Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62019CC0930

    Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Szpunarja, predstavljeni 22. marca 2021.
    X proti État belge.
    Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Conseil du Contentieux des Étrangers.
    Predhodno odločanje – Direktiva 2004/38/ES – Člen 13(2) – Pravica do prebivanja družinskih članov državljana Unije – Poroka med državljanom Unije in državljanom tretje države – Ohranitev pravice do prebivanja državljana tretje države, ki je žrtev družinskega nasilja, ki ga izvaja njegov zakonec, v primeru razveze zakonske zveze – Obveznost dokaza obstoja zadostnih sredstev – Neobstoj take obveznosti v Direktivi 2003/86/ES – Veljavnost – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člena 20 in 21 – Enako obravnavanje – Različno obravnavanje glede na to, ali je združevalec družine državljan Unije ali državljan tretje države – Neobstoj primerljivosti položajev.
    Zadeva C-930/19.

    Court reports – general

    ECLI identifier: ECLI:EU:C:2021:225

     SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

    MACIEJA SZPUNARJA,

    predstavljeni 22. marca 2021 ( 1 )

    Zadeva C‑930/19

    X

    proti

    État belge

    (Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Conseil du contentieux des étrangers (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija))

    „Predhodno odločanje – Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38/ES – Člen 13(2) – Pravica do prebivanja družinskih članov državljana Unije – Zakonska zveza med državljanom Unije in državljanom tretje države – Ohranitev pravice do prebivanja državljana tretje države, ki je žrtev nasilja v družini, v primeru razveze zakonske zveze – Obveznost dokazati obstoj zadostnih sredstev – Neobstoj take obveznosti v Direktivi 2003/86/ES – Veljavnost – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člena 20 in 21 – Enako obravnavanje – Diskriminacija na podlagi državljanstva sponzorja“

    Kazalo

     

    I. Uvod

     

    II. Pravni okvir

     

    A. Pravo Unije

     

    1. Listina

     

    2. Direktiva 2004/38

     

    3. Direktiva 2003/86

     

    B. Belgijsko pravo

     

    III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

     

    IV. Analiza

     

    A. Pristojnost Sodišča

     

    B. Uporaba člena 13(2), prvi pododstavek, (c), Direktive 2004/38

     

    1. Potreba po analizi v zvezi z uporabo člena 13(2), prvi pododstavek, (c), Direktive 2004/38

     

    2. Področje uporabe sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 13(2), prvi pododstavek, (a) in (c) Direktive 2004/38

     

    a) Sodba Singh in drugi

     

    1) Analiza sklepanja v sodbi Singh in drugi

     

    i) Pojem „odhod državljana Unije iz države članice gostiteljice“: neupoštevnost skupne razlage členov 12 in 13 Direktive 2004/38

     

    ii) Izguba izvedene pravice do prebivanja zakonca, ki je državljan tretje države, kot posledica „odhoda“ državljana Unije iz države članice gostiteljice v smislu člena 12 Direktive 2004/38

     

    2) Omejitev področja uporabe sodbe Singh in drugi

     

    b) Sodba NA

     

    1) Sodba NA, v kateri je bila uporabljena logika, ki izhaja iz sodbe Singh in drugi

     

    2) Potreba po posodobitvi sodbe NA

     

    i) Besedilo člena 13(2), prvi pododstavek, (c), Direktive 2004/38

     

    ii) Cilj, sobesedilo in zgodovina nastanka člena 13(2), prvi pododstavek, (c), Direktive 2004/38

     

    3. Vmesni predlog v zvezi z uporabo Direktive 2004/38

     

    4. Nedavni razvoj predpisov Unije in držav članic na področju zaščite žrtev nasilja v družini: pravni razvoj, ki ga je treba upoštevati

     

    C. Vprašanje za predhodno odločanje

     

    1. Načelo nediskriminacije in člen 21 Listine

     

    2. Načelo enake obravnave in člen 20 Listine

     

    a) Vprašanje, ali je položaj državljana tretje države, zakonca državljana Unije, v okviru Direktive 2004/38 primerljiv s položajem državljana tretje države, zakonca drugega državljana tretje države, v okviru Direktive 2003/86

     

    1) Državljanstvo Unije in skupna politika na področju prava priseljevanja: dve različni področji z različnimi načeli in cilji

     

    2) Direktivi 2003/86 in 2004/38: različni ureditvi, ki temeljita na različnih ciljih

     

    i) Ureditev, vzpostavljena z Direktivo 2003/86

     

    ii) Ureditev, vzpostavljena z Direktivo 2004/38

     

    b) Vmesni predlog

     

    V. Predlog

    I. Uvod

    1.

    Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na veljavnost člena 13(2) Direktive 2004/38/ES ( 2 ) glede na člena 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ( 3 ).

    2.

    Ta predlog je bil vložen v okviru spora med tožečo stranko v postopku v glavni stvari, državljanom tretje države, ki je bil v času zakonske zveze žrtev nasilja v družini, ki ga je izvajala državljanka Unije, od katere se je razvezal, in État belge (Belgijska država) zaradi ohranitve pravice do prebivanja v navedeni državi članici.

    3.

    Natančneje, predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je člen 13(2) Direktive 2004/38 neveljaven, ker ta določba v primeru razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva ohranitev pravice do prebivanja državljana tretje države, zakonca državljana Unije, ki je bil žrtev nasilja v družini, pogojuje med drugim s tem, da ima ta oseba dovolj sredstev, medtem ko člen 15(3) Direktive 2003/86/ES ( 4 ) v primeru razveze ali ločitve ne določa takega pogoja za ohranitev pravice do prebivanja državljana tretje države, ki je uveljavil pravico do združitve družine.

    4.

    S tem, da ima Sodišče priložnost odločati o veljavnosti člena 13(2) Direktive 2004/38, mu ta zadeva daje možnost, da natančneje pojasni področje uporabe sodb Singh in drugi ( 5 ) ter NA ( 6 ) v okviru nedavnega razvoja predpisov Unije in držav članic na področju zaščite žrtev nasilja v družini.

    II. Pravni okvir

    A. Pravo Unije

    1.   Listina

    5.

    Člen 20 Listine, naslovljen „Enakost pred zakonom“, določa, da so „[p]red zakonom […] vsi enaki“.

    6.

    Člen 21 Listine, naslovljen „Prepoved diskriminacije“, v odstavkih 1 in 2 določa:

    „1.   Prepovedana je vsakršna diskriminacija na katerikoli podlagi, kot je denimo spol, rasa, barva kože, etnično ali socialno poreklo, genetska značilnost, jezik, vera ali prepričanje, politično ali drugo mnenje, pripadnost narodnostni manjšini, premoženje, rojstvo, invalidnost, starost ali spolna usmerjenost.

    2.   Brez poseganja v posebne določbe Pogodb je na njunem področju uporabe prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi državljanstva.“

    2.   Direktiva 2004/38

    7.

    Člen 13 Direktive 2004/38 z naslovom „Ohranitev pravice do prebivanja družinskih članov v primeru razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva“ v odstavku 2 določa:

    „Brez poseganja v drugi pododstavek razveza, razveljavitev zakonske zveze državljana Unije ali prenehanje njegovega/njenega registriranega partnerstva, navedenega v točki 2(b) člena 2, nima za posledico izgube pravice do prebivanja družinskih članov državljana Unije, ki niso državljani države članice, kadar:

    (a)

    sta zakonska zveza ali registrirano partnerstvo, pred začetkom postopkov za razvezo ali razveljavitev ali prenehanje registriranega partnerstva, kot navedenega v točki 2(b) člena 2, trajala najmanj tri leta, od tega eno leto v državi članici gostiteljici ali

    […]

    (c)

    kadar to upravičujejo posebno težke okoliščine, kot na primer dejstvo, da je bila oseba žrtev družinskega nasilja v času, ko sta zakonska zveza ali registrirano partnerstvo še trajala […].

    […]

    Pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča ostaja pravica do prebivanja zadevnih oseb zavezana zahtevi, da te osebe lahko dokažejo, da so delavci ali samozaposlene osebe ali da imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici in da imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici ali da so člani družine, že ustvarjene v državi članici gostiteljici, osebe, ki izpolnjuje te zahteve. ‚Zadostna sredstva‘ so opredeljena v členu 8(4).

    Takšni družinski člani ohranijo svojo pravico do prebivanja izključno na osebni podlagi.“

    3.   Direktiva 2003/86

    8.

    Člen 15(3) in (4) Direktive 2003/86 določa:

    „3.   V primeru vdovstva, razveze, ločitve ali smrti sorodnikov v prvem kolenu v ravni vrsti se lahko na podlagi prošnje, če se ta pogojuje, izda nevezano dovoljenje za prebivanje osebam, ki so vstopile zaradi združitve družine. Države članice določijo določbe, ki zagotavljajo odobritev nevezanega dovoljenja za prebivanje v posebej težkih okoliščinah.

    4.   Pogoje v zvezi z odobritvijo in veljavnostjo nevezanega dovoljenja za prebivanje določa nacionalno pravo.“

    B. Belgijsko pravo

    9.

    Iz predložitvene odločbe izhaja, da je bil člen 13(2) Direktive 2004/38 v belgijsko pravo prenesen s členom 42c loi sur l’accès au territoire, le séjour, l’établissement et l’éloignement des étrangers ( 7 ) (zakon o vstopu na ozemlje, prebivanju, nastanitvi in odstranitvi tujcev) z dne 15. decembra 1980 (v nadaljevanju: zakon z dne 15. decembra 1980).

    10.

    Člen 42c(1), prvi pododstavek, točka 4, in tretji pododstavek, zakona z dne 15. decembra 1980 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, določa:

    „1.   Minister ali njegov pooblaščenec lahko v petih letih po priznanju pravice do prebivanja družinskim članom državljana Unije, ki sami niso državljani Unije in ki na državnem ozemlju prebivajo kot družinski člani državljana Unije, tem družinskim članom pravico do prebivanja odvzame v naslednjih primerih:

    […]

    (4) zakonska zveza z državljanom Unije, ki so ga spremljali ali ki so se mu pridružili, je razvezana, registrirano partnerstvo je prenehalo […] ali ni več skupnega življenja;

    […]

    Minister ali njegov pooblaščenec mora pri odločitvi o odvzemu pravice do prebivanja upoštevati, koliko časa je zadevna oseba bivala v Kraljevini Belgiji, njeno starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost v to državo ter obseg njenih vezi z izvorno državo.“ ( 8 )

    11.

    Člen 42c(4), prvi pododstavek, točka 4, in drugi pododstavek, navedenega zakona določa:

    „4.   Brez poseganja v odstavek 5 se primer iz odstavka 1, prvi pododstavek, točka 4, ne uporablja:

    (4) […] kadar to zahtevajo posebno težke okoliščine, na primer kadar družinski član dokaže, da je bil žrtev nasilja v družini oziroma nasilnih dejanj iz členov 375, od 398 do 400, 402, 403 ali 405 Code pénal [(kazenski zakonik)] v okviru zakonske zveze ali registriranega partnerstva iz člena 40a(2), prvi pododstavek, točka 1 ali 2;

    in če zadevne osebe dokažejo, da so zaposlene ali samozaposlene v Belgiji oziroma da imajo dovolj sredstev iz člena 40(4), drugi pododstavek, da med svojim prebivanjem ne postanejo breme za sistem socialne pomoči Kraljevine Belgije, in da imajo zdravstveno zavarovanje, ki krije vsa tveganja v Belgiji, ali da so člani družine, ki jo je v Belgiji že ustvarila oseba, ki izpolnjuje te pogoje.“

    12.

    Iz predložitvene odločbe izhaja, da je bil člen 15(3) Direktive 2003/86 v belgijsko pravo prenesen s členom 11(2) zakona z dne 15. decembra 1980.

    13.

    Člen 11(2), prvi pododstavek, točka 2, ter drugi, četrti in peti pododstavek, zakona z dne 15. decembra 1980 določa:

    „2.   Minister ali njegov pooblaščenec lahko odloči, da tujec, ki mu je bilo dovoljeno prebivanje v Kraljevini Belgiji na podlagi člena 10, nima več pravice do prebivanja v Kraljevini Belgiji, v naslednjih primerih:

    […]

    (2) tujec in pridruženi tujec ne živita ali ne živita več dejanskega zakonskega ali družinskega življenja;

    […]

    Odločitev na podlagi točke […] 2 […] se lahko sprejme le v prvih petih letih po izdaji dovoljenja za prebivanje ali, v primeru iz člena 12a(3) ali (4), po izdaji dokumenta, ki potrjuje, da je bila vložena prošnja.

    […]

    Minister ali njegov pooblaščenec ne more odvzeti pravice do prebivanja na podlagi prvega pododstavka, […], točka 2 […], če tujec dokaže, da je bil v času zakonske zveze ali partnerstva žrtev dejanja iz členov 375, od 398 do 400, 402, 403 ali 405 Code pénal [(kazenski zakonik)]. […].

    Minister ali njegov pooblaščenec mora pri odločitvi o odvzemu pravice do prebivanja na podlagi prvega pododstavka, […], točka 2 […], upoštevati naravo in trdnost družinskih razmerij zadevne osebe, trajanje njenega bivanja v Kraljevini Belgiji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njegovo državo izvora.“

    III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

    14.

    Alžirski državljan, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je 26. septembra 2010 v Alžiru (Alžirija) sklenil zakonsko zvezo s francosko državljanko. 22. februarja 2012 je prišel v Belgijo z vizumom za kratkoročno bivanje, da bi se pridružil ženi, ki je prebivala v tej državi članici.

    15.

    Žena tožeče stranke v postopku v glavni stvari je 20. aprila 2012 rodila njunega prvega otroka, ki ima francosko državljanstvo.

    16.

    Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 7. maja 2013 kot zakonec francoske državljanke vložila prošnjo za dovoljenje za prebivanje družinskega člana državljana Unije, to dovoljenje pa je prejela 13. decembra 2013 in je veljalo do 3. decembra 2018.

    17.

    Navedeni državljan, ki je tožeča stranka v postopku v glavni stvari in žrtev nasilja v družini, ki ga je nad njim izvajala njegova žena, je moral leta 2015 po skoraj petih letih zakonske zveze in dveh letih skupnega življenja v Belgiji zapustiti skupno bivališče. Najprej so ga sprejeli v zatočišče, nato pa se je 22. maja 2015 preselil v stanovanje v Tournaiju (Belgija). Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 2. marca 2015 vložila pritožbo v zvezi z nasiljem v družini.

    18.

    Po poročilu o skupnem življenju z dne 30. oktobra 2015, v katerem je bilo ugotovljeno, da navedeni državljan, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, in njegova žena ne živita skupaj, pri čemer je zadnjenavedena z njuno hčerko od 10. septembra 2015 prebivala v Franciji, je belgijska vlada z odločbo z dne 2. marca 2016 tožeči stranki v postopku v glavni stvari odvzela pravico do prebivanja za več kot tri mesece in ji izdala odločbo o vrnitvi. Vendar je bila ta odločba razveljavljena s sodbo Conseil du contentieux des étrangers (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija) z dne 16. septembra 2016.

    19.

    Tožena stranka je z dopisom z dne 10. marca 2017 od tožeče stranke v postopku v glavni stvari zahtevala dodatne informacije, med drugim dokaz o sredstvih za preživljanje in zdravstveno zavarovanje. Navedeni državljan, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je 2. maja 2017 toženo stranko v postopku v glavni stvari obvestil, da je bil žrtev nasilja v družini, ki ga je izvajala njegova žena, in zahteval ohranitev pravice do prebivanja na podlagi člena 42c(4), prvi pododstavek, točke 1, 3 in 4, zakona z dne 15. decembra 1980.

    20.

    Tožena stranka je z odločbo z dne 14. decembra 2017 tožeči stranki v postopku v glavni stvari odvzela pravico do prebivanja, ne da bi izdala odločbo o vrnitvi, ker zadnjenavedena med drugim ni predložila dokaza, da ima ustrezna sredstva za preživljanje. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 26. januarja 2018 zoper to odločbo vložila tožbo za razglasitev ničnosti pri Conseil du contentieux des étrangers (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci).

    21.

    Predložitveno sodišče poudarja, da člen 42c(4) zakona z dne 15. decembra 1980, s katerim je v belgijsko pravo prenesen člen 13(2) Direktive 2004/38, določa, da je v primeru razveze ali prenehanja skupnega življenja zakoncev ohranitev pravice do prebivanja državljana tretje države, ki je bil v času zakonske zveze žrtev nasilja v družini, ki ga je izvajal njegov zakonec, državljan Unije, pogojena z določenimi pogoji, med drugim z razpolaganjem z zadostnimi sredstvi in zdravstvenim zavarovanjem. Navedeno sodišče navaja tudi, da v istih okoliščinah člen 11(2) zakona z dne 15. decembra 1980, s katerim je v belgijsko pravo prenesen člen 15(3) Direktive 2003/86, izdajo nevezanega dovoljenja državljanu tretje države, zakoncu, ki je uveljavil pravico do združitve družine z državljanom tretje države, ki zakonito prebiva v Belgiji, pogojuje zgolj z dokazom o obstoju nasilja v družini.

    22.

    Predložitveno sodišče ugotavlja, da so državljani tretjih držav, ki so žrtve nasilja v družini, ki ga izvaja njihov zakonec, različno obravnavani glede na to, ali so izkoristili pravico do združitve družine z državljanom Unije ali z državljanom tretje države, ter da tako različno obravnavanje izhaja iz določb direktiv 2004/38 in 2003/86.

    23.

    V teh okoliščinah je Conseil du contentieux des étrangers (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija) z odločbo z dne 13. decembra 2019, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 20. decembra 2019, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

    „Ali člen 13(2) [Direktive 2004/38] pomeni kršitev členov 20 in 21 [Listine], ker določa, da razveza, razveljavitev zakonske zveze državljana Unije ali prenehanje njegovega/njenega registriranega partnerstva nima za posledico izgube pravice do prebivanja družinskih članov državljana Unije, ki niso državljani države članice – zlasti kadar to upravičujejo posebno težke okoliščine, na primer dejstvo, da je bila oseba žrtev družinskega nasilja v času, ko sta zakonska zveza ali registrirano partnerstvo še trajala – vendar izključno pod pogojem, da zadevne osebe dokažejo, da so delavci ali samozaposlene osebe ali da imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med svojim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici, in da imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici ali da so člani družine, že ustvarjene v državi članici gostiteljici, osebe, ki izpolnjuje te zahteve, medtem ko člen 15(3) [Direktive 2003/86], ki določa enako možnost ohranitve pravice do prebivanja, za to ohranitev ne določa zadnjenavedenega pogoja?“

    24.

    Pisna stališča so predložili tožeča stranka v postopku v glavni stvari, belgijska vlada, Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija.

    25.

    Na obravnavi 7. decembra 2020 so bila pred Sodiščem ustno predstavljena stališča v imenu tožeče stranke v glavni stvari, belgijske vlade, Parlamenta, Sveta in Komisije.

    IV. Analiza

    26.

    V nadaljevanju bom najprej ob upoštevanju trditev, ki jih je v zvezi s tem oblikovala belgijska vlada, preučil, ali je Sodišče pristojno za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje (del A). Ker menim, da je tako, bom nato analiziral uporabo člena 13(2) Direktive 2004/38, da bi odpravil kakršen koli dvom o dopustnosti vprašanja za predhodno odločanje v obravnavani zadevi (del B). Nazadnje bom preučil veljavnost te določbe (del C).

    A. Pristojnost Sodišča

    27.

    Belgijska vlada v pisnih stališčih trdi, da Sodišče ni pristojno, da odgovori na vprašanje predložitvenega sodišča. Na prvem mestu, navedeno sodišče naj ne bi dvomilo o veljavnosti člena 13(2) Direktive 2004/38 v zvezi s pravilom prava Unije, temveč v zvezi s pravilom nacionalnega prava, ki ga je belgijski zakonodajalec določil v okviru pristojnosti, ki mu je priznana s členom 15(2) in (3) Direktive 2003/86. Na drugem mestu, z neupoštevanjem pogojev iz člena 13(2) Direktive 2004/38 naj bi bila kršena pravila o delitvi pristojnosti med Unijo in državami članicami. Nazadnje, na tretjem mestu, z določbami Listine naj ne bi bilo mogoče izpodbijati pristojnosti držav članic, kot so tiste, ki se nanašajo na pogoje za prebivanje državljanov tretjih držav, ki nimajo statusa družinskega člana državljana Unije.

    28.

    V zvezi s tem naj spomnim, da člen 19(3)(b) PEU in člen 267, prvi odstavek, točka (b), PDEU določata, da je Sodišče pristojno za predhodno odločanje o razlagi prava Unije in veljavnosti aktov institucij Unije brez kakršne koli izjeme, ( 9 ) saj morajo biti ti akti popolnoma v skladu z določbami Pogodb in ustavnimi načeli, ki iz njiju izhajajo, ter z določbami Listine. ( 10 )

    29.

    Predložitveno sodišče v obravnavanem primeru meni, da je zakonodajalec Unije v členu 13(2) Direktive 2004/38 in v členu 15(3) Direktive 2003/86 – zlasti v primeru razveze in ločitve – pogoje za ohranitev pravice do prebivanja državljana tretje države, ki je žrtev nasilja svojega zakonca, uredil različno glede na to, ali je zadnjenavedeni državljan Unije ali državljan tretje države. Navedeno sodišče meni, da je zakonodajalec Unije s tem vzpostavil različno obravnavanje na podlagi državljanstva zakonca sponzorja, s čimer je kršil člena 20 in 21 Listine. Ker predložitveno sodišče meni, da je ureditev, vzpostavljena s členom 13(2) Direktive 2004/38 za državljane tretje države, ki so zakonci državljana Unije, manj ugodna kot ureditev, vzpostavljena s členom 15(3) Direktive 2003/86 za državljane tretje države, ki so zakonci drugega državljana tretje države, poziva Sodišče, naj presodi o veljavnosti člena 13(2) Direktive 2004/38 glede na člena 20 in 21 Listine.

    30.

    Menim, da je treba v teh okoliščinah ugovore belgijske vlade v zvezi s pristojnostjo Sodišča zavrniti.

    B. Uporaba člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38

    31.

    Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče poziva, naj se izreče o uporabi člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38.

    32.

    Naj najprej poudarim, da je treba pred preučitvijo veljavnosti te določbe preveriti, ali je to vprašanje dopustno. Za ta namen je treba preučiti, ali se člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), te direktive uporablja za obravnavani primer.

    33.

    Komisija ima namreč dvome glede uporabe člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 za položaj, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari. Njeni dvomi temeljijo na dejstvu, da predložitveno sodišče ni predložilo nobene navedbe v zvezi z razvezo ali razveljavitvijo zakonske zveze tožeče stranke v postopku v glavni stvari. V zvezi s tem naj bi iz sodbe NA ( 11 ) izhajalo, da je pogoj za uporabo člena 13(2) te direktive ta, da je bila zakonska zveza med zadevnim državljanom tretje države in državljanom Unije razvezana ali razveljavljena oziroma da je bil vsaj začet postopek s tem namenom, preden je državljan Unije zapustil državo članico gostiteljico.

    34.

    Stranki v sporu o glavni stvari in drugi intervenienti, nasprotno, ne izpodbijajo uporabe te določbe. Enako velja za predložitveno sodišče, ki je v okviru vprašanja za predhodno odločanje svoje sklepanje oprlo na uporabo te določbe.

    35.

    To vprašanje bom preučil, da bi odpravil vse morebitne dvome glede tega, da bi bila lahko presoja o veljavnosti te določbe brez povezave z realnostjo ali predmetom spora o glavni stvari. ( 12 ) Pred preučitvijo vprašanja za predhodno odločanje bom torej preveril, ali oseba v položaju, kakršen je položaj tožeče stranke v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38.

    1.   Potreba po analizi v zvezi z uporabo člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38

    36.

    Kar zadeva pogoje uporabe člena 13(2) Direktive 2004/38, naj spomnim, da je Sodišče v sodbi NA ( 13 ) navedlo, „da je uporaba te določbe, vključno s pravico na podlagi člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38, pogojena z razvezo zakonske zveze zadevnih strank“. Sodišče je v tem okviru razsodilo, da kadar je bil državljan tretje države v času trajanja svoje zakonske zveze žrtev družinskega nasilja, ki ga je storil državljan Unije, od katerega se je razvezal, mora ta državljan tretje države prebivati v državi članici gostiteljici v skladu s členom 7(1) Direktive 2004/38 do datuma začetka postopka za razvezo zakonske zveze, zato da se ta državljan sme sklicevati na člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), te direktive. ( 14 )

    37.

    Odločilni element v zadevi v glavni stvari bi bil torej datum začetka postopka za razvezo. Predložitveno sodišče je v zvezi s tem v odgovor na zahtevo po informacijah, ki jo je poslalo Sodišče, navedlo, da je bila zahteva za razvezo vložena 5. julija 2018 in da je bila razveza razglašena 24. julija 2018, veljati pa je začela 2. oktobra 2018. ( 15 )

    38.

    Ker je bil datum začetka postopka razveze poznejši od datuma, na katerega je žena tožeče stranke v postopku v glavni stvari zapustila belgijsko ozemlje, naj tožeča stranka v obravnavanem primeru v skladu s sodno prakso iz sodbe NA ( 16 ) torej ne bi spadala na področje uporabe člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38. ( 17 )

    39.

    Kljub temu menim, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari spada na področje uporabe te določbe.

    40.

    V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj sem prepričan, da se določba iz spora o glavni stvari v obravnavanem primeru uporablja, in zakaj je treba opraviti podrobno analizo področja uporabe sodne prakse iz sodbe NA. ( 18 ) Poleg tega bo ta analiza omogočila, da se ugotovi smisel te določbe, preden se preuči njena veljavnost. Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, je namreč treba po splošnem načelu razlage akt Unije, kolikor je mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom. ( 19 )

    41.

    Začel bom torej s preučitvijo področja uporabe sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 13(2) Direktive 2004/38. Ob upoštevanju te preučitve bom nato predlagal razlago člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), te direktive, ki ne bo le skladna z besedilom, sobesedilom, ciljem in zgodovino nastanka te določbe, temveč bo omogočala tudi ohranitev celovite usklajenosti pravnega sistema Unije in njene politike na področju zaščite žrtev nasilja v družini.

    2.   Področje uporabe sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 13(2), prvi pododstavek, točki (a) in (c), Direktive 2004/38

    42.

    Čeprav je sodba NA ( 20 ) edina sodba, v kateri je Sodišče razložilo člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38, sledi logiki sodbe Singh in drugi ( 21 ). Moja analiza se bo torej nanašala na ti sodbi.

    a)   Sodba Singh in drugi

    43.

    Zadeva, v kateri je bila izdana sodba Singh in drugi ( 22 ), se je nanašala na tri državljane tretjih držav, ki so po poroki z državljankami Unije, ki so prebivale in delale na Irskem, na podlagi člena 7(2) Direktive 2004/38 pridobili pravico do prebivanja v tej državi članici kot zakonci, ki spremljajo državljana Unije v državi članici gostiteljici ali so se mu pridružili. V vseh treh primerih se je postopek razveze začel po tem, ko so žene zapustile irsko ozemlje.

    44.

    Predložitveno sodišče se je v navedeni zadevi v prvem vprašanju za predhodno odločanje spraševalo med drugim o tem, ali se lahko pravica do prebivanja na Irskem treh mož, državljanov tretjih držav, ohrani na podlagi člena 13(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38. Sodišče je navedeno vprašanje preoblikovalo tako: „Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13(2) Direktive 2004/38 razlagati tako, da lahko državljan tretje države, ki se je razvezal od državljana Unije in katerega zakonska zveza je pred začetkom postopka za razvezo trajala najmanj tri leta, od tega najmanj eno leto v državi članici gostiteljici, na podlagi te določbe ohrani pravico do prebivanja v tej državi članici, če je zakonec, državljan Unije, zapustil to državo članico pred razvezo.“ ( 23 )

    45.

    Potem ko je Sodišče opozorilo, da lahko državljani tretjih držav, ki so družinski člani državljana Unije, pravico do prebivanja zahtevajo le v državi članici gostiteljici, v kateri prebiva ta državljan Unije, in ne v drugi državi članici, ( 24 ) je navedlo, da če državljan Unije pred začetkom sodnega postopka za razvezo zapusti državo članico, v kateri prebiva njegov zakonec, ki je državljan tretje države, in se nastani v drugi državi članici ali tretji državi, izvedena pravica državljana tretje države do prebivanja na podlagi člena 7(2) Direktive 2004/38 preneha ob odhodu državljana Unije in je zato na podlagi člena 13(2), prvi pododstavek, točka (a), te direktive ni mogoče ohraniti. ( 25 ) Da bi lahko državljan tretje države ohranil svojo pravico do prebivanja na podlagi te določbe, mora namreč po mnenju Sodišča njegov zakonec, ki je državljan Unije, v državi članici gostiteljici v skladu s členom 7(1) Direktive 2004/38 prebivati do dne začetka postopka za razvezo. ( 26 ) Glede na to sklepanje je Sodišče razsodilo, da je treba člen 13(2) Direktive 2004/38 razlagati tako, da „državljan tretje države, ki se je razvezal od državljana Unije in katerega zakonska zveza je pred začetkom postopka za razvezo trajala najmanj tri leta, od tega najmanj eno leto v državi članici gostiteljici, ne more ohraniti pravice do prebivanja v tej državi članici na podlagi te določbe, če je zakonec, državljan Unije, zapustil navedeno državo članico pred začetkom postopka za razvezo.“ ( 27 )

    1) Analiza sklepanja v sodbi Singh in drugi

    46.

    Odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje v sodbi Singh in drugi se mi zdi najmanj vprašljiv, ( 28 ) in sicer iz teh treh razlogov.

    47.

    Na prvem mestu je treba pri branju člena 13(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38 ugotoviti, da zakonodajalec Unije za uporabo te določbe, ki zakoncem, ki so državljani tretjih držav, omogoča ohranitev pravice do prebivanja, ni določil pogoja, da državljan Unije v državi članici gostiteljici prebiva do datuma začetka sodnega postopka za razvezo. Ta določba namreč vsebuje le pogoj, da „sta zakonska zveza ali registrirano partnerstvo, pred začetkom postopkov za razvezo ali razveljavitev ali prenehanje registriranega partnerstva, kot navedenega v točki 2(b) člena 2, trajala najmanj tri leta, od tega eno leto v državi članici gostiteljici“. ( 29 )

    48.

    Na drugem mestu je bistveno poudariti, da se je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Singh in drugi, prvo vprašanje za predhodno odločanje nanašalo na člen 13(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38, vendar je Sodišče to vprašanje preoblikovalo, tako da se je nanašalo na člen 13(2) te direktive. ( 30 ) Odgovor Sodišča torej ni omejen na primer iz člena 13(2), prvi pododstavek, točka (a), navedene direktive, temveč se nanaša na vse primere iz člena 13(2) navedene direktive. ( 31 )

    49.

    To pomeni, da odgovor Sodišča na tako preoblikovano vprašanje ne temelji le na pogojih, ki jih je zakonodajalec Unije določil za uporabo člena 13(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38, temveč tudi na novem pogoju. Povedano drugače, Sodišče je s tem, da je zahtevalo, da zakonec, ki je državljan Unije, v državi članici gostiteljici prebiva do datuma začetka sodnega postopka za razvezo, postavilo dodaten pogoj poleg tistih, ki so določeni v členu 13(2), prvi pododstavek, točka (a), te direktive. Ta pogoj je bil torej dodan po sodni poti pri razlagi celotnega člena 13(2) navedene direktive. ( 32 )

    50.

    Na tretjem mestu, čeprav popolnoma razumem logiko sklepanja Sodišča v sodbi Singh in drugi ( 33 ) in se načeloma strinjam z njegovo analizo iz točk od 50 do 57 navedene sodbe, se ne strinjam s sklepom, ki izhaja iz te analize, v točki 67 navedene sodbe. Sodišče je namreč najprej navedlo, da v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, „zakonec, ki je državljan tretje države in ostane v državi članici gostiteljici, že z odhodom zakonca, državljana Unije, izgubi pravico do prebivanja“. Nato je navedlo, da „[z]aradi kasnejše vložitve zahtevka za razvezo te pravice ne more ponovno pridobiti, ker je v členu 13 Direktive 2004/38 omenjena samo ‚ohranitev‘ obstoječe pravice do prebivanja“. ( 34 )

    51.

    Na tem mestu se mi zdi primerno poudariti, da je Sodišče, ki je sledilo poti, ki jo je začrtala generalna pravobranilka J. Kokott, to ugotovitev oprlo na „skupno upoštevanje“ členov 12 in 13 Direktive 2004/38. ( 35 )

    52.

    Vendar imam dvome ne le glede upoštevnosti takega skupnega upoštevanja teh dveh členov, ( 36 ) temveč tudi glede posledice tega upoštevanja, in sicer po eni strani glede tega, da lahko – v okviru člena 12 Direktive 2004/38 – odhod zakonca, ki je državljan Unije, pomeni samodejno izgubo izvedene pravice do prebivanja zakonca, ki je državljan tretje države, in po drugi strani glede tega, da lahko – v okviru člena 13 te direktive – zaradi odhoda zakonca, ki je državljan Unije, zakonec, ki je državljan tretje države, izgubi zaščito iz člena 13(2) Direktive, ta določba pa izgubi svoje bistvo in polni učinek.

    i) Pojem „odhod državljana Unije iz države članice gostiteljice“: neupoštevnost skupne razlage členov 12 in 13 Direktive 2004/38

    53.

    Kot sem poudaril v točki 51 teh sklepnih predlogov, ugotovitev Sodišča, da „zakonec, ki je državljan tretje države in ostane v državi članici gostiteljici, že z odhodom zakonca, državljana Unije, izgubi pravico do prebivanja […]“, ( 37 ) temelji na skupni razlagi členov 12 in 13 Direktive 2004/38. Menim, da taka razlaga ni primerna, in sicer iz naslednjih razlogov.

    54.

    Na prvem mestu naj spomnim, da Direktiva 2004/38 jasno razlikuje med dvema vrstama položajev, v katerih je zakonodajalec Unije določil ohranitev pravice do prebivanja družinskih članov državljana Unije: odhod (ali smrt) državljana Unije iz države članice gostiteljice, ki je predmet člena 12 te direktive, in razveza, razveljavitev ali prenehanje registriranega partnerstva, ki je predmet člena 13 navedene direktive.

    55.

    Po eni strani odhod v smislu člena 12 Direktive 2004/38 ni povezan z razvezo ali razveljavitvijo zakonske zveze ali s prenehanjem registriranega partnerstva. Kot je poudarila Komisija v odgovoru na vprašanje, ki ga je postavilo Sodišče na obravnavi, se namreč pojem „odhod“ v smislu te določbe razume kot „enostaven odhod“ oziroma dejanski odhod brez namena vrnitve v državo članico gostiteljico, ki ni utemeljen z namenom ločitve, razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva.

    56.

    Po drugi strani v členu 13 Direktive 2004/38 nikjer ni omenjena razveza ali razveljavitev zakonske zveze ali prenehanje registriranega partnerstva. Če zakonec, ki je državljan Unije, zapusti državo članico gostiteljico in v svoji državi članici izvora začne postopek za razvezo, je torej njegov odhod nujno odhod z namenom razveze ali razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva. ( 38 ) Če poleg tega predpostavljamo, da državljan Unije v takem primeru odide z mladoletnim otrokom zakoncev, ne da bi slednja sklenila sporazum o tem, uporaba člena 12(3) Direktive 2004/38 nujno pomeni, da je sodišče državljanu tretje države v okviru ločitve ali razveze zakonske zveze ali prenehanja partnerstva pripisalo dejansko skrbništvo nad otrokom, v takem primeru pa bi bil to položaj, ki ga ureja člen 13(2), prvi pododstavek, točka (b), Direktive.

    57.

    Ob upoštevanju teh ugotovitev pojma „odhod“ v smislu člena 12 Direktive 2004/38 ni mogoče razlagati tako, da je enakovreden odhodu z namenom razveze ali razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva v okviru člena 13 te direktive, in ga je torej treba razlagati različno v okviru vsakega od teh členov, ker imata ta člena različne namene.

    58.

    Na drugem mestu, kot je Komisija poudarila v odgovoru na vprašanje Sodišča na obravnavi, bi ob upoštevanju dejstva, da iz uvodne izjave 15 Direktive 2004/38 jasno izhaja, da je namen člena 13 te direktive, da bi bili „[d]ružinski člani […] pravno zaščiteni v primeru […] razveze“, to, da bi se odhod z namenom razveze štel za dejanski odhod brez namena vrnitve v državo članico gostiteljico v smislu člena 12 navedene direktive, zakoncu državljana Unije preprečevalo, da bi prejel pravno zaščito iz člena 13(2) Direktive 2004/38 v obliki ohranitve izvedene pravice do prebivanja, in bi bilo zato v očitnem nasprotju s ciljem zadnjenavedene določbe. ( 39 )

    ii) Izguba izvedene pravice do prebivanja zakonca, ki je državljan tretje države, kot posledica „odhoda“ državljana Unije iz države članice gostiteljice v smislu člena 12 Direktive 2004/38

    59.

    Ali odhod zakonca, ki je državljan Unije, čez noč spremeni pravni položaj zakonca, ki je državljan tretje države, pri čemer je takojšnja posledica samodejna izguba izvedene pravice do prebivanja?

    60.

    Po mojem mnenju se niti v okviru člena 12 Direktive 2004/38 izguba izvedene pravice do prebivanja zakonca, ki je državljan tretje države, ne more šteti za samodejno posledico vsakršnega odhoda državljana Unije, in sicer iz naslednjih razlogov.

    61.

    Na prvem mestu, na splošno moram pojasniti, da je status „upravičenca“ v smislu člena 3(1) Direktive 2004/38, ker je bil pridobljen s poroko državljana tretje države z državljanom Unije, ki uresničuje pravico do prostega gibanja v državi članici gostiteljici, kjer skupaj prebivata, načeloma mogoče izgubiti, če državljan Unije zapusti ozemlje te države članice.

    62.

    Vendar je treba po mojem mnenju razlikovati med položaji, ki ne izpolnjujejo pogojev iz člena 12(3) Direktive 2004/38 – kot je dejanski odhod državljana Unije iz države članice gostiteljice brez namena vrnitve, ki ni utemeljen z razvezo ali razveljavitvijo zakonske zveze ali s prenehanjem registriranega partnerstva, medtem ko njegov zakonec, državljan tretje države, želi ostati v državi članici gostiteljici, kjer sta prebivala skupaj, ne da bi vzdrževal otroka ( 40 ) – in položaji, ki so začasni, pri katerih je treba šteti, da imata državljan Unije in njegov zakonec, državljan tretje države, še naprej status „upravičencev“ v smislu člena 3(1) Direktive 2004/38. V primeru, da se mora državljan Unije začasno vrniti ali prebivati v državi članici, katere državljan je, ali se začasno preseliti ali prebivati v drugi državi članici iz razlogov, ki so ustrezno utemeljeni, ( 41 ) mora njegov zakonec, državljan tretje države, ki ostane v državi članici gostiteljici, med drugim da bi se izognil izgubi dela, študiral ali se strokovno izobraževal v tej državi članici, še naprej spadati v okvir pojma „upravičenec“ v smislu člena 3(1) Direktive 2004/38, ( 42 ) in to toliko časa, kot je potrebno, da najde drugo delo ali konča študij.

    63.

    Naj opozorim, da iz člena 16(3) Direktive 2004/38 vsekakor izhaja, da na nepretrgano prebivanje ne vplivajo začasne odsotnosti do skupaj šest mesecev na leto ali daljše odsotnosti zaradi obveznega služenja vojaškega roka ali ena odsotnost do največ dvanajst zaporednih mesecev iz pomembnih razlogov, kot so nosečnost in rojstvo otroka, resna bolezen, študij ali poklicno usposabljanje ali napotitev v drugo državo članico ali v tretjo državo.

    64.

    Na drugem mestu, očitno je, da druga, tretja ali četrta selitev državljana Unije v drugo državo članico spada v okvir pravice do prostega gibanja enako kot prva selitev v zadevno državo članico gostiteljico, tudi če gre za selitev za omejen čas. Izključeno je, da bi pravico do prostega gibanja državljanov Unije povezovali z načinom, kako želita zakonca urediti svoje zakonsko življenje, in da bi od njiju zahtevali, da živita skupaj v okoliščinah, ki tega ne upravičujejo. ( 43 ) Zakonec, ki je državljan Unije, lahko med drugim zaradi ekonomskega položaja gospodinjstva ali poklicnega položaja začasno sprejme zaposlitev v drugi državi članici. ( 44 )

    65.

    Na tretjem mestu, priznanje, da lahko zakonec, ki je državljan tretje države, samodejno izgubi izvedeno pravico do prebivanja, kadar državljan Unije uveljavlja pravico do prostega gibanja, ne bi bilo le v nasprotju s cilji Direktive 2004/38, temveč bi pomenilo tudi oviro za prosto gibanje, ki je v skladu s členom 21 PDEU pravica vsakega državljana Unije. Taka samodejna izguba bi lahko namreč zakonca, državljana Unije, odvrnila od uveljavljanja pravice do prostega gibanja in ga pripravila do tega, da bi na primer zavrnil ponujeno zaposlitev v drugi državi članici.

    66.

    Nazadnje, na četrtem mestu, spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, kot je priznano v členu 7 Listine, nasprotuje samodejni izgubi pravice do prebivanja. Če bi se namreč štelo, da kadar se državljan Unije preseli in začasno prebiva v drugi državi članici iz ustrezno utemeljenih razlogov, njegov zakonec, ki je državljan tretje države, samodejno izgubi izvedeno pravico do prebivanja, bi to pomenilo kršitev zasebnega in družinskega življenja v povezavi s prostim gibanjem zadevnega državljana Unije. ( 45 ) Ob upoštevanju člena 7 Listine bi lahko to pomenilo, da je treba pravico do prebivanja državljana tretje države, ki ostaja v zakonski zvezi, ohraniti. ( 46 )

    67.

    V teh okoliščinah se izguba izvedene pravice do prebivanja zakonca, ki je državljan tretje države, ne more šteti za samodejno v vseh primerih in je odvisna od preučitve vsakega posameznega primera.

    68.

    Po teh razmislekih se vrnimo k analizi sodbe Singh in drugi.

    2) Omejitev področja uporabe sodbe Singh in drugi

    69.

    Iz zgoraj navedenega izhaja, da – ne da bi želel izpodbijati analizo Sodišča iz točk od 50 do 57 sodbe Singh in drugi ( 47 ) – ni mogoče potrditi, da – kot izhaja iz točke 67 navedene sodbe – bi imel odhod zakonca, državljana Unije, iz države članice gostiteljice z namenom razveze ali razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja partnerstva za posledico izgubo pravice do prebivanja zakonca, državljana tretje države.

    70.

    Na prvem mestu, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Singh in drugi ( 48 ), so bili izpolnjeni pogoji glede trajanja zakonske zveze ali registriranega partnerstva iz člena 13(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38. Zdi se mi torej jasno, da se v takem položaju ta določba uporablja od trenutka, ko se zakonca odločita za pravno ločitev, sporazumno razvezo ali začetek postopka za razvezo, do trenutka, ko je razveza razglašena, in sicer neodvisno od datuma odhoda državljana Unije med drugim z namenom razveze. V zvezi s tem opozarjam, da se v nekaterih nacionalnih zakonodajah zahteva predhodno ločeno življenje ali obdobje za razmislek, preden lahko zakonca podpišeta sporazum ali zahtevata razvezo. ( 49 )

    71.

    Poleg tega se mi zdi pomembno poudariti, da je Sodišče že ugotovilo, da „zakonske zveze ni mogoče šteti za razvezano, če je ni razvezal pristojni organ“. Pojasnilo je tudi, da „se to ne zgodi v primeru zakoncev, ki le živita ločeno, tudi če se nameravata pozneje razvezati“. ( 50 )

    72.

    Zato bi bilo po mojem mnenju paradoksalno po eni strani šteti, da v okviru člena 12 Direktive 2004/38, kadar obstaja dejanska življenjska skupnost zakoncev, zakonec, ki je državljan tretje države, samodejno izgubi izvedeno pravico do prebivanja, če državljan Unije odide iz države članice gostiteljice, čeprav je to pravico do prebivanja pridobil med drugim na podlagi zakonske zveze, ter po drugi strani, da lahko v okviru člena 16 te direktive, kadar sta se zakonca v petletnem neprekinjenem obdobju prebivanja odločila, da se bosta ločila, in sta začela živeti z drugima partnerjema, zakonec, državljan tretje države, pridobi pravico do stalnega prebivanja. ( 51 )

    73.

    Na drugem mestu, kar zadeva člen 13(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38, poudarjam, da je Komisija v pripombah k členu 13(2) ( 52 ) navedla, da „razveza zakonske zveze zaradi pravne varnosti nujno pomeni pravnomočno razvezo; v primeru ločenega življenja to nikakor ne vpliva na pravico do prebivanja zakonca“. ( 53 )

    74.

    V tem okviru je treba, kot izhaja iz točk od 53 do 58 teh sklepnih predlogov, najprej ugotoviti, ali je odhod zakonca, državljana Unije, „enostaven odhod“ (člen 12 Direktive 2004/38), to je dejanski odhod brez namena vrnitve v državo članico gostiteljico, ki ni utemeljen z namenom razveze ali razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva, ali pa, nasprotno, „odhod z namenom razveze ali razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja partnerstva“ (člen 13 te direktive).

    75.

    Glede na zgoraj navedeno sem prepričan, da v nasprotju s tistim, kar izhaja iz točke 67 sodbe Singh in drugi ( 54 ), odhod državljana Unije z namenom razveze ali razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja partnerstva ne povzroči izgube izvedene pravice do prebivanja zakonca, ki je državljan tretje države, če so izpolnjeni pogoji iz člena 13(2) te direktive. Vsekakor morajo pristojni organi preučiti posamezni primer, preden izguba izvedene pravice do prebivanja postane dokončna. ( 55 )

    b)   Sodba NA

    1) Sodba NA, v kateri je bila uporabljena logika, ki izhaja iz sodbe Singh in drugi

    76.

    Zadeva, v kateri je bila izdana sodba NA ( 56 ), se je nanašala na pakistansko državljanko, poročeno z nemškim državljanom. Par je prebival v Združenem kraljestvu, kjer je mož pridobil status delavca in samozaposlene osebe. Žena, ki je bila večkrat žrtev nasilja v družini – nazadnje oktobra 2006, ko je bila noseča več kot pet mesecev – je leta 2008, po odhodu moža iz Združenega kraljestva decembra 2006, v navedeni državi članici začela postopek za razvezo in dodeljena ji je bila izključna pravica do varstva in vzgoje njunih dveh otrok. ( 57 ) Ta otroka sta sicer nemška državljana, vendar sta rojena v Združenem kraljestvu, kjer sta se šolala od leta 2009 oziroma 2010. ( 58 )

    77.

    Glede pravice žene do prebivanja v Združenem kraljestvu je Sodišče najprej spomnilo, da člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 določa, da razveza zakonske zveze ne povzroči izgube pravice do prebivanja družinskih članov državljana Unije, ki niso državljani države članice, kadar to upravičujejo posebno težke okoliščine, kot na primer dejstvo, da je bila oseba žrtev nasilja v družini. ( 59 ) Vendar je Sodišče, ki se je sklicevalo na sodbo Singh in drugi, ponovilo, da mora državljan Unije, zakonec državljana tretje države, v skladu s členom 7(1) Direktive 2004/38 v državi članici gostiteljici prebivati do začetka sodnega postopka za razvezo, da bi se lahko ta državljan tretje države skliceval na ohranitev svoje pravice do prebivanja iz člena 13(2), prvi odstavek, točka (c), te direktive. ( 60 ) Vendar v tej zadevi ni bilo tako. Sodišče je torej presodilo, da je treba člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 razlagati tako, da državljan tretje države, ki se je razvezal od državljana Unije, ki je v času trajanja zakonske zveze nad njim izvajal nasilje v družini, ne more ohraniti pravice do prebivanja v državi članici gostiteljici na podlagi te določbe, če je zakonec, državljan Unije, zapustil navedeno državo članico pred začetkom postopka za razvezo zakonske zveze. ( 61 )

    78.

    Najprej naj opozorim, da je bilo logiko iz sodbe Singh in drugi ( 62 ) mogoče v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba NA ( 63 ), uporabiti za razlago člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38, ker je Sodišče preoblikovalo prvo vprašanje za predhodno odločanje v sodbi Singh in drugi ( 64 ). Kot sem navedel, ( 65 ) je sklicevanje Sodišča na splošno na člen 13(2) Direktive 2004/38 ( 66 ) omogočilo, da se njegova razlaga navedene določbe uporablja za vse primere iz člena 13(2), prvi pododstavek, te direktive, vključno z dodatnim pogojem, da mora državljan Unije v državi članici gostiteljici prebivati do datuma začetka sodnega postopka za razvezo. ( 67 )

    79.

    Vendar se mi zdi, da to preoblikovanje ni bilo potrebno, saj bi bil odgovor na vprašanje, kot ga je postavilo nacionalno sodišče, dovolj koristen, da bi lahko rešilo spor, ki mu je bil predložen. ( 68 )

    80.

    Po tem pojasnilu in ob upoštevanju svojega predloga o omejitvi področja uporabe sodbe Singh in drugi bom zdaj predstavil razloge, iz katerih menim, da je treba posodobiti sodbo NA. ( 69 )

    2) Potreba po posodobitvi sodbe NA

    i) Besedilo člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38

    81.

    Kar zadeva razlago člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38, po eni strani iz besedila člena 13(2), prvi pododstavek, te direktive jasno izhaja, da posledica razveze ni izguba pravice do prebivanja družinskih članov državljana Unije, ki niso državljani države članice, kadar je v preteklosti nastal eden od dejanskih položajev, na katere se nanaša ta določba, in sicer med drugim kadar „[je] zakonska zveza […] pred začetkom postopkov za razvezo […] trajala najmanj tri leta, od tega eno leto v državi članici gostiteljici“ (točka (a)), ali če to upravičujejo posebno težke okoliščine, kot na primer „dejstvo, da je bila oseba žrtev družinskega nasilja v času, ko [je] zakonska zveza […] še trajala“ (točka (c)). ( 70 )

    82.

    Po drugi strani besedilo te določbe in uporaba ločnega veznika „ali“ po navedbi vsakega primera, ki povzroči ohranitev pravice do prebivanja (točke od (a) do (d)), jasno kažeta voljo zakonodajalca Unije, da določi alternativne primere, ( 71 ) v katerih razveza ne povzroči izgube pravice do prebivanja zakonca, ki je državljan tretje države.

    83.

    V zvezi s tem se mi zdi pomembno dodati, da je Komisija v pripombah glede člena 13 predloga, na katerem temelji Direktiva 2004/38, pojasnila, da imata pogoja, določena v členu 13(2), prvi pododstavek, točki (a) in (c), Direktive 2004/38, različne cilje, in sicer „preprečiti poskuse zaobitja določb o pravici do prebivanja z navidezno zakonsko zvezo“ ( 72 ) in „vključiti zlasti položaje nasilja v družini“ ( 73 ).

    ii) Cilj, sobesedilo in zgodovina nastanka člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38

    84.

    Poudarjam, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, da ob upoštevanju sobesedila in ciljev Direktive 2004/38 določb te direktive ni mogoče razlagati ozko in se jim nikakor ne sme odvzeti njihov polni učinek. ( 74 )

    85.

    Kar zadeva cilj Direktive 2004/38 in, natančneje, člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), te direktive, iz uvodne izjave 15 te direktive izhaja, da je namen te določbe, da bi bili „[d]ružinski člani […] pravno zaščiteni v primeru […] razveze“. Navedena uvodna izjava se izrecno sklicuje na „upoštevanje družinskega življenja in človekovega dostojanstva“, pri čemer je navedeno, da bi bilo treba „pod določenimi pogoji, potrebnimi za preprečitev zlorab, […] sprejeti ukrepe, s katerimi se zagotovi, da v takšnih okoliščinah družinski člani, ki že prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, ohranijo svojo pravico do prebivanja izključno na osebni podlagi“. ( 75 )

    86.

    Ali ne bi bilo torej paradoksalno šteti, da bi bila lahko pravna zaščita, ki naj bi jo tem osebam omogočal člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 v obliki ohranitve pravice do prebivanja na izključno osebni podlagi, če je med zakonsko zvezo obstajalo nasilje v družini, odvisna le od odločitve državljana Unije, ki je to nasilje izvajal, da zapusti ozemlje države članice gostiteljice?

    87.

    V zvezi s tem poudarjam, da je Komisija v obrazložitvi člena 13(2) ( 76 ) navedla, da „je namen te določbe zagotoviti določeno pravno zaščito tem osebam, katerih pravica do prebivanja je povezana z družinsko vezjo v obliki zakonske zveze in ki bi bile lahko zato žrtve izsiljevanja z razvezo zakonske zveze“.

    88.

    Dejansko je namen člena 13(2) te direktive preprečiti tako izsiljevanje z razvezo zakonske zveze. Če pa bi bil uporabljen v kombinaciji s členom 12 te direktive, bi omogočal, da bi bile te osebe, ( 77 ) katerih pravica do prebivanja je povezana z družinsko vezjo v obliki zakonske zveze, lahko žrtve ne le izsiljevanja z razvezo zakonske zveze, temveč tudi izsiljevanja z odhodom. ( 78 )

    89.

    Kot sem že navedel, ( 79 ) skupna razlaga členov 12 in 13 Direktive 2004/38 po mojem mnenju ni upoštevna, ker bi to, da bi se „odhod z namenom razveze“ štel za „odhod“ v smislu člena 12 te direktive, zakoncu državljana Unije preprečevalo, da bi prejel pravno zaščito iz člena 13(2) te direktive v obliki ohranitve pravice do prebivanja v primerih, navedenih v tej določbi, in bi bilo zato v očitnem nasprotju s ciljem te določbe. V primeru ločitve ali razveze, pred katero je obstajalo nasilje v družini, je torej po mojem mnenju jasno, da se člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c) Direktive 2004/38 v celoti uporablja in da je treba zato izvedeno pravico do prebivanja zakonca, državljana tretje države, ohraniti med trenutkom, ko se je izvajalo nasilje v družini, in trenutkom, ko je razglašena razveza.

    90.

    Poleg tega naj spomnim, da se po eni strani zaščita iz člena 12(3) Direktive 2004/38 nanaša na ohranitev – pod nekaterimi pogoji – pravice do prebivanja družinskih članov v primeru „odhoda“ državljana Unije na splošno (dejanski odhod brez namena vrnitve) in da po drugi strani člen 13(2) te direktive ureja posebne položaje, v katerih se lahko državljan Unije odloči zapustiti državo članico gostiteljico v primeru razveze ali razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja partnerstva (odhod z namenom razveze). Ob upoštevanju različne narave teh dveh vrst odhoda bi bilo mogoče trditi, da člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 pomeni lex specialis glede na člen 12(3) te direktive, ker je v teh dveh določbah narava odhoda državljana Unije različna. Očitno je torej, da je treba v primeru odhoda zakonca, državljana Unije, z namenom razveze člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 uporabiti kot posebno določbo. Ta določba namreč prevlada nad splošnim pravilom iz člena 12 Direktive 2004/38 v položajih, ki jih posebej ureja člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), te direktive, in sicer med drugim položajih, ko je zakonec, državljan Unije, izvajal nasilje v družini in pozneje zapustil državo članico gostiteljico.

    91.

    Zato je po mojem mnenju generalni pravobranilec M. Wathelet utemeljeno menil, da „je treba predpostavke iz člena 13(2), prvi pododstavek, Direktive 2004/38 razumeti kot elemente, ki povzročijo ohranitev pravice do prebivanja zakonca državljana Unije, ki je državljan tretje države. Če prvonavedeni zakonec zapusti državo gostiteljico pred pojavom enega od teh elementov, člen 13 ne more učinkovati tako, da se ‚ohrani‘ pravica do prebivanja,[ ( 80 )] [č]e pa do odhoda, na kater[ega] se nanaša člen 12(3), pride po enem od dogodkov – in ne izreku razveze zakonske zveze stricto sensu – ki povzročijo ohranitev pravice do prebivanja na podlagi člena 13(2), prvi pododstavek, poznejši odhod državljana Unije na to nima nobenega vpliva“. ( 81 )

    3.   Vmesni predlog v zvezi z uporabo Direktive 2004/38

    92.

    Glede na zgoraj navedeno menim, da je treba posodobiti sodbo NA, in to ne le glede na besedilo, sobesedilo, cilj in zgodovino nastanka člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38, temveč tudi ob upoštevanju nedavnega razvoja predpisov Unije na področju zaščite žrtev nasilja kaznivih dejanj, med drugim žrtev nasilja v družini.

    93.

    Menim torej, da oseba v položaju, kakršen je položaj tožeče stranke v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 2004/38. Zato je treba ugotoviti, da je vprašanje za predhodno odločanje dopustno.

    4.   Nedavni razvoj predpisov Unije in držav članic na področju zaščite žrtev nasilja v družini: pravni razvoj, ki ga je treba upoštevati

    94.

    Pri razlagi člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 se ne sme podcenjevati pravni, politični in socialni pomen priznavanja resnosti problema nasilja v družini. Stališče, da nasilje v družini ne bi smelo vplivati na uporabo te določbe, ne bi bilo skladno s pravnim sistemom Unije v celoti in bi ga bi bilo posebno težko zagovarjati v sedanjem stanju politike Unije na področju zaščite žrtev nasilja v družini.

    95.

    Na prvem mestu, ureditev Unije se je spremenila, kar zadeva priznavanje pravic žrtvam kaznivih dejanj, vključno z žrtvami nasilja v družini, ter njihovo podporo in zaščito.

    96.

    V tem okviru je treba poudariti, da je Direktiva 2012/29/UE ( 82 ) prispevala k okrepitvi pravic žrtev kaznivih dejanj ( 83 ) in se v zvezi z najbolj ranljivimi osebami ( 84 ) nanaša posebej na žrtve nasilja v družini. ( 85 ) Tako je v uvodni izjavi 18 navedene direktive med drugim navedeno, da je nasilje v družini hud in pogosto prikrit socialni problem ter da žrtve nasilja v družini zato utegnejo potrebovati posebne zaščitne ukrepe. ( 86 ) Zlasti prvi in drugi pododstavek člena 1(1) Direktive 2012/29 določata, da je njen namen „zagotoviti, da se žrtvam kaznivih dejanj zagotovijo ustrezne informacije, podpora in zaščita ter sodelovanje v kazenskem postopku“ ter da se „[p]ravice, določene s to direktivo, […] za žrtve uporabljajo nediskriminatorno, tudi kar zadeva njihov status bivanja“.

    97.

    V uvodni izjavi 10 Direktive 2012/29 je navedeno, da ta direktiva „ne obravnava pogojev za prebivanje žrtev kaznivih dejanj na ozemlju držav članic“ ter da „[ž]rtev s prijavo kaznivega dejanja in sodelovanja v kazenskem postopku ne pridobi nikakršnih pravic v zvezi s prebivanjem“. ( 87 ) Kljub temu menim, da te direktive ni mogoče povsem zanemariti pri razlagi člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38, zlasti glede na celovito usklajenost pravnega sistema Unije in njene politike na področju zaščite žrtev nasilja v družini.

    98.

    Naj to misel natančneje pojasnim.

    99.

    V uvodni izjavi 57 Direktive 2012/29 je navedeno, da se „[p]ri žrtvah […] nasilja v odnosih z bližnjim […] pogosto pojavljata sekundarna in ponovna viktimizacija, ustrahovanje in maščevanje“.

    100.

    Kako bi bilo torej mogoče člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 ( 88 ) razlagati na način, ki bi v očitnem nasprotju s ciljem te direktive ( 89 ) zakoncu državljana Unije, ki je državljan tretje države, preprečeval, da prejme pravno zaščito, določeno v tej določbi, ko pa Direktiva 2012/29 od držav članic zahteva, da namenijo „[p]osebno pozornost […] presoji, ali pri takšnih žrtvah obstaja nevarnost takšne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, pri čemer bi bilo treba predpostaviti, da bodo navedenim žrtvam zagotovljeni posebni zaščitni ukrepi“? ( 90 )

    101.

    Na drugem mestu, v skladu s členom 1 Listine, naslovljenim „Človekovo dostojanstvo“, je „[č]lovekovo dostojanstvo […] nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.“ Poleg tega Izjava o členu 8 PEU ( 91 ), čeprav nima pravne moči, potrjuje politično voljo držav članic za boj proti vsem oblikam nasilja v družini.

    102.

    Na tretjem mestu, države članice tako na mednarodni ( 92 ) kot na nacionalni ravni vedno bolj priznavajo pomen sprejemanja zakonodaje o nasilju v družini.

    103.

    V zvezi s tem naj spomnim, da člen 59(1) Istanbulske konvencije ( 93 ) določa, da „[p]ogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da žrtve, katerih prebivališče je odvisno od zakončevega ali partnerjevega, kakor ga priznava notranje pravo, ob prenehanju zakonske zveze ali razmerja zaradi posebej težkih razmer na zaprosilo prejmejo samostojno dovoljenje za prebivanje, ne glede na trajanje zakonske zveze ali razmerja. Pogoje v zvezi z odobritvijo in veljavnostjo samostojnega dovoljenja za prebivanje določa notranje pravo.“ ( 94 )

    104.

    Iz te določbe sicer izhaja, da izdaja dovoljenja za prebivanje žrtvam nasilja v družini ni samodejna in se zanjo zahteva izpolnitev pogojev, za določitev katerih so v skladu z nacionalnim pravom pristojni zlasti zakonodajalci držav članic ( 95 ) ali – če Unija pristopi k navedeni konvenciji – zakonodajalec Unije. Vendar iz nje izhaja tudi, da nacionalni zakonodajalci za izdajo takega dovoljenja za prebivanje ne morejo določiti pogoja, ki temelji na trajanju zakonske zveze ali razmerja.

    105.

    Člen 59(3) te konvencije pa določa, da se žrtvam izda obnovljivo dovoljenje za prebivanje, kadar pristojni organ meni, da je njihovo bivanje nujno zaradi osebnega položaja ali zaradi njihovega sodelovanja s pristojnimi organi pri preiskavi ali v kazenskih postopkih. V skladu z obrazložitvenim poročilom h konvenciji ta določba med drugim zajema primere, v katerih je osebni položaj žrtve tak, da ne bi bilo razumno zahtevati, naj zapusti ozemlje. V tem poročilu je pojasnjeno, da je treba oceniti osebni položaj žrtve na podlagi različnih dejavnikov, med drugim varnosti žrtve, njenega zdravja, družinskega položaja ali položaja v njeni izvorni državi. ( 96 )

    106.

    Iz te kratke preučitve člena 59 Istanbulske konvencije izhaja, da v okviru te konvencije pooblastilo pogodbenicam, da določijo pogoje za izdajo samostojnega dovoljenja za prebivanje, spremlja obveznost, da pri konkretni uporabi teh pogojev upoštevajo specifični položaj žrtve in izdajo dovoljenje za prebivanje, kadar ta položaj to zahteva.

    107.

    Čeprav torej Istanbulska konvencija za zdaj ( 97 ) ne vpliva neposredno na razlago člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38, to ne more veljati za pravni razvoj, ki ga pomeni ter ki spodbuja politične in družbene spremembe v zvezi z zaščito žrtev nasilja v družini. Ker namreč člen 59(1) te konvencije žrtvam omogoča, da prejmejo potrebno zaščito organov, ne da bi se bale, da bi jim storilec iz maščevanja odvzel uživanje pravice do prebivanja, ki je pod njegovim nadzorom, ali jim grozil z njegovim odvzetjem, ( 98 ) se mi zdi – ne glede na to, ali Unija k navedeni konvenciji pristopi ali ne ( 99 ) – da s tem pristopom ne bi bilo skladno, če bi se pri razlagi člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 zanemarilo tveganje „izsiljevanja z razvezo zakonske zveze“ ali „izsiljevanja z odhodom“. Poleg tega bi to žrtvam preprečilo prejetje zaščite, določene v tej določbi, čeprav je cilj navedene določbe ravno zaščititi zakonca, državljana tretje države, ki je bil med drugim „žrtev družinskega nasilja v času, ko sta zakonska zveza ali registrirano partnerstvo še trajala“, z ohranitvijo njegove pravice do prebivanja v državi članici gostiteljici.

    108.

    Zato je treba ugotoviti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten. Zato bom nadaljeval preučevanje vprašanja veljavnosti.

    C. Vprašanje za predhodno odločanje

    109.

    Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu Sodišče sprašuje o veljavnosti člena 13(2) Direktive 2004/38 z vidika členov 20 in 21 Listine.

    110.

    Natančneje, kot izhaja iz samega besedila vprašanja in pojasnil v zvezi z njim v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je ta določba neveljavna, ker v primeru razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva ohranitev pravice do prebivanja državljana tretje države, zakonca državljana Unije, ki je bil žrtev nasilja v družini, pogojuje med drugim s tem, da ima oseba dovolj sredstev, medtem ko člen 15(3) Direktive 2003/86 v primeru razveze ali ločitve ne določa takega pogoja za ohranitev pravice do prebivanja državljana tretje države, ki uveljavi pravico do združitve družine. To naj bi pomenilo kršitev načela enakega obravnavanja iz členov 20 in 21 Listine.

    1.   Načelo nediskriminacije in člen 21 Listine

    111.

    Imam dvome glede upoštevnosti člena 21 Listine, kadar gre – tako kot v tej zadevi – za preučitev, ali je ureditev, vzpostavljena s členom 13(2) Direktive 2004/38 za državljane tretje države, ki so zakonci državljana Unije, manj ugodna kot ureditev, vzpostavljena s členom 15(3) Direktive 2003/86 za državljane tretje države, ki so zakonci nekega drugega državljana tretje države.

    112.

    Kar zadeva člen 21(1) Listine, ugotavljam, da ni povezave med položajem, obravnavanim v tej zadevi, in razlogi, ki so primeroma našteti v tej določbi. ( 100 ) Opozarjam namreč, da – kot je upravičeno poudarila Komisija – se člen 13(2), drugi pododstavek, Direktive 2004/38 uporablja za vse državljane tretjih držav, ki so družinski člani državljana Unije, in to brez razlikovanja, ki bi temeljilo na katerem od razlogov iz člena 21(1) Listine. Ker različna obravnava, ki naj bi jo vzpostavil člen 13(2) Direktive 2004/38, temelji na državljanstvu, iz besedila člena 21(1) Listine izhaja, da ta določba v obravnavnem primeru ni upoštevna.

    113.

    Kar zadeva člen 21(2) Listine, iz Pojasnil k Listini ( 101 ) izhaja, da ta člen ustreza členu 18, prvi odstavek, PDEU in ga je treba uporabljati ob upoštevanju te določbe PDEU. ( 102 ) Kot je Sodišče že pojasnilo, se člen 18, prvi odstavek, PDEU ne uporablja v primerih morebitnega različnega obravnavanja državljanov držav članic in državljanov tretjih držav. ( 103 ) Člen 21(2) Listine torej tudi ni upošteven, kadar gre za preučitev – kot zahteva predložitveno sodišče – zakonitosti različne obravnave državljanov tretjih držav, zakoncev državljana Unije, v okviru Direktive 2004/38 in državljanov tretjih držav, zakoncev drugega državljana tretje države, ki uveljavi pravico do združitve družine, v skladu z Direktivo 2003/86.

    114.

    Treba je ugotoviti, nasprotno, da je področje uporabe člena 20 Listine zelo široko. Ta člen, ki določa, da so vse osebe enake pred zakonom, namreč ne določa nobene izrecne omejitve svojega področja uporabe in se torej uporablja v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije, ( 104 ) kot so tisti, ki spadajo na področje uporabe člena 13(2) Direktive 2004/38. Zato menim, da je treba veljavnost člena 13(2) Direktive 2004/38 oceniti le z vidika člena 20 Listine.

    2.   Načelo enake obravnave in člen 20 Listine

    115.

    V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je enakost pred zakonom, določena v členu 20 Listine, splošno načelo prava Unije, ki zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena. ( 105 ) Iz iste sodne prakse izhaja, da morajo biti za ugotovitev obstoja kršitve načela enakega obravnavanja preučevani položaji primerljivi glede na vse svoje značilnosti ter zlasti z vidika predmeta in namena akta, ki vzpostavlja zadevno razlikovanje, pri čemer je treba za ta namen upoštevati načela in cilje področja, na katero spada ta akt. ( 106 ) Če namreč navedena položaja nista primerljiva, z različnim obravnavanjem zadevnih položajev ni kršena enakost pred zakonom, določena v členu 20 Listine. ( 107 )

    116.

    Zdaj bom preučil primerljivost položajev v obravnavnem primeru.

    a)   Vprašanje, ali je položaj državljana tretje države, zakonca državljana Unije, v okviru Direktive 2004/38 primerljiv s položajem državljana tretje države, zakonca drugega državljana tretje države, v okviru Direktive 2003/86

    117.

    V tej zadevi se postavlja vprašanje, ali je, kar zadeva pogoje za ohranitev izvedene pravice do prebivanja, državljan tretje države, ki je bil žrtev nasilja v družini, ki ga je v času zakonske zveze izvajal njegov zakonec, državljan Unije, in ki spada na področje uporabe člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38, v položaju, primerljivem s položajem državljana tretje države, ki je bil žrtev takega nasilja, ki ga je v času zakonske zveze izvajal njegov zakonec, državljan tretje države, in ki spada na področje uporabe člena 15(3) Direktive 2003/86.

    118.

    Tožeča stranka v postopku v glavni stvari v svojih stališčih trdi, da sta položaja iz obravnavane zadeve primerljiva glede na predmet in skupni namen, ki ju imata določbi. Belgijska vlada, Parlament, Svet in Komisija zagovarjajo nasprotno stališče.

    119.

    Za presojo primerljivosti teh dveh položajev je treba preučiti načela in cilje področij, na kateri spadata direktivi 2004/38 in 2003/86.

    1) Državljanstvo Unije in skupna politika na področju prava priseljevanja: dve različni področji z različnimi načeli in cilji

    120.

    Na kratko bom spomnil na razlike pri delitvi pristojnosti med Unijo in državami članicami, kot izhajajo iz pravnih podlag, s katerimi je v Pogodbah urejeno sprejemanje zakonodajnih aktov, ki določajo status državljanov tretjih držav na eni strani in status državljanov Unije na drugi strani.

    121.

    Najprej, na področju območja svobode, varnosti in pravice ( 108 ) si Unija deli pristojnost z državami članicami, kot določa člen 4(2)(j) PDEU. Cilji in načini izvajanja te pristojnosti so natančneje opredeljeni v naslovu V tretjega dela PDEU. Člen 67(2) PDEU določa, da Unija zagotovi, da se osebe pri prehajanju notranjih meja ne preverjajo, ter oblikuje med drugim skupno politiko o priseljevanju in nadzoru zunanjih meja na podlagi solidarnosti med državami članicami, ki je pravična do državljanov tretjih držav. Poleg tega člen 79(1) PDEU določa, da se s skupno politiko priseljevanja zagotovijo učinkovito upravljanje migracijskih tokov, pravična obravnava državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državah članicah, ter preprečevanje nezakonitega priseljevanja in trgovine z ljudmi ter okrepljeni ukrepi za boj proti temu. Tako se redni zakonodajni postopek uporablja za sprejetje vsakega ukrepa iz člena 79(2) PDEU.

    122.

    Dalje, pristojnost Unije na področju migracij je pristojnost za harmonizacijo. Zato se učinek izključitve ali prednosti, ki ga ima izvajanje te pristojnosti na pristojnosti držav članic, razlikuje glede na natančni obseg in stopnjo ukrepanja Unije. ( 109 ) Skupna pravila se zato sprejemajo z direktivami, ( 110 ) ki so jih države članice dolžne prenesti, vendar lahko sprejemajo predpise glede vprašanj, ki jih pravo Unije ne zajema, in imajo tudi možnost odstopanja od skupnih pravil, če to pravo to omogoča. Pod temi pogoji države članice načeloma ohranijo svoje pristojnosti na področju prava priseljevanja.

    123.

    Ni pa tako na področju državljanstva Unije in prostega gibanja oseb. Kar zadeva pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju vseh držav članic, ki jo imajo državljani Unije neposredno na podlagi člena 20(2)(a) PDEU in člena 21(1) PDEU, polje proste presoje, ki ga imajo države članice na področju priseljevanja, namreč ne sme vplivati na uporabo določb v zvezi z državljanstvom Unije ali prostim gibanjem, tudi če se te določbe nanašajo ne samo na položaj državljanov Unije, ampak tudi na položaj državljanov tretjih držav, ki so njihovi družinski člani. V nasprotnem primeru bi bilo to povsem očitno v nasprotju z vzpostavitvijo notranjega trga, ki „zahteva, da so pogoji za vstop in prebivanje državljana Unije v državi članici, katere državljan ni, enaki v vseh državah članicah“. ( 111 )

    124.

    Nazadnje, pomembno je opozoriti, da se pravni status, priznan državljanom tretjih držav v okviru direktiv, ki temeljijo na skupni politiki na področju prava priseljevanja, ter status državljanov Unije in državljanov tretjih držav, ki so njihovi družinski člani, med seboj razlikujeta in temeljita na različnih pravnih logikah. ( 112 ) Ob upoštevanju načela prenosa pristojnosti obseg področja uporabe sekundarnega prava Unije in obseg zaščite, ki ga to pravo zagotavlja, pri obeh statusih nista enaka: na področju prava priseljevanja Unije državljan tretje države nima enakih pravic kot državljan Unije. ( 113 ) To razlikovanje vpliva tudi na pravni status družinskih članov teh dveh kategorij pravnih subjektov, med drugim v okviru ureditev, ki jih vzpostavljata direktivi 2003/86 in 2004/38.

    125.

    Podobno pravni teoretiki menijo, da razlikovanje v Pogodbah med državljani Unije in državljani tretjih držav ni le semantično, saj odraža „temeljno ustavno delitev v jedru evropskega projekta“, ker kaže na temeljno razlikovanje med pravicami do prostega gibanja državljanov Unije in njihovih družinskih članov ter neobstojem enakovrednih jamstev na ravni Pogodb za državljane tretjih držav ( 114 ) v okviru skupne politike na področju prava priseljevanja.

    126.

    Iz teh razlik v načelih in ciljih na zadevnih področjih izhaja, da obravnavana položaja načeloma nista primerljiva. Da bi dokončal preučitev primerljivosti teh položajev, se moram zdaj kljub temu posvetiti analizi predmeta in namena direktiv 2003/86 oziroma 2004/38.

    2) Direktivi 2003/86 in 2004/38: različni ureditvi, ki temeljita na različnih ciljih

    i) Ureditev, vzpostavljena z Direktivo 2003/86

    127.

    Direktiva 2003/86 spada v okvir nalog, ki jih ima Unija na podlagi člena 79 PDEU. ( 115 ) Natančneje, ta direktiva je bila sprejeta na podlagi člena 63(3)(a) Pogodbe ES, ki je po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe postal člen 79(2)(a) PDEU in se nanaša na skupno politiko priseljevanja. V skladu s členom 1 Direktive 2003/86 je njen namen določiti pogoje za uveljavljanje pravice do združitve družine za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic. ( 116 ) Poleg tega iz uvodne izjave 4 te direktive izhaja, da je splošni cilj te direktive olajšati vključevanje državljanov tretjih držav v države članice tako, da se z združitvijo družine omogoči družinsko življenje. ( 117 )

    128.

    V tem okviru naj naprej spomnim, da za pravico do združitve družine v okviru Direktive 2003/86 veljajo strogi pogoji tako za sponzorja kot za njegovega zakonca. V sistemu, ki je vzpostavljen s to direktivo, se slednja, kot je določeno v njenem členu 3(1), tako uporablja, če ima sponzor dovoljenje za prebivanje države članice, ki velja za obdobje enega leta ali več, in ima realne možnosti, da pridobi pravico do stalnega prebivanja. V tem primeru člen 4(1)(a) Direktive 2003/86 določa, da države članice dovolijo vstop in bivanje zakoncu sponzorja v skladu s to direktivo ter ob izpolnitvi pogojev iz poglavja IV in člena 16 navedene direktive.

    129.

    Kar zadeva pogoje, določene za sponzorja, je treba opozoriti, da lahko zadevna država članica ob vložitvi prošnje za združitev družine zahteva, da zakonec, ki je prošnjo predložil, zagotovi dokaze, da ima sponzor stanovanje, zdravstveno zavarovanje ter stalna in redna sredstva, ki zadoščajo za vzdrževanje njega in njegovih družinskih članov, ne da bi potreboval pomoč socialnega sistema zadevne države članice. ( 118 ) Pristojni organ zadevne države članice lahko med drugim prekliče dovoljenje za združitev družine, kadar sponzor nima več stalnih, rednih in zadostnih sredstev v smislu člena 7(1)(c) Direktive 2003/86. ( 119 ) Poleg tega lahko država članica od sponzorja zahteva, da je na njenem ozemlju zakonito bival največ dve leti, preden se mu lahko pridružijo družinski člani, ( 120 ) in da ima zadostna sredstva za vzdrževanje svoje družine ves čas njenega bivanja na njenem ozemlju, in sicer dokler družinski člani ne pridobijo dovoljenja za prebivanje, ki ni odvisno od dovoljenja za prebivanje sponzorja. ( 121 )

    130.

    Nazadnje, kar zadeva pogoje, določene za družinske člane, za katere se zahteva združitev družine, lahko države članice v skladu s členom 7(2) Direktive 2003/86 zahtevajo, da državljani tretjih držav izpolnijo obveznosti, ki izhajajo iz ukrepov za vključevanje, ( 122 ) v skladu z nacionalnim pravom.

    131.

    Natančneje, v zvezi s členom 15 Direktive 2003/86 poudarjam, da iz uvodne izjave 15 te direktive izhaja, da je namen navedenega člena spodbujati integracijo državljanov tretjih držav, zakoncev drugega državljana tretje države, v primeru prenehanja zakonske zveze. V tem okviru člen 15(3) navedene direktive določa, da se lahko med drugim v primeru razveze ali ločitve na podlagi prošnje, če se ta pogojuje, izda nevezano dovoljenje za prebivanje osebam, ki so v državo vstopile zaradi združitve družine. Ta določba določa tudi, da države članice določijo določbe, ki zagotavljajo dodelitev nevezanega dovoljenja za prebivanje v posebej težkih okoliščinah. V zvezi s tem je treba pojasniti, da v skladu s členom 15(4) iste direktive pogoje v zvezi z izdajo in veljavnostjo nevezanega dovoljenja za prebivanje določa nacionalno pravo. Sodišče je namreč že razsodilo, da je zakonodajalec Unije z napotitvijo na nacionalno pravo v členu 15(4) Direktive 2003/86 pokazal, da vsaki državi članici pušča diskrecijsko pravico pri opredelitvi pogojev za izdajo nevezanega dovoljenja za prebivanje državljanu tretje države. ( 123 ) Po mojem mnenju se ta diskrecijska pravica nanaša na izdajo nevezanega dovoljenja za prebivanje v položajih iz člena 15(3) te direktive.

    132.

    Poleg tega je treba poudariti, da člen 16(1)(b) Direktive 2003/86 državam članicam dovoljuje, da zavrnejo prošnjo za vstop in bivanje zaradi združitve družine ali po potrebi prekličejo ali ne podaljšajo dovoljenja za prebivanje za družinskega člana, „če sponzor in njegovi družinski člani ne živijo ali ne živijo več v resničnem zakonskem ali družinskem življenju“. ( 124 )

    133.

    Pri tem preklic ali zavrnitev podaljšanja ne moreta biti samodejna. Kot je razsodilo Sodišče, iz uporabe izrazov „lahko […] prekličejo“ v tej določbi namreč izhaja, da imajo države članice diskrecijsko pravico glede tega preklica. Poleg tega mora zadevna država članica v skladu s členom 17 Direktive 2003/86 najprej opraviti posamično preučitev položaja zadevnega družinskega člana, pri čemer mora uravnoteženo in razumno upoštevati vse upoštevne interese. ( 125 ) Poleg tega je treba ukrepe za preklic dovoljenja za prebivanje sprejeti v skladu s temeljnimi pravicami, zlasti s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zagotovljeno s členom 7 Listine. ( 126 )

    134.

    Države članice morajo torej spoštovati načelo sorazmernosti in cilje zakonodajalca Unije. ( 127 ) To pomeni, kot je upravičeno poudarila Komisija, da tudi če nacionalni organi za izdajo nevezanega dovoljenja – v primerih iz člena 15(3) Direktive 2003/86 – določijo vsebinske pogoje, morajo te pogoje zmanjšati ali jih celo ne uporabiti, če v konkretnih okoliščinah obravnavanega primera to zahtevata spoštovanje načela sorazmernosti ali zahteva, da se ne ogrozijo cilji člena 15 te direktive. ( 128 )

    135.

    Iz zgoraj navedenega izhaja, da želja zakonodajalca Unije ni bila državljanom tretjih držav zagotoviti izvedeno pravico do prebivanja, temveč jim zagotoviti možnost, da zaprosijo za dovoljenje za prebivanje, za izdajo in ohranitev katerega veljajo pravila, s katerimi se določajo skupni postopki za uveljavljanje pravice do združitve družine. S tem je zakonodajalec Unije zagotovil približevanje nacionalnih zakonodaj na področju migracij, pri čemer se je oprl na pristojnost, dodeljeno s členom 79 PDEU.

    ii) Ureditev, vzpostavljena z Direktivo 2004/38

    136.

    Direktiva 2004/38 je bila sprejeta na podlagi členov 12, 18, 40, 44 in 52 Pogodbe ES (ki so postali členi 18, 21, 46, 50 oziroma 59 PDEU), njen namen pa je olajšati uresničevanje temeljne in individualne pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je s členom 21(1) PDEU neposredno podeljena državljanom Unije, in to pravico krepiti. V uvodni izjavi 5 te direktive je poudarjeno, da bi morala biti ta pravica zagotovljena tudi njihovim družinskim članom, ne glede na državljanstvo, če naj bi se uresničevala v objektivnih pogojih svobode in dostojanstva. ( 129 ) Izvedena pravica do prebivanja zakonca, ki je državljan tretje države, lahko izhaja že samo iz dejstva, da se je poročil z državljanom Unije, ki je uresničil svojo pravico do prostega gibanja. ( 130 )

    137.

    V tem okviru ureditev, ki jo določa Direktiva 2004/38, ureja uresničevanje pravice do prostega gibanja državljana Unije in njegovih družinskih članov od njihovega prihoda v državo članico gostiteljico do – kadar je ustrezno – njihovega odhoda iz nje. Pravica do prebivanja v državi članici gostiteljici je torej s to direktivo urejena postopno, pri čemer se nazadnje doseže pravica do stalnega prebivanja. ( 131 ) Najprej, pravica do prebivanja do treh mesecev iz člena 6 Direktive 2004/38 tako ni povezana z nobenim pogojem ali formalnostjo, razen z zahtevo, da ima oseba veljavno osebno izkaznico ali potni list. ( 132 ) Dalje, za pravico do prebivanja za več kot tri mesece je treba izpolnjevati pogoje iz člena 7(1) te direktive. ( 133 ) Nazadnje, pravica do stalnega prebivanja ( 134 ) je določena v členu 16 navedene direktive za državljane Unije in njihove družinske člane, ki pet let neprekinjeno zakonito prebivajo v državi članici gostiteljici. ( 135 )

    138.

    V zvezi s tem je treba poudariti, da se s členom 21(1) PDEU in določbami Direktive 2004/38 državljanom tretjih držav ne podeljuje nobena samostojna pravica. Morebitne pravice, ki jih imajo ti državljani na podlagi določb prava Unije o državljanstvu Unije, so izvedene iz uresničevanja pravice do prostega gibanja državljana Unije. ( 136 ) Vendar je zakonodajalec Unije v členih 12 in 13 te direktive določil ohranitev pravice do prebivanja družinskih članov državljana Unije v dveh različnih vrstah položajev, ( 137 ) in sicer v primeru smrti ali odhoda državljana Unije oziroma v primeru razveze ali razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva. ( 138 ) Medtem ko ti položaji ne vplivajo na pravico do prebivanja družinskih članov državljana Unije, ki imajo državljanstvo države članice, ( 139 ) je drugače za družinske člane državljana Unije, ki so državljani tretje države, ki morajo izpolnjevati nekatere posebne pogoje, da ohranijo svojo izvedeno pravico do prebivanja.

    139.

    Kot izhaja iz člena 13(2) Direktive 2004/38, se posebni pogoji, zlasti v primeru razveze, nanašajo na državljana tretje države, zakonca državljana Unije. Kot sem že pojasnil, mora biti ta, da bi ohranil svojo pravico do prebivanja, v enem od alternativnih položajev iz člena 13(2), prvi pododstavek, te direktive. ( 140 ) Če še ni pridobil pravice do stalnega prebivanja, je zakonodajalec Unije v drugem pododstavku te določbe določil, da pravico do prebivanja izključno na osebni podlagi ohrani le, če izpolnjuje tam navedene pogoje, med drugim to, da ima zadostna sredstva. Ti pogoji so enaki tistim, ki jih mora v skladu s členom 13(1), drugi pododstavek, Direktive 2004/38 izpolnjevati zakonec državljana Unije, ki ima državljanstvo katere od držav članic, preden pridobi pravico do stalnega prebivanja. ( 141 )

    140.

    Kar zadeva pogoje iz člena 13(2) Direktive 2004/38, je, kot je v svojih stališčih upravičeno poudarila Komisija, kljub temu mogoče, da morajo nacionalni organi v posebnih primerih – med drugim kadar zaradi nasilja v družini, ki ga je izvajal državljan Unije nad svojim zakoncem, državljanom tretje države, uporaba teh pogojev ne bi omogočila doseganja ciljev te določbe ali bi bila v nasprotju z načelom sorazmernosti – omehčati pogoje iz navedene določbe ali jih morda celo sploh ne uporabiti. Dovoljena je torej določena prožnost, da bi se upoštevali položaji, v katerih mora zakonec, državljan tretje države, ki je žrtev nasilja v družini, pridobiti potrebne kvalifikacije, da najde zaposlitev.

    141.

    V zvezi s tem naj opozorim, da lahko v skladu s členom 37 Direktive 2004/38 države članice uporabijo zakone ali druge predpise, ki so ugodnejši za osebe, na katere se nanaša ta direktiva. Kot je prav tako pojasnila Komisija, za nacionalno določbo ali upravno prakso, ki bi omogočala, da se v konkretnem primeru, kadar to zahtevajo okoliščine, pogoji iz člena 13(2), drugi pododstavek, Direktive 2004/38, zlasti pogoj, da je treba imeti zadostna sredstva, omehčajo ali sploh ne uporabijo, ni mogoče šteti, da je v nasprotju s ciljem te direktive. Treba je tudi opozoriti, da je v uvodni izjavi 15 navedeno, da je namen te določbe pravno zaščititi državljane tretjih držav, zakonce državljana Unije, ki so bili žrtve nasilja v družini, med drugim v primeru razveze.

    142.

    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je ob upoštevanju ustavne narave pravice do prostega gibanja in prebivanja državljanov Unije na ozemlju držav članic, ki jo neposredno zagotavljata Pogodbi – pravice, ki je podprta z okrepljenimi jamstvi in naj bi postala stalna v okviru sistema, ki se vzpostavlja z Direktivo 2004/38 – ne le skladno, temveč tudi zakonito, da v primeru razveze za državljana tretje države, zakonca državljana Unije, za ohranitev izvedene pravice do prebivanja v skladu s členom 13(2), drugi pododstavek, te direktive veljajo vsaj enaki pogoji kot za zakonca državljana Unije, ki ima državljanstvo države članice.

    143.

    Glede na ugotovljene razlike po eni strani med ureditvama, ki sta vzpostavljeni z direktivama 2003/86 in 2004/38, ki imata različne pravne podlage in cilje, ki utemeljujejo različni pravni status državljanov tretjih držav, zakoncev državljanov Unije, in državljanov tretjih držav, zakoncev drugih državljanov tretjih držav, ter po drugi strani med cilji člena 13(2) Direktive 2004/38 in cilji člena 15(3) Direktive 2003/86, je treba šteti, da zadevna položaja nista primerljiva.

    b)   Vmesni predlog

    144.

    Iz preučitve primerljivosti položajev iz obravnavanega primera izhaja, da sta očitno različna. Pravni status državljanov tretjih držav, zakoncev državljanov Unije, izhaja iz pravice, ki jo na ustavni ravni zagotavljata Pogodbi, in zanj so v Direktivi 2004/38 določeni pogoji, ki jih morajo države članice spoštovati. Nasprotno status državljanov tretjih držav, zakoncev drugih državljanov tretjih držav, temelji na pristojnosti za harmonizacijo, kar pomeni, da imajo države članice polje proste presoje v zvezi s pogoji, ki jih določa Direktiva 2003/86. Zato so pravice na podlagi ureditev, ki ju vzpostavljata ti direktivi, različne.

    145.

    Na podlagi zgoraj navedenega je mogoče ugotoviti, da obravnavana položaja nista primerljiva. Z različno obravnavo državljanov tretjih držav, žrtev nasilja v družini, ki ga izvaja njihov zakonec, glede na to, ali so izkoristili pravico do združitve družine z državljanom Unije ali z državljanom tretje države, se torej ne krši pravica do „enakosti pred zakonom“ iz člena 20 Listine, saj so državljani tretjih držav v dveh različnih položajih.

    V. Predlog

    146.

    Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Conseil du contentieux des étrangers (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija), odgovori:

    Pri preučitvi vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben element, ki bi z vidika členov 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah vplival na veljavnost člena 13(2) Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).


    ( 1 ) Jezik izvirnika: francoščina.

    ( 2 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).

    ( 3 ) UL 2016, C 202, str. 389.

    ( 4 ) Direktiva Sveta z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 224).

    ( 5 ) Sodba z dne 16. julija 2015 (C‑218/14, EU:C:2015:476).

    ( 6 ) Sodba z dne 30. junija 2016 (C‑115/15, EU:C:2016:487).

    ( 7 ) Moniteur belge z dne 31. decembra 1980, str. 14584.

    ( 8 ) Zdi se, da je s členom 42c(1), tretji pododstavek, zakona z dne 15. decembra 1980 prenesen člen 28 Direktive 2004/38.

    ( 9 ) Sodbe z dne 13. decembra 1989, Grimaldi (C‑322/88, EU:C:1989:646, točka 8); z dne 13. junija 2017, Florescu in drugi (C‑258/14, EU:C:2017:448, točka 30), ter z dne 27. februarja 2018, Western Sahara Campaign UK (C‑266/16, EU:C:2018:118, točka 44).

    ( 10 ) Sodba z dne 14. maja 2019, M in drugi (Preklic statusa begunca) (C‑391/16, C‑77/17 in C‑78/17, EU:C:2019:403, točka 71).

    ( 11 ) Sodba z dne 30. junija 2016 (C‑115/15, EU:C:2016:487).

    ( 12 ) Sodba z dne 22. decembra 2010, Gowan Comércio Internacional e Serviços (C‑77/09, EU:C:2010:803, točka 25). Glej tudi sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft (C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 50).

    ( 13 ) Sodba z dne 30. junija 2016 (C‑115/15, EU:C:2016:487, točka 48).

    ( 14 ) Sodba z dne 30. junija 2016, NA (C‑115/15, EU:C:2016:487, točka 50).

    ( 15 ) S sodbo Tribunal de première instance de Tournai (sodišče prve stopnje v Tournaiju, Belgija).

    ( 16 ) Sodba z dne 30. junija 2016 (C‑115/15, EU:C:2016:487).

    ( 17 ) V tem primeru naj tožeča stranka v postopku v glavni stvari ne bi bila upravičena do ohranitve izvedene pravice do prebivanja v skladu s to določbo, in to ne glede na to, ali lahko dokaže ali ne, da je pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivanja izpolnjevala pogoj iz člena 13(2), drugi pododstavek, te direktive, da ima zadostna sredstva, ki je v središču vprašanja za predhodno odločanje o veljavnosti, ki ga je postavilo predložitveno sodišče.

    ( 18 ) Sodba z dne 30. junija 2016 (C‑115/15, EU:C:2016:487).

    ( 19 ) Glej zlasti sodbi z dne 16. septembra 2010, Chatzi (C‑149/10, EU:C:2010:534, točka 43), in z dne 31. januarja 2013, McDonagh (C‑12/11, EU:C:2013:43, točka 44).

    ( 20 ) Sodba z dne 30. junija 2016 (C‑115/15, EU:C:2016:487).

    ( 21 ) Sodba z dne 16. julija 2015 (C‑218/14, EU:C:2015:476).

    ( 22 ) Sodba z dne 16. julija 2015 (C‑218/14, EU:C:2015:476).

    ( 23 ) Sodba z dne 16. julija 2015, Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476, točka 48). Moj poudarek.

    ( 24 ) Sodba z dne 16. julija 2015, Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476, točka 55). Sodišče se tu sklicuje na sodbo z dne 8. novembra 2012, Iida (C‑40/11, EU:C:2012:691), in treba je poudariti, da se okoliščine zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, razlikujejo od okoliščin, na podlagi katerih je bila izdana sodba Singh in drugi, ker Y. Iida ni prebival v državi članici gostiteljici svoje žene, temveč v njeni državi članici izvora, in zato ni mogel pridobiti pravice do prebivanja na podlagi Direktive 2004/38.

    ( 25 ) Sodba z dne 16. julija 2015, Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476, točka 62).

    ( 26 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476, točka 66).

    ( 27 ) Sodba z dne 16. julija 2015, Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476, točka 70 in izrek). Sodišče je v točki 68 navedene sodbe opozorilo, da lahko v takem primeru nacionalno pravo zagotavlja širše varstvo državljanom tretjih držav, tako da se jim omogoči nadaljnje prebivanje na ozemlju države članice gostiteljice.

    ( 28 ) Za kritičen pogled na to sodbo glej Strumia, F., „Divorce immediately, or leave. Rights of third country nationals and family protection in the context of EU citizens’ free movement: Kuldip Singh and Others“, Common Market Law Review, 2016, zvezek 53(5), str. 1373–1393.

    ( 29 ) Moj poudarek. Opozarjam, da v tej določbi ni opredeljeno, v katerem letu od treh, kolikor mora trajati zakonska zveza pred začetkom sodnih postopkov ali prenehanja, mora državljan tretje države prebivati v državi članici gostiteljici.

    ( 30 ) Sodba z dne 16. julija 2015, Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476, točka 48). Glej točko 44 teh sklepnih predlogov.

    ( 31 ) Ta vidik je pomemben za ustrezno razumevanje področja uporabe sodbe z dne 30. junija 2016, NA (C‑115/15, EU:C:2016:487), in razlogov, zakaj menim, da je treba posodobiti sodno prakso, ki izhaja iz navedene sodbe.

    ( 32 ) In sicer vključno s točkami od (a) do (d).

    ( 33 ) Sodba z dne 16. julija 2015, Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476).

    ( 34 ) Sodba z dne 16. julija 2015, Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476, točka 67). Moj poudarek.

    ( 35 ) Glej sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:306, točki 25 in 26): „Kot izhaja iz njegovega besedila, [člen 13 te direktive] ne zahteva, da morata državljan Unije in njegov zakonec do zaključka postopka razveze prebivati v državi članici gostiteljici, niti da se mora postopek razveze začeti in končati v tej državi.“ Vendar je generalna pravobranilka J. Kokott nato navedla, da „[č]e uporabimo člena 12 in 13 Direktive 2004/38 skupaj in ne ločeno, iz člena 13 Direktive v primeru čiste jezikovne razlage ne izhaja ohranitev pravice razvezanih oseb, ki so državljani tretje države, do prebivanja“. Moj poudarek. Glej v zvezi s tem Briddick, C., „Combatting or Enabling Domestic Violence? Evaluating the Residence Rights of Migrant Victims of Domestic Violence in Europe“, International and Comparative Law Quarterly, zvezek 69(4), 2020, str. 1013–1034, zlasti str. 1021, in isti avtor, „Secretary of State for the Home Department v NA“, Journal of Immigration Asylum and Nationality Law, 2016, zvezek 30(4), str. 368–374.

    ( 36 ) To vprašanje bom podrobneje preučil v okviru analize sodbe z dne 30. junija 2016, NA (C‑115/15, EU:C:2016:487). Glej točke od 53 do 58 teh sklepnih predlogov.

    ( 37 ) Sodba z dne 16. julija 2015, Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476, točka 67).

    ( 38 ) „Odhod z namenom razveze ali razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva“ razumem tako, da zakonec, ki je državljan Unije, takoj po tem, ko zapusti državo članico gostiteljico, v svoji državi članici izvora ali v drugi državi članici začne postopek za razvezo ali razveljavitev zakonske zveze ali prenehanje partnerstva (razen če zakonodaja o razvezi, razveljavitvi zakonske zveze ali prenehanju partnerstva zahteva določeno obdobje prekinitve skupnega življenja ali obdobje za razmislek pred razglasitvijo razveze). Razume se lahko tudi kot odhod, povezan z nastankom nekaterih dejstev, ki so razlog za razvezo ali razveljavitev zakonske zveze ali prenehanje partnerstva, kot je med drugim „dejstvo, da je bila oseba žrtev družinskega nasilja v času, ko sta zakonska zveza ali registrirano partnerstvo še trajala“. Odhod, povezan s temi dejstvi, je treba torej šteti za odhod z namenom razveze ali razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja partnerstva.

    ( 39 ) Glej v zvezi s tem Strumia, F., op. cit., str. 1381. Glej tudi točko 87 teh sklepnih predlogov.

    ( 40 ) Tako je tudi v primeru N. Chenchooliah v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 10. septembra 2019, Chenchooliah (C‑94/18, EU:C:2019:693, točka 43). Kot izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je predstavilo predložitveno sodišče, „se je ta državljan Unije vrnil v državo članico, katere državljanstvo ima, v obravnavanem primeru zato, da bi tam prestal zaporno kazen“.

    ( 41 ) Med drugim zaradi ustrezno potrjenega zdravljenja ali zaradi začasne skrbi za družinskega člana, ki je hudo zbolel.

    ( 42 ) Kar zadeva ohranitev dovoljenja za prebivanje v primeru začasnih odsotnosti, glej člen 11(2) Direktive 2004/38.

    ( 43 ) Glej točki 62 in 63 ter opombo 41 teh sklepnih predlogov.

    ( 44 ) Generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih v zadevi Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:306, točka 48) ob navedbi primera zakoncev, ki živita in delata v različnih državah članicah, poudarja, da „[…] sistem Direktive 2004/38 ni povsem koherenten. Po odhodu državljana Unije lahko namreč njegov zakonec, ki je državljan tretje države, če na primer državljana Unije ne spremlja iz poklicnih razlogov in tudi ne skrbi za skupnega otroka, kljub nedotaknjeni zakonski zvezi, izgubi pravico do prebivanja v dosedanji državi članici gostiteljici, medtem ko državljan tretje države na podlagi člena 13 Direktive 2004/38 v primeru nevzdržne zakonske zveze, če se bo pravočasno razvezal, ohrani pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici.“ Moj poudarek.

    ( 45 ) Kot v zvezi s tem opisuje generalni pravobranilec Y. Bot v sklepnih predlogih v zadevi Ogieriakhi (C‑244/13, EU:C:2014:323, točka 42): „Zahteva, naj zadevne osebe stalno živijo pod isto streho, po mojem mnenju pomeni poseganje v njihovo zasebno in družinsko življenje, ki je v nasprotju s členom 7 [Listine]. Naloga državnih organov ni državljanom drugih držav članic in njihovim družinskim članom vsiliti koncept življenja v paru ali poseben način življenja, kar velja toliko bolj, ker podobna zahteva ne velja za njihove državljane“ (moj poudarek). Čeprav se te ugotovitve generalnega pravobranilca Y. Bota nanašajo na zahtevo po življenju v istem stanovanju v okviru razlage člena 10 Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 15), se mi zdi, da jih je mogoče z vidika temeljne pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja prenesti tudi na položaje, v katerih zakonca živita ločeno, med drugim iz poklicnih, zdravstvenih ali drugih podobnih razlogov.

    ( 46 ) Glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:306, točka 49).

    ( 47 ) Sodba z dne 16. julija 2015 (C‑218/14, EU:C:2015:476).

    ( 48 ) Sodba z dne 16. julija 2015 (C‑218/14, EU:C:2015:476).

    ( 49 ) Med drugim v skladu s poljskim pravom razglasitev razveze temelji na ugotovitvi spremembe zakonske vezi, ki mora biti dokončna in trajna, ta pogoja pa sta kumulativna (člen 56(1) zakonika o družini in skrbništvu (CFT)); v skladu s francoskim pravom lahko razvezo zaradi dokončne spremembe zakonske vezi zahteva zakonec, če prekinitev skupnega življenja na datum predloga za razvezo traja že dve leti, pri čemer se predpostavlja, da ni skupnega bivanja in da obstaja želja po prenehanju; v skladu s finskim pravom imata zakonca pravico do razveze po izteku šestmesečnega obdobja za razmislek, vendar je razveza mogoča brez upoštevanja tega obdobja, kadar zakonca na datum vložitve zahteve za razvezo ne živita več skupaj že dve leti; po nemškem pravu sodišče v skladu s členom 1566 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik) neizpodbitno šteje, da je zakonske zveze konec po določenem obdobju ločenega življenja, kadar oba zakonca zahtevata razvezo in živita ločeno že eno leto ali kadar en zakonec zahteva razvezo in drugi na to pristane, ločeno pa živita že eno leto, ali kadar en zakonec zahteva razvezo in drugi na to ne pristane, vendar ločeno življenje traja že tri leta. Če zakonca še ne živita ločeno eno leto, zakonske zveze v skladu s členom 1565(2) civilnega zakonika ni mogoče razvezati, razen v nekaterih izrednih primerih, na primer če nadaljevanje zakonske zveze ni sprejemljivo za zakonca, ki zahteva razvezo, iz razlogov, ki jih je mogoče pripisati drugemu zakoncu (npr. fizična zloraba drugega zakonca). Za druge nacionalne ureditve glej tudi „Razveza zakonske zveze“, Evropski portal e-pravosodje, na voljo na spletnem naslovu https://e-justice.europa.eu/content_divorce-45-sl.do?init=true (zadnja posodobitev 26. oktobra 2020).

    ( 50 ) Sodbi z dne 13. februarja 1985, Diatta (267/83, EU:C:1985:67, točka 20), in z dne 10. julija 2014, Ogieriakhi (C‑244/13, EU:C:2014:2068, točka 37).

    ( 51 ) Glej v tem smislu v okviru razlage člena 10 Uredbe št. 1612/68 sodbo z dne 10. julija 2014, Ogieriakhi (C‑244/13, EU:C:2014:2068, točka 47 in izrek).

    ( 52 ) Glej predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (COM(2001) 257 final, UL 2001, C 270 E, str. 150).

    ( 53 ) Moj poudarek.

    ( 54 ) Sodba z dne 16. julija 2015 (C‑218/14, EU:C:2015:476).

    ( 55 ) Ob upoštevanju dolžine nekaterih nacionalnih postopkov pravne ločitve, razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva je nacionalno sodišče pristojno, da presodi, ali se lahko na primer postopek za razvezo, začet nekaj časa po odhodu državljana Unije iz države članice gostiteljice, šteje za odhod z namenom razveze v smislu člena 13(2) Direktive 2004/38. Glej opombo 38 teh sklepnih predlogov.

    ( 56 ) Sodba z dne 30. junija 2016 (C‑115/15, EU:C:2016:487, točki 48 in 49).

    ( 57 ) Predložitveno sodišče je pojasnilo: „5. decembra 2006 je pri britanski agenciji za nadzor meja zahteval, naj na podlagi tega, da se je za stalno preselil v Pakistan, razveljavijo dovoljenje za prebivanje osebe NA in ga obvestijo o razveljavitvi dovoljenja za prebivanje njegove žene.“

    ( 58 ) Oseba NA je vložila tudi prošnjo za pridobitev pravice do stalnega prebivanja v Združenem kraljestvu, vendar je pristojni nacionalni organ to prošnjo zavrnil. Glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2016, NA (C‑115/15, EU:C:2016:487, točke od 15 do 22).

    ( 59 ) Sodba z dne 30. junija 2016, NA (C‑115/15, EU:C:2016:487, točka 49).

    ( 60 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2016, NA (C‑115/15, EU:C:2016:487, točka 36).

    ( 61 ) Sodba z dne 30. junija 2016, NA (C‑115/15, EU:C:2016:487, točka 51).

    ( 62 ) Sodba z dne 16. julija 2015 (C‑218/14, EU:C:2015:476).

    ( 63 ) Sodba z dne 30. junija 2016 (C‑115/15, EU:C:2016:487).

    ( 64 ) Sodba z dne 16. julija 2015 (C‑218/14, EU:C:2015:476).

    ( 65 ) Glej točke 44, 48 in 49 teh sklepnih predlogov.

    ( 66 ) Sodba z dne 16. julija 2015, Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476, točka 48). Glej točko 44 teh sklepnih predlogov.

    ( 67 ) Glej točko 47 teh sklepnih predlogov.

    ( 68 ) Glej med drugim sodbo z dne 1. februarja 2017, Município de Palmela (C‑144/16, EU:C:2017:76, točka 20 in navedena sodna praksa).

    ( 69 ) To je poleg tega zelo razširjeno mnenje v pravni teoriji. Glej med drugim Gazin, F., „Maintien d’un droit de séjour d’un ressortissant d’un État tiers avec un citoyen européen en présence d’enfants et en cas de divorce et de violence domestique commise pendant le mariage: la Cour confirme son interprétation sévère de l’article 13 de la directive 2004/38/CE verrouillant l’accès au droit de séjour à titre individuel des ressortissants de pays tiers mais accepte de reconnaître audits ressortissants un droit de séjour dérivé sur le fondement de l’article 12 du règlement (CEE) no 1612/68 et de l’article 21 TFUE“, Europe, 2016, Septembre Comm. št. 8–9, str. 28 in 29; Peers, S., „Domestic violence and free movement of EU citizens: a shameful CJEU ruling“, 2016, na voljo na spletnem naslovu http://eulawanalysis.blogspot.com/2016/07/domestic-violence-and-free-movement-of.html; Barbou des Places, S., „Le droit de séjour des ressortissants d’États tiers ayant la garde effective d’enfants citoyens de l’Union“, Revue critique de droit international privé, 2017, št. 1, str. 45; Oosterom-Staples, H., „Residence Rights for Caring Parents who are also Victims of Domestic Violence“, European Journal of Migration and Law, 2017, zvezek 19(4), str. 396–424; in Gyeney, L., „Sensitive Issues before the European Court of Justice – The Right of Residence of Third Country Spouses Who Became Victims of Domestic Violence, as Well as Same-Sex Spouses in the Scope of Application of the Free Movement Directive (Legal Analysis of the NA and Coman Cases)“, Hungarian Yearbook of International Law and European Law, 2017, št. 1, str. 211–256.

    ( 70 ) Moj poudarek. Kot je poudaril generalni pravobranilec M. Wathelet v sklepnih predlogih v zadevi NA (C‑115/15, EU:C:2016:259, točka 66), „mora [torej] nujno obstajati časovni razmik med nasiljem v družini, to je elementom[, ki sproži uporabo določbe], in razvezo zakonske zveze“.

    ( 71 ) V predlogu – ki ga je podala Komisija – direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (COM(2001) 257 final, str. 150) je navedeno: „Pravica, ki jo dodeljuje ta določba, je povezana s tremi alternativnimi pogoji, in sicer: (a) bodisi trajanje […], (b) bodisi skrbništvo […], (c) bodisi razveza zakonske zveze zaradi posebno težkih okoliščin“ (en sam zadostuje, da povzroči ohranitev pravice do prebivanja). Alternativnost teh pogojev je poudaril generalni pravobranilec M. Wathelet v sklepnih predlogih v zadevi NA (C‑115/15, EU:C:2016:259, točka 60).

    ( 72 ) Glej točko 73 teh sklepnih predlogov.

    ( 73 ) Komisija je v zvezi s tem pojasnila, da „je ubeseditev, uporabljena v [členu 13(2), prvi pododstavek, točka (c),] ohlapna […], njen namen pa je, da zajame zlasti položaje nasilja v družini“, COM(2001) 257 final, str. 150.

    ( 74 ) Sodbi z dne 25. julija 2008, Metock in drugi (C‑127/08, EU:C:2008:449, točka 84), ter z dne 18. decembra 2014, McCarthy in drugi (C‑202/13, EU:C:2014:2450, točka 32).

    ( 75 ) Moj poudarek.

    ( 76 ) Glej predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (COM(2001) 257 final, str. 150). Moj poudarek.

    ( 77 ) Razen če imajo izključno pravico do varstva in vzgoje mladoletnega otroka (glej člen 12(3) Direktive 2004/38).

    ( 78 ) Generalni pravobranilec M. Wathelet je v sklepnih predlogih v zadevi NA (C‑115/15, EU:C:2016:259, točka 70) v zvezi s tem navedel: „Navedeno tveganje ‚izsiljevanja z razvezo zakonske zveze‘ ali zavrnitvijo razveze se mi zdi še posebej prisotno v primeru nasilja v družini. To, da zakonec, ki je državljan tretje države, v primeru odhoda državljana Unije izgubi izvedeno pravico do prebivanja, bi bilo mogoče izkoristiti kot sredstvo za izvajanje pritiska zaradi nestrinjanja z razvezo zakonske zveze, pri čemer lahko že samo te okoliščine povzročijo psihološko oslabitev žrtve, vsekakor pa strah pred povzročiteljem nasilja.“

    ( 79 ) Glej točke od 53 do 58 teh sklepnih predlogov.

    ( 80 ) Kar zadeva primer, ko zakonec zapusti državo članico gostiteljico pred nastankom enega od primerov iz člena 13(2) Direktive 2004/38, začasni odhod državljana Unije za zakonca, državljana tretje države, ne pomeni izgube izvedene pravice do prebivanja v primerih, navedenih v členu 16(3) Direktive 2004/38. Glej v zvezi s tem točke od 61 do 63 teh sklepnih predlogov.

    ( 81 ) Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Watheleta v zadevi NA (C‑115/15, EU:C:2016:259, točki 61 in 62). Moj poudarek.

    ( 82 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (UL 2012, L 315, str. 57). Najpoznejši rok, določen za prenos te direktive, je bil 16. november 2015. Naj spomnim, da je namen te direktive „postaviti žrtev v središče sistema kazenskega pravosodja in okrepiti pravice žrtev kaznivih dejanj, da bi se lahko vsaka žrtev zanašala na isto raven pravic, ne glede na kraj storitve kaznivega dejanja, svoje državljanstvo ali status glede prebivališča“. Resolucija Evropskega parlamenta z dne 30. maja 2018 o izvajanju Direktive 2012/29/EU (2016/2328(INI)). Navedena resolucija Evropskega parlamenta je na voljo na spletnem naslovu https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-8-2018-0229_SL.html. Moj poudarek.

    ( 83 ) V členu 2(1)(a)(i) Direktive 2012/29 je pojem „žrtev“ opredeljen kot „fizičn[a] oseb[a], ki je utrpela škodo, vključno s fizično, duševno ali čustveno škodo ali ekonomsko izgubo, ki jo je neposredno povzročilo kaznivo dejanje“.

    ( 84 ) Kot so otroci (uvodna izjava 14), ženske, žrtve nasilja zaradi spola (uvodni izjavi 6 in 17), invalidi (uvodna izjava 15), žrtve terorizma (uvodna izjava 16), osebe LGBTI ali žrtve trgovine z ljudmi (uvodna izjava 17). Natančneje, v uvodni izjavi 17 Direktive 2012/29 je navedeno: „Nasilje nad osebo zaradi njenega spola, spolne identitete ali spolnega izražanja oziroma nasilje, ki nesorazmerno prizadeva osebe določenega spola, se obravnava kot nasilje na podlagi spola. Zaradi njega lahko žrtev utrpi fizično, spolno, čustveno ali psihološko škodo ali ekonomsko izgubo. Nasilje na podlagi spola se razume kot oblika diskriminacije in kršitev temeljnih svoboščin žrtve in vključuje nasilje v odnosih z bližnjimi […]“ (moj poudarek).

    ( 85 ) Glej uvodni izjavi 17 in 18 Direktive 2012/29. Glej tudi Poročilo Evropskega parlamenta o izvajanju Direktive 2012/29 […] z dne 14. maja 2018, A8-0168/2018, str. 15, točka 13: „[Evropski parlament] države članice spominja, da bi morale tudi žrtve, ki nimajo urejenega statusa prebivanja, imeti dostop do pravic in storitev, […] kot so pravna zaščita ter psihosocialna in finančna podpora s strani držav članic, in sicer brez strahu pred deportacijo […]; spodbuja države članice, naj sprejmejo zakonodajo, ki zagotavlja možnosti za žrtve, katerih prebivališče je odvisno od drugih, da se umaknejo iz razmer, v katerih so zlorabljene, tako da se jim omogoči ureditev neodvisnega prebivališča […]“. Na voljo na spletnem naslovu https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/A-8-2018-0168_SL.pdf.

    ( 86 ) V skladu z uvodno izjavo 18 Direktive 2012/29 je „[n]asilje v odnosih z bližnjimi […] nasilje osebe, ki je trenutni(-a) ali prejšnji(-a) soprog(-a) ali partner(-ica) ali drug(-a) družinski(-a) član(-ica) žrtve, ne glede na to, ali si storilec z njo deli ali si je delil skupno gospodinjstvo. Takšno nasilje je lahko fizično, spolno, psihološko ali ekonomsko in ima lahko za posledico fizično, duševno ali čustveno škodo ali ekonomsko izgubo. Nasilje v odnosih z bližnjimi je hud in pogosto prikrit socialni problem, ki lahko povzroči sistematične psihološke in fizične pretrese s hudimi posledicami, saj je storilec oseba, ki bi ji žrtev sicer morala zaupati. […]“ Čeprav se te vrste nasilja nanašajo tako na moške kot na ženske, je v uvodni izjavi 18 poudarjeno, da „[ž]enske tovrstno nasilje prizadeva nesorazmerno pogosto, pri čemer je še huje, če je ženska od storilca odvisna ekonomsko, socialno ali v zvezi s pravico do prebivanja“. Moj poudarek.

    ( 87 ) Nasprotno Direktiva Sveta 2004/81/ES z dne 29. aprila 2004 o dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve nedovoljene trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi (UL posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 69) „uvaja dovoljenje za prebivanje, namenjeno žrtvam nedovoljene trgovine z ljudmi, ali, če država članica sklene razširiti obseg [te] direktive, državljanom tretjih držav, ki so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja in za katere dovoljenje za prebivanje predstavlja dovolj veliko spodbudo za sodelovanje s pristojnimi organi, medtem ko so vključeni nekateri pogoji za preprečevanje zlorabe“. Glej uvodno izjavo 9 te direktive.

    ( 88 ) Sodbi z dne 25. julija 2008, Metock in drugi (C‑127/08, EU:C:2008:449, točka 84), ter z dne 18. decembra 2014, McCarthy in drugi (C‑202/13, EU:C:2014:2450, točka 32). Glej tudi točko 84 teh sklepnih predlogov.

    ( 89 ) Ta cilj je zagotoviti določeno pravno zaščito med drugim žrtvam nasilja v družini, katerih pravica do prebivanja je povezana z družinsko vezjo v obliki zakonske zveze (ali partnerstva) in ki bi bile lahko zato žrtve izsiljevanja z razvezo zakonske zveze ali z odhodom. Glej uvodno izjavo 15 Direktive 2004/38, COM(2001) 257 final in točke od 82 do 88 teh sklepnih predlogov.

    ( 90 ) Glej uvodno izjavo 57 Direktive 2012/29.

    ( 91 ) Izjava št. 19, priložena Sklepni listini Medvladne konference, ki je sprejela Lizbonsko pogodbo, podpisano 13. decembra 2007 (UL 2008, C 115, str. 345, in UL 2012, C 326, str. 347).

    ( 92 ) Glej zlasti člene 2, 3 in 14 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, ter sodbo ESČP z dne 9. junija 2009, Opuz proti Turčiji (ECHR:2009:0609JUD003340102, točka 132): „Nasilje v družini je pojav, ki ima lahko različne oblike – fizično nasilje, psihično nasilje, žalitve – […]. Gre za splošni problem, skupen vsem državam članicam, ki se ne razkrije vedno, saj pogosto nastane v okviru osebnih odnosov ali omejenih krogov, in ki se ne nanaša le na ženske. Tudi nad moškimi se lahko izvaja nasilje v družini, prav tako pa nad otroci, ki so pogosto neposredno ali posredno žrtve […]“. Moj poudarek. Poleg tega so vse države članice ratificirale Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo je 18. decembra 1979 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov in ki je začela veljati 3. septembra 1981 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 1249, str. 13). Unija ni pogodbenica te konvencije.

    ( 93 ) Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija) z dne 11. maja 2011, Zbirka pogodb Sveta Evrope št. 210. Glede morebitnega pristopa Unije k tej konvenciji glej mnenje 1/19, Istanbulska konvencija, ki je v postopku pred Sodiščem.

    ( 94 ) Glej tudi točko 1 in naslednje Obrazložitvenega poročila k Istanbulski konvenciji, Zbirka pogodb Sveta Evrope št. 210, ki je na voljo na spletnem naslovu https://rm.coe.int/16800d38c9: „Nasilje nad ženskami, vključno z nasiljem v družini, v Evropi predstavlja eno najhujših kršitev človekovih pravic na podlagi spola in ostaja zavito v tišino. Tudi nasilje v družini nad drugimi žrtvami, kot so otroci, možje in starejši, je skrit pojav, ki prizadene preveč družin, da bi ga lahko zanemarili“. Moj poudarek.

    ( 95 ) V točki 303 Obrazložitvenega poročila k Istanbulski konvenciji je pojasnjeno: „Avtorji so presodili, da je bolje prepustiti pogodbenicam, da v skladu s svojim notranjim pravom opredelijo, pod katerimi pogoji in za kako dolgo lahko žrtve na svojo prošnjo pridobijo samostojno dovoljenje za prebivanje. To vključuje določitev pristojnih organov za ugotavljanje, ali je prenehanje razmerja posledica nasilja nad žrtvijo, in opredelitev dokazov, ki jih je treba predložiti. Lahko gre na primer za zapisnike policije, obsodbo, ki jo izreče sodišče, sklep o prepovedi ali zaščiti, zdravstvena potrdila, sklep o razvezi, opozorila socialnih služb ali poročila nevladnih organizacij […], če jih naštejemo le nekaj.“

    ( 96 ) Glej točko 307 Obrazložitvenega poročila k Istanbulski konvenciji.

    ( 97 ) Položaj bi se lahko spremenil, če bo Unija k njej pristopila.

    ( 98 ) Glej točko 304 Obrazložitvenega poročila k Istanbulski konvenciji.

    ( 99 ) Čeprav se ta konvencija v obravnavanem primeru ne uporablja, ker Unija ni pristopila k njej, bi lahko bila vir navdiha za razlago člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38.

    ( 100 ) Če ni take povezave, se pravna teorija sklicuje na „subsidiarnost“ členov 20 in 21 Listine; glej Bribosia, E., Rorive, I., in Hislaire, J., „Article 20. – Egalité en droit“, v: Picod, F., Rizcallah, C., in Van Drooghenbroeck, S., (ur.), Charte des droits fondamentaux de l’Union européenne. Commentaire article par article (druga izdaja), Bruselj, Bruylant, 2019, str. 533: „[…] Člen 20 bi bilo mogoče uporabiti za preverjanje skladnosti in razumnosti – glede na zastavljeni cilj – vsakršne različne obravnave, ne glede na njeno podlago.“ Glej tudi Bell, M., „Article 20 – Equality before the Law“, v: S. Peers, T. Hervey, J. Kenner, in A. Ward, (ur.), The EU Charter of Fundamental Rights – A commentary, Oxford, Hart Publishing, 2014, str. 563, zlasti str. 577.

    ( 101 ) UL 2007, C 303, str. 17.

    ( 102 ) Mnenje 1/17 (Sporazum CGT EU - Kanada) z dne 30. aprila 2019 (EU:C:2019:341, točka 168).

    ( 103 ) Mnenje 1/17 (Sporazum CGT EU - Kanada) z dne 30. aprila 2019 (EU:C:2019:341, točka 169) in sodba z dne 4. junija 2009, Vatsouras in Koupatantze (C‑22/08 in C‑23/08, EU:C:2009:344, točka 52).

    ( 104 ) Mnenje 1/17 (Sporazum CGT EU - Kanada) z dne 30. aprila 2019 (EU:C:2019:341, točka 171 in navedena sodna praksa).

    ( 105 ) Sodbi z dne 11. julija 2006, Franz Egenberger (C‑313/04, EU:C:2006:454, točka 33), in z dne 17. oktobra 2013, Schaible (C‑101/12, EU:C:2013:661, točka 76), ter sklep z dne 26. marca 2020, Luxaviation (C‑113/19, EU:C:2020:228, točka 36).

    ( 106 ) Glej zlasti sodbe z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi (C‑127/07, EU:C:2008:728, točka 26); z dne 7. marca 2017, RPO (C‑390/15, EU:C:2017:174, točka 42), ter z dne 22. januarja 2019, Cresco Investigation (C‑193/17, EU:C:2019:43, točka 42).

    ( 107 ) Glej zlasti sodbo z dne 22. maja 2014, Glatzel (C‑356/12, EU:C:2014:350, točka 84).

    ( 108 ) Sodišče je v zvezi s tem že razsodilo, da „določbe, ki se uporabljajo za schengensko območje, izrecno določajo, da ne posegajo v prosto gibanje državljanov Unije in njihovih družinskih članov, ki jih spremljajo ali se jim pridružijo, kot je med drugim zagotovljeno z Direktivo 2004/38“ (sodba z dne 18. junija 2020, Ryanair Designated Activity Company, C‑754/18, EU:C:2020:478, točka 40).

    ( 109 ) Protokol št. 25 o izvajanju deljenih pristojnosti (UL 2012, C 326, str. 307), priložen PEU in PDEU, določa, da „[k]adar Unija ukrepa na posameznem področju, potem […] zajema obseg izvajanja pristojnosti le elemente, ki jih ureja zadevni akt Unije, in torej ne zajema celotnega področja“.

    ( 110 ) Tako je v primeru Direktive 2003/86.

    ( 111 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2008, Metock in drugi (C‑127/08, EU:C:2008:449, točka 68).

    ( 112 ) Glej moje sklepne predloge v zadevi Ryanair Designated Activity Company (C‑754/18, EU:C:2020:131, točka 34).

    ( 113 ) Vendar je treba opozoriti, da se lahko državljani tretje države na področju prava priseljevanja sklicujejo zlasti na Listino, v delu, v katerem se ta uporablja na področju uporabe prava Unije. Kar zadeva Direktivo 2003/86, glej v zvezi s tem zlasti sodbo z dne 14. marca 2019, Y. Z. in drugi (Goljufija pri združitvi družine) (C‑557/17, EU:C:2019:203, točka 53).

    ( 114 ) Thym, D., „Legal Framework for EU Entry and Border Control Policies“, v K. Hailbronner in D. Thym (ur.), EU Immigration and Asylum Law. Commentary, druga izdaja, Munich/Oxford/Baden-Baden, C.H. Beck/Hart Publishing/Nomos, 2016, str. 272, zlasti str. 285. V istem delu glej tudi Hailbronner, K., in Thym, D., „EU Immigration and Asylum Law: Constitutional Framework and Principles for Interpretation“, op. cit., zlasti str. 4: „Pojmovna samostojnost območja svobode, varnosti in pravice potrjuje, da evropsko pravo na področju priseljevanja in azila ne povzema ureditve glede mobilnosti za državljane Unije. Nasprotno, za pravo priseljevanja in azila je danes značilen sklop različnih ciljev, določenih v Pogodbah Unije, ki so bili uvedeni z Lizbonsko pogodbo.“

    ( 115 ) Glej točko 121 teh sklepnih predlogov.

    ( 116 ) V skladu s členom 3(3) Direktive 2003/86 se ta ne uporablja za družinske člane državljana Unije.

    ( 117 ) Sodba z dne 14. marca 2019, Y. Z. in drugi (Goljufija pri združitvi družine) (C‑557/17, EU:C:2019:203, točka 47 in navedena sodna praksa).

    ( 118 ) Glej člen 7(1) Direktive 2003/86.

    ( 119 ) Sodba z dne 21. aprila 2016, Khachab (C‑558/14, EU:C:2016:285, točka 38 in navedena sodna praksa).

    ( 120 ) Glej člen 8, prvi odstavek, Direktive 2003/86.

    ( 121 ) Glej člen 16(1) Direktive 2003/86. Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadevi Khachab (C‑558/14, EU:C:2015:852, točka 31).

    ( 122 ) Glede obveznosti, da se opravi preizkus integracije, glej sodbo z dne 9. julija 2015, K in A (C‑153/14, EU:C:2015:453).

    ( 123 ) Sodba z dne 7. novembra 2018, C in A (C‑257/17, EU:C:2018:876, točka 49).

    ( 124 ) Moj poudarek. Nasprotno pa ni tako v primeru državljana tretje države, zakonca državljana Unije. Glej v zvezi s tem sodbi z dne 13. februarja 1985, Diatta (267/83, EU:C:1985:67, točka 20), in z dne 10. julija 2014, Ogieriakhi (C‑244/13, EU:C:2014:2068, točka 37). Glej tudi točko 71 teh sklepnih predlogov.

    ( 125 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2019, Y. Z. in drugi (Goljufija pri združitvi družine) (C‑557/17, EU:C:2019:203, točka 51 in navedena sodna praksa).

    ( 126 ) Glej sodbo z dne 14. marca 2019, Y. Z. in drugi (Goljufija pri združitvi družine) (C‑557/17, EU:C:2019:203, točka 53). Glej tudi uvodno izjavo 2 Direktive 2003/86.

    ( 127 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2018, C in A (C‑257/17, EU:C:2018:876, točka 51).

    ( 128 ) Glej uvodno izjavo 15 Direktive 2003/86. Glej tudi točko 131 teh sklepnih predlogov.

    ( 129 ) Sodbi z dne 14. novembra 2017, Lounes (C‑165/16, EU:C:2017:862, točka 31), ter z dne 18. decembra 2014, McCarthy in drugi (C‑202/13, EU:C:2014:2450, točki 31 in 32).

    ( 130 ) Glej člen 2(2) in člen 3(1) Direktive 2004/38.

    ( 131 ) Glej v zvezi s tem sodbe z dne 21. decembra 2011, Ziolkowski in Szeja (C‑424/10 in C‑425/10, EU:C:2011:866, točka 38); z dne 16. januarja 2014, Onuekwere (C‑378/12, EU:C:2014:13, točka 30), ter z dne 17. aprila 2018, B in Vomero (C‑316/16 in C‑424/16, EU:C:2018:256, točka 51).

    ( 132 ) V skladu s členom 14(1) te direktive imajo državljani Unije in njihovi družinski člani to pravico, dokler ne postanejo nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici.

    ( 133 ) V skladu s členom 14(2) Direktive 2004/38 imajo državljani Unije in njihovi družinski člani to pravico samo, če izpolnjujejo zlasti pogoje iz člena 7 te direktive, katerih namen je preprečiti, da postanejo nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici.

    ( 134 ) Natančneje, iz člena 16(1) Direktive 2004/38 izhaja, da za pravico do stalnega prebivanja ne veljajo pogoji, določeni v poglavju III te direktive.

    ( 135 ) Kljub temu je z odstopanjem od člena 16 Direktive 2004/38 določena pravica do stalnega prebivanja v državi članici gostiteljici pred iztekom tega petletnega neprekinjenega obdobja prebivanja za delavce, ki so prenehali izvajati dejavnost v državi članici gostiteljici, in njihove družinske člane, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 17 te direktive.

    ( 136 ) Sodba z dne 18. decembra 2014, McCarthy in drugi (C‑202/13, EU:C:2014:2450, točka 34 in navedena sodna praksa).

    ( 137 ) Glej točke od 54 do 58 teh sklepnih predlogov.

    ( 138 ) V skladu s členom 18 Direktive 2004/38 družinski člani državljana Unije, za katere veljata člen 12(2) in člen 13(2) te direktive ter ki izpolnjujejo pogoje, navedene v teh členih, pridobijo pravico do stalnega prebivanja, potem ko pet let zaporedoma zakonito prebivajo v državi članici gostiteljici. Glede členov 12 in 13 navedene direktive glej mojo analizo v zvezi z uporabo člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), iste direktive v točkah od 53 do 58 teh sklepnih predlogov.

    ( 139 ) Brez poseganja v člen 12(1), drugi pododstavek, Direktive 2004/38, ki določa, da „[morajo p]red pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča […] zadevne osebe izpolnjevati pogoje, določene v točkah (a), (b), (c) ali (d) člena 7(1)“, in člen 13(1), drugi pododstavek, te direktive, ki določa, da „[morajo p]red pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča […] zadevne osebe izpolniti pogoje, določene v točkah (a), (b), (c) ali (d) člena 7(1)“.

    ( 140 ) Naj spomnim, da iz moje analize v zvezi z veljavnostjo člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 izhaja, da oseba v položaju, kakršen je položaj tožeče stranke v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe te direktive. Glej točke od 36 do 93 teh sklepnih predlogov.

    ( 141 ) Kljub temu zaradi celovitosti poudarjam, da položaj državljana tretje države, zakonca državljana Unije, ki je bil žrtev nasilja v družini in ki mora, ker nima zadostnih sredstev in zdravstvenega zavarovanja, zapustiti državo članico gostiteljico in se vrniti v tretjo državo, načeloma ni primerljiv s položajem državljana Unije, zakonca državljana Unije, ki je bil žrtev nasilja v družini ter ki mora v enakih okoliščinah zapustiti državo članico gostiteljico in se vrniti v državo članico, katere državljan je. Ni namreč mogoče oporekati temu, da ima odhod državljana tretje države, ki je bil žrtev nasilja v družini, v tretjo državo z vidika prekinitve vezi z državo članico gostiteljico veliko večje posledice kot odhod državljana Unije, ki je bil žrtev nasilja v družini, v državo članico, katere državljanstvo ima, ali v kako drugo državo članico.

    Top