–

za AS „PrivatBank“ A. Medne, advokāte,

–

za A, B in Unimain Holdings LTD, J. Loze, K. Loze in L. Mence, advokāti,

–

za Finanšu un kapitāla tirgus komisija J. Pogiļdjakova, L. Skolmeistare in I. Skuja‑Ķirķe,

–

za latvijsko vlado J. Davidoviča, K. Pommere in I. Romanovska, agentke,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s F. Meloncellijem, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo L. Malferrari, A. Sauka in T. Scharf, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 63(1) in člena 65(1)(b) PDEU, Priloge I k Direktivi Sveta 88/361/EGS z dne 24. junija 1988 o izvajanju člena 67 Pogodbe [ES] (člen, razveljavljen z Amsterdamsko pogodbo) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 10, zvezek 1, str. 10) ter člena 1 Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL, 2015, L 141, str. 73).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo AS „PrivatBank“, osebo A, osebo B ter družbo Unimain Holdings LTD, na eni strani, ter Finanšu un kapitāla tirgus komisija (komisija za finančne in kapitalske trge, Latvija; v nadaljevanju: FKTK), na drugi strani, glede zakonitosti upravne sankcije ali upravnih ukrepov, ki jih je zadnjenavedena naložila PrivatBank zaradi preprečitve tveganja, da bi bila ta kreditna institucija vpletena v pranje denarja in financiranje terorizma.

3

Člen 1(1) Direktive 88/361 določa:

„Države članice odpravijo omejitve pretoka kapitala med rezidenti držav članic, brez poseganja v nadaljnje določbe. Da bi olajšali uporabo te direktive, se pretoki kapitala razvrstijo v skladu z nomenklaturo v Prilogi I.“

4

V uvodu Priloge I k tej direktivi je navedeno:

„V tej nomenklaturi so pretoki kapitala v skladu z ekonomsko naravo sredstev in obveznosti, na katere se nanašajo, izraženi bodisi v domači ali tuji valuti.

Pretoki kapitala, našteti v tej nomenklaturi, zajemajo:

[…]

Ta nomenklatura ni izčrpan seznam za razumevanje pretoka kapitala – zato postavka XIII – F. ‚Drugi pretoki kapitala – mešano‘. Zato nomenklature ne bi smeli razlagati v smislu omejevanja obsega načela popolne liberalizacije pretoka kapitala, kot izhaja iz člena 1 te Direktive.“

5

Med pretoki kapitala, naštetimi v tej Prilogi I, so pod naslovom VI „operacije na tekočih in depozitnih računih pri finančnih ustanovah“ in v rubriki VIII „finančna posojila in krediti (niso vključeni pod I, VII in XI)“.

6

Nazadnje, v navedeni prilogi I je v delu z naslovom „Pojasnila“ pojasnjeno, da izraz „[f]inančne ustanove“ pomeni „[b]anke, hranilnice in ustanove, specializirane za zagotavljanje kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih kreditov, ter zavarovalnice, stanovanjske zadruge, investicijske družbe in druge ustanove podobnega značaja“, medtem ko izraz „[k]reditne ustanove“ pomeni „[b]anke, hranilnice in ustanove, specializirane za zagotavljanje kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih kreditov“.

7

V uvodni izjavi 1 Direktive 2015/849 je navedeno:

„Tokovi nezakonitega denarja lahko škodujejo integriteti, stabilnosti in ugledu finančnega sektorja ter ogrozijo notranji trg [Evropske] [u]nije in mednarodni razvoj. Pranje denarja, financiranje terorizma in organizirani kriminal ostajajo velike težave, ki bi jih bilo treba obravnavati na ravni Unije. Poleg nadaljnjega razvoja kazenskopravnega pristopa na ravni Unije je nujno in lahko prinese dodatne rezultate tudi usmerjeno in sorazmerno preprečevanje uporabe finančnega sistema za namene pranja denarja in financiranja terorizma.“

8

Člen 1(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Cilj te direktive je preprečiti uporabo finančnega sistema Unije za namene pranja denarja in financiranja terorizma.

2.   Države članice zagotovijo, da sta pranje denarja in financiranje terorizma prepovedana.“

9

Člen 5 navedene direktive določa:

„Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ob upoštevanju omejitev prava Unije sprejmejo ali v veljavi obdržijo strožje določbe.“

10

Člen 8(1) in (3) Direktive 2015/849 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da pooblaščeni subjekti sprejmejo ustrezne ukrepe za prepoznavo in oceno tveganj pranja denarja in financiranja terorizma ob upoštevanju dejavnikov tveganja, vključno s tistimi, ki so povezani z njihovimi strankami, državami ali geografskimi območji ter proizvodi, storitvami, transakcijami ali distribucijskimi potmi. Ti ukrepi so sorazmerni z naravo in velikostjo pooblaščenih subjektov.

[…]

3.   Države članice zagotovijo, da imajo pooblaščeni subjekti vzpostavljene politike, kontrole in postopke za učinkovito blažitev in obvladovanje ocen tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, prepoznanih na ravni Unije, države članice in pooblaščenega subjekta. Te politike, kontrole in postopki so sorazmerni z naravo in velikostjo pooblaščenih subjektov.“

11

Člen 11 te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da pooblaščeni subjekti uporabljajo ukrepe skrbnega preverjanja strank v naslednjih okoliščinah:

[…]

[…]“

12

Člen 13(1) navedene direktive določa:

„Skrbno preverjanje strank vključuje:

[…]

[…]“

13

Člen 59(1), (2) in (4) Direktive 2015/849 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se ta člen uporablja vsaj za tiste primere kršitev obveznosti s strani pooblaščenih subjektov, ki so hudi, ponavljajoči se in sistematični, ali pa kombinacija navedenega, in sicer v zvezi z zahtevami iz:

[…]

2.   Države članice zagotovijo, da v primerih iz odstavka 1 upravne sankcije in ukrepi, ki se lahko uporabijo, zajemajo vsaj:

[…]

[…]

4.   Države članice lahko pristojne organe pooblastijo za izrek dodatnih oblik upravnih sankcij poleg tistih iz točk (a) do (d) odstavka 2 ali izrečejo upravne denarne sankcije, ki presegajo zneske iz točke (e) odstavka 2 in iz odstavka 3.“

14

Noziedzīgi iegūtu līdzekļu legalizācijas un terorisma un proliferācijas finansēšanas novēršanas likums (zakon o preprečevanju pranja denarja ter financiranja terorizma in širjenja jedrskega orožja) z dne 17. julija 2008 (Latvijas Vēstnesis, 2008, št. 116; v nadaljevanju: zakon o preprečevanju) je bil spremenjen zlasti za prenos Direktive 2015/849 v latvijski pravni red.

15

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da so člen 5, člen 6, točka 13, in člen 7(1), točka 3, Finanšu un kapitāla tirgus komisijas likums (zakon o komisiji za finančne in kapitalske trg) z dne 1. junija 2000 (Latvijas Vēstnesis, 2000, št. 230/232), člen 45(1), točka 1, zakona o preprečevanju, ter člen 99.1 in člen 113(1), točka 4, Kredītiestāžu likums (zakon o kreditnih institucijah) z dne 5. oktobra 1995 (Latvijas Vēstnesis, 1995, št.163), kakor so veljali v času dejanskega stanja, v bistvu določali, da FKTK nadzira in spremlja, ali ponudniki na finančnih in kapitalskih trgih izpolnjujejo zahteve zakona o preprečevanju, ter da je ta organ pooblaščen za določanje omejitev pravic in dejavnosti kreditne institucije, vključno s popolno ali delno prekinitvijo opravljanja finančnih storitev, ter za določanje omejitev glede izpolnjevanja obveznosti.

16

PrivatBank je kreditna institucija s sedežem v Latviji, katere delničarji so A in B, ciprska državljana, ter družba Unimain Holdings s sedežem na Cipru. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so ti delničarji tudi stranke PrivatBank.

17

FKTK je preverila dejavnosti PrivatBank, da bi preverila, ali je ta kreditna institucija izpolnjevala zakonske zahteve na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter zlasti ali je izvajala dolžnost skrbnega preverjanja strank, ki so povezane z njenimi delničarji, in nadzorovala njihove transakcije.

18

Med tem pregledom je FKTK ugotovila, da PrivatBank ni izpolnila nekaterih zahtev na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, ki jih med drugim določa zakon o preprečevanju. Po mnenju FKTK naj sistem notranjega nadzora PrivatBank glede skrbnega preverjanja strank in nadzora nad transakcijami ne bi bil dovolj za zagotavljanje, da ta kreditna institucija zagotavlja učinkovito upravljanje tveganj na tem področju. Natančneje, PrivatBank naj bi ustvarila ugodnejše pogoje za del strank, katerih dejanski upravičenci so delničarji, in sicer tako pri nadzoru nad transakcijami obstoječih strank kot pri registraciji novih strank.

19

FKTK je s sklepom z dne 13. septembra 2019 PrivatBank naložila globo in ji poleg tega med drugim naložila upravni ukrep, ki ga – v pričakovanju izvajanja nekaterih ukrepov, določenih v tem sklepu, in odobritve FKTK v zvezi s tem – tvori prepoved sklepanja poslovnih odnosov z učinkom od sprejetja navedenega sklepa in obveznost takojšnjega končanja poslovnih odnosov, sklenjenih po sprejetju tega sklepa, s:

20

Poleg tega je morala PrivatBank zagotoviti, da mesečni promet v dobro strank, katerih dejanski upravičenci so delničarji te kreditne institucije ali z njimi povezane osebe, in oseb, ki spadajo v kategorijo strank, povezanih z zgoraj navedenimi strankami, glede na podatke, ki jih je predložila navedena kreditna institucija, ne presegajo povprečnega zneska mesečnega prometa v dobro zadevne stranke za leto 2019.

21

PrivatBank je pri Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče, Latvija), predložitvenem sodišču, vložila tožbo za razglasitev ničnosti sklepa z dne 13. septembra 2019 v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev kršitve in naložitev globe. Oseba A, oseba B in družba Unimain Holdings so pri tem sodišču vložile tožbo za razglasitev ničnosti upravnega ukrepa, določenega s tem sklepom.

22

Oseba A, oseba B in družba Unimain Holdings v tožbi trdijo, da sta bila z upravnim ukrepom iz postopka v glavni stvari kršena člena 18 in 63 PDEU. Poudarjajo, da omejitve pretoka kapitala, ki izhajajo iz tega ukrepa, niso povezane niti z opravljanjem nezakonitih dejavnosti niti naj ne bi temeljile na določbah o preprečevanju pranja denarja, ki veljajo v Uniji. Te omejitve naj bi bile sprejete za vse fizične in pravne osebe in naj bi učinkovale nanje, tudi če ravnajo v skladu z zakonom. Poleg tega naj bi FKTK s tem, da PrivatBank nalaga obveznost sodelovanja le z latvijskimi državljani in gospodarskimi družbami s sedežem v Latviji, to družbo prisilila, da vse druge subjekte, vključno z državljani držav članic in podjetji s sedežem v Uniji, samodejno obravnava kot potencialno visoko tvegane in nevarne.

23

FKTK v obrambo trdi, da upravnega ukrepa iz postopka v glavni stvari ni mogoče šteti za omejitev prostega pretoka kapitala, ker se uporablja samo za kreditno institucijo, zlasti PrivatBank, in se nanaša le na omejeno kategorijo strank. Tako naj bi te stranke lahko položile sredstva v katero koli drugo kreditno institucijo z dovoljenjem v Latviji. Cilj tega upravnega ukrepa naj bi bil zlasti odprava kršitev PrivatBank in preprečitev vseh prihodnjih kršitev na področju pranja denarja. Vsekakor naj bi navedeni upravni ukrep pomenil dopustno in sorazmerno omejitev v smislu člena 65(1)(b) PDEU.

24

V teh okoliščinah je Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali so finančna posojila in krediti ter operacije na tekočih in depozitnih računih pri finančnih ustanovah, zlasti kreditnih institucijah, pretok kapitala v smislu člena 63(1) PDEU.

26

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča člen 63(1) PDEU na splošno prepoveduje vse omejitve pretoka kapitala med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami (sodba z dne 21. decembra 2021, Finanzamt V (Dedovanje – Delni odbitek in odbitek nujnih deležev), C‑394/20, EU:C:2021:1044, točka 28).

27

Ker v Pogodbi DEU pojem „pretok kapitala“ v smislu člena 63(1) PDEU ni opredeljen, je Sodišče nomenklaturi pretoka kapitala iz Priloge I k Direktivi 88/361 priznalo usmerjevalno vrednost pri opredelitvi tega pojma, pri čemer v skladu s tem, na kar je opozorjeno v uvodu te priloge, ta nomenklatura ni izčrpna (sodbi z dne 15. februarja 2017, X, C‑317/15, EU:C:2017:119, točka 27 in navedena sodna praksa, in z dne 16. septembra 2020, Romenergo in Aris Capital, C‑339/19, EU:C:2020:709, točka 32).

28

V tej prilogi I so pod naslovom VI navedene „operacije na tekočih in depozitnih računih pri finančnih ustanovah“ ter pod naslovom VIII te priloge „finančna posojila in krediti“. Poleg tega ta priloga v delu, naslovljenem „Pojasnila“, določa, da izraz „finančne ustanove“ med drugim označuje banke.

29

Nazadnje, Sodišče je že razsodilo, da se poslovna dejavnost kreditiranja nanaša tudi na prosti pretok kapitala (glej v tem smislu sodbi z dne 3. oktobra 2006, Fidium Finanz, C‑452/04, EU:C:2006:631, točka 43, in z dne 14. februarja 2019, Milivojević, C‑630/17, EU:C:2019:123, točka 53 in navedena sodna praksa).

30

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da so finančna posojila in krediti ter operacije na tekočih in depozitnih računih pri finančnih ustanovah, zlasti kreditnih institucijah, pretok kapitala v smislu člena 63(1) PDEU.

31

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali upravni ukrep, s katerim pristojni nacionalni organ kreditni instituciji naloži, prvič, prepoved vzpostavljanja poslovnih stikov z osebami, ki niso latvijski državljani, in drugič, obveznost prekinitve obstoječih poslovnih odnosov s temi osebami pomeni omejitev v smislu člena 63(1) PDEU.

32

Na prvem mestu je treba poudariti, da je predložitveno sodišče 10. marca 2022 v odgovor na zahtevo Sodišča za podrobnejše podatke pojasnilo, da opredelitev oseb, s katerimi banka PrivatBank ne more vzpostaviti ali vzdrževati poslovnih odnosov na podlagi upravnega ukrepa iz postopka v glavni stvari, temelji, prvič, na merilu povezanosti fizičnih ali pravnih oseb z Latvijo, in drugič, na merilu višine mesečnega prometa v dobro. Zato ta ukrep ne vpliva nujno le na odnose med to kreditno institucijo in fizičnimi osebami, ki nimajo latvijskega državljanstva.

33

Na drugem mestu, predložitveno sodišče v okviru tega drugega vprašanja Sodišče sprašuje, ali ukrep, ki ne izhaja neposredno iz nacionalne zakonodaje, ampak ga je naložil pristojni organ države članice, kakršen je FKTK, pomeni „ukrep države članice v smislu člena 63(1) PDEU in pomeni omejevanje načela prostega pretoka kapitala med državami članicami“.

34

V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da mora predložitveno sodišče presoditi združljivost takega upravnega ukrepa s hierarhično višjimi nacionalnimi določbami. Drugič, kot trdi Evropska komisija v pisnih stališčih, je namen člena 63(1) PDEU med drugim odpraviti upravne ovire, ki bi lahko ovirale prosti pretok kapitala med državami članicami (glej v tem smislu sodbo z dne 27. oktobra 2005, Trapeza tis Ellados, C‑329/03, EU:C:2005:645, točka 25 in navedena sodna praksa). Zato lahko upravni ukrep iz nadzornega sklepa, ki ga sprejme javni organ, kakršen je FKTK, pomeni omejitev v smislu te določbe.

35

Na tretjem mestu je treba opozoriti, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče, zato da bi predložitvenemu sodišču, ki mu je predložilo vprašanje za predhodno odločanje, podalo koristen odgovor, upošteva določbe prava Unije, ki jih nacionalno sodišče v svojem vprašanju ni navedlo (sodba z dne 2. septembra 2021, LG in MH (Lastno pranje denarja), C‑790/19, EU:C:2021:661, točka 43 in navedena sodna praksa).

36

V obravnavanem primeru so stranke v postopku v glavni stvari, italijanska in latvijska vlada ter Komisija v pisnih ali ustnih stališčih trdile, da je mogoče upravni ukrep iz postopka v glavni stvari analizirati ne le glede na prosti pretok kapitala iz člena 63(1) PDEU, ampak tudi glede na svobodo opravljanja storitev, zagotovljeno s členom 56 PDEU.

37

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je dejavnost kreditne institucije v obliki dajanja kreditov storitev v smislu člena 56 PDEU (sodba z dne 14. februarja 2019, Milivojević, C‑630/17, EU:C:2019:123, točka 58 in navedena sodna praksa).

38

Tako in tudi ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 29 te sodbe, se dajanje kreditov v okviru poslovne dejavnosti načeloma nanaša tako na svobodo opravljanja storitev v smislu člena 56 PDEU in naslednjih kot na prosti pretok kapitala v smislu člena 63 PDEU in naslednjih (glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 2019, Milivojević, C‑630/17, EU:C:2019:123, točka 53 in navedena sodna praksa).

39

Če se nacionalni ukrep nanaša hkrati na svobodo opravljanja storitev in na prosti pretok kapitala, je treba preizkusiti, kako ta ukrep vpliva na izvajanje teh temeljnih svoboščin in ali v okoliščinah obravnavanega postopka ena od njih prevlada nad drugo. Sodišče načeloma preizkusi zadevni ukrep zgolj glede na eno od teh dveh svoboščin, če je očitno, da je v okoliščinah obravnavanega primera ena od njiju postranskega pomena v razmerju do druge in se nanjo navezuje (sodba z dne 14. februarja 2019, Milivojević, C‑630/17, EU:C:2019:123, točka 54 in navedena sodna praksa).

40

V obravnavanem primeru je očitno, kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 44 in 45 sklepnih predlogov, da se upravni ukrep iz postopka v glavni stvari nanaša tako na uporabo finančnih storitev PrivatBank kot na pretok kapitala.

41

Prvič, ta upravni ukrep, ki se med drugim opira na merilo višine mesečnega prometa v dobro, namreč neposredno vpliva na pretok kapitala, ne glede na to, ali je zadevna stranka uporabila svetovalne storitve, ki jih opravlja PrivatBank ali ne. Drugič, upravni ukrep, ki prepoveduje sklepanje poslovnih odnosov in nalaga obveznost prekinitve obstoječih poslovnih odnosov z nekaterimi strankami, vpliva na svobodo opravljanja storitev te kreditne institucije.

42

Glede na zgornje preudarke je treba drugo postavljeno vprašanje preoblikovati tako, da predložitveno sodišče z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člen 56, prvi odstavek, PDEU in člen 63(1) PDEU razlagati tako, da upravni ukrep, s katerim pristojni organ države članice po eni strani kreditnim institucijam prepoveduje vzpostavljanje poslovnih odnosov z vsemi fizičnimi ali pravnimi osebami, ki niso povezane z državo članico, v kateri ima ta institucija sedež, in katerih mesečni promet v dobro presega določen znesek, in, po drugi strani, od navedene institucije zahteva, da prekine takšne poslovne odnose, če so bili sklenjeni po sprejetju tega ukrepa, pomeni omejevanje svobode opravljanja storitev v smislu prve od teh določb in omejevanje pretoka kapitala v smislu druge od teh določb.

43

Na prvem mestu je treba opozoriti, da člen 56 PDEU nasprotuje uporabi katere koli nacionalne ureditve, zaradi katere postane opravljanje storitev med državami članicami težavnejše kot opravljanje storitev izključno znotraj ene države članice. V skladu s sodno prakso Sodišča člen 56 PDEU namreč zahteva, da se odpravijo vse ovire za svobodo opravljanja storitev, ki izhajajo iz tega, da ima izvajalec storitev sedež v drugi državi članici kot tisti, v kateri se storitev opravlja (sodba z dne 22. novembra 2018, Vorarlberger Landes- und Hypothekenbank, C‑625/17, EU:C:2018:939, točka 28 in navedena sodna praksa).

44

Nacionalni ukrepi, ki prepovedujejo, ovirajo ali zmanjšujejo privlačnost izvrševanja te svoboščine, so omejitve svobode opravljanja storitev (sodba z dne 22. novembra 2018, Vorarlberger Landes- und Hypothekenbank, C‑625/17, EU:C:2018:939, točka 29 in navedena sodna praksa).

45

Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča člen 56 PDEU ne podeljuje pravic le ponudniku storitev, ampak tudi prejemniku navedenih storitev (sodba z dne 30. januarja 2020, Anton van Zantbeek, C‑725/18, EU:C:2020:54, točka 24 in navedena sodna praksa).

46

V obravnavanem primeru je iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da upravni ukrep iz postopka v glavni stvari preprečuje, da bi PrivatBank za zneske, ki so višji od zneskov, ki jih določa, ponujala določene bančne storitve, na primer v zvezi z zagotavljanjem kreditov ali prejemanjem sredstev, fizičnim osebam, ki niso povezane z Latvijo, ali pravnim osebam brez gospodarske dejavnosti, povezanim s to državo članico. Zaradi tega ukrepa lahko opravljanje storitev med državami članicami postane težavnejše kot opravljanje storitev izključno znotraj Republike Latvije.

47

Zato v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 43 do 45 te sodbe, upravni ukrep, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, pomeni omejitev svobode opravljanja storitev, ki je s členom 56, prvi odstavek, PDEU, načeloma prepovedana.

48

Na drugem mestu, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da pojem „omejitev“ iz člena 63 PDEU na splošno zajema vsakršno oviranje pretoka kapitala tako med državami članicami kot med državami članicami in tretjimi državami (sodba z dne 6. oktobra 2021, ECOTEX BULGARIA, C‑544/19, EU:C:2021:803, točka 62 in navedena sodna praksa).

49

Ta pojem zajema zlasti državne ukrepe, ki so diskriminatorni, ker neposredno ali posredno uvajajo različno obravnavanje nacionalnega pretoka kapitala in čezmejnega pretoka kapitala, ki ne ustreza objektivni razliki v položajih in ki lahko zato fizične ali pravne osebe iz drugih držav članic ali tretjih držav odvrnejo od čezmejnega pretoka kapitala (sodba z dne 18. junija 2020, Komisija/Madžarska (Preglednost društev), C‑78/18, EU:C:2020:476, točka 53 in navedena sodna praksa).

50

V obravnavanem primeru in kot je generalna pravobranilka navedla v točki 47 sklepnih predlogov, upravni ukrep iz postopka v glavni stvari, s katerim se PrivatBank nalaga obveznost, da prekine poslovne odnose z vsemi fizičnimi osebami, ki niso povezane z Latvijo, in vsemi pravnimi osebami, katerih gospodarska dejavnost ni povezana s to državo članico, in ji prepoveduje vzpostavljanje takih odnosov, pomeni posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva.

51

Čeprav se namreč tak upravni ukrep, ki se omejuje le na merilo povezanosti z Latvijo, ne nanaša neposredno na državljanstvo zadevnih oseb, pa lahko v večji meri vpliva na državljane države članice, ki ni Republika Latvija, in na družbe s sedežem v tej drugi državi članici, saj je verjetnost, da bodo povezani z Republiko Latvijo bistveno manjša kot pri latvijskih državljanih ali družbah s sedežem v Latviji.

52

Na tretjem mestu, v nasprotju s tem, kar trdi latvijska vlada v pisnih stališčih, dejstvo, da lahko stranke, na katere bi lahko vplival upravni ukrep iz postopka v glavni stvari, še naprej prosto odprejo račun pri kateri koli drugi kreditni instituciji, ki ima dovoljenje v Latviji, in položijo sredstva, glede na to, da se ta ukrep uporablja le za PrivatBank, ali dejstvo, da se ta ukrep uporablja le začasno, temu ukrepu ne moreta odvzeti njegove omejevalne narave.

53

V zvezi s tem je po eni strani v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča celo majhna ali manj pomembna omejitev temeljne svoboščine načeloma s PDEU prepovedana (sodba z dne 22. septembra 2022, Admiral Gaming Network in drugi, od C‑475/20 do C‑482/20, EU:C:2022:71, točka 40 in navedena sodna praksa).

54

Po drugi strani, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 53 sklepnih predlogov, dejstvo, da se fizična ali pravna oseba lahko svobodno odloči, s katero kreditno institucijo želi vzpostaviti poslovni odnos, da bi na primer izkoristila posebne pogoje ali proizvode, spada v bistvo svobode opravljanja storitev in prostega pretoka kapitala.

55

Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 56, prvi odstavek, PDEU in člen 63(1) PDEU razlagati tako, da upravni ukrep, s katerim pristojni organ države članice po eni strani kreditnim institucijam prepoveduje vzpostavljanje poslovnih odnosov z vsemi fizičnimi ali pravnimi osebami, ki niso povezane z državo članico, v kateri ima ta institucija sedež, in katerih mesečni promet v dobro presega določen znesek, in, po drugi strani, od navedene institucije zahteva, da prekine takšne poslovne odnose, če so bili sklenjeni po sprejetju tega ukrepa, pomeni omejevanje svobode opravljanja storitev v smislu prve od teh določb in omejevanje pretoka kapitala v smislu druge od teh določb.

56

Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali omejitev svobode opravljanja storitev in prostega pretoka kapitala, ki jo nalaga upravni ukrep, s katerim pristojni organ države članice po eni strani kreditni instituciji prepoveduje, da vzpostavi poslovne odnose z vsako fizično osebo, ki ni povezana z državo članico, v kateri ima ta institucija sedež, in katere mesečni promet v dobro presega 15.000 EUR, ali s katero koli pravno osebo, ki ni povezana s to državo članico in katere mesečni promet v dobro presega 50.000 EUR, in, po drugi strani, od te institucije zahteva, da prekine take poslovne odnose, če so bili sklenjeni po sprejetju tega ukrepa, lahko upraviči cilj preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma iz člena 1 Direktive 2015/849 in ali v tem primeru za ta ukrep velja člen 65(1)(b) PDEU.

57

Na prvem mestu, kar se tiče prostega pretoka kapitala, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je tega mogoče omejiti z državnim ukrepom le, če je utemeljen z enim od razlogov iz člena 65 PDEU ali z nujnimi razlogi v splošnem interesu v smislu sodne prakse Sodišča, če na ravni Unije ni harmonizacije, ki bi določala ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva teh interesov (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, ECOTEX BULGARIA, C‑544/19, EU:C:2021:803, točka 67 in navedena sodna praksa).

58

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je bil upravni ukrep iz postopka v glavni stvari sprejet zato, prvič, da se odpravijo kršitve zakonov in drugih predpisov s področja boja proti pranju denarja in financiranju terorizma, ki jih je storila PrivatBank, in drugič, da se v prihodnosti tej kreditni instituciji prepreči ponovitev takih kršitev, katerih posledica pa ni lahko le to, da je banka PrivatBank sama vpletena v pranje denarja ali poskus pranja denarja, ter izogibanje ali kršitev mednarodnih sankcij, temveč tudi izpostavljenost celotnega nacionalnega finančnega sektorja znatnim tveganjem za ugled zaradi takšnih kršitev.

59

V zvezi s tem člen 65(1)(b) PDEU najprej določa, da člen 63 PDEU ne posega v pravice držav članic, da zlasti sprejmejo vse potrebne ukrepe za preprečevanje kršitev nacionalnih zakonov in drugih predpisov, zlasti na področju bonitetnega nadzora finančnih institucij, ali sprejmejo ukrepe, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti.

60

Sodišče je pojasnilo, da mora biti namen zadevnega ukrepa, da bi ga bilo mogoče šteti za „potreben ukrep“ v smislu tega člena 65(1)(b) PDEU, preprečiti kršitve zakonov in drugih predpisov na področju bonitetnega nadzora finančnih institucij (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2012, VBV – Vorsorgekasse, C‑39/11, EU:C:2012:327, točka 30)

61

Dalje, Sodišče je že presodilo, da je boj proti pranju denarja, ki se navezuje na cilj zaščite javnega reda, legitimen cilj, ki lahko upraviči oviranje temeljnih svoboščin, ki so določene v Pogodbi (sodba z dne 31. maja 2018, Zheng, C‑190/17, EU:C:2018:357, točka 38 in navedena sodna praksa).

62

V skladu z ustaljeno sodno prakso se je na razloge javnega reda mogoče sklicevati le ob resnični in dovolj resni grožnji temeljnemu interesu družbe in poleg tega ne morejo služiti uresničitvi zgolj gospodarskih ciljev (glej v tem smislu sodbo z dne 16. septembra 2020, Romenergo in Aris Capital, C‑339/19, EU:C:2020:709, točka 40 in navedena sodna praksa).

63

Nazadnje, kot je Sodišče že poudarilo, je zakonodajalec Unije le delno uskladil ukrepe za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma, tako da imajo države članice še naprej pravico sklicevati se na boj proti pranju denarja in financiranju terorizma, da bi upravičile nacionalne določbe, ki omejujejo prosti pretok kapitala, kot razloge, povezane z javnim redom (sodba z dne 18. junija 2020, Komisija/Madžarska (Preglednost društev), C‑78/18, EU:C:2020:476, točka 89).

64

V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da se z Direktivo 2015/849 uresničuje le minimalna harmonizacija, saj člen 5 te direktive državam članicam dovoljuje, da ob upoštevanju omejitev prava Unije sprejmejo ali v veljavi obdržijo strožje določbe, če je cilj teh določb okrepiti boj proti pranju denarja in financiranju terorizma (sodba z dne 17. novembra 2022, Rodl & Partner, C‑562/20, EU:C:2022:883, točka 46).

65

Drugič, v skladu s členom 59(4) te direktive lahko države članice pristojne organe pooblastijo za izrek dodatnih oblik upravnih sankcij poleg tistih iz tega člena ali izrečejo upravne denarne sankcije, ki presegajo zneske iz navedenega člena.

66

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je omejitev prostega pretoka kapitala, ki je bila uvedena z upravnim ukrepom, po eni strani lahko utemeljena na podlagi člena 65(1)(b) PDEU, če je ta ukrep nujen za preprečevanje kršitev nacionalnih zakonov in drugih predpisov, zlasti na področju bonitetnega nadzora finančnih institucij. Po drugi strani je mogoče tako omejitev utemeljiti tudi s potrebo po preprečevanju in boju proti pranju denarja in financiranju terorizma.

67

Ob upoštevanju ciljev, ki jim sledi upravni ukrep iz postopka v glavni stvari in so navedeni v točki 58 te sodbe, pa tak ukrep izpolnjuje pogoje iz prejšnje točke, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

68

Na drugem mestu, glede svobode opravljanja storitev zadostuje poudariti, da je Sodišče že presodilo, da je boj proti pranju denarja, ki se navezuje na cilj zaščite javnega reda, legitimen cilj, ki lahko upraviči tudi oviranje svobode opravljanja storitev (sodba z dne 25. aprila 2013, Jyske Bank Gibraltar, C‑212/11, EU:C:2013:270, točka 64).

69

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je upravni ukrep iz postopka v glavni stvari – ob upoštevanju preverjanja, ki ga mora opraviti predložitveno sodišče – mogoče utemeljiti tako z legitimnim ciljem preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, kot na podlagi člena 65(1)(b) PDEU, če ta upravni ukrep uresničuje enega od ciljev iz zadnjenavedene določbe.

70

V tem primeru mora navedeni upravni ukrep v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča spoštovati načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je primeren za dosledno in sistematično zagotavljanje uresničitve zastavljenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za njegovo uresničitev (sodba z dne 18. junija 2020, Komisija/Madžarska (Preglednost društev), C‑78/18, EU:C:2020:476, točka 76 in navedena sodna praksa).

71

Čeprav mora to, ali so v obravnavani zadevi te zahteve izpolnjene, nazadnje ugotoviti nacionalno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejstev in razlago nacionalne zakonodaje, je Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe pristojno, da na podlagi spisa v postopku v glavni stvari ter pisnih in ustnih stališč, ki so mu predložena, predložitvenemu sodišču da koristen odgovor, ki mu omogoča, da razsodi v sporu, o katerem odloča (sodba z dne 6. oktobra 2021, ECOTEX BULGARIA, C‑544/19, EU:C:2021:803, točka 72 in navedena sodna praksa).

72

Na prvem mestu, v zvezi z vprašanjem, ali je upravni ukrep iz postopka v glavni stvari primeren za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja, je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča nacionalni ukrep primeren za zagotovitev uresničitve navedenega cilja le, če resnično zagotavlja, da se ta cilj doseže dosledno in sistematično (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, ECOTEX BULGARIA, C‑544/19, EU:C:2021:803, točka 73 in navedena sodna praksa).

73

Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da je treba, kadar je cilj nacionalnega ukrepa preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, šteti, da je ta ukrep primeren za zagotovitev uresničitve tako navedenega preventivnega cilja, če pomaga zmanjšati tveganje pranja denarja in financiranja terorizma (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 2016, Safe Interenvios, C‑235/14, EU:C:2016:154, točka 104).

74

V obravnavanem primeru je iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da je bil upravni ukrep iz postopka v glavni stvari sprejet zlasti zato, ker je PrivatBank kršila nekatere zahteve na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, ki jih določa nacionalna ureditev. Natančneje, kot je bilo navedeno v točki 18 te sodbe in kot sta na obravnavi opozorili FKTK in latvijska vlada, se je štelo, da sistem notranjega nadzora PrivatBank glede skrbnega preverjanja strank in nadzora nad transakcijami ni zadostoval za zagotavljanje, da ta kreditna institucija zagotavlja učinkovito upravljanje tveganj na tem področju. Natančneje, ker PrivatBank ni mogla pridobiti informacij o svojih strankah, naj teh ne bi mogla poznati in posledično izpolniti obveznosti skrbnega preverjanja, ki jih ima.

75

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen določb Direktive 2015/849, ki so preventivne narave, na podlagi pristopa, ki temelji na tveganju, vzpostaviti vrsto preventivnih in odvračalnih ukrepov za učinkovit boj proti pranju denarja in financiranju terorizma, da bi se, kot izhaja iz uvodne izjave 1 te direktive, izognilo možnosti, da bi nezakoniti denarni tokovi škodovali celovitosti, stabilnosti in ugledu finančnega sektorja Unije ter ogrozili njen notranji trg in mednarodni razvoj (sodba z dne 17. novembra 2022, Rodl & Partner, C‑562/20, EU:C:2022:883, točka 34 in navedena sodna praksa).

76

Med temi preventivnimi in odvračilnimi ukrepi za učinkovit boj proti pranju denarja in financiranju terorizma so ukrepi iz člena 8(1) in (3) ter iz člena 11 Direktive 2015/849, ki nalagajo obveznosti za subjekte, ki so davčni zavezanci, kar se tiče identifikacije in upravljanja tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, povezanih z njihovimi strankami, ter identifikacije teh strank v okviru sprejetja ukrepov skrbnega preverjanja.

77

Pooblaščeni subjekti morajo med drugim uporabiti standardne ukrepe glede dolžnosti skrbnosti v zvezi s strankami, kadar v okviru svoje ocene tveganj, povezanih s stranko, prepoznajo običajno stopnjo tveganja pranja denarja in financiranja terorizma (sodba z dne 17. novembra 2022, Rodl & Partner, C‑562/20, EU:C:2022:883, točka 68).

78

Glede samih ukrepov skrbnega preverjanja, ki jih morajo izvajati pooblaščeni subjekti, jih je v členu 13(1) navedene direktive navedeno nekaj in med njimi so identifikacija stranke in preverjanje njene identitete (točka (a)), ocena in po potrebi pridobivanje informacij o namenu in predvideni naravi poslovnega odnosa (točka (c)) in stalno spremljanje poslovnega odnosa, vključno s pregledovanjem transakcij, ki se izvajajo v času odnosa, s čimer se zagotovi, da so opravljene transakcije v skladu s poznavanjem stranke od pooblaščenega subjekta, poslovnega profila in profila tveganj, po potrebi tudi s poznavanjem izvora sredstev, ter zagotavljanje, da se listine, podatki ali informacije redno posodabljajo (točka (d)).

79

V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da se prag mesečnega prometa v dobro v višini 15.000 EUR, ki je bil z upravnim ukrepom iz postopka v glavni stvari določen za fizične osebe in ki poleg tega ustreza pragu, ki sproži izvajanje ukrepov glede dolžnosti skrbnosti iz člena 11(b)(i) Direktive 2015/849, nanaša na položaj, v katerem je legitimno šteti, da obstaja tveganje pranja denarja in financiranja terorizma. Tudi razumnost praga mesečnega prometa v dobro v višini 50.000 EUR za pravne osebe, ki je bil določen s tem upravnim ukrepom in ki je bil po mnenju FKTK določen na podlagi nacionalne zakonodaje, v okviru postopka v glavni stvari ni bila izpodbijana.

80

Drugič, kot je bilo opozorjeno v točki 74 te sodbe, je iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da po mnenju FKTK sistem notranjega nadzora PrivatBank glede skrbnega preverjanja strank in nadzora nad transakcijami ni zadostoval za zagotavljanje, da ta kreditna institucija zagotavlja učinkovito upravljanje tveganj na tem področju. Pri presoji, ali lahko upravni ukrep iz postopka v glavni stvari zagotovi legitimni cilj preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter boja proti njima, pa je treba upoštevati tako pomanjkljivost sistema upravljanja tveganj PrivatBank.

81

Glede na zgornje preudarke se zdi, da je upravni ukrep iz postopka v glavni stvari, ker PrivatBank nalaga, da prekine poslovne odnose in da takih odnosov ne sme vzpostaviti – prek določenega zneska – z vsemi fizičnimi ali pravnimi osebami, ki niso povezane z Latvijo, primeren za zagotovitev, da ta kreditna institucija lahko izpolni obveznosti identifikacije, ki jih ima v okviru, prvič, ocene tveganja, povezanega s stranko, in drugič, morebitnega sprejetja ukrepov skrbnega preverjanja.

82

Zato je glede na pomanjkljivost sistema upravljanja tveganj PrivatBank, kot jo je ugotovilo samo predložitveno sodišče in ki je stranke v postopku v glavni stvari ne izpodbijajo, ter glede na tveganje, da ta kreditna institucija ne bi mogla izpolniti, med drugim, njenih obveznosti dolžnosti skrbnega preverjanja identitete strank, ki niso povezane z Latvijo in imajo visok mesečni promet v dobro, upravni ukrep iz postopka v glavni stvari primeren za dosledno in sistematično zmanjšanje tveganja pranja denarja in financiranja terorizma.

83

Na drugem mestu, v zvezi z nujnostjo upravnega ukrepa iz postopka v glavni stvari je treba opozoriti, da je ukrepe, ki omejujejo temeljno svoboščino, mogoče upravičiti le, če zastavljenega cilja ni mogoče doseči z manj omejevalnimi ukrepi (sodba z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 81).

84

V obravnavanem primeru ni sporno, da se z upravnim ukrepom uvaja prepoved vzpostavljanja poslovnih odnosov in obveznost prekinitve obstoječih poslovnih odnosov s strankami, ki niso povezane z Latvijo, če je dosežen prag zneskov, določenih z navedenim ukrepom.

85

Predložitveno sodišče bo moralo ugotoviti, ali je mogoče šteti, da je ta upravni ukrep nujen, zlasti ob upoštevanju dejstva, da se, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 80 sklepnih predlogov, pogoj v zvezi z neobstojem povezave z Latvijo glede na njegovo široko naravo lahko nanaša tudi na fizične ali pravne osebe, ki v skladu z Direktivo 2015/849 ne pomenijo posebnega tveganja pranja denarja in financiranja terorizma.

86

V zvezi s tem je mogoče upoštevati težave navedene kreditne institucije pri pridobivanju informacij od svojih strank, katerih težave naj bi bile v skladu s stališči FKTK na obravnavi pred Sodiščem očitne, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Natančneje, to sodišče mora preveriti, ali so bile pomanjkljivosti ukrepov glede ukrepov skrbnega preverjanja ali njihovo izvajanje take, da je bilo zaradi njih nujno sprejetje ukrepa širše narave, ki ustvarja posredno diskriminacijo.

87

Poleg tega je treba upoštevati tudi okoliščino, da lahko nacionalni organi v skladu s členom 59(1) in (2) Direktive 2015/849 v primeru resnih, ponavljajočih se ali sistematičnih kršitev obveznosti, ki jih ima zadevni pooblaščeni subjekt, med drugim obveznosti dolžnosti skrbnega preverjanja strank iz členov od 10 do 24 navedene direktive, tem subjektom naložijo upravne sankcije in upravne ukrepe.

88

Med temi sankcijami in ukrepi so v skladu s členom 59(2)(c) Direktive 2015/849 poleg denarnih upravnih kazni, navedeni umik ali začasni umik dovoljenja, kadar je takšno dovoljenje potrebno za pooblaščeni subjekt.

89

Poleg tega, kot je bilo opozorjeno v točki 65 te sodbe, člen 59(4) Direktive 2015/849 določa, da lahko države članice pristojne organe pooblastijo za naložitev drugih vrst upravnih sankcij, kot so tiste iz odstavka 2, točke od (a) do (d), tega člena.

90

Kot pa je generalna pravobranilka navedla v točki 85 sklepnih predlogov, se zdi, da je upravni ukrep, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, manj omejevalen od odvzema ali začasnega preklica dovoljenja iz člena 59(2)(c) Direktive 2015/849, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

91

Poleg tega je latvijska vlada na obravnavi navedla, da so bile v preteklosti PrivatBank naložene okrepljene obveznosti dolžnosti skrbnega preverjanja, ki so manj posegale v temeljne svoboščine kot zahteve, določene z upravnim ukrepom v postopku v glavni stvari, vendar ti ukrepi niso bili dovolj učinkoviti za boj proti ugotovljenim tveganjem.

92

Iz navedenega izhaja, da se zdi upravni ukrep iz postopka v glavni stvari – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – najmanj omejujoč upravni ukrep za učinkovito preprečevanje tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki mu je bila izpostavljena banka PrivatBank.

93

Na tretjem mestu je treba ugotoviti, ali upravni ukrep, katerega namen je preprečevanje in boj proti pranju denarja in financiranju terorizma, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ne posega pretirano v pravice in interese, ki so varovani v skladu s členoma 56 in 63 PDEU, in ki jih imajo zadevna kreditna institucija in njene stranke.

94

V zvezi s tem je, prvič, iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da je bil upravni ukrep iz postopka v glavni stvari določen za določen čas, in sicer do izvedbe drugih ukrepov, določenih v sklepu, navedenem v točki 19 te sodbe, in do odobritve FKTK te izvedbe. Iz tega sledi, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 89 sklepnih predlogov, da je PrivatBank sama lahko vplivala na odpravo omejitev.

95

Drugič, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 90 sklepnih predlogov, se intenzivnost upravnega ukrepa iz postopka v glavni stvari ne zdi nesorazmerna glede na zastavljeni legitimni cilj, in sicer preprečevanje in boj proti pranju denarja in financiranju terorizma. Ker se je namreč po eni strani ta upravni ukrep uporabljal šele od sprejetja sklepa iz postopka v glavni stvari, je PrivatBank lahko ohranila poslovne odnose, ki jih je imela pred tem sprejetjem, vključno s strankami, ki niso bile povezane z Latvijo in katerih mesečni promet v dobro je bil višji od pragov, določenih s tem ukrepom. Drugič, ta kreditna institucija je lahko še naprej vzpostavljala nove poslovne odnose s strankami, ki niso bile povezane z Latvijo in pri katerih je bila višina prometa v dobro nižja od teh pragov.

96

Tretjič, FKTK meni, da je bilo sprejetje upravnega ukrepa iz postopka v glavni stvari nujno zaradi sistematičnih in ponavljajočih se kršitev banke PrivatBank nacionalnih zakonov in drugih predpisov na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Tako se zdi, da je PrivatBank sama s krivdnim ravnanjem prispevala k tveganju na tem področju, na katero se je moral pristojni nacionalni organ odzvati.

97

Četrtič, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 92 sklepnih predlogov, čeprav prosti pretok kapitala pomeni, da lahko stranka svobodno izbere kreditno institucijo, ki ji namerava med drugim zaupati upravljanje svojih bančnih računov, pa ta temeljna svoboščina ne daje pravice do vzpostavitve poslovnih odnosov s posamezno kreditno institucijo, ne glede na konkretne okoliščine, v katerih ta institucija ne spoštuje zakonov in drugih predpisov na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma.

98

V teh okoliščinah in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, se zdi, da upravni ukrep iz postopka v glavni stvari ne posega prekomerno v pravice in interese, ki so varovani v skladu s členoma 56 in 63 PDEU, ki jih imajo zadevna kreditna institucija in njene stranke.

99

Glede na vse zgornje preudarke je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 56, prvi odstavek, in člen 63(1) PDEU razlagati tako, da ne nasprotujeta upravnemu ukrepu, s katerim pristojni organ države članice po eni strani kreditnim institucijam prepoveduje vzpostavljanje poslovnih odnosov z vsemi fizičnimi osebami, ki niso povezane z državo članico, v kateri ima ta institucija sedež, in katerih mesečni promet v dobro presega 15.000 EUR, ali s katero koli pravno osebo, ki ni povezana s to državo članico in katere mesečni promet v dobro presega 50.000 EUR, in, po drugi strani, od te institucije zahteva, da prekine take poslovne odnose, če so bili sklenjeni po sprejetju tega ukrepa ter če je ta upravni ukrep, prvič, upravičen zaradi cilja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ali kot nujno potreben ukrep za preprečevanje kršitev nacionalnih zakonov in drugih predpisov o bonitetnem nadzoru finančnih institucij ali kot ukrep, upravičen zaradi javnega reda, iz člena 65(1)(b) PDEU, drugič, primeren za uresničitev teh ciljev, tretjič, ne presega tistega, kar je nujno za njihovo uresničitev, in četrtič, ne posega prekomerno v pravice in interese, ki so varovani v skladu s členoma 56 in 63 PDEU in ki jih imajo zadevna kreditna institucija in njene stranke.

100

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: