–

za Mutuelle assurance des travailleurs mutualistes (Matmut) F. Rocheteau, avocat,

–

za Fonds de garantie des assurances obligatoires de dommages (FGAO) E. Trichet, avocate,

–

za TN J.‑P. Caston, avocat,

–

za francosko vlado J.‑L. Carré, B. Fodda in M. B. Herbaut, agenti,

–

za Evropsko komisijo G. Goddin in H. Tserepa‑Lacombe, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3 in 13 Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL 2009, L 263, str. 11).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Mutuelle assurance des travailleurs mutualistes (Matmut) ter osebo TN, družbo MAAF assurances SA, skladom Fonds de garantie des assurances obligatoires de dommages (FGAO) in PQ v zvezi z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, sklenjene med zadnjenavedenim in družbo Matmut, proti PQ.

3

V uvodnih izjavah 1, 2 in 20 Direktive 2009/103 je navedeno:

[…]

4

Člen 3 Direktive 2009/103 določa:

„Vsaka država članica ob upoštevanju člena 5 sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki se običajno nahajajo na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem.

Na podlagi ukrepov iz prvega pododstavka se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.

[…]

Zavarovanje iz obvezno krije oboje, materialno škodo in telesne poškodbe.“

5

Člen 10(1) te direktive določa:

„Vsaka država članica ustanovi ali pooblasti organ z nalogo zagotavljanja odškodnine najmanj do mejnih vrednosti zavarovalne obveznosti za materialno škodo ali telesne poškodbe, ki jih povzroči neznano vozilo ali vozilo, ki ne izpolnjuje obveznosti zavarovanja iz člena 3.

Prvi pododstavek ne vpliva na pravico države članice, da odškodnino s strani tega organa šteje za subsidiarno ali nesubsidiarno, in pravico, da predvidi poravnavo zahtevkov med tem organom in osebo ali osebami, odgovornimi za nesrečo, in drugimi zavarovalnicami ali organi socialne varnosti, ki so dolžni plačati odškodnino oškodovancu v zvezi z isto nesrečo. Vendar pa države članice ne smejo dovoliti organu, da plačilo odškodnine pogojuje s tem, da oškodovanec kakor koli dokaže, da odgovorna oseba ni zmožna ali noče plačati.“

6

Člen 12(1) navedene direktive določa:

„Brez poseganja v drugi pododstavek člena 13(1) zavarovanje iz člena 3 krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila.“

7

Člen 13 iste direktive določa:

„1.   Vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev da se vsi zakonski predpisi ali pogodbene določbe, ki jih vsebuje zavarovalna polica, izdana v skladu s členom 3 štejejo za neveljavne glede odškodninskih zahtevkov tretjih oseb, ki so bili oškodovanci nesreče in, ki izključujejo iz zavarovanja uporabo ali vožnjo:

Vendar se lahko predpis ali določba iz prvega pododstavka, točka (a) uveljavlja proti osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, ki je povzročilo materialno škodo ali telesno poškodbo, če lahko zavarovatelj dokaže, da so vedele, da je bilo vozilo ukradeno.

Države članice imajo – v primeru nesreč, ki se zgodijo na njihovem ozemlju – možnost, da ne uporabijo določbe v prvem pododstavku, če lahko oškodovanec dobi odškodnino za škodo od organa socialne varnosti.

2.   Za ukradena in s silo pridobljena vozila lahko države članice določijo, da plača odškodnino namesto zavarovatelja organ, naveden v členu 10(1), po pogojih iz odstavka 1 tega člena. Če vozilo izvira z ozemlja druge države članice, ta organ ne sme vložiti zahtevka do nobenega organa v tej državi članici.

Države članice, ki zagotovijo, da plača odškodnino v primeru ukradenih in s silo pridobljenih vozil organ, naveden v členu 10(1), lahko v zvezi z materialno škodo določijo franšizo do največ 250 [evrov], za katero odgovarja oškodovanec.

3.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se vse zakonske določbe ali pogodbene klavzule v zavarovalni polici, ki potnika izključujejo iz takšnega kritja, ker naj bi vedel ali naj bi moral vedeti, da je bil voznik vozila v času nesreče pod vplivom alkohola ali drugih opojnih snovi, štejejo v zvezi z zahtevki takega potnika za nične.“

8

V skladu s členom L. 113‑8 zakonika o zavarovanju je pogodba o zavarovanju nična v primeru zavarovančevega namernega zamolčanja ali lažne izjave, če takšno zamolčanje ali lažna izjava spremeni predmet tveganja ali ublaži zavarovateljevo mnenje o njem, čeprav tveganje, ki ga je zavarovanec zamolčal ali izkrivil, ni vplivalo na nesrečo.

9

PQ je 5. oktobra 2012 pri družbi Matmut sklenil pogodbo o avtomobilskem zavarovanju, pri čemer je izjavil, da je edini voznik zavarovanega vozila.

10

To vozilo, ki ga je vozil TN, ki je bil pod vplivom alkohola, je bilo 28. septembra 2013 udeleženo v prometni nesreči z drugim vozilom, zavarovanim pri družbi MAAF assurances. PQ, ki je bil potnik v prvem vozilu, je bil v tej nesreči poškodovan.

11

TN, proti kateremu je bil uveden postopek pred tribunal correctionnel (kazensko sodišče, Francija), je bil spoznan za krivega med drugim za to, da je „kot voznik motornega vozila pod vplivom alkohola [PQ] nenamerno povzročil poškodbe, povezane z več kot trimesečno nezmožnostjo za delo“.

12

Na kazenski obravnavi pred tem sodiščem, na kateri so bili preučeni civilni odškodninski zahtevki PQ, je družba Matmut uveljavljala ugovor ničnosti zavarovalne pogodbe zaradi namerne lažne izjave zavarovanca glede identitete običajnega voznika, zahtevala, da je oproščena odgovornosti, in predlagala, da odškodnino PQ izplača sklad FGAO, ki je v skladu z zakonikom o zavarovanju organ, pristojen za izplačilo odškodnine oškodovancem v prometnih nesrečah, katerih povzročitelj ni zavarovan.

13

Tribunal correctionnel (kazensko sodišče) je s sodbo z dne 17. decembra 2018 zavarovalno pogodbo, sklenjeno med družbo Matmut in PQ, razglasilo za nično zaradi namerne lažne izjave zadnjenavedenega. Posledično je bila družba Matmut oproščena odgovornosti, TN je bilo naloženo, da oškodovancem zadevne prometne nesreče povrne škodo, ta sodba pa je bila razglašena za izvršljivo zoper sklad FGAO.

14

Sklad FGAO, zavarovalnica MAAF assurances in TN so zoper to sodbo vložili pritožbo pri cour d’appel de Lyon (višje sodišče v Lyonu, Francija). To sodišče je s sodbo z dne 21. oktobra 2020 navedeno sodbo potrdilo v delu, v katerem je bila zavarovalna pogodba med PQ in družbo Matmut razglašena za nično. Navedeno sodišče je ugotovilo, da je bil TN, ko je PQ sklenil zavarovalno pogodbo, lastnik vozila in njegov običajni voznik. Tako je to isto sodišče presodilo, da je PQ namerno podal lažno izjavo glede identitete običajnega voznika, kar je spremenilo mnenje zavarovatelja glede tveganja, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bil TN predhodno obsojen zaradi vožnje pod vplivom alkohola.

15

Vendar je cour d’appel de Lyon (višje sodišče v Lyonu) razsodilo, da ničnosti zadevne zavarovalne pogodbe ni mogoče uveljavljati proti PQ, in je zavrnilo oprostitev odgovornosti družbe Matmut, z obrazložitvijo, da iz prevlade prava Evropske unije nad nacionalnim pravom izhaja, da ničnosti zavarovalne pogodbe zaradi namerne lažne izjave zavarovanca, ki jo določa člen L. 113‑8 zakonika o zavarovanju, ni mogoče uveljavljati proti oškodovancem v prometnih nesrečah ali njihovim pravnim naslednikom. Navedeno sodišče je pojasnilo, da dejstvo, da je bil oškodovanec potnik v vozilu, ki je povzročilo nesrečo, ali zavarovalec ali lastnik tega vozila, ne omogoča, da bi se mu odrekel status tretje osebe, ki je oškodovanec.

16

Družba Matmut je zoper sodbo cour d’appel de Lyon (višje sodišče v Lyonu) vložila pritožbo pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče), ker naj bi prvonavedeno sodišče napačno ugotovilo, da ničnosti zavarovalne pogodbe ni mogoče uveljavljati proti PQ.

17

Predložitveno sodišče opozarja, da je v skladu s členom L. 113‑8 zakonika o zavarovanju zavarovalna pogodba nična v primeru zavarovančevega namernega zamolčanja ali lažne izjave, če takšno zamolčanje ali lažna izjava spremeni predmet tveganja ali ublaži zavarovateljevo mnenje o tveganju, čeprav tveganje, ki ga je zavarovanec zamolčal ali izkrivil, ni vplivalo na nesrečo.

18

V zvezi s tem to sodišče ugotavlja, da v skladu z nacionalno sodno prakso ničnost zavarovalne pogodbe začne veljati na dan, ko je podana namerna lažna izjava. Posledično, če je taka izjava podana ob sklenitvi pogodbe, je z ničnostjo zadnjenavedena pogodba razveljavljena retroaktivno, torej se zanjo šteje, da ni nikoli obstajala.

19

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je do sodbe z dne 29. avgusta 2019, ki je pomenila preobrat v njegovi sodni praksi, razsojalo, da je mogoče ničnost pogodbe, ki izhaja iz lažne izjave zavarovanca, uveljavljati proti oškodovancu. Od te sodbe naj bi v bistvu razsojalo, da je iz člena L. 113‑8 zakonika o zavarovanju, ki se razlaga ob upoštevanju členov 3 in 13 Direktive 2009/103, mogoče sklepati, da ničnosti, ki je določena v tej določbi, ni mogoče uveljavljati proti oškodovancem v prometni nesreči ali njihovim pravnim naslednikom in da od sklada FGAO ni mogoče zahtevati, da v takem primeru oškodovancu izplača odškodnino.

20

Predložitveno sodišče prav tako navaja, da je francoski zakonodajalec za uskladitev zakonika o zavarovanju s pravom Unije leta 2019 v ta zakonik vnesel člen L. 211‑7‑1, v skladu s katerim na eni strani ničnosti pogodbe o avtomobilskem zavarovanju ni mogoče uveljavljati zoper oškodovance v prometni nesreči ali njihove pravne naslednike in jim mora v takem primeru zavarovatelj, ki zagotavlja civilno odgovornost zaradi udeleženega vozila, izplačati odškodnino, na drugi strani pa zavarovatelj vstopi v pravice odškodninskega upnika zoper osebo, odgovorno za nesrečo, do višine zneskov, ki jih je izplačal.

21

Ob tem navedeno sodišče poudarja, da čeprav iz upoštevne sodne prakse Sodišča na področju zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil v bistvu izhaja, da dejstvo, da je potnik v vozilu, ki je oškodovanec v prometni nesreči, tudi oseba, ki je krita z zavarovanjem vozila, udeleženega v tej nesreči, ne omogoča, da se mu odreče status tretje osebe, ki je oškodovanec, se v postopku v glavni stvari postavlja vprašanje, ali se ničnost zavarovalne pogodbe lahko uveljavlja proti potniku oškodovancu, kadar je ta tudi zavarovalec in avtor namerne lažne izjave, ki je povzročila ničnost te pogodbe.

22

Predložitveno sodišče se tudi sprašuje, ali bi lahko zavarovatelj, če bi bila ničnost zavarovalne pogodbe razglašena za neizvršljivo zoper oškodovanca, ki je zavarovalec, brez kršitve prava Unije proti temu oškodovancu vložil pravno sredstvo na podlagi namerne povzročitve zmote, storjene ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, da bi zneske, ki mu jih je izplačal na podlagi te pogodbe, dobil povrnjene v celoti.

23

V zvezi s tem predložitveno sodišče pojasnjuje, da lahko v skladu z nacionalno sodno prakso s tega področja zavarovatelj uveljavlja odgovornost podpisnika pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, ki je prostovoljno podal lažne izjave, in da mora v primeru odpovedi te pogodbe zaradi namerne lažne izjave zavarovalec zavarovatelju povrniti odškodnino, ki jo je ta plačal oškodovancu v prometni nesreči.

24

Če pa bi bilo ničnost zavarovalne pogodbe mogoče uveljavljati proti oškodovancu, ki je zavarovalec, naj bi nacionalna zakonodaja določala, da sklad FGAO krije odškodnino, ki jo je treba izplačati oškodovancu.

25

V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člena 3 in 13 [Direktive 2009/103] razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi se ničnost pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil razglasila za izvršljivo zoper potnika oškodovanca, kadar je ta hkrati zavarovalec, ki je ob sklenitvi pogodbe podal namerno lažno izjavo, ki je povzročila to ničnost?“

26

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. To, da je nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, ne preprečuje, da Sodišče nacionalnemu sodišču ne bi predložilo vseh elementov razlage, ki bi lahko bili koristni pri sojenju o zadevi, o kateri to odloča, ne glede na to, ali jih je nacionalno sodišče v vprašanjih navedlo. V zvezi s tem mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe razbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (sodba z dne 22. februarja 2024, Direcţia pentru Evidenţa Persoanelor şi Administrarea Bazelor de Date,C‑491/21, EU:C:2024:143, točka 23 in navedena sodna praksa).

27

V obravnavanem primeru je treba ob upoštevanju vseh elementov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, ter stališč, ki so jih predložili TN, družba Matmut, sklad FGAO, francoska vlada in Evropska komisija, postavljeno vprašanje preoblikovati, da bi se predložitvenemu sodišču dali koristni elementi razlage.

28

Tako je treba šteti, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3, prvi odstavek, in člen 13(1) Direktive 2009/103 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki na eni strani omogoča, da se proti potniku vozila, udeleženega v prometni nesreči, ki je oškodovanec v tej nesreči, kadar je ta tudi zavarovalec, uveljavlja ničnost pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, ki je posledica lažne izjave tega zavarovalca, podane ob sklenitvi te pogodbe, glede identitete običajnega voznika zadevnega vozila, na drugi strani pa, da lahko zavarovatelj – če te ničnosti dejansko ni mogoče uveljavljati proti takemu potniku oškodovancu – pridobi povrnitev vseh zneskov, ki jih je temu potniku izplačal na podlagi izpolnitve zavarovalne pogodbe, in sicer s tožbo, vloženo zoper navedenega potnika, ki temelji na namerni povzročitvi zmote, ki jo je isti potnik storil ob sklenitvi te pogodbe.

29

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Direktiva 2009/103, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 1, kodificirala Direktivo 72/166, Drugo direktivo 84/5, Tretjo direktivo 90/232, Direktivo 2000/26 in Direktivo 2005/14. S temi direktivami so se postopoma določile obveznosti držav članic glede obveznega zavarovanja. Njihov namen je bil po eni strani zagotoviti prosti pretok motornih vozil, ki so običajno na ozemlju Evropske unije, in oseb, ki so v motornih vozilih, in po drugi strani to, da so oškodovanci nesreč, ki jih povzročijo ta vozila, enako obravnavani ne glede na to, kje v Uniji se je nesreča zgodila (sklep z dne 13. oktobra 2021, Liberty Seguros, C‑375/20, EU:C:2021:861, točka 54 in navedena sodna praksa).

30

Poleg tega iz uvodnih izjav 2 in 20 Direktive 2009/103 izhaja, da ta direktiva uresničuje enake cilje, kot jim sledijo navedene direktive (sklep z dne 13. oktobra 2021, Liberty Seguros, C‑375/20, EU:C:2021:861, točka 55 in navedena sodna praksa).

31

Iz razvoja ureditve Unije na področju obveznega zavarovanja je razvidno, da si je zakonodajalec Unije stalno prizadeval za izpolnitev in krepitev cilja varstva oškodovancev nesreč, ki jih povzročijo ta vozila (sklep z dne 13. oktobra 2021, Liberty Seguros, C‑375/20, EU:C:2021:861, točka 56 in navedena sodna praksa).

32

Člen 3, prvi odstavek, Direktive 2009/103 državam članicam nalaga, da ob upoštevanju člena 5 te direktive sprejmejo vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njihovem ozemlju, krita z zavarovanjem.

33

V zvezi s tem zavarovalnica v skladu s členom 13(1), prvi pododstavek, navedene direktive ne more zavrniti plačila odškodnine za škodo, ki je nastala v nesreči, povzročeni z zavarovanim vozilom, tretjim osebam, ki so bili oškodovanci, s sklicevanjem na zakonske določbe ali pogodbena določila iz zavarovalne police, ki iz zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil izključuje škodo, ki so jo tretjim osebam, ki so bili oškodovanci, zaradi uporabe ali vožnje zavarovanega vozila povzročile osebe, ki nimajo dovoljenja za vožnjo tega vozila, osebe, ki nimajo vozniškega dovoljenja, ali osebe, ki niso izpolnile zakonskih obveznosti tehnične narave glede stanja in varnosti navedenega vozila (glej v tem smislu sklep z dne 13. oktobra 2021, Liberty Seguros, C‑375/20, EU:C:2021:861, točki 58 in 59 ter navedena sodna praksa).

34

Z odstopanjem od tega prvega pododstavka člen 13(1), drugi pododstavek, Direktive 2009/103 določa, da zavarovalnica nekaterim oškodovancem ob upoštevanju položaja, ki so ga sami povzročili, ni dolžna plačati odškodnine, in sicer v primerih, v katerih so vozilo, s katerim je bila povzročena škoda, uporabljale ali vozile osebe, ki za to niso imele izrecnega ali implicitnega dovoljenja, in v katerih so tretje osebe, ki so bili oškodovanci, prostovoljno vstopile v to vozilo, pri čemer so vedele, da je bilo ukradeno (glej v tem smislu sklep z dne 13. oktobra 2021, Liberty Seguros, C‑375/20, EU:C:2021:861, točka 60 in navedena sodna praksa).

35

Iz člena 12(1) te direktive je razvidno, da brez poseganja v njen drugi pododstavek člena 13(1) zavarovanje iz člena 3 navedene direktive krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila.

36

Sodišče je razsodilo, da cilj zaščite oškodovancev nasprotuje temu, da bi nacionalna ureditev neupravičeno omejila pojem potnika, ki je krit z obveznim zavarovanjem civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2017, Delgado Mendes, C‑503/16, EU:C:2017:681, točka 42 in navedena sodna praksa).

37

Sodišče je namreč v zvezi s statusom oškodovanca v prometni nesreči, zavarovalca in lastnika vozila, udeleženega v tej nesreči, razsodilo, da ta cilj zahteva, da je pravni položaj lastnika vozila, ki je bil v času navedene nesreče v tem vozilu kot potnik, izenačen s pravnim položajem vseh drugih „potnikov oškodovancev“ navedene nesreče (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2017, Delgado Mendes, C‑503/16, EU:C:2017:681, točka 41 in navedena sodna praksa).

38

Sodišče je tudi menilo, da mora biti v skladu z navedenim ciljem pravni položaj osebe, ki je zavarovana za vožnjo vozila, v nesreči pa je bila potnik v tem vozilu, enak pravnemu položaju vsakega drugega „potnika oškodovanca“ v tej nesreči, in da torej na podlagi okoliščine, da je bila neka oseba zavarovana za vožnjo vozila, s katerim je bila povzročena nesreča, ta oseba ne more biti izključena iz pojma „tretje osebe, ki so bili oškodovanci“ v smislu člena 13(1), prvi pododstavek, Direktive 2009/103, ker je bila potnik, in ne voznik tega vozila (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2017, Delgado Mendes, C‑503/16, EU:C:2017:681, točka 43 in navedena sodna praksa).

39

Tako na podlagi dejstva, da je bil potnik v prometni nesreči zavarovalec, te osebe ni mogoče izključiti iz pojma „tretje osebe, ki so bili oškodovanci“ v smislu člena 13(1), prvi pododstavek, Direktive 2009/103. (glej po analogiji sodbo z dne 14. septembra 2017, Delgado Mendes, C‑503/16, EU:C:2017:681, točka 44 in navedena sodna praksa).

40

Okoliščina, da je bil potnik tudi zavarovalec, ne more upravičiti različnega obravnavanja glede na isti cilj varstva, ki se uresničuje s to direktivo, kot je naveden v točki 31 te sodbe (glej po analogiji sodbo z dne 14. septembra 2017, Delgado Mendes, C‑503/16, EU:C:2017:681, točka 45).

41

Enako velja za okoliščino, da zavarovalec ni običajni voznik vozila, udeleženega v prometni nesreči (sodba z dne 20. julija 2017, Fidelidade‑Companhia de Seguros, C‑287/16, EU:C:2017:575, točka 28).

42

Iz tega sledi, da v obravnavanem primeru okoliščina, da je bil PQ – zavarovalec – v trenutku prometne nesreče potnik v zadevnem vozilu, nima vpliva na njegov status „tretje osebe, ki je oškodovanec“ v smislu člena 13(1), prvi pododstavek, Direktive 2009/103.

43

V zvezi z možnostjo, da se proti PQ uveljavlja ničnost pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, ki izhaja iz njegove lažne izjave, podane ob sklenitvi te pogodbe, glede identitete običajnega voznika zadevnega vozila, je iz sodne prakse, navedene v točki 34 te sodbe, razvidno, da je zakonodajalec v členu 13(1), drugi pododstavek, Direktive 2009/103 določil eno samo odstopanje od obveznosti zavarovalnic, da tretjim osebam, ki so oškodovanci v prometni nesreči, plačajo odškodnino.

44

Iz sodne prakse izhaja tudi, da je treba to odstopanje razlagati ozko (sklep z dne 13. oktobra 2021, Liberty Seguros, C‑375/20, EU:C:2021:861, točka 61 in navedena sodna praksa).

45

Vsaka drugačna razlaga bi državam članicam omogočila, da odškodnino tretjim osebam, ki so bili oškodovanci v prometni nesreči, omejijo na nekatere okoliščine, kar je natanko to, kar se želi z Direktivo 2009/103 preprečiti (sklep z dne 13. oktobra 2021, Liberty Seguros, C‑375/20, EU:C:2021:861, točka 62 in navedena sodna praksa).

46

Tako je treba člen 13(1), prvi in drugi pododstavek, te direktive razlagati tako, da je mogoče zakonsko določbo ali pogodbeno določilo, ki je vsebovano v zavarovalni polici, ki iz zavarovanja izključuje primere, v katerih vozilo uporabljajo ali vozijo osebe, ki za to nimajo izrecnega ali implicitnega dovoljenja, proti tretjim osebam, ki so bili oškodovanci prometne nesreče, uveljavljati le v primerih, v katerih so vozilo, ki je povzročilo škodo, uporabljale ali vozile take osebe in v katerih so tretje osebe, ki so bili oškodovanci, prostovoljno vstopile v to vozilo, pri čemer so vedele, da je bilo ukradeno (glej v tem smislu sklep z dne 13. oktobra 2021, Liberty Seguros, C‑375/20, EU:C:2021:861, točka 63 in navedena sodna praksa).

47

Iz tega sledi, da okoliščina, da je zavarovalnica sklenila zavarovalno pogodbo na podlagi opustitev ali lažnih izjav zavarovalca, tej zavarovalnici ne more omogočiti, da se sklicuje na zakonske določbe ali pogodbeno določilo, ki določa ničnost pogodbe, da bi to ničnost uveljavljala proti tretji osebi, ki je oškodovanec, da bi se izognila obveznosti, ki izhaja iz člena 3, prvi odstavek, Direktive 2009/103, da tej osebi plača odškodnino za škodo, nastalo zaradi nesreče, ki jo je povzročilo zavarovano vozilo (glej v tem smislu sodbo z dne 20. julija 2017, Fidelidade‑Companhia de Seguros, C‑287/16, EU:C:2017:575, točka 27).

48

Te razlage ne more omajati možnost, da oškodovancu odškodnino izplača sklad FGAO. Plačilo odškodnine od organa iz člena 10(1) Direktive 2009/103 je bilo namreč določeno kot skrajni ukrep, ki velja le, če je škodo povzročilo vozilo, glede katerega ni bila izpolnjena obveznost zavarovanja iz člena 3 te direktive, in sicer vozilo, za katero zavarovalna pogodba ni bila sklenjena (sklep z dne 13. oktobra 2021, Liberty Seguros, C‑375/20, EU:C:2021:861, točka 69 in navedena sodna praksa).

49

Vendar je treba v obravnavanem primeru navesti, da drugače kot v zadevah, v katerih sta bila izdana sodba z dne 20. julija 2017, Fidelidade‑Companhia de Seguros (C‑287/16, EU:C:2017:575), in sklep z dne 13. oktobra 2021, Liberty Seguros (C‑375/20, EU:C:2021:861), v obravnavanem primeru PQ ni le „potnik oškodovanec“ v prometni nesreči iz postopka v glavni stvari, ki želi dobiti odškodnino, ampak tudi zavarovalec, ki je namerno podal lažno izjavo, ki je povzročila ničnost zavarovalne pogodbe.

50

V zvezi s tem je treba na prvem mestu navesti, da Direktiva 2009/103 ne vsebuje določb, ki bi urejale morebitno zavarovalčevo zlorabo pravic.

51

Kljub temu v skladu z ustaljeno sodno prakso v pravu Unije obstaja splošno pravno načelo, v skladu s katerim se pravni subjekti ne morejo sklicevati na določbe prava Unije z namenom goljufije ali zlorabe (sodba z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točka 281 in navedena sodna praksa).

52

Pravni subjekti morajo to splošno pravno načelo spoštovati. Uporabe predpisov Unije namreč ni mogoče razširiti tako, da bi zajemala transakcije, ki se izvedejo z namenom goljufije ali zlorabe ugodnosti, ki jih določa pravo Unije (sodba z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točka 282 in navedena sodna praksa).

53

Iz navedenega načela tako izhaja, da mora država članica zavrniti ugodnost določb prava Unije – tudi če ne obstajajo nacionalne določbe, ki določajo tako zavrnitev – če jih oseba ne uveljavlja zaradi uresničitve ciljev teh določb, temveč s ciljem, da pridobi ugodnost iz prava Unije, čeprav so objektivni pogoji za pridobitev želene ugodnosti, ki jo določa pravo Unije, izpolnjeni le formalno (sodba z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točka 283 in navedena sodna praksa).

54

Kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, je za dokaz zlorabe po eni strani potreben skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da kljub formalnemu spoštovanju pogojev, ki jih določa ureditev Unije, cilj te ureditve ni bil dosežen, in po drugi strani subjektivni element, to je namen pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, z umetno ustvaritvijo pogojev, potrebnih za njeno pridobitev (sodba z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točka 285 in navedena sodna praksa).

55

Preverjanje obstoja zlorabe zahteva, da predložitveno sodišče upošteva vsa dejstva in okoliščine primera, vključno s tistimi, ki so nastali po transakciji, za katero se zatrjuje, da pomeni zlorabo (sodba z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točka 286 in navedena sodna praksa).

56

Predložitveno sodišče je torej pristojno za to, da v skladu s pravili dokazovanja nacionalnega prava, če to ne ogroža učinkovitosti prava Unije, preveri, ali so v sporu o glavni stvari podani elementi zlorabe, kot so navedeni v točki 54 te sodbe. Vendar lahko Sodišče, ko odloča o vprašanju za predhodno odločanje, po potrebi poda pojasnila, ki to sodišče usmerjajo pri njegovi presoji (sodba z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točka 287 in navedena sodna praksa).

57

V zvezi s tem je treba na eni strani glede vprašanja, ali je v obravnavanem primeru zastavljeni cilj Direktive 2009/103 dosežen, poudariti, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 67 in 68 sklepnih predlogov, da je – kar mora preveriti predložitveno sodišče – cilj varstva oškodovancev v prometnih nesrečah očitno dosežen, saj je PQ oškodovanec v zadevni nesreči, ki zahteva odškodnino.

58

Na drugi strani pa je v zvezi s subjektivnim elementom, to je namenom pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, z umetno ustvaritvijo pogojev, potrebnih za njeno pridobitev, iz predložitvene odločbe razvidno, da je bil namen lažne izjave iz postopka v glavni stvari preprečiti, da bi moral TN skleniti zavarovalno pogodbo, ob upoštevanju njegove predhodne obsodbe zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Tako naj bi PQ lažne izjave podal, da bi izpolnil obveznost zavarovanja vozila TN, in si ob tem zagotovil ugodnejšo zavarovalno premijo, kot bi jo moral plačati, če bi zavarovatelj poznal identiteto običajnega voznika tega vozila.

59

V zvezi s tem, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 77 sklepnih predlogov, ni razvidno – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da bi bil bistveni namen lažnih izjav, ki jih je podal PQ, ta, da bi se sam skliceval na člena 3 in 13 Direktive 2009/103 ter da bi se izognil nacionalni določbi v zvezi z zakonskimi pogoji za ničnost zavarovalnih pogodb.

60

V teh okoliščinah se ne zdi – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da so elementi zlorabe, kot so navedeni v točki 54 te sodbe, v obravnavanem primeru izpolnjeni.

61

Če torej PQ ni kršil načela prepovedi zlorabe pravice, je treba šteti, da ničnosti pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil iz postopka v glavni stvari, ki izhaja iz njegove lažne izjave ob sklenitvi te pogodbe, ni mogoče uveljavljati proti njemu.

62

Na drugem mestu, v zvezi z možnostjo zavarovatelja, da v takem primeru od PQ pridobi povrnitev vseh zneskov, ki mu jih je izplačal na podlagi izpolnitve zavarovalne pogodbe, in sicer s tožbo, ki temelji na namerni povzročitvi zmote, ki jo je zadnjenavedeni storil pri sklenitvi te pogodbe, je treba poudariti, da zakonske pogoje veljavnosti zavarovalne pogodbe in pogoje v zvezi z uveljavljanjem odgovornosti zavarovalca zaradi lažnih izjav ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ne ureja pravo Unije, ampak pravo držav članic (glej v tem smislu sodbo z dne 20. julija 2017, Fidelidade‑Companhia de Seguros, C‑287/16, EU:C:2017:575, točka 31).

63

V zvezi s tem je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da morajo države članice svoje pristojnosti na tem področju izvajati ob spoštovanju prava Unije in da nacionalne določbe, ki urejajo odškodnino za nesreče, ki so nastale pri uporabi vozil, Direktivi 2009/103 ne morejo odvzeti polnega učinka (glej po analogiji sodbo z dne 20. julija 2017, Fidelidade‑Companhia de Seguros, C‑287/16, EU:C:2017:575, točka 32 in navedena sodna praksa).

64

Sodišče je večkrat ugotovilo, da je treba za to, da se zagotovi polni učinek določb prava Unije v zvezi z obveznim zavarovanjem civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, te določbe razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim predpisom, ki posegajo v ta polni učinek, ker s tem, da je z njimi pravica oškodovanca do pridobitve odškodnine iz naslova obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil samodejno izključena oziroma nesorazmerno omejena, ogrožajo uresničevanje cilja varstva oškodovancev v prometnih nesrečah, za katerega izpolnitev in krepitev si zakonodajalec Unije stalno prizadeva (sodba z dne 10. junija 2021, Van Ameyde España, C‑923/19, EU:C:2021:475, točka 44 in navedena sodna praksa).

65

V teh okoliščinah je treba šteti, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 105 in 110 sklepnih predlogov, da nacionalna ureditev, ki zavarovatelju omogoča, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, s tožbo zoper „potnika oškodovanca“, ki je tudi zavarovalec in avtor lažne izjave ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, pridobi povrnitev „vseh“ zneskov, ki so bili na podlagi izpolnitve te pogodbe plačani navedenemu „potniku oškodovancu“, lahko to osebo dokončno in nesorazmerno prikrajša za varstvo, ki se z Direktivo 2009/103 zagotavlja oškodovancem v takih nesrečah, in posledično posega v pravico tega posameznika do odškodnine iz obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil.

66

Glede na vse zgoraj navedene premisleke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3, prvi odstavek, in člen 13(1) Direktive 2009/103 razlagati tako, da nasprotujeta – razen če predložitveno sodišče ugotovi zlorabo pravice – nacionalni ureditvi, ki na eni strani omogoča, da se proti potniku vozila, udeleženega v prometni nesreči, ki je oškodovanec v tej nesreči, kadar je ta tudi zavarovalec, uveljavlja ničnost pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, ki je posledica lažne izjave tega zavarovalca, podane ob sklenitvi te pogodbe, glede identitete običajnega voznika zadevnega vozila, na drugi strani pa, da lahko zavarovatelj – če te ničnosti dejansko ni mogoče uveljavljati proti takemu „potniku oškodovancu“ – pridobi povrnitev vseh zneskov, ki jih je temu potniku izplačal na podlagi izpolnitve zavarovalne pogodbe, in sicer s tožbo, vloženo zoper navedenega potnika, ki temelji na namerni povzročitvi zmote, ki jo je isti potnik storil ob sklenitvi te pogodbe, saj bi takšna povrnitev določbam te direktive odvzela vsakršen polni učinek z nesorazmernim omejevanjem pravice oškodovanca do pridobitve odškodnine iz naslova obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil.

67

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 3, prvi odstavek, in člen 13(1) Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti

je treba razlagati tako, da

nasprotujeta – razen če predložitveno sodišče ugotovi zlorabo pravice – nacionalni ureditvi, ki na eni strani omogoča, da se proti potniku vozila, udeleženega v prometni nesreči, ki je oškodovanec v tej nesreči, kadar je ta tudi zavarovalec, uveljavlja ničnost pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, ki je posledica lažne izjave tega zavarovalca, podane ob sklenitvi te pogodbe, glede identitete običajnega voznika zadevnega vozila, na drugi strani pa, da lahko zavarovatelj – če te ničnosti dejansko ni mogoče uveljavljati proti takemu „potniku oškodovancu“ – pridobi povrnitev vseh zneskov, ki jih je temu potniku izplačal na podlagi izpolnitve zavarovalne pogodbe, in sicer s tožbo, vloženo zoper navedenega potnika, ki temelji na namerni povzročitvi zmote, ki jo je isti potnik storil ob sklenitvi te pogodbe, saj bi takšna povrnitev določbam te direktive odvzela vsakršen polni učinek z nesorazmernim omejevanjem pravice oškodovanca do pridobitve odškodnine iz naslova obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil.