—

razveljavi sodbo tretjega senata Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2018 v zadevi T-290/16, Fruits de Ponent/Komisija (1);

—

primarno, v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, če meni, da stanje postopka to dovoljuje, (i) odloči o tožbi, vloženi na prvi stopnji, in ugodi zahtevkom te stranke ter (ii) Komisiji naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah; ali

—

podredno, če meni, da stanje postopka ne dovoljuje, da samo odloči o zadevi, (i) vrne zadevo v razsojanje Splošnemu sodišču in (ii) pridrži odločitev o stroških.

1.

Na prvem mestu, pritožnica trdi, da se z izpodbijano sodbo krši člen 39 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (2) v delu, v katerem: (i) so bila pri presoji obstoja dovolj resne kršitve uporabljena nerelevantna ali neupoštevna merila; (ii) je zavrnjeno, da bi morali cilji Komisije, ko deluje v primerih hudih motenj na trgu v okviru SKP, zajemati ohranitev življenjske ravni kmetov (člen 39(1)(b) PDEU); (iii) je zavrnjeno, da bi Komisija morala zbirati podatke, ki niso določeni v uredbah, in (iv) je navedeno, da Komisiji ni treba zbirati informacij o cenah, ki jih prejmejo kmetje.

2.

Na drugem mestu, pritožnica trdi, da se z izpodbijano sodbo: (i) izkrivlja dejansko stanje z očitno napačno presojo predloženih dokazov; (ii) kršijo načela, ki urejajo dokazno breme, s tem, da se v njej določena dejstva štejejo za dokazana, čeprav iz predloženih dokazov izhaja nasprotno; in (iii) krši načelo venire contra factum propium non valet s tem, da se v njej trditve Komisije, ki so v nasprotju z odgovori, ki jih je dala ta institucija državljanom v okviru načela preglednosti, štejejo za upoštevne.

3.

Na tretjem mestu, pritožnica trdi, da se z izpodbijano sodbo kršita člen 296 PDEU in člen 47 Listine s tem, da (i) niso upoštevani argumenti pritožnice v zvezi s tem, da bi Komisija morala zbirati informacije za dosego cilja ohranitve življenjske ravni proizvajalcev, in (ii) niso upoštevane in so izkrivljene trditve pritožnice v zvezi s tem, da bi cilj Komisije moral biti zagotavljanje življenjske ravni kmetov, s čimer ji je bilo tako onemogočeno pridobiti odgovor na svoje argumente pred sodiščem.

4.

Na četrtem mestu, pritožnica meni, da sta bila v obravnavanem primeru kršena člen 39 PDEU in člen 219 Uredbe 1308/2013 (3), ker ima v kriznem primeru odgovornost za sprožitev izrednega kriznega mehanizma izključno Komisija in ne vlagatelji zahtevkov ali združenja proizvajalcev.