugi pomožni storitvi oziroma da plača stroške ali pristojbine za take bančne račune ali druge pomožne storitve. V državah članicah, kjer so take kombinirane ponudbe dovoljene, bi bilo treba potrošnike še pred sklenitvijo kreditne pogodbe obvestiti o kakršnih koli pomožnih storitvah, ki so obvezne že za samo pridobitev kredita ali pod pogoji, ki se tržijo. Stroški teh pomožnih storitev bi morali biti vključeni v skupne stroške kredita ali, če zneska teh stroškov ni mogoče določiti vnaprej, bi morali potrošniki v predpogodbeni fazi dobiti ustrezne informacije o tem, da stroški obstajajo. Za dajalca kreditov bi se moralo domnevati, da pozna stroške pomožnih storitev, ki jih sam ali v imenu tretje osebe nudi potrošniku, razen če je cena odvisna od posebnih značilnosti ali položaja potrošnika.

(23)

Za določene vrste kreditnih pogodb pa je primerno omejiti predpogodbene zahteve iz te direktive ob upoštevanju posebne narave tovrstnih pogodb, da se obenem zagotovi ustrezna raven varstva potrošnikov brez prevelikega obremenjevanja dajalcev kreditov oziroma, kadar je primerno, kreditnih posrednikov.

(24)

Potrošnika je treba pred sklenitvijo kreditne pogodbe podrobno informirati, ne glede na to, ali je v trženje kredita vključen kreditni posrednik ali ne. Zato bi morale zahteve po predpogodbenih informacijah na splošno veljati tudi za kreditne posrednike. Vendar če delujejo dobavitelji blaga in storitev kot kreditni posredniki v pomožni funkciji, jih ni primerno obremenjevati s pravno obveznostjo dajanja predpogodbenih informacij v skladu s to direktivo. Dobavitelji blaga in storitev se lahko na primer štejejo kot kreditni posredniki v pomožni funkciji, če njihova dejavnost kreditnega posredništva ni glavni namen njihove dejavnosti, poslovanja ali stroke. V teh primerih se še vedno dosega dovolj visoka raven varstva potrošnika, saj je dajalec kredita odgovoren za to, da potrošnik pred pogodbo prejme celovite informacije, bodisi od posrednika, če se dajalec kredita in posrednik tako dogovorita, bodisi na drug ustrezen način.

(25)

Morebiten zavezujoči značaj informacij, ki jih potrošnik prejme pred sklenitvijo kreditne pogodbe, in časovno obdobje, v katerem so te za dajalca kredita zavezujoče, lahko določijo države članice.

(26)

Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe za spodbujanje odgovornega ravnanja v vseh fazah kreditnega razmerja ob upoštevanju posebnosti svojih kreditnih trgov. Ti ukrepi vključujejo na primer določbe o obveščanju in izobraževanju potrošnikov, vključno z opozorili glede tveganja v primeru zamude plačila in prevelikih zadolžitev. Še zlasti na rastočem kreditnem trgu je pomembno, da se dajalci kreditov ne spuščajo v neodgovorno posojanje ali izdajanje kreditov brez poprejšnje ocene kreditne sposobnosti, države članice pa bi morale izvajati potreben nadzor, da se izogne takšnemu ravnanju, in bi morale določiti potrebne ukrepe za sankcioniranje dajalcev kredita, v kolikor bi tako ravnali. Brez poseganja v določbe Direktive 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (5) o kreditnem tveganju bi morali biti dajalci kreditov odgovorni za individualna preverjanja kreditne sposobnosti potrošnikov. V ta namen bi morali imeti možnost uporabe informacij, ki jih posredujejo potrošniki, ne samo med pripravo zadevne kreditne pogodbe, temveč tudi v času dolgotrajnega trgovinskega odnosa. Organi držav članic bi lahko dali ustrezna navodila in smernice tudi dajalcem kredita. Prav tako pa morajo tudi potrošniki ravnati preudarno in spoštovati svoje pogodbene obveznosti.

(27)

Kljub obvezni zagotovitvi predpogodbenih informacij bo potrošnik morda potreboval še dodatno pomoč, da se bo lahko odločil, katera kreditna pogodba v okviru predlaganih proizvodov najbolj ustreza njegovim potrebam in finančnemu položaju. Zato bi morale države članice zagotoviti, da dajalci kreditov zagotavljajo takšno pomoč pri kreditnih proizvodih, ki jih nudijo potrošniku. Po potrebi je treba potrošniku na njemu razumljiv način pojasniti ustrezne predpogodbene informacije in bistvene značilnosti predlaganih kreditnih proizvodov, tako da potrošnik lahko razume učinke, ki bi jih lahko imeli na njegov gospodarski položaj. Po potrebi ta dolžnost nudenja pomoči potrošniku velja tudi za kreditne posrednike. Države članice smejo določiti, kdaj in v kakšni meri bi bilo treba potrošnikom dati taka pojasnila, pri tem pa morajo upoštevati posebne okoliščine, v katerih se ponuja kredit, potrebe potrošnika po pomoči in naravo posameznega kreditnega proizvoda.

(28)

Pri oceni kreditnega statusa potrošnika bi moral dajalec kredita uporabljati tudi ustrezne zbirke podatkov. Zaradi pravnih in dejanskih okoliščin se te lahko uporabijo v različnem obsegu. Da bi preprečili izkrivljanje konkurence med dajalci kreditov, je treba poskrbeti, da imajo dajalci kreditov dostop do zasebnih ali javnih zbirk podatkov, ki se nanašajo na potrošnike v državi članici, v kateri nimajo sedeža, pod enakimi nediskriminatornimi pogoji kot dajalci kreditov v tej državi članici.

(29)

Če je odločitev za zavrnitev vloge za kredit sprejeta na podlagi poizvedbe v zbirki podatkov, bi moral dajalec kredita obvestiti potrošnika o tem dejstvu in o informacijah o uporabljeni zbirki podatkov. Vendar pa se od dajalca kredita ne bi smelo zahtevati posredovanje takšnih informacij, če to prepoveduje druga zakonodaja Skupnosti, na primer zakonodaja o pranju denarja ali financiranju terorizma. Poleg tega se takih informacij ne bi smelo posredovati, če je to v nasprotju s cilji na področju javnega reda in varnosti, kot je preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj.

(30)

Ta direktiva ne ureja vprašanj pogodbenega prava v zvezi z veljavnostjo kreditnih pogodb. Zato lahko države članice na tem področju obdržijo ali sprejmejo nacionalne predpise v skladu s pravom Skupnosti. Države članice lahko urejajo pravni režim ponudbe za sklenitev kreditne pogodbe, zlasti kdaj naj se poda in obdobje, v katerem je ta za dajalca kredita zavezujoča. Če je takšna ponudba dana istočasno kot predpogodbene informacije, predvidene s to direktivo, bi morala biti, tako kot kakršne koli dodatne informacije, ki bi jih dajalec kredita želel posredovati potrošniku, predložena v ločenem dokumentu, ki se lahko priloži standardnim informacijam o evropskem potrošniškem kreditu.

(31)

Da bi potrošniku omogočili poznavanje svojih pravic in obveznosti iz kreditne pogodbe, bi morala ta na jasen in jedrnat način vsebovati vse potrebne informacije.

(32)

Za zagotovitev popolne preglednosti bi bilo treba potrošnika seznaniti z informacijami o posojilni obrestni meri tako v predpogodbeni fazi kot tudi ob sklenitvi kreditne pogodbe. V času trajanja pogodbenega razmerja je treba potrošnika tudi obveščati o spremembah spremenljive posojilne obrestne mere in posledičnih spremembah plačil. To ne vpliva na določbe nacionalne zakonodaje, ki se ne nanašajo na obveščanje potrošnika, v katerem so določeni pogoji za spremembe oziroma posledice teh sprememb, razen v zvezi s spremembami glede plačil, ki se ne nanašajo na posojilne obrestne mere in druge ekonomske okoliščine v zvezi s kreditom, npr. pravila, da dajalec kredita lahko spremeni posojilno obrestno mero samo, če za to obstaja utemeljen razlog ali da potrošnik lahko odstopi od pogodbe v primeru spremembe posojilne obrestne mere ali drugega spremenjenega ekonomskega pogoja v zvezi s kreditom.

(33)

Pogodbene stranke bi morale imeti pravico, da na običajen način odpovedo odprto kreditno pogodbo. Poleg tega bi moral imeti dajalec kredita – če je tako dogovorjeno v kreditni pogodbi – pravico, da iz objektivno utemeljenih razlogov začasno odvzame potrošniku pravico do nadaljnjega črpanja na podlagi odprte kreditne pogodbe. Takšni razlogi so lahko med drugimi sum, da gre za nedovoljeno ali goljufivo uporabo kredita ali občutno povečano tveganje, da potrošnik ne bo sposoben izpolniti svoje obveznosti odplačila kredita. Ta direktiva ne posega v nacionalno pravo na področju pogodbenega prava, ki ureja pravice pogodbenih strank do prekinitve kreditne pogodbe zaradi kršitve pogodbe.

(34)

Zaradi približevanja postopkov za uresničevanje pravice do odstopa od pogodbe na podobnih področjih je treba zagotoviti pravico do odstopa brez kazni in brez obveznosti utemeljitve, in sicer pod pogoji, podobnimi tistim, ki so določeni v Direktivi 2002/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo (6).

(35)

Če potrošnik odstopi od kreditne pogodbe, v povezavi s katero je prejel blago, zlasti od pogodbe o obročnem nakupu ali od najemne pogodbe ali pogodbe o lizingu, ki predvidevajo obveznost nakupa, ta direktiva ne bi smela posegati v predpise držav članic glede vračila blaga ali s tem povezanih vprašanj.

(36)

V nekaterih primerih nacionalna zakonodaja že določa, da potrošnik ne more razpolagati s sredstvi pred iztekom posebnega roka. V teh primerih potrošnik morda želi zagotoviti pridobitev dobrin ali storitev, ki so bile že kupljene. Zato lahko v primeru povezanih kreditnih pogodb države članice izjemoma določijo, da se, v kolikor potrošnik izrecno želi zgodnjo pridobitev, rok za uveljavitev pravice do odstopa lahko skrajša na isti rok, pred katerim sredstva ne morejo biti na razpolago.

(37)

V primeru povezanih kreditnih pogodb obstaja razmerje medsebojne odvisnosti med nabavo blaga ali storitev in kreditno pogodbo, sklenjeno v ta namen. Če torej potrošnik uveljavi na zakonodaji Skupnosti temelječo pravico do odstopa od kupne pogodbe, bi morala povezana kreditna pogodba potrošnika prenehati zavezovati. To ne bi smelo vplivati na nacionalno zakonodajo, ki se uporablja za povezane kreditne pogodbe, v primerih, ko je bila kupna pogodba razveljavljena ali ko je potrošnik izkoristil svojo pravico do odstopa na podlagi nacionalnega prava. Prav tako to ne bi smelo vplivati na pravice potrošnikov, ki jih zagotavljajo nacionalne določbe, po katerih ni mogoče vzpostaviti nikakršnih obveznosti med potrošnikom in dobaviteljem blaga ali storitev niti opraviti nobenega plačila med temi osebami, dokler potrošnik ni podpisal kreditne pogodbe za financiranje nakupa blaga ali storitev.

(38)

Potrošnik bi moral pod določenimi pogoji imeti možnost uporabe pravnih sredstev zoper dajalca kreditov v primeru težav, povezanih s to kupno pogodbo. Vendar bi morale države članice opredeliti, v kakšni meri in pod katerimi pogoji mora potrošnik uporabiti pravna sredstva zoper dobavitelja, zlasti z vložitvijo tožbe zoper slednjega, preden jih lahko uporabi zoper dajalca kredita. Ta direktiva potrošniku ne bi smela odvzeti pravic, ki mu jih dajejo nacionalni predpisi, ki se nanašajo na skupno in solidarno odgovornost prodajalca ali izvajalca storitev in dajalca kreditov.

(39)

Potrošnik bi moral imeti pravico, da svoje obveznosti poravna pred datumom, dogovorjenim v kreditni pogodbi. V primeru predčasnega odplačila, bodisi delno bodisi v celoti, bi moral biti dajalec kredita upravičen do nadomestila za stroške, neposredno povezane s predčasnim odplačilom, pri čemer bi se morali upoštevati tudi morebitni prihranki dajalca kredita. Vendar je pri določitvi načina za izračun nadomestila pomembno, da se spoštuje več načel. Izračun nadomestila za dajalca kredita bi moral biti za potrošnika pregleden in razumljiv že v predpogodbeni fazi, vsekakor pa med izvajanjem kreditne pogodbe. Poleg tega bi morala biti metoda izračunavanja enostavna za uporabo tudi za dajalce kreditov ter omogočati pristojnim nadzornim organom nadzor nad nadomestili. Spričo dejstva, da se potrošniški kredit glede na trajanje in višino ne financira z dolgoročnejšimi mehanizmi financiranja, se torej najvišje dovoljeno nadomestilo določi pavšalno. Ta pristop odraža posebnost potrošniških kreditov in ne bi smel vplivati na morebiten drugačen pristop pri drugih proizvodih, ki se financirajo z dolgoročnejšimi mehanizmi financiranja, na primer pri hipotekarnih posojilih s fiksno obrestno mero.

(40)

Države članice bi morale imeti možnost določiti, da lahko dajalec kredita nadomestilo za predčasno odplačilo zahteva samo pod pogojem, da znesek odplačila v dvanajstih mesecih preseže prag, ki ga določijo države članice. Pri določitvi praga, ki naj ne preseže 10 000 EUR, bi države članice na primer lahko upoštevale povprečni znesek potrošniških kreditov na svojem trgu.

(41)

Prenos pravic, ki jih ima dajalec kredita po kreditni pogodbi, ne bi smel spraviti potrošnika v manj ugoden položaj. Potrošnika bi bilo treba ustrezno obvestiti tudi, ko se kreditna pogodba prenese na tretjo stranko. Če pa začetni dajalec kredita v dogovoru s prejemnikom odstopljene pravice v razmerju do potrošnika še vedno servisira kredit, potrošnik nima večjega interesa, da bi bil o prenosu obveščen. Zato bi bila zahteva na ravni EU po obveščanju potrošnika o prenosu v takem primeru lahko odvečna.

(42)

Države članice bi morale imeti možnost izbire, ali bodo ohranile oziroma sprejele svoja pravila glede kolektivnih oblik obveščanja, če je to potrebno za zagotavljanje učinkovitosti pri kompleksnih transakcijah, kot so sekuritizacija ali likvidacija sredstev, ki se izvajajo pri prisilni administrativni likvidaciji bank.

(43)

Za pospeševanje vzpostavitve in delovanja notranjega trga in zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov v vsej Skupnosti je treba zagotoviti primerljivost informacij o stroških efektivnih obrestnih merah v vsej Skupnosti. Kljub enotni matematični formuli za izračun letnega odstotka obresti, kot je določen v Direktivi 87/102/EGS, ta še ni povsem primerljiv v vsej Skupnosti. V posameznih državah članicah se pri njegovem izračunu upoštevajo različni dejavniki, ki vplivajo na stroške. Ta direktiva mora zato jasno in izčrpno opredeliti celoten strošek kredita, ki bremeni potrošnika.

(44)

Za zagotovitev preglednosti in stabilnosti trga ter glede na nadaljnjo harmonizacijo bi morale države članice zagotoviti ustrezne ukrepe za vzpostavitev regulacije ali nadzora nad dajalci kreditov.

(45)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Ta direktiva si še zlasti prizadeva, da bi zagotovila polno spoštovanje pravil o varovanju osebnih podatkov, pravice do lastnine, nediskriminacije, varovanja družinskega in poklicnega življenja in varstva potrošnikov v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

(46)

Ker države članice ne morejo v zadostni meri doseči cilja ukrepov, ki naj bi jih izvedle, to je določitev skupnih pravil za nekatere vidike zakonov, predpisov in upravnih določb v zvezi s potrošniškimi krediti, in jih je zato lahko bolje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je navedeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti, navedenim v istem členu, ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje teh ciljev.

(47)

Države članice bi morale predpisati pravila za kazni za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo, in zagotoviti njihovo izvajanje. Čeprav izbira kazni ostaja v pristojnosti držav članic, bi morale biti predpisane kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(48)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7).

(49)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za sprejetje dodatnih predpostavk za izračun efektivne obrestne mere. Ker so to ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, bi jih bilo treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(50)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (8) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne korelacijske tabele, ki naj, kolikor nazorno je to mogoče, prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo.

(51)

Ob upoštevanju števila sprememb, ki jih je treba vnesti v Direktivo 87/102/EGS zaradi razvoja sektorja potrošniških kreditov, in v interesu jasnosti zakonodaje Skupnosti bi bilo treba temu ustrezno zadevno direktivo razveljaviti in nadomestiti s to direktivo –

(a)

kreditne pogodbe, zavarovane s hipoteko ali z drugim primerljivim poroštvom, ki se običajno uporablja v državi članici za nepremično premoženje, oziroma zavarovane s pravico v zvezi z nepremičnim premoženjem;

(b)

kreditne pogodbe, katerih namen je pridobiti ali obdržati lastninske pravice na zemljiščih ali na obstoječih ali načrtovanih zgradbah;

(c)

kreditne pogodbe, pri katerih je skupni znesek kredita manj kot 200 EUR ali več kot 75 000 EUR;

(d)

nakup s pridržanim lastništvom ali najemne pogodbe, pri katerih obveznost nakupa predmeta pogodbe ni predvidena s pogodbo samo ali katero koli drugo ločeno pogodbo; šteje se, da obveznost nakupa obstaja, če se dajalec kredita o njej enostransko odloči;

(e)

kreditne pogodbe v obliki možnosti prekoračitve, pri katerih morajo biti krediti odplačani v roku enega meseca;

(f)

kreditne pogodbe, s katerimi se podelijo krediti brez obresti in kakršnih koli drugih stroškov, ter kreditne pogodbe, ki določajo, da se mora kredit odplačati v roku treh mesecev in pri katerih se plačajo zgolj zanemarljivi stroški;

(g)

kreditne pogodbe, s katerimi kredit dodeli delodajalec svojim zaposlenim kot sekundarno dejavnost brezobrestno ali z letnimi odstotki obresti, nižjimi od tistih, ki prevladujejo na trgu, in ki niso na voljo širši javnosti;

(h)

kreditne pogodbe, sklenjene z investicijskimi družbami, kakor so opredeljene v členu 4(1) Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov (9), ali s kreditnimi institucijami, kakor so opredeljene v členu 4 Direktive 2006/48/ES, z namenom, da se vlagatelju omogoči, da opravi transakcijo, povezano z enim ali več instrumenti, naštetimi v oddelku C Priloge I k Direktivi 2004/39/ES, ko je investicijska družba ali kreditna institucija, ki kredit odobri, vključena v tako transakcijo;

(i)

kreditne pogodbe, ki so rezultat poravnave, dosežene na sodišču ali pred drugim zakonsko določenim organom;

(j)

kreditne pogodbe, ki se nanašajo na brezplačen odlog plačila obstoječega dolga;

(k)

kreditne pogodbe, po sklenitvi katerih mora potrošnik deponirati nek predmet kot poroštvo pri dajalcu kreditov in pri katerih je odgovornost potrošnika strogo omejena na ta zastavljeni predmet;

(l)

kreditne pogodbe za posojila, odobrena omejeni javnosti na podlagi zakonskih določb in v skladu s splošnim interesom, po nižjih obrestnih merah, kot veljajo na trgu, ali brez obresti ali pod drugimi pogoji, ki bi bili za potrošnika ugodnejši od tistih, ki veljajo na trgu, in po obrestnih merah, ne višjih od tistih, ki veljajo na trgu.

(a)

je ustanovljena v vzajemno korist svojih članov;

(b)

ne ustvarja dobička za nobeno drugo osebo razen svojih članov;

(c)

izpolnjuje zahteve socialnega namena, predpisane v nacionalni zakonodaji;

(d)

prejema prihranke samo svojih članov in z njimi upravlja ter samo svojim članom zagotavlja vire posojil in

(e)

zagotavlja kredit na podlagi letnih odstotkov obresti, nižjih od tistih, ki veljajo na trgu ali za katere velja najvišja dovoljena meja, predpisana z nacionalno zakonodajo,

(a)

bi takšen dogovor verjetno odvrnil možnost sodnega procesa v zvezi z zamudo; in

(b)

potrošnik s tem ne bi imel manj ugodnih pogojev v primerjavi s tistimi, določenimi s prvotno kreditno pogodbo.

(a)

„potrošnik“ pomeni fizično osebo, ki v transakcijah, zajetih v tej direktivi, deluje za namene zunaj svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti;

(b)

„dajalec kredita“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki da ali obljubi, da bo dala kredit v okviru svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti;

(c)

„kreditna pogodba“ pomeni pogodbo, s katero dajalec kredita odobri ali obljubi, da bo odobril potrošniku kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora, z izjemo pogodb o trajnem opravljanju storitev ali dobavi blaga enake vrste, kadar potrošnik v času dobave takšnih storitev ali blaga plačuje zanje v obrokih;

(d)

„možnost prekoračitve“ pomeni izrecno kreditno pogodbo, pri kateri dajalec kredita da potrošniku možnost, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo trenutno stanje na potrošnikovem tekočem računu;

(e)

„tiho dovoljena prekoračitev“ pomeni prekoračitev, pri kateri dajalec kredita potrošniku tiho dovoli, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo trenutno stanje na potrošnikovem tekočem računu ali dogovorjeno možnost prekoračitve;

(f)

„kreditni posrednik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki ne deluje kot dajalec kreditov in v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali stroke v zameno za plačilo, ki je lahko v denarju ali kateri koli drugi obliki finančnega plačila:

(g)

„skupni stroški kredita za potrošnika“ pomeni vse stroške, vključno z obrestmi, provizijami, davki in vsemi drugimi vrstami pristojbin, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in ki so dajalcu kredita znani, razen notarskih stroškov; stroški, povezani s pomožnimi storitvami v zvezi s kreditno pogodbo, zlasti zavarovalne premije, so tudi vključeni, če je sklenitev dodatne storitvene pogodbe obvezna že za samo pridobitev kredita ali pod pogoji, ki se tržijo;

(h)

„skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik“ pomeni vsoto skupnega zneska kredita in skupnih stroškov kredita za potrošnika;

(i)

„efektivna obrestna mera“ pomeni skupne stroške kredita za potrošnika, izražene kot letni odstotek skupnega zneska kredita, po potrebi vključno s stroški iz člena 19(2);

(j)

„posojilna obrestna mera“ pomeni obrestno mero, izraženo kot stalni ali spremenljivi odstotek, ki se zaračuna na letni osnovi glede na znesek črpanega kredita;

(k)

„dogovorjena fiksna posojilna obrestna mera“ pomeni, da se dajalec kredita in potrošnik v kreditni pogodbi za celotno trajanje kreditne pogodbe dogovorita za eno samo posojilno obrestno mero oziroma za več posojilnih obrestnih mer za delna obdobja ob uporabi izključno dogovorjenega specifičnega odstotka. Če v kreditni pogodbi niso določene vse posojilne obrestne mere, velja, da je posojilna obrestna mera dogovorjena samo za delna obdobja, za katera so posojilne obrestne mere določene izključno na podlagi dogovorjenega specifičnega odstotka, ki je bil dogovorjen ob sklenitvi kreditne pogodbe;

(l)

„skupni znesek kredita“ pomeni najvišjo dovoljeno mejo ali vsoto vseh zneskov, ki so na voljo po kreditni pogodbi;

(m)

„trajni nosilec podatkov“ pomeni vsak instrument, ki omogoči potrošniku, da informacije, namenjene njemu osebno, shrani na tak način, da mu je dostopen za prihodnje potrebe toliko časa, kolikor zadostuje za namene informiranja, in ki dovoljuje nespremenjeno reprodukcijo shranjenih informacij;

(n)

„povezana kreditna pogodba“ pomeni kreditno pogodbo, v kateri:

(a)

posojilno obrestno mero, fiksno ali spremenljivo oziroma po potrebi obe, skupaj s podrobnostmi o kakršnih koli stroških, ki so vključeni v skupnem strošku kredita za potrošnika;

(b)

skupni znesek kredita;

(c)

efektivno obrestno mero; v primeru kreditne pogodbe v smislu člena 2(3) lahko države članice določijo, da efektivne obrestne mere ni potrebno navesti;

(d)

trajanje kreditne pogodbe, če je to potrebno;

(e)

v primeru kredita v obliki odloga plačila za določeno blago ali storitev gotovinska cena in znesek vsakega vnaprejšnjega plačila; in

(f)

po potrebi skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik, in višino obrokov.

(a)

vrsto kredita;

(b)

identiteto in geografski naslov dajalca kredita ter po potrebi identiteto in geografski naslov zadevnega kreditnega posrednika;

(c)

skupni znesek kredita in pogoje, ki urejajo črpanje;

(d)

trajanje kreditne pogodbe;

(e)

blago ali storitev ter njuno vrednost v primerih kredita v obliki odloga plačila za določeno blago ali storitev in v primeru povezanih kreditnih pogodb posebno blago ali storitev;

(f)

posojilno obrestno mero, pogoje, ki urejajo uporabo posojilne obrestne mere in, če je na voljo, indeks ali referenčno obrestno mero, ki se uporablja za začetno posojilno obrestno mero, kakor tudi obdobja, pogoje in postopke za spreminjanje posojilne obrestne mere; zgoraj navedene informacije o vseh uporabljenih obrestnih merah, če se v različnih okoliščinah uporabljajo različne posojilne obrestne mere;

(g)

efektivno obrestno mero in skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik, na podlagi reprezentativnega primera, pri čemer se navedejo vse predpostavke, uporabljene za izračun te obrestne mere; če je potrošnik obvestil dajalca kredita o enem ali več elementih zaželenega kredita, na primer o trajanju kreditne pogodbe in skupnemu znesku kredita, mora dajalec kredita te elemente upoštevati; če kreditna pogodba predvideva različne načine črpanja z različnimi stroški ali posojilnimi obrestmi in dajalec kredita uporabi predpostavko iz točke (b) dela II Priloge I, dajalec kredita navede, da lahko drugi mehanizmi črpanja za to vrsto kreditne pogodbe privedejo do višjih efektivnih obrestnih mer;

(h)

znesek, število in pogostost plačil, ki jih mora potrošnik opraviti, in po potrebi vrstni red, po katerem bodo za namene povračila plačila dodeljena za različne dolgovane zneske, zaračunane po različnih posojilnih obrestnih merah;

(i)

po potrebi stroške vzdrževanja enega ali več računov za vodenje plačilnih transakcij in črpanj, razen če je odprtje računa neobvezno, skupaj s stroški uporabe plačilnih sredstev tako za plačilne transakcije kot za črpanja ter vsakršne stroške, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, in pogoje, pod katerimi se lahko ti stroški spremenijo;

(j)

po potrebi stroške, ki jih potrošnik ob sklenitvi kreditne pogodbe plača notarju;

(k)

obveznost, v kolikor obstaja, sklenitve pomožne pogodbe o storitvah, povezane s kreditno pogodbo, zlasti zavarovanja, kadar je sklenitev takšne pogodbe obvezna že za samo pridobitev kredita ali pod pogoji, ki se tržijo;

(l)

veljavno obrestno mero v primeru zapadlih plačil ter pravila za njeno prilagoditev in, kjer je to potrebno, stroške v primeru zamude pri odplačevanju;

(m)

opozorilo o posledicah neizvedenih plačil;

(n)

po potrebi zahtevana poroštva;

(o)

obstoj ali odsotnost pravice do odstopa;

(p)

potrošnikovo pravico do predčasnega odplačila in po potrebi informacije o pravici dajalca kredita do nadomestila in o tem, kako se bo to nadomestilo določilo v skladu s členom 16;

(q)

potrošnikovo pravico do takojšnje in brezplačne seznanitve z rezultatom pridobivanja informacij iz zbirke podatkov za namene ocene kreditne sposobnosti v skladu s členom 9(2);

(r)

potrošnikovo pravico, da se mu na zahtevo in brezplačno zagotovi izvod osnutka kreditne pogodbe. Ta določba se ne uporablja, če dajalec kredita ob vložitvi zahteve ni pripravljen skleniti kreditne pogodbe s potrošnikom; in

(s)

po potrebi časovno obdobje, ko je dajalec kredita zavezan s predpogodbenimi informacijami.

(a)

vrsto kredita;

(b)

identiteto in geografski naslov dajalca kredita ter po potrebi identiteto in geografski naslov zadevnega kreditnega posrednika;

(c)

skupni znesek kredita;

(d)

trajanje kreditne pogodbe;

(e)

posojilno obrestno mero; pogoje, ki urejajo uporabo posojilne obrestne mere, indeks ali referenčno obrestno mero, ki se uporablja za začetno posojilno obrestno mero; stroške, veljavne od datuma sklenitve kreditne pogodbe, in po potrebi tudi pogoje, pod katerimi se lahko ti stroški spremenijo;

(f)

efektivno obrestno mero, ponazorjeno na podlagi reprezentativnih primerov, pri čemer se navedejo vse predpostavke, uporabljene za izračun te obrestne mere;

(g)

pogoje in postopke za prekinitev kreditne pogodbe;

(h)

navedbo, da se v primeru kreditnih pogodb iz člena 2(3) lahko po potrebi od potrošnika kadar koli zahteva, da v celoti odplača znesek kredita;

(i)

obrestno mero v primeru zapadlih plačil ter pravila za njeno prilagoditev in, kjer je to potrebno, stroške v primeru zamude pri odplačevanju;

(j)

potrošnikovo pravico do takojšnje in brezplačne seznanitve z rezultatom pridobivanja informacij iz zbirke podatkov za namene ocene kreditne sposobnosti v skladu s členom 9(2);

(k)

v primeru kreditnih pogodb iz člena 2(3) na informacije o nastalih stroških od takrat, ko so take kreditne pogodbe sklenjene, in po potrebi o pogojih, pod katerimi se lahko takšni stroški spremenijo;

(l)

po potrebi časovno obdobje, ko je dajalec kredita zavezan s predpogodbenimi informacijami.

(a)

znesek, število in pogostost plačil, ki jih mora potrošnik opraviti, in po potrebi vrstni red, po katerem bodo za namene povračila plačila dodeljena za različne dolgovane zneske, zaračunane po različnih posojilnih obrestnih merah; in

(b)

pravico do predčasnega odplačila in po potrebi informacije o pravici dajalca kredita do nadomestila in o tem, kako se bo to nadomestilo določilo.

(a)

vrsto kredita;

(b)

identiteto in geografske naslove pogodbenih strank ter po potrebi identiteto in geografski naslov zadevnega kreditnega posrednika;

(c)

trajanje kreditne pogodbe;

(d)

skupni znesek kredita in pogoje, ki urejajo črpanje kredita;

(e)

v primeru kredita v obliki odloga plačila za določeno blago ali storitev ali v primeru povezanih kreditnih pogodb izdelek ali storitev ter njuno vrednost;

(f)

posojilno obrestno mero, pogoje, ki urejajo uporabo te mere, in, če je na voljo, indeks ali referenčno obrestno mero, ki se uporablja za začetno posojilno obrestno mero, ter obdobja, pogoje in postopke za spreminjanje posojilne obrestne mere ter, če se v različnih okoliščinah uporabljajo različne posojilne obrestne mere, zgoraj navedene informacije o vseh uporabljenih obrestnih merah;

(g)

efektivno obrestno mero in skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik, izračunan ob sklenitvi kreditne pogodbe; navedejo se vse predpostavke, uporabljene za izračun navedenih obresti;

(h)

znesek, število in pogostost plačil potrošnika in po potrebi vrstni red, po katerem bodo za namene povračila plačila dodeljena za različne dolgovane zneske, zaračunane po različnih posojilnih obrestnih merah;

(i)

če gre za odplačilo glavnice kreditne pogodbe z določenim trajanjem, pravico potrošnika, da pridobi, na zahtevo in brezplačno, kadar koli med celotnim trajanjem kreditne pogodbe finančni izkaz v obliki preglednice odplačil.

Preglednica odplačil prikaže dolgovane zneske ter obdobja in pogoje v zvezi s plačilom takšnih zneskov; preglednica vsebuje razčlenitev vsakega odplačila, da se prikažejo odplačilo glavnice, obresti, izračunane na podlagi posojilne obrestne mere, in, kadar je primerno, kakršne koli dodatne stroške; če obrestna mera ni fiksna ali če se dodatni stroški lahko spremenijo v skladu s kreditno pogodbo, preglednica odplačil vsebuje jasno in jedrnato navedbo o tem, da so podatki v preglednici veljavni le do naslednje spremembe posojilne obrestne mere ali dodatnih stroškov v skladu s kreditno pogodbo;

(j)

če se stroški in obresti plačujejo brez odplačila glavnice, finančni izkaz, ki prikazuje obdobja in pogoje za plačilo obresti ter kakršnih koli pripadajočih periodičnih in neperiodičnih stroškov;

(k)

po potrebi stroške vzdrževanja enega ali več računov za vodenje plačilnih transakcij in črpanj, razen če je odprtje računa neobvezno, skupaj s stroški uporabe plačilnih sredstev tako za plačilne transakcije kot za črpanja, ter vse druge stroške, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, in pogoje, pod katerimi se lahko ti stroški spremenijo;

(l)

obrestno mero v primeru zapadlih plačil, ki velja ob sklenitvi kreditne pogodbe, ter pravila za njeno prilagoditev in, kjer je to potrebno, vse stroške v primeru zamude pri odplačevanju;

(m)

opozorilo o posledicah neizvedenih plačil;

(n)

po potrebi izjavo, da bo treba plačati notarsko pristojbino;

(o)

zahtevana poroštva in zavarovanja, v kolikor obstajajo;

(p)

obstoj ali odsotnost pravice do odstopa, obdobje trajanja te pravice in druge pogoje za uveljavljanje te pravice, vključno z informacijami o obveznosti potrošnika do plačila črpane glavnice in obresti v skladu s členom 14(3)(b) in zneskom dnevnih obresti;

(q)

informacije o pravicah, ki izhajajo iz člena 15, ter pogoje za uveljavljanje teh pravic;

(r)

pravico do predčasnega odplačila, postopek predčasnega odplačila in, kadar je primerno, informacije o pravici dajalca kredita do nadomestila in o tem, kako se bo to nadomestilo določilo;

(s)

postopek, ki se uporablja pri uveljavljanju pravice do prekinitve kreditne pogodbe;

(t)

podatke o tem, ali za potrošnika obstajajo izvensodni postopki pritožbe in druga pravna sredstva, če ta obstajajo, pa tudi pogoje za njihovo uporabo;

(u)

po potrebi tudi druga pogodbena določila in pogoje;

(v)

po potrebi ime in naslov pristojnega nadzornega organa.

(a)

vrsta kredita;

(b)

identiteta in geografski naslovi pogodbenih strank ter po potrebi identiteta in geografski naslov zadevnega kreditnega posrednika;

(c)

trajanje kreditne pogodbe;

(d)

najvišji znesek kredita in pogoji, ki urejajo črpanje;

(e)

posojilna obrestna mera, pogoji, ki urejajo uporabo posojilne obrestne mere, in, če je na voljo, indeks ali referenčna obrestna mera, ki se nanaša na začetno posojilno obrestno mero, kakor tudi obdobje, pogoji in postopki za spreminjanje posojilne obrestne mere ter zgoraj navedene informacije v zvezi z vsemi uporabljenimi obrestnimi merami, če se v različnih okoliščinah uporabljajo različne posojilne obrestne mere;

(f)

efektivna obrestna mera in skupni stroški, ki jih mora plačati potrošnik, izračunani ob sklenitvi kreditne pogodbe; navedejo se vse predpostavke, uporabljene za izračun navedenih obresti v skladu s členom 19(2) v povezavi s členom 3(g) in (i); države članice lahko določijo, da se efektivna obrestna mera ne navede;

(g)

navedba, da se lahko od potrošnika kadar koli zahteva, da v celoti odplača znesek kredita;

(h)

pogoji, ki urejajo uveljavljanje pravice do odstopa od kreditne pogodbe; ter

(i)

informacije o stroških, veljavnih od datuma sklenitve kreditne pogodbe, in po potrebi tudi pogoji, pod katerimi se lahko ti stroški spremenijo.

(a)

točno določeno obdobje, na katerega se finančni izkaz nanaša;

(b)

zneski in datumi črpanj;

(c)

stanje prejšnjega izkaza in datum izkaza;

(d)

novo stanje;

(e)

datumi in zneski plačil, ki jih je opravil potrošnik;

(f)

uporabljeno posojilno obrestno mero;

(g)

morebitne nastale stroške;

(h)

kadar je ustrezno, minimalni znesek, ki ga je treba plačati.

(a)

bodisi na dan sklenitve kreditne pogodbe

(b)

bodisi na dan, ko potrošnik prejme pogodbena določila in pogoje ter informacije v skladu s členom 10, če ta dan nastopi pozneje kot datum, naveden v točki (a) tega pododstavka.

(a)

za uveljavitev pravice do odstopa o tem pred iztekom roka iz odstavka 1 obvesti dajalca kredita po prejemu informacije s strani dajalca kredita v skladu s členom 10(2)(p) na način, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo. Šteje se, da je bil rok upoštevan, če se je to obvestilo še pred iztekom roka poslalo na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, ki je dajalcu kreditov na voljo in dostopen; in

(b)

dajalcu kredita odplača glavnico in obresti, obračunane na to glavnico od dneva, ko je bil kredit črpan, do dneva, ko je glavnica odplačana, brez nepotrebnega odlašanja, najpozneje pa v roku 30 koledarskih dni potem, ko je bilo dajalcu kredita poslano obvestilo o odstopu. Zapadle obresti se izračunajo na podlagi dogovorjene posojilne obrestne mere. Dajalec kredita v primeru odstopa ni upravičen do nobenega drugega nadomestila s strani potrošnika, razen nadomestila za kakršne koli nepovratne stroške, ki jih dajalec kredita plača kateremu koli javnemu upravnemu organu.

(a)

se je odplačilo opravilo po zavarovalni pogodbi, ki naj bi zagotavljala jamstvo za odplačilo kredita;

(b)

v primeru možnosti prekoračitev; ali

(c)

se predčasno odplačilo izvede v obdobju, za katero fiksna posojilna obrestna mera ni določena.

(a)

lahko dajalec kredita to nadomestilo zahteva samo pod pogojem, da znesek predčasnega odplačila preseže mejno vrednost, določeno v nacionalni zakonodaji. Mejna vrednost ne sme preseči 10 000 EUR v katerem koli obdobju dvanajstih mesecev;

(b)

lahko dajalec kredita izjemoma zahteva višje nadomestilo, če lahko dokaže, da izguba zaradi predčasnega odplačila presega znesek, določen na podlagi odstavka 2.

Če nadomestilo, ki ga zahteva dajalec kredita, presega dejansko izgubo, lahko potrošnik zahteva ustrezno zmanjšanje.

V tem primeru je izguba sestavljena iz razlike med začetno dogovorjeno obrestno mero in obrestno mero, po kateri lahko dajalec kredita posodi predčasno povrnjen znesek na trg v času predčasnega odplačila, upošteva pa se vpliv predčasnega odplačila na administrativne stroške.

(a)

prekoračitvi;

(b)

zadevnem znesku;

(c)

posojilni obrestni meri;

(d)

kakršnih koli veljavnih zamudnih kaznih, stroških ali obrestih.

(a)

kreditni posrednik pri oglaševanju in v dokumentaciji, namenjeni potrošnikom, navede obseg svojih pooblastil, zlasti ali sodeluje izključno z enim ali več dajalci kreditov ali pa deluje kot neodvisni posrednik;

(b)

se pristojbino, če obstaja, ki jo mora plačati potrošnik kreditnemu posredniku za njegove storitve, razkrije potrošniku in se ta dogovori med potrošnikom in kreditnim posrednikom na papirju ali na drugem trajnem nosilcu podatkov pred sklenitvijo kreditne pogodbe;

(c)

kreditni posrednik pristojbino, če ta obstaja, ki jo mora plačati potrošnik kreditnemu posredniku za njegove storitve, sporoči dajalcu kredita za namen izračuna efektivne obrestne mere.