Tožba, vložena 14. julija 2006 — Komisija Evropskih skupnosti proti Zvezni republiki Nemčiji

(Zadeva C-307/06)

(2006/C 224/45)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: V. Kreuschitz in I. Kaufmann-Bühler, Bevollmächtigte)

Tožena stranka: Zvezna republika Nemčija

Tožeča stranka predlaga Sodišču, naj odloči, da:

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V skladu s členom 7(2) Uredbe (EGS) št. 1612/68 uživa delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju suverenosti druge države članice enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.

Dodatek za šolanje naj bi bil v Nemčiji delavcem s stalnim bivališčem v drugi državi članici na podlagi paragrafa 1(7) Zveznega zakona o dodatku za šolanje zagotovljen le, če so v delovnem razmerju, ki temelji na več kot zgolj neznatni zaposlitvi. To predpostavko naj bi morali izpolnjevati le maloobmejni potniki, pravilo naj se ne bi nanašalo na delavce s stalnim prebivališčem v Nemčiji: te osebe naj bi imele pravico do dodatka za šolanje neodvisno od števila opravljenih delovnih ur tedensko ali od višine plačila za delo. Nemški zakonodajalec naj bi torej izhajal iz tega, da neznatnost zaposlitve oseb, ki prebivajo v Nemčiji, ne nasprotuje temu, da se jih šteje za delavce.

Ta zahteva naj bi bila nezdružljiva s členom 39 ES in členom 7(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68.

Tudi če neznatno zaposleni delavci ne bi spadali v področje osebne veljavnosti Uredbe (EGS) št. 1408/71, če v njihovem primeru v prilogi I C (danes D) — za Nemčijo — navedene predpostavke niso izpolnjene, to ne dopušča sklepa, da se Uredba (EGS) št. 1612/68 ne uporabi. Sodišče naj bi v svoji praksi poudarilo, da izključitev storitev iz področja veljavnosti Uredbe (EGS) št. 1408/71 držav članic ne odrešuje od obveznosti preveriti, da noben drug predpis prava Skupnosti, zlasti Uredba (EGS) št. 1612/68, ne nasprotuje določitvi predpostavke bivališča. V zvezi z dodatkom za šolanje naj bi Sodišče celo izrecno ugotovilo, da predstavlja socialno ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe (EGS) št. 1612/68.

Oseba, ki opravlja neznatno delo, bi lahko spadala pod pojem delavca v smislu člena 39 ES. V skladu z ustaljeno sodno prakso naj bi imel pojem delavca iz člena 39 ES in Uredbe (EGS) št. 1612/68 pomen v pravu Skupnosti in naj se ga ne bi smelo razlagati ozko. Objektivna značilnost delovnega razmerja naj bi obstajala v tem, da nekdo v določenem času za drugega, po navodilih le-tega, opravi storitev, za kar kot nasprotno dajatev prejme plačilo. Sodišče naj bi prišlo do sklepa, da delna zaposlitev ni izključena iz področja veljavnosti predpisov o prostem gibanju delavcev.

Predpis nacionalnega prava, ki objektivno ni opravičljiv in je v ustreznem razmerju z zasledovanim ciljem, predstavlja posredno diskriminacijo, če v svojem bistvu bolj vpliva na sezonske delavce kot na domače in posledično obstaja nevarnost, da spravlja sezonske delavce v posebej slab položaj. Po mnenju Komisije zahteva, da je plačilo dodatka za šolanje neznatno zaposlenim delavcem odvisno od njihovega bivanja v Nemčiji, ni objektivno upravičena in nesorazmerna, torej naj bi kršila člen 39 ES in člen 7(2) Uredbe (EGS) št. 1612/68.

(1)  UL L 257, str. 2.