–

za Zakład Ubezpieczeń Społecznych Oddział w Toruniu J. Jaźwiec-Blecharczyk, radca prawny,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za belgijsko vlado S. Baeyens in L. Van den Broeck, agenta,

–

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,

–

za francosko vlado R. Bénard in A. Daniel, agenta,

–

za Evropsko komisijo M. Brauhoff in D. Martin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 6 in 16 Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL 2009, L 284, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 465/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 (UL 2012, L 149, str. 4) (v nadaljevanju: Uredba št. 987/2009).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Zakład Ubezpieczeń Społecznych Oddział w Toruniu (zavod za socialno zavarovanje, oddelek v Torunju, Poljska) (v nadaljevanju: ZUS) in TE glede odločitve ZUS, da se TE prekliče potrdilo A 1, ki potrjuje, da zanj velja poljska zakonodaja na področju socialne varnosti za obdobje od 22. avgusta 2016 do 21. avgusta 2017.

3

Naslov II Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72), kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 465/2012 (v nadaljevanju: Uredba št. 883/2004), naslovljen „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, vsebuje člene od 11 do 16 te uredbe.

4

Člen 11 Uredbe št. 883/2004 določa:

„1.   Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.

[…]

3. V skladu s členi 12 do 16 velja:

[…]“

5

Člen 13 te uredbe, naslovljen „Opravljanje dejavnosti v dveh ali več državah članicah“, v odstavku 2 določa:

„Za osebo, ki običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah, velja:

6

V skladu s členom 72(a) navedene uredbe je upravna komisija za koordinacijo sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: upravna komisija) med drugim pristojna za obravnavanje vseh upravnih vprašanj oziroma vprašanj v zvezi z razlago, ki izhajajo iz določb Uredbe št. 883/2004 ali določb Uredbe št. 987/2009.

7

Člen 76 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Sodelovanje“, določa:

„[…]

4.   Da se zagotovi pravilno izvajanje te uredbe, se morajo nosilci in osebe, zajete v tej uredbi, vzajemno obveščati in sodelovati.

[…]

6.   V primeru težav pri razlagi ali uporabi te uredbe, ki bi lahko ogrozile pravice osebe, za katero velja, nosilec v pristojni državi članici ali v državi članici stalnega prebivališča osebe stopi v stik z nosilcem(-i) v zadevni(-ih) državi(-ah) članici(-ah). Če rešitve ni mogoče najti v razumnem roku, zadevni organi lahko pozovejo Upravno komisijo, da posreduje.

[…]“

8

V uvodnih izjavah 2 in 22 Uredbe št. 987/2009 je navedeno:

[…]

9

Člen 2(2) Uredbe št. 987/2009 določa:

„Nosilci brez odlašanja zagotovijo ali si izmenjajo vse podatke, potrebne za ugotovitev in določitev pravic in obveznosti oseb, za katere se uporablja [Uredba št. 883/2004]. Sporočanje takih podatkov med državami članicami je bodisi neposredno prek nosilcev samih bodisi posredno prek organov za zvezo.“

10

Člen 3 Uredbe št. 987/2009 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so potrebne informacije na voljo zadevnim osebam, da bi bile te obveščene o spremembah, ki jih prinašata [Uredba št. 883/2004] in [ta uredba], da bi lahko tako uveljavljale svoje pravice. Prav tako poskrbijo za zagotavljanje storitev, prijaznih do uporabnikov.

2.   Oseba, za katero se uporablja [Uredba št. 883/2004], je zadevnemu nosilcu dolžna posredovati informacije, dokumente ali dokazila, ki so potrebna za ugotovitev njenega položaja ali položaja njene družine, za določitev ali ohranitev njenih pravic in obveznosti ter za določitev zakonodaje, ki se uporablja, in njenih obveznosti po tej zakonodaji.

[…]

4.   Zadevni nosilci nemudoma in v vseh primerih v rokih, določenih v zakonodaji zadevne države članice, zadevni osebi posredujejo informacije in izdajo dokumente, kolikor je to potrebno za uporabo [Uredbe št. 883/2004] in [te uredbe].

[…]“

11

Člen 5 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Pravna vrednost dokumentov in dokazil, izdanih v drugi državi članici“, določa:

„1.   Dokumenti, ki jih izda nosilec države članice in ki potrjujejo položaj neke osebe za namene uporabe [Uredbe št. 883/2004] in [te uredbe], ter dokazila, na podlagi katerih so izdani dokumenti, so za nosilce drugih držav članic sprejemljivi, dokler jih država članica, v kateri so bili ti dokumenti ali dokazila izdelani, ne umakne ali razglasi za neveljavne.

2.   V primeru dvoma o utemeljenosti dokumenta ali točnosti dejstev, ki so podlaga za navedbe v dokumentu, nosilec države članice, ki prejme dokument, zaprosi nosilca, ki je izdal dokument, za potrebna pojasnila in po potrebi za umik navedenega dokumenta. Nosilec, ki je izdal dokument, ponovno pretehta razloge za izdajo dokumenta in ga po potrebi prekliče.

3.   V primeru dvoma o podatkih, ki so jih posredovale zadevne osebe, veljavnosti dokumenta ali potrebnih dokazil ali točnosti dejstev, ki so podlaga za navedbe v njih, nosilec v kraju stalnega ali začasnega prebivališča, v kolikor je mogoče, v skladu z odstavkom 2 na zahtevo pristojnega nosilca opravi potrebno preverjanje podatkov ali dokumenta.

4.   Če zadevna nosilca ne dosežeta dogovora, se lahko zadeva prek pristojnih organov predloži Upravni komisiji po preteku enega meseca po datumu, ko je bila vložena zahteva nosilca, ki je prejel dokument. Upravna komisija skuša uskladiti stališča v šestih mesecih po datumu, ko ji je bila zadeva predložena.“

12

Člen 6 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Začasna uporaba zakonodaje in začasna dodelitev dajatev“, določa:

„1.   Če v [tej uredbi] ni določeno drugače, v primeru različnih stališč nosilcev ali organov dveh ali več držav članic o določitvi zakonodaje, ki se uporablja, za zadevno osebo začasno velja zakonodaja ene od teh držav članic, […]

[…]

2.   Če se stališča nosilcev ali organov dveh ali več držav članic o določitvi nosilca, pristojnega za zagotavljanje dajatev ali storitev, razlikujejo, je zadevna oseba, ki bi lahko uveljavljala pravico do teh dajatev ali storitev, če ne bi bilo tega spora, začasno upravičena do dajatev ali storitev, določenih v zakonodaji, ki jo uporablja nosilec v kraju njenega stalnega prebivališča, oziroma do dajatev ali storitev, določenih v zakonodaji, ki jo uporablja nosilec, kateremu je bila zahteva najprej predložena, če ne prebiva na ozemlju ene od zadevnih držav članic.

3.   Če zadevni nosilci ali organi ne dosežejo dogovora, se lahko zadeva prek pristojnih organov predloži Upravni komisiji, vendar šele en mesec po datumu, ko so bila izražena različna stališča iz odstavka 1 ali 2. Upravna komisija skuša uskladiti stališča v šestih mesecih po datumu, ko ji je bila zadeva predložena.

[…]“

13

Člen 15 te uredbe določa postopke za uporabo člena 11(3)(b) in (d), člena 11(4) in člena 12 Uredbe št. 883/2004.

14

Člen 16 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Postopek za uporabo člena 13 Uredbe [št. 883/2004]“, določa:

„1.   Oseba, ki svoje dejavnosti opravlja v dveh ali več državah članicah, o tem obvesti nosilca, ki ga je imenoval pristojni organ v državi članici stalnega prebivališča.

2.   Imenovani nosilec kraja stalnega prebivališča brez odlašanja določi zakonodajo, ki se uporablja za zadevno osebo, ob upoštevanju člena 13 [Uredbe št. 883/2004] in člena 14 [te uredbe]. Ta prva določitev je začasna. Nosilec o tej začasni določitvi obvesti imenovane nosilce vseh držav članic, v katerih se dejavnost opravlja.

3.   Začasna določitev zakonodaje, ki se uporablja, kot določa odstavek 2, postane dokončna v dveh mesecih potem, ko so bili nosilci, ki so jih imenovali pristojni organi zadevne države članice, v skladu z odstavkom 2 o njej obveščeni, razen če je zakonodaja že dokončno določena na podlagi odstavka 4 ali če vsaj eden izmed zadevnih nosilcev do konca tega dvomesečnega roka obvesti nosilca, ki ga je imenoval pristojni organ države članice stalnega prebivališča, da zaenkrat ne more sprejeti določitve ali da ima o tem drugačno stališče.

4.   Kadar obstaja negotovost glede določitve zakonodaje, ki naj se uporablja, in morajo zato nosilci ali organi dveh ali več držav članic vzpostaviti stike, se na zahtevo enega ali več nosilcev, ki so jih imenovali pristojni organi zadevnih držav članic, ali pristojnih organov samih zakonodaja, ki naj se uporablja za zadevno osebo, določi sporazumno ob upoštevanju člena 13 [Uredbe št. 883/2004] in ustreznih določb člena 14 [te uredbe].

Če se stališča zadevnih nosilcev ali pristojnih organov razlikujejo, se ti organi skušajo dogovoriti v skladu z zgoraj določenimi pogoji, pri čemer se uporablja člen 6 [te uredbe].

[…]“

15

Člen 19(2) Uredbe št. 987/2009 določa:

„Pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja se uporablja v skladu z določbo iz naslova II [Uredbe št. 883/2004], na zahtevo zadevne osebe ali delodajalca potrdi uporabo te zakonodaje ter po potrebi navede datum, do katerega se uporablja, in pod kakšnimi pogoji.“

16

Člen 20 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Sodelovanje med nosilci“, določa:

„1.   Zadevni nosilci pristojnemu nosilcu države članice, katere zakonodaja se na podlagi naslova II [Uredbe št. 883/2004] uporablja za osebo, sporočijo potrebne informacije za določitev datuma, ko naj se ta zakonodaja začne uporabljati, in prispevkov, ki so jih ta oseba in njen(-i) delodajalec(-lci) dolžni plačati po tej zakonodaji.

2.   Pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja se na podlagi naslova II [Uredbe št. 883/2004] uporablja za določeno osebo, da informacije o datumu, s katerim se ta zakonodaja začne uporabljati, na voljo nosilcu, ki ga je imenoval pristojni organ države članice, katere zakonodaja je nazadnje veljala za to osebo.“

17

Člen 60 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Postopek za uporabo členov 67 in 68 [Uredbe št. 883/2004]“, v odstavku 4 določa:

„Če so stališča zadevnih nosilcev glede tega, katera zakonodaja naj se kot prednostna pravica uporablja, različna, se uporablja člen 6(2) do (5) [te uredbe]. V tem primeru je nosilec v kraju stalnega prebivališča iz člena 6(2) [te uredbe] nosilec v kraju stalnega prebivališča otroka oziroma otrok.“

18

Člen 83a(1) ustawa o systemie ubezpieczeń społecznych (zakon o socialnem zavarovanju) z dne 13. oktobra 1998 (Dz. U. iz leta 1998, št. 137, pozicija 887) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (Dz. U. iz leta 2021, pozicija 430), določa:

„Pravica ali obveznost, določena s pravnomočno odločbo [zavoda za socialno zavarovanje], se na zahtevo zadevne osebe ali po uradni dolžnosti ponovno določi, če so po pravnomočnosti odločbe predloženi novi dokazi ali izkazane nove okoliščine, ki so obstajali pred sprejetjem odločbe in ki vplivajo na to pravico ali obveznost.“

19

Člen 47714a kodeks postępowania cywilnego (zakonik o civilnem postopku) določa:

„Kadar pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in odpravi odločbo pokojninskega organa, ki je bila izdana pred njo, lahko zadevo vrne neposredno pokojninskemu organu v ponovno odločanje.“

20

TE, podjetnik, ki je vpisan v poljski trgovinski register in opravlja dejavnost samozaposlene osebe, katere dohodki so obdavčeni na Poljskem, je 11. avgusta 2016 podpisal pogodbo z družbo s sedežem v Varšavi (Poljska), v skladu s katero je moral v okviru določenega projekta od 22. avgusta 2016 do konca tega projekta nekatere storitve opravljati v Franciji.

21

Na podlagi te pogodbe je ZUS izdal potrdilo A 1 v skladu s členom 13(2) Uredbe št. 883/2004, ki na podlagi člena 19(2) Uredbe št. 987/2009 potrjuje, da se za TE za obdobje od 22. avgusta 2016 do 21. avgusta 2017 (v nadaljevanju: sporno obdobje) uporablja poljska zakonodaja s področja socialne varnosti.

22

ZUS je po ponovni preučitvi po uradni dolžnosti ugotovil, da je TE v spornem obdobju dejavnost opravljal le v eni državi članici, in sicer v Francoski republiki. Tako je ZUS z odločbo z dne 1. decembra 2017 (v nadaljevanju: sporna odločba) na eni strani preklical navedeno potrdilo A 1 in na drugi strani ugotovil, da v skladu s členom 11(3)(a) Uredbe št. 883/2004 za TE v navedenem obdobju ni veljala poljska zakonodaja. Ker je menil, da upoštevna določba za določitev zakonodaje, ki se uporablja za TE, ni člen 13 Uredbe št. 883/2004, temveč člen 11 zadnjenavedene uredbe, je to odločbo sprejel, ne da bi predhodno uporabil postopek iz člena 16 Uredbe št. 987/2009 za koordinacijo s pristojnim francoskim nosilcem glede določitve zakonodaje, ki se uporablja za TE.

23

TE je zoper sporno odločbo vložil tožbo pri Sąd Okręgowy w Toruniu (regionalno sodišče v Torunju, Poljska). To sodišče je odločilo, da, prvič, TE v spornem obdobju ni delal v eni sami državi članici, tako da je spadal na področje uporabe člena 13(2) Uredbe št. 883/2004, in, drugič, da ZUS ni izčrpal postopka koordinacije iz členov 6, 15 in 16 Uredbe št. 987/2009, čeprav naj bi bil ta postopek obvezen za določitev zakonodaje, ki se uporablja. Tako je navedeno sodišče med sodnim postopkom ZUS pozvalo, naj začne navedeni postopek koordinacije s pristojnim francoskim nosilcem, kar je ZUS zavrnil, ker je menil, da uvedba istega postopka ni upravičena. Sąd Okręgowy w Toruniu (regionalno sodišče v Torunju, Poljska) je, da bi preprečilo položaj, v katerem TE ne bi bil vključen v noben sistem socialne varnosti, odločilo, da se je za TE v spornem obdobju uporabljala poljska zakonodaja, in je zato potrdilo A 1 iz postopka v glavni stvari ohranilo v veljavi.

24

Sąd Apelacyjny w Gdańsku (pritožbeno sodišče v Gdansku, Poljska) je s sodbo z dne 5. februarja 2020 zavrnilo pritožbo, ki jo je ZUS vložil zoper sodbo Sąd Okręgowy w Toruniu (regionalno sodišče v Torunju), s čimer je to sodbo potrdilo.

25

ZUS je zoper to sodbo vložil kasacijsko pritožbo pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska), ki je predložitveno sodišče, pri čemer je trdil, da sporna odločba – ker se za preklic potrdila A 1 iz postopka v glavni stvari zahteva predhodno izčrpanje postopka koordinacije, določenega z Uredbo št. 987/2009 – vsebuje nepravilnost, ki jo je mogoče odpraviti le v okviru postopka, začetega pred samim ZUS. Tako naj bi bili sodni odločbi Sąd Okręgowy w Toruniu (regionalno sodišče v Torunju) in Sąd Apelacyjny w Gdańsku (pritožbeno sodišče v Gdansku) napačni, ker bi morali ti sodišči zadevo vrniti ZUS, da bi ta v sodelovanju s pristojnim francoskim nosilcem ponovno preučil navedeno potrdilo A 1, ne pa odločiti o zakonodaji, ki se uporablja za TE.

26

V teh okoliščinah je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

27

Najprej je treba poudariti, da so v členih 6 in 16 Uredbe št. 987/2009, ki ju predložitveno sodišče omenja v svojih vprašanjih in ki se nanašata na začasno uporabo zakonodaje in začasno dodelitev dajatev oziroma na postopek za uporabo člena 13 Uredbe št. 883/2004, v bistvu povzete določbe člena 76(6) zadnjenavedene uredbe, ki določa postopek dialoga in usklajevanja med pristojnimi nosilci zadevnih držav članic (v nadaljevanju: postopek dialoga in usklajevanja).

28

Poleg tega je edina določba prava Unije, ki se sklicuje na preklic potrdil A 1, člen 5 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Pravna vrednost dokumentov in dokazil, izdanih v drugi državi članici“.

29

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je potrdilo A 1 standardni obrazec, ki ga v skladu z naslovom II Uredbe št. 987/2009 izda nosilec, ki ga imenuje pristojni organ države članice, katere zakonodaja na področju socialne varnosti se uporablja, da potrdi, zlasti v skladu s pogoji člena 19(2) te uredbe, da za delavce v enem od položajev iz naslova II Uredbe št. 883/2004 velja zakonodaja te države članice (sodba z dne 2. marca 2023, DRV Intertrans in Verbraeken J. en Zonen, C‑410/21 in C‑661/21, EU:C:2023:138, točka 42 in navedena sodna praksa).

30

Člen 5(1) Uredbe št. 987/2009 pa določa, da so dokumenti, ki jih izda nosilec države članice in ki potrjujejo položaj neke osebe pri uporabi uredb št. 883/2004 in št. 987/2009, ter dokazila, na podlagi katerih so ti dokumenti izdani, za nosilce drugih držav članic zavezujoči, dokler jih država članica, v kateri so bili ti dokumenti ali dokazila izdelani, ne umakne ali razglasi za neveljavne.

31

V odstavkih 2 in 4 člena 5 Uredbe št. 987/2009 so določena podrobna pravila za uporabo postopka dialoga in usklajevanja za reševanje sporov med nosilcem države članice, ki prejme dokumente in dokazila iz odstavka 1 tega člena 5, in nosilcem, ki je te dokumente izdal. Natančneje, odstavka 2 in 3 navedenega člena 5 določata ukrepe, ki jih morajo ti nosilci sprejeti v primeru dvoma o utemeljenosti teh dokumentov in dokazil ali točnosti dejstev, ki so podlaga za navedbe v dokumentu, tako da nosilcu, ki je izdal dokument, nalagata, da ponovno preveri utemeljenost izdaje navedenih dokumentov in jih po potrebi prekliče. Odstavek 4 istega člena 5 pa določa, da če zadevna nosilca ne dosežeta dogovora, lahko pristojni organi zadevo predložijo Upravni komisiji, ki skuša uskladiti stališča v šestih mesecih po predložitvi zadeve.

32

Tako je treba šteti, da predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člene 5, 6 in 16 Uredbe št. 987/2009 razlagati tako, da lahko nosilec, ki je izdal potrdilo A 1 in ki po ponovni preučitvi po uradni dolžnosti elementov, na katerih temelji izdaja tega potrdila, ugotovi netočnost teh elementov, navedeno potrdilo prekliče, ne da bi s pristojnimi nosilci zadevnih držav članic predhodno začel postopek dialoga in usklajevanja, da bi se določila nacionalna zakonodaja, ki se uporablja.

33

Na prvem mestu je treba pojasniti, da lahko nosilec izdajatelj potrdilo A 1 prekliče po uradni dolžnosti, in sicer ne da bi prejel zahtevo za ponovno preučitev in umik, ki jo vloži pristojni nosilec druge države članice.

34

Ker se namreč po eni strani člen 5(1) Uredbe št. 987/2009 nanaša na „umaknjena“ potrdila A 1, ne da bi bili opredeljeni ali omejeni primeri takega umika, je treba šteti, da se ta določba nanaša na vse primere umika takih potrdil.

35

Po drugi strani, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, zavezujoča narava potrdil A 1 za nosilce držav članic, ki niso država članica izdaje, temelji na načelu lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, ki vključuje tudi načelo vzajemnega zaupanja. V skladu s tema načeloma mora nosilec izdajatelj pravilno presoditi dejstva, na katerih temelji izdaja teh potrdil, in skrbno preučiti uporabo svojega sistema socialne varnosti, da bi zagotovil točnost navedb v navedenih potrdilih in torej pravilno uporabo Uredbe št. 883/2004, nosilci drugih držav članic pa lahko upravičeno pričakujejo, da bo nosilec izdajatelj izpolnil tako obveznost (glej v tem smislu sodbo z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi, C‑359/16, EU:C:2018:63, točke 37, 40 in 42 ter navedena sodna praksa).

36

Ker pa se lahko oblike dejavnosti zadevnega delavca spreminjajo glede na položaj, ki se upošteva pri izdaji potrdila A 1, in ker se lahko elementi, ki so bili podlaga za prvotno vzpostavitev tega položaja, pozneje izkažejo za netočne, načeli lojalnega sodelovanja in vzajemnega zaupanja pomenita obveznost nosilca izdajatelja, da med celotnim opravljanjem dejavnosti, ki je podlaga za izdajo takega potrdila, preverja točnost navedb v njem in ga umakne, če glede na dejanski položaj zadevnega delavca ugotovi, da navedeno potrdilo ni v skladu z določbami naslova II Uredbe št. 883/2004.

37

Na drugem mestu, čeprav mora biti v skladu s členom 5 Uredbe št. 987/2009 odločitev nosilca izdajatelja o preklicu potrdila A 1 na podlagi zahteve za ponovno preučitev in preklic, ki jo je vložil pristojni nosilec druge države članice, sprejeta v okviru dialoga in usklajevanja med zadevnima nosilcema v skladu s podrobnimi izvedbenimi pravili, določenimi v odstavkih od 2 do 4 tega člena 5, pa navedeni člen ne vsebuje nobene določbe v zvezi s postopkovnimi pravili, ki jih mora upoštevati nosilec izdajatelj, ki želi po uradni dolžnosti preklicati potrdilo A 1.

38

Natančneje, člen 5 Uredbe št. 987/2009 v takem primeru ne določa obveznosti nosilca izdajatelja, da sprejme odločitev o preklicu v skladu z navedenim postopkom dialoga in usklajevanja.

39

Glede na neobstoj posebne določitve take postopkovne obveznosti v primeru, v katerem želi nosilec izdajatelj po uradni dolžnosti preklicati potrdilo A 1, je treba šteti, da postopek, ki je določen v členu 5, od (2) do (4), Uredbe št. 987/2009, ni obvezen predhodni pogoj za to, da nosilec izdajatelj, ki ugotovi nepravilnost elementov, na katerih temelji izdaja potrdila A 1, to potrdilo po uradni dolžnosti prekliče.

40

Ta razlaga, ki izhaja iz besedila člena 5 Uredbe št. 987/2009, je poleg tega skladna z naravo, namenom in pogoji za izvajanje dialoga in usklajevanja.

41

Kot namreč izhaja iz člena 76(6) Uredbe št. 883/2004 v povezavi s členom 72(a) te uredbe, je ta postopek sredstvo, ki ga je zakonodajalec Unije vzpostavil za reševanje sporov med pristojnimi nosilci zadevnih držav članic, zlasti v zvezi z razlago ali uporabo navedene uredbe.

42

Iz tega sledi, da uporaba dialoga in usklajevanja izhaja iz obstoja različnih stališč pristojnih nosilcev dveh ali več držav članic, kar potrjujejo določbe Uredbe št. 987/2009, ki določajo uporabo takega postopka.

43

Člena 5 in 6 te uredbe namreč določata uporabo navedenega postopka, kadar nosilec, ki prejme potrdilo A 1, dvomi o njegovi veljavnosti oziroma točnosti dejstev, na katerih temelji izdaja tega potrdila, in zato od nosilca izdajatelja zahteva, da ga prekliče, oziroma kadar imajo nosilci ali organi več držav članic različna mnenja glede določitve zakonodaje, ki se uporablja, ali glede nosilca, ki naj zagotovi zadevne dajatve.

44

Člena 16 in 60 Uredbe št. 987/2009, ki opredeljujeta postopke za uporabo členov 13 in 68 Uredbe št. 883/2004, pa določata uporabo istega postopka v skladu s podrobnimi izvedbenimi pravili, pojasnjenimi v členu 6 Uredbe št. 987/2009, če so stališča zadevnih nosilcev glede zakonodaje, ki se uporablja, različna.

45

To, da nosilec izdajatelj potrdilo A 1 po uradni dolžnosti prekliče, pa ne izhaja iz obstoja spora med nosilcem izdajateljem in nosilcem druge države članice, ki bi podvomil o točnosti tega potrdila, temveč iz ugotovitve nosilca izdajatelja – po preverjanjih, ki jih mora opraviti, da bi spoštoval obveznosti, ki jih ima na podlagi načel lojalnega sodelovanja in vzajemnega zaupanja, kot so navedene v točkah 35 in 36 te sodbe – da navedbe v navedenem potrdilu ne ustrezajo resničnosti.

46

Nazadnje, razlaga, navedena v točki 39 te sodbe, ne posega niti v pravice, ki jih ima delavec, na katerega se nanaša potrdilo A 1, ki je bilo preklicano, na podlagi Uredbe št. 883/2004, niti v cilj, ki mu sledi ta uredba.

47

Po eni strani je namreč treba opozoriti, da pristojni nosilec države članice z izdajo takega potrdila zgolj izjavi, da za zadevnega delavca velja zakonodaja te države članice (glej po analogiji sodbo z dne 30. marca 2000, Banks in drugi, C‑178/97, EU:C:2000:169, točka 53).

48

Ker torej potrdilo A 1 ni akt, na podlagi katerega bi nastale pravice, ampak ugotovitveni akt, njegov preklic ne more povzročiti izgube takih pravic.

49

Po drugi strani bo po preklicu potrdila A 1 zakonodaja, ki se uporablja za zadevnega delavca, določena v skladu z določbami naslova II Uredbe št. 883/2004, po potrebi – kadar se uporablja člen 6 Uredbe št. 987/2009 – z uporabo dialoga in usklajevanja.

50

V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe naslova II Uredbe št. 883/2004 pomenijo popoln in enoten sistem kolizijskih pravil, ki niso namenjena le temu, da se preprečijo hkratna uporaba več nacionalnih zakonodaj in zapleti, ki bi zaradi tega lahko nastali, temveč tudi temu, da se prepreči, da bi osebe, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, ostale brez zaščite na področju socialne varnosti, ker ne bi bilo zakonodaje, ki bi se lahko uporabila zanje (sodba z dne 8. maja 2019, Inspecteur van de Belastingdienst,C‑631/17, EU:C:2019:381, točka 33 in navedena sodna praksa).

51

V tem okviru je treba opozoriti, da člen 6 Uredbe št. 987/2009 določa začasno uporabo zakonodaje in začasno dodelitev dajatev, če se stališča nosilcev dveh ali več držav članic razlikujejo glede določitve zakonodaje, ki se uporablja, ali glede nosilca, ki naj zagotovi dajatve.

52

Zato uporaba sistema, uvedenega z Uredbo št. 883/2004, za določitev zakonodaje, ki se uporablja, po tem, ko nosilec izdajatelj potrdilo A 1 prekliče po uradni dolžnosti, zagotavlja ne le, da je zaščita zadevnega delavca vedno zagotovljena, vključno v primeru spora med zadevnima nosilcema glede zakonodaje, ki se uporablja, ampak tudi, da za navedenega delavca vedno – celo v takem primeru spora – velja ena sama nacionalna zakonodaja.

53

Na tretjem in zadnjem mestu je treba opozoriti, da – kot je razvidno iz člena 76(4) Uredbe št. 883/2004 ter uvodnih izjav 2 in 22 Uredbe št. 987/2009 – dobro delovanje sistema, uvedenega z Uredbo št. 883/2004, zahteva učinkovito in tesno sodelovanje tako med pristojnimi nosilci različnih držav članic kot med temi nosilci in osebami, ki spadajo na področje uporabe te uredbe. Takšno sodelovanje je potrebno, da se določijo pravice in obveznosti zadevnih oseb in da so pravice zadnjenavedenih oseb izpolnjene kar najhitreje in pod najboljšimi pogoji.

54

Navedeno sodelovanje vsem tem nosilcem in osebam nalaga izmenjavo informacij, potrebnih za vzpostavitev in določitev pravic in obveznosti navedenih oseb, kar je razvidno iz členov 2 in 3 Uredbe št. 987/2009, ki razmejujeta obseg in podrobna pravila izmenjav med temi nosilci ter med njimi in zadevnimi osebami, ter iz člena 20 te uredbe, ki določa dolžnost sodelovanja med pristojnimi nosilci različnih držav članic.

55

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 53 sklepnih predlogov, čeprav nosilcu izdajatelju, ki želi potrdilo A 1 preklicati zaradi netočnosti navedb v njem, ni treba predhodno začeti postopka dialoga in usklajevanja s pristojnimi nosilci zadevnih držav članic, pa določbe, omenjene v točkah 53 in 54 te sodbe, navedenemu nosilcu nalagajo obveznost, da po tem preklicu tako te nosilce kot zadevno osebo čim prej obvesti o navedenem preklicu ter jim sporoči vse informacije in podatke, potrebne za ugotovitev in določitev pravic te osebe.

56

Glede na vse navedene preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člene 5, 6 in 16 Uredbe št. 987/2009 razlagati tako, da nosilec, ki je izdal potrdilo A 1 in ki po ponovni preučitvi po uradni dolžnosti elementov, na katerih temelji izdaja tega potrdila, ugotovi netočnost teh elementov, lahko navedeno potrdilo prekliče, ne da bi s pristojnimi nosilci zadevnih držav članic predhodno začel postopek dialoga in usklajevanja, da bi se določila nacionalna zakonodaja, ki se uporablja.

57

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člene 5, 6 in 16 Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 465/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012,

je treba razlagati tako, da

nosilec, ki je izdal potrdilo A 1 in ki po ponovni preučitvi po uradni dolžnosti elementov, na katerih temelji izdaja tega potrdila, ugotovi netočnost teh elementov, lahko navedeno potrdilo prekliče, ne da bi s pristojnimi nosilci zadevnih držav članic predhodno začel postopek dialoga in usklajevanja, določen v členu 76(6) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 465/2012, da bi se določila nacionalna zakonodaja, ki se uporablja.