1.

Ta zadeva se nanaša na diskriminacijo na podlagi invalidnosti v okviru zaposlitve. V njej se obravnava opravljanje dejavnosti sodnika porotnika v kazenskem postopku, ki jo v obravnavani zadevi za plačilo, torej poklicno, opravlja slepa oseba.

2.

Sodišče je pozvano, naj razloži Direktivo 2000/78 ( 2 ), s katero je prepovedana diskriminacija na podlagi invalidnosti, v povezavi s Konvencijo Združenih narodov z dne 13. decembra 2006 o pravicah invalidov ( 3 ) (v nadaljevanju: Konvencija ZN) in odloči, ali je lahko popolna izključitev slepih oseb iz sodelovanja v kazenskem postopku kot sodnikov porotnikov v okviru plačane dejavnosti upravičena na podlagi člena 4(1) navedene direktive. Predložitveno sodišče želi zlasti izvedeti, ali je vid bistvena in odločilna poklicna zahteva v smislu navedene določbe.

3.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil predložen v okviru spora med TC, predsednikom sodišča, in UB, sodnico kazenskega senata, na eni strani ter Komisia za zashtita ot diskriminatsia (komisija za varstvo pred diskriminacijo, Bolgarija) in VA, slepo sodnico porotnico tega senata, na drugi strani. TC in UB izpodbijata odločbo komisije za varstvo pred diskriminacijo, s katero sta jima bili naloženi globi zaradi diskriminacije VA na podlagi invalidnosti, ker ji nista omogočila sodelovanja v postopkih.

4.

Sodišče bo moralo v tej zadevi uravnotežiti na eni strani obveznost države kot delodajalca, da sprejme ustrezne ukrepe za vključitev invalidnih oseb v delovno okolje, v tem primeru za opravljanje plačane dejavnosti sodnika porotnika v kazenskih postopkih, in na drugi strani nacionalna pravila kazenskega postopka, namenjena zagotovitvi poštenega sojenja.

5.

Na koncu analize bom Sodišču predlagal, naj razsodi, da morajo države članice v primeru plačane dejavnosti svoja pravila kazenskega postopka, kolikor je mogoče, razlagati tako, da lahko slepe osebe kot sodniki porotniki sodelujejo v kazenskih postopkih. Posebej v zvezi z osebo, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki izpolnjuje merila, določena z nacionalnim pravom, za opravljanje dejavnosti porotnika v teh postopkih in ki je bila imenovana na ta položaj, bom Sodišče pozval, naj razsodi, da je popolna izključitev te osebe iz sodelovanja v takih postopkih na podlagi presoje njene domnevne nezmožnosti za opravljanje nalog porotnika zaradi invalidnosti nesorazmerna in pomeni diskriminacijo, ki je v nasprotju z Direktivo 2000/78 v povezavi s Konvencijo ZN.

6.

S členom 5(2) Konvencije ZN je prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi invalidnosti, med drugim v skladu z njenim členom 27 v okviru zaposlitve, pri čemer je določeno, da morajo države članice zagotoviti primerne prilagoditve za spodbujanje enakosti in odpravo diskriminacije.

7.

Člen 13 navedene konvencije, naslovljen „Dostop do sodnega varstva“, v odstavku 1 določa:

„Države pogodbenice zagotovijo invalidom, da imajo enako kot drugi dostop do sodnega varstva, med drugim tako, da zagotovijo postopkovne in starosti primerne prilagoditve, ki jim omogočijo, da učinkovito sodelujejo kot neposredni ali posredni udeleženci, tudi kot priče, v vseh pravnih postopkih, tudi na preiskovalni in drugih predhodnih stopnjah.“

8.

V uvodnih izjavah 17, 20 in 23 Direktive 2000/78 je navedeno:

[…]

[…]

9.

Člen 2 te direktive, naslovljen „Koncept diskriminacije“, določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V smislu odstavka 1:

[…]

5.   Ta direktiva ne vpliva na ukrepe, izhajajoče iz nacionalne zakonodaje, ki so v demokratični družbi nujni zaradi javne varnosti, vzdrževanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ter varstvo pravic in svoboščin drugih.“

10.

Člen 3(1) navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„V mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva:

[…]

[…]“

11.

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Poklicne zahteve“, v odstavku 1 določa:

„Ne glede na člen 2(1) in (2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje, ki temelji na neki značilnosti v zvezi s katerim od motivov iz člena 1, ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja, takšna značilnost predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahteva sorazmerna.“

12.

Člen 5 Direktive 2000/78, naslovljen „Razumne prilagoditve za hendikepirane [invalidne] osebe“, določa:

„Da se zagotovi skladnost z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva [invalidne] osebe, se zagotovijo razumne prilagoditve. To pomeni, da delodajalci sprejmejo ustrezne ukrepe glede na potrebe v konkretni situaciji, da se [invalidni] osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Obremenitev ni nesorazmerna, če jo zadosti kompenzirajo ukrepi v okviru politike, ki jo zadevna država članica izvaja v zvezi s hendikepiranimi [z invalidnimi] osebami.“

13.

Člen 6 ustave Republike Bolgarije (DV št. 56 z dne 13. julija 1991, kakor je bil spremenjen, DV št. 12 z dne 6. februarja 2007) v odstavku 1 določa:

„(1) Ljudje se rodijo svobodni in enaki glede svojega dostojanstva in pravic.“

14.

Člen 48 te ustave določa:

„(1)   Državljani imajo pravico do dela. Država si prizadeva ustvariti pogoje za uresničevanje te pravice.

(2)   Država ustvarja pogoje za uresničevanje pravice do dela za ljudi, ki so telesno in duševno prizadeti […].“

15.

S členom 4(1) Zakon za zashtita ot diskriminatsia (zakon o varstvu pred diskriminacijo) (DV št. 86 z dne 30. septembra 2003, kakor je bil spremenjen, DV št. 26 z dne 7. aprila 2015, v nadaljevanju: zakon proti diskriminaciji) je prepovedana vsakršna neposredna ali posredna diskriminacija, med drugim na podlagi invalidnosti.

16.

Člen 7(1), točka 2, zakona proti diskriminaciji določa:

„Diskriminacije ne pomeni:

različno obravnavanje osebe, ki temelji na neki značilnosti v zvezi s katerim od razlogov iz člena 4(1), če zadevna značilnost zaradi narave nekega poklica ali neke dejavnosti ali zaradi okvira, v katerem se ta poklic [ali ta dejavnost] opravlja, pomeni bistveno in odločilno poklicno zahtevo, če je cilj legitimen in zahteva ne presega tega, kar je nujno za uresničitev tega cilja.“

17.

Člen 66 zakon za sadebnata vlast (zakon o sodiščih, DV št. 64 z dne 7. avgusta 2007, kakor je bil spremenjen, DV št. 29 z dne 8. aprila 2019, v nadaljevanju: zakon o sodiščih) določa, da v primerih, določenih z zakonom, sestava sodišča, ki odloča o zadevi na prvi stopnji, vključuje tudi „sadebni zasedateli“ (sodnike porotnike), ki imajo enake pravice in obveznosti kot sodniki.

18.

Člen 67(1) zakona o sodiščih določa:

„Za sodnika porotnika je lahko izvoljen vsak bolgarski državljan, ki je sposoben izvrševati svoje pravice in ki:

19.

Člen 8(1) nakazatelno-protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, DV št. 86 z dne 28. oktobra 2015, kakor je bil spremenjen, DV št. 16 z dne 22. februarja 2019, v nadaljevanju: zakonik o kazenskem postopku) določa:

„V teh primerih in v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v tem zakoniku, sodniki porotniki sodelujejo v sestavah sodišč.“

20.

Člen 13 navedenega zakonika v odstavku 1 določa, da morajo sodišče, državno tožilstvo in preiskovalni organi v mejah svojih pristojnosti sprejeti vse ukrepe za ugotovitev objektivne resnice, v odstavku 2 pa določa, da se objektivna resnica ugotovi v skladu s podrobnimi pravili in sredstvi, določenimi s tem zakonikom.

21.

V skladu s členom 14(1) navedenega zakonika sodišče, državno tožilstvo in preiskovalni organi odločijo na podlagi svojega notranjega prepričanja.

22.

V skladu s členom 18 istega zakonika sodišče, državno tožilstvo in preiskovalni organi odločijo na podlagi dokazov, ki so jih sami zbrali in preučili, razen če ta zakon ne določa drugače.

23.

VA ima zaradi izgube vida trajno zmanjšano delovno zmožnost. Po končanem študiju prava in uspešno opravljenem preizkusu poklicne usposobljenosti je delala pri društvu slepih in v strukturah Evropske zveze slepih.

24.

Leta 2014 je bila VA imenovana za sodnico porotnico pri Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija), in sicer na podlagi postopka, ki ga je izvedel sofijski mestni svet. Imenovana je bila na Sofiyski rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji, Bolgarija) in na podlagi žreba dodeljena šestemu kazenskemu senatu tega sodišča, v katerem so sedeli sodnica UB in še trije drugi sodniki porotniki. Kot sodnica porotnica je pred navedenim sodiščem zaprisegla 25. marca 2015.

25.

VA v skoraj enoinpolletnem obdobju od 25. marca 2015 do 9. avgusta 2016 ni sodelovala na nobeni obravnavi v kazenskem postopku. Maja 2015 je od predsednika Sofiyski rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji), TC, zahtevala, naj jo dodeli drugemu sodniku, vendar ni dobila odgovora.

26.

VA se je 24. septembra 2015 obrnila na komisijo za varstvo pred diskriminacijo, pri čemer je trdila, da jo je sodnica UB zaradi invalidnosti manj ugodno obravnavala, ker ji ni omogočila sodelovanja v nobenem kazenskem postopku, predsednik sodišča TC pa zato, ker ni ugodil njeni zahtevi za predodelitev drugemu sodniku, da bi lahko izvrševala svojo pravico, da dela kot sodnica porotnica.

27.

Komisija za varstvo pred diskriminacijo je z odločbo z dne 6. marca 2017 na podlagi zaslišanja UB in TC ugotovila, da sta VA diskriminirala na podlagi invalidnosti, zlasti v smislu člena 4 zakona proti diskriminaciji, in jima naložilo globo v višini 500 oziroma 250 bolgarskih levov (BGN) (približno 256 oziroma 128 EUR).

28.

UB in TC sta zoper to odločbo vložila tožbi pri Administrativen sad Sofia‑grad (upravno sodišče v Sofiji, Bolgarija), ki je tožbi zavrnilo. To sodišče je zlasti menilo, da je načelno omejevanje dostopa do opravljanja nekega poklica ali neke dejavnosti, kot je dejavnost sodnika porotnika, ker naj je zaradi zadevne invalidnosti ne bi bilo mogoče v celoti opravljati, nezakonito. Res je, da bi moral tak porotnik v skladu s pravili kazenskega postopka spoštovati temeljna načela tega postopka, in sicer v primeru sestave sodišča neposrednost, ugotavljanje objektivne resnice in oblikovanje notranjega prepričanja. Vendar naj bi domneva, da oseba zaradi invalidnosti v nobenem primeru ni zmožna spoštovati teh načel, pomenila diskriminacijo. Navedeno sodišče je dodalo, da te preudarke potrjuje okoliščina, da je VA od 9. avgusta 2016, ko je začela veljati zakonodajna reforma, s katero je bilo uvedeno elektronsko imenovanje sodnikov porotnikov, sodelovala na vrsti obravnav v kazenskih postopkih.

29.

UB in TC sta zoper odločbi Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče v Sofiji) vložila kasacijski pritožbi pri predložitvenem sodišču, Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija). UB v podporo svoji pritožbi trdi, da je prvostopenjsko sodišče zakonu proti diskriminaciji napačno dalo prednost pred hierarhično višjim zakonikom o kazenskem postopku in načeli, določenimi s tem zakonikom. Poudarila je, da je morala kot kazenska sodnica zakon proti diskriminaciji in njegova načela upoštevati pri preizkusu zadev, predloženih sodišču, tako kot je morala zagotoviti, da vsi člani sestave sodišča enako obravnavajo dokaze, vložene v spis, in da vsi navedeni neposredno presojajo ravnanje strank. TC pa trdi, da bi moralo to sodišče uporabiti člen 7(1), točka 2, navedenega zakona, ki se nanaša na obstoj bistvene in odločilne poklicne zahteve. Nalog sodnika porotnika naj ob upoštevanju njihove narave ne bi mogle opravljati osebe, katerih invalidnost privede do kršitve navedenih načel.

30.

Predložitveno sodišče v tem okviru glede na pravila kazenskega postopka navaja, da ni jasno ugotovljeno, ali je neenako obravnavanje slepe osebe, kot je VA, pri opravljanju dejavnosti sodnika porotnika zakonito glede na določbe Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), Konvencije ZN in Direktive 2000/78, katerih namen je invalidnim osebam zagotoviti enakost pri zaposlovanju in delu.

31.

Zato je Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

32.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča evidentiran 12. novembra 2019. VA, poljska in portugalska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča. Obravnave ni bilo.

33.

Uvodoma naj opozorim, da se postavljeni vprašanji v zvezi z razlago Direktive 2000/78 ne nanašata na vse sodnike porotnike v kazenskih postopkih, temveč zgolj tiste, ki – kot določa bolgarsko pravo, predstavljeno v predložitveni odločbi – svoje naloge opravljajo v okviru plačane, torej poklicne dejavnosti.

34.

Dalje naj poudarim, da porotnica iz postopka v glavni stvari, VA, ni zgolj slabovidna, temveč je slepa.

35.

V analizi, ki sledi, bom na vprašanji za predhodno odločanje odgovoril tako, da ju bom preučil skupaj. Najprej bom brez večjih težav ugotovil, da položaj osebe, kot je VA, jasno spada na področje uporabe Direktive 2000/78, nato pa se bom osredotočil na bistveno vprašanje, ali je različno obravnavanje te osebe zajeto z odstopanjem, zlasti tistim iz člena 4(1) navedene direktive, ki se nanaša na obstoj bistvene in odločilne zahteve, in ali se s tem odstopanjem sorazmerno uresničuje legitimen cilj.

36.

Naj spomnim, da je namen Direktive 2000/78 – kot je razvidno iz njenega naslova in preambule – vzpostaviti splošen okvir, ki zagotavlja enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu vseh oseb, tako da jim omogoči učinkovito varstvo pred diskriminacijo, ki temelji na enem od razlogov iz člena 1 te direktive, med katerimi je tudi invalidnost. ( 4 )

37.

Obravnavana zadeva jasno spada na področje uporabe Direktive 2000/78.

38.

Prvič, kot sem navedel v uvodnih pripombah, se ta zadeva nanaša na dejavnost sodnika porotnika v kazenskih postopkih v okviru plačanega dela. ( 5 ) Iz navedb predložitvenega sodišča namreč izhaja, da je delo sodnika porotnika plačano in da se očitno opravlja za nedoločen čas.

39.

Drugič, obravnavana zadeva se nanaša na invalidnost v smislu člena 1 Direktive 2000/78, kot je bila opredeljena v sodni praksi, in sicer omejitev, ki je posledica zlasti telesnih okvar oziroma umskih ali duševnih motenj in ki zaradi različnih ovir lahko prepreči, da bi zadevna oseba v poklicnem življenju polno in učinkovito sodelovala na podlagi enakopravnosti z drugimi delavci. ( 6 ) Okvara zmogljivosti čutil, v obravnavanem primeru vida, je namreč telesna okvara v smislu navedenega člena.

40.

Tretjič, različno obravnavanje VA, v zvezi s katerim očitno ni sporno, da je bilo neposredno povezano z njeno invalidnostjo, se nanaša na dostop do zaposlitve v smislu člena 3(1)(a) Direktive 2000/78, to je zaposlitve kot sodnika porotnika, in na pogoj za zaposlitev v smislu člena 3(1)(c) navedene direktive, in sicer neobstoj popolne okvare vida.

41.

Iz tega izhaja, da spada to, da sodnica in predsednik zadevnega sodišča VA nista nikoli imenovala za sodnico porotnico v kazenskem postopku, na področje uporabe Direktive 2000/78. VA je bilo onemogočeno opravljanje plačane dejavnosti sodnice porotnice v kazenskih postopkih zaradi njene slepote, torej zaradi značilnosti, ki je neposredno povezana z enim od razlogov iz člena 1 Direktive 2000/78, in sicer z invalidnostjo.

42.

Preveriti je treba, ali je tako različno obravnavanje kljub vsemu zajeto z enim od odstopanj, določenih v navedeni direktivi.

43.

Za oceno, ali je različno obravnavanje, ki neposredno temelji na invalidnosti, kljub vsemu dopustno in se torej ne šteje za prepovedano diskriminacijo v smislu Direktive 2000/78, sta upoštevni dve določbi navedene direktive.

44.

Najprej, člen 2(5) navedene direktive določa, da ta direktiva ne vpliva na ukrepe, izhajajoče iz nacionalne zakonodaje, ki so nujni za varstvo pravic in svoboščin drugih.

45.

S to določbo bi lahko bil zajet zakonodajni ukrep, namenjen zaščiti tretje osebe, kot je obdolženec, na čigar pravico do obrambe v kazenskem postopku bi to lahko vplivalo. Vendar je glede na navedeni člen 2(5) potreben zakonodajni ukrep. Ne zdi pa se, da bi zadevno nacionalno pravo iz postopka v glavni stvari s takim ukrepom določalo, da plačana dejavnost porotnika ne vključuje slepih oseb. ( 7 ) Sicer pa moram navesti, da se predložitveno sodišče, ki mora to po potrebi preveriti, ni sklicevalo na to določbo. Zdi se torej, da izključitev slepih oseb iz opravljanja dela sodnika porotnika v obravnavani zadevi ni zajeta z razlogom, ki bi temeljil na navedenem členu 2(5).

46.

Dalje, glede na člen 4 Direktive 2000/78, naslovljen „Poklicne zahteve“, lahko države članice v skladu z odstavkom 1 tega člena določijo, da različno obravnavanje, ki temelji na neki značilnosti, kot je posamezna fizična sposobnost, povezana s katerim od razlogov iz člena 1 navedene direktive, med drugim z invalidnostjo, ne pomeni diskriminacije, če pomeni „bistveno in odločilno zahtevo“, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahteva sorazmerna.

47.

Možnost, da se različno obravnavanje zaradi invalidnosti utemelji na podlagi tega člena 4(1), je v središču obravnavanih vprašanj za predhodno odločanje. Naj spomnim, da sodnica in predsednik sodišča trdita, da pravila in načela kazenskega postopka, in sicer načelo neposrednosti, neposredna presoja dokazov za ugotovitev objektivne resnice, notranje prepričanje in enako obravnavanje članov sestave sodišča v dokaznem postopku, nasprotujejo temu, da bi lahko slep sodnik porotnik sodeloval v kazenskem postopku. Po njunem mnenju je vid bistvena in odločilna zahteva za delo sodnika porotnika, da se ta pravila in načela spoštujejo.

48.

Sodišče je že razsodilo, da se lahko pogoj glede posedovanja posebnih fizičnih sposobnosti obravnava kot bistvena in odločilna poklicna zahteva v smislu člena 4(1) Direktive 2000/78 za opravljanje poklica prometnega pilota ( 8 ) ali gasilca ( 9 ). Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se lahko določena stopnja ostrine vida podobno šteje za bistveno in odločilno zahtevo za opravljanje poklica voznika težkih tovornih vozil. ( 10 )

49.

Ali to velja tudi za sposobnost vida za namene opravljanja plačane dejavnosti sodnika porotnika v skladu s pravili in načeli kazenskega postopka?

50.

Naj opozorim, da se v skladu z uvodno izjavo 23 Direktive 2000/78 odstopanje, ki se nanaša na obstoj bistvene in odločilne poklicne zahteve, iz člena 4(1) te direktive uporablja samo v zelo omejenih okoliščinah.

51.

Namen nacionalnih pravil kazenskega postopka, s katerimi sodnica in predsednik sodišča utemeljujeta svoje stališče, je zagotoviti pošteno sojenje.

52.

Ta cilj je jasno legitimen. Pravica do poštenega sojenja je namreč temeljna pravica, določena v členu 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP) in členu 47 Listine. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali je za zagotovitev poštenega sojenja nujno, da sodnik porotnik vidi, ter, po potrebi, ali izključitev slepe osebe iz sodelovanja v vseh kazenskih postopkih kot sodnika porotnika ne presega tega, kar je potrebno za uresničitev navedenega cilja.

53.

V nadaljevanju sklepnih predlogov bom pokazal, da odgovor na to vprašanje temelji na občutljivem ravnotežju med dvema temeljnima pravicama, pravico do poštenega sojenja (pododdelek 1) na eni strani in pravico invalidne osebe, da ni diskriminirana v delovnem okolju ( 11 ) (pododdelek 2) na drugi strani, nato pa bom iz tega izpeljal ugotovitve za zadevo, kot je ta iz postopka v glavni stvari (pododdelek 3).

54.

Za razumevanje pravil poštenega sojenja, ki veljajo za sodnika porotnika v kazenskih postopkih, bom najprej na kratko predstavil njegovo vlogo in izpostavil izzive, ki izhajajo iz nje.

55.

Sodniki porotniki so državljani, ki kolektivno prispevajo k pravičnosti v kazenskih zadevah, pri čemer sami ali skupaj s poklicnimi sodniki izrečejo razsodbo o krivdi, včasih pa skupaj z njimi tudi kazen. ( 12 )

56.

V nasprotju s poklicnimi sodniki nimajo sodniške izobrazbe. Izbrani so med prebivalstvom, praviloma z žrebom, in naj bi tako predstavljali družbo v njeni raznolikosti. ( 13 )

57.

Sodniki porotniki posredujejo bodisi v okviru tako imenovane „tradicionalne“ porote, to je v okviru postopka, v katerem poklicni sodniki ne morejo sodelovati pri njihovem posvetovanju o razsodbi, bodisi v okviru prisedniških sodišč. V zadnjenavedenem primeru, ki ustreza temu, kar pozna Republika Bolgarija, sodniki porotniki zasedajo in razsojajo skupaj s poklicnimi sodniki. ( 14 )

58.

Uvedba ljudske porote temelji na želji, da bi bili državljani iz civilne družbe vključeni v delovanje pravosodja, zlasti pri najhujših kaznivih dejanjih. ( 15 ) Tako prispevajo k vzpostavitvi nepristranskega sodišča, ki nima predsodkov ali že izoblikovanih stališč. ( 16 )

59.

Države članice so glede na odločilno vlogo sodnikov porotnikov v kazenskem postopku, saj delijo ali sami nosijo odgovornost za obsodilno sodbo, ki ima lahko velike posledice za obdolženca na področju odvzema prostosti, določile pravila kazenskega postopka, ki določajo postopek in v celoti veljajo za sodnike porotnike.

60.

Pravila in načela kazenskega postopka, ki jih poudarjajo sodnica in predsednik sodišča ter tudi sodišče prve stopnje, so načelo neposrednosti, neposredna presoja dokazov, ki mora privesti do objektivne resnice, in notranje prepričanje.

61.

Evropsko sodišče za človekove pravice je imelo že večkrat priložnost obravnavati načelo neposrednosti, ki obstaja v številnih pravnih redih. Njegove ugotovitve se odražajo v nedavni sodbi Sodišča. ( 17 ) To je razsodilo, da je načelo neposrednosti eden od pomembnih elementov kazenskega postopka. Pomeni, da morajo tisti, ki so odgovorni za odločitev o krivdi ali nedolžnosti obdolženca, biti načeloma osebno prisotni pri zaslišanju prič in oceniti njihovo verodostojnost. Ocena verodostojnosti priče je bila priznana kot zapletena naloga, ki je običajno ni mogoče opraviti zgolj z branjem vsebine njenih izpovedb, kot so zapisane v zapisnikih o zaslišanjih. ( 18 ) Zlasti je pomembno, da se lahko obdolženec sooči s pričami v prisotnosti sodnika, ki na koncu odloča. ( 19 ) Sodnik v tem primeru pomeni vse člane sestave sodišča in torej v obravnavani zadevi vključuje porotnike.

62.

Neposrednost torej odraža potrebo, da porotniki slišijo priče na obravnavi in da dokazna sredstva presojajo neposredno med obravnavo. ( 20 ) Kot je generalni pravobranilec P. Léger to v bistvu izrazil v sklepnih predlogih v zadevi Baustahlgewebe, ( 21 ) pojem „neposrednost“ predpostavlja neposredno zvezo med tistim, ki sodi, in stranko v postopku, tako da sodnik, ki ni prisostvoval obravnavi, ne more sodelovati pri odločanju o zadevi. ( 22 )

63.

Notranje prepričanje je povezano s to neposredno presojo dokazov med obravnavo. ( 23 )

64.

Porotniki se z udeležbo na obravnavi in poslušanjem kontradiktorne razprave strank, ki poteka pred njimi, neposredno seznanijo z upoštevnimi elementi za obsodbo ali oprostitev in tako lahko oblikujejo notranje prepričanje o krivdi ali nedolžnosti obdolženca.

65.

Ta mehanizem notranjega prepričanja poznajo v številnih kontinentalnih pravnih sistemih, ponazarjajo pa ga določena navodila porotnikom, v skladu s katerimi se morajo vprašati in preučiti, kakšen vtis so nanje naredili dokazi proti obdolžencu in sredstva njegove obrambe. ( 24 )

66.

Ker si je mogoče notranje prepričanje oblikovati na podlagi ustnih razprav, bi morali praviloma vsi sodniki in porotniki imeti možnost poslušati razprave, kar glede na predložitveno odločbo v primeru VA drži.

67.

Vprašanje, ki se postavlja v obravnavani zadevi, je zato, ali je nujno, da porotnik, ki sliši razprave, lahko tudi vidi, da razsodi v skladu z načelom poštenega sojenja, ki med drugim temelji na načelu neposrednosti in pravilu notranjega prepričanja, in torej v celoti izpolni svoje naloge.

68.

Naj poudarim, da iz pravil in načel, ki sem jih pravkar navedel, ne izhaja samodejno, da je vid bistvena in odločilna zahteva za pošteno sojenje v kazenskih zadevah, saj se o vseh dokazih razpravlja ustno pred sodniki in porotniki.

69.

Kljub temu se zdi, da je vid v nekaterih primerih nujno potreben za dobro opravljanje funkcije porotnika. Gre za zadeve, v katerih dokazi, odločilni za razsodbo, vključujejo fotografije, videoposnetke nadzornih kamer, skice ali slike, in v katerih je njihova presoja v celoti ali večinoma odvisna od vidnega vtisa, ki ga dajejo.

70.

Za to gre na primer v zadevah, povezanih z umorom, posegom v telesno celovitost osebe, zlasti spolnim napadom, ali goljufijo s ponarejanjem listin, v katerih dokazni elementi pretežno temeljijo na vizualnem gradivu. ( 25 ) Opis fotografij ali videoposnetkov tako kot razprave o njih med obravnavo seveda sodniku porotniku omogočajo, da si ustvari mnenje, vendar to ne temelji na vtisu, ki mu ga neposredno dajejo fotografije ali videoposnetki. Še več, čeprav bi lahko slepemu sodniku porotniku osebno pomagala nepristranska tretja oseba, bi lahko njeno posredovanje vplivalo na njegovo dojemanje fotografij in videoposnetkov. Če ne drugega, si svojega mnenja ne bi mogel ustvariti neposredno na podlagi teh dokazov, ampak bi si ga ustvaril posredno prek te tretje osebe.

71.

Ne glede na take primere je treba še ugotoviti, ali se lahko vid šteje za bistveno in odločilno poklicno zahtevo za polno opravljanje dejavnosti sodnika porotnika v kazenskih postopkih.

72.

V zvezi s tem je treba poudariti, da ob neobstoju zakonske ureditve tega področja s pravom Unije določitev pravil kazenskega postopka v glavnem spada v okvir zgolj nacionalnega prava. Natančneje, niti s členom 6 EKČP niti s členom 47 Listine ni urejena dopustnost dokazov kot taka, saj je to področje predvsem urejeno z notranjim pravom držav članic. ( 26 ) Enako velja tudi za pravila v zvezi s presojo dokazov, pridobljenih v okviru kazenskega postopka zoper osebe, osumljene kaznivih dejanj. ( 27 )

73.

Pravo Unije prav tako ne ureja pogojev za opravljanje dejavnosti porotnika, kot so starost, kraj prebivanja ali nekaznovanost. ( 28 ) Naj pripomnim, da duševna ali telesna prizadetost ali celo zdravstveno stanje, ki osebi preprečuje opravljanje nalog, ki jih zahteva funkcija sodnika porotnika, v pravu številnih držav članic pomeni oviro za opravljanje te funkcije. ( 29 ) Za slepoto se pogosto šteje, da bi lahko pomenila oviro za opravljanje funkcije.

74.

Tako moram navesti, da je v zvezi s sodnikom porotnikom v Nemčiji, ki je bil zaradi slepote izključen iz sodelovanja v kazenskih postopkih in je vložil tožbo zaradi kršitve prepovedi diskriminacije na podlagi invalidnosti, Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija) razsodilo, da njegova izključitev na podlagi načela neposrednosti, določenega s kazenskim pravom, ni v nasprotju s temeljnim zakonom. ( 30 ) Po mojem mnenju je lahko na podlagi pravil kazenskega postopka in zlasti načel, kot je neposrednost, popolnoma legitimno, da so slepi sodniki porotniki izključeni iz sodelovanja v nekaterih kazenskih postopkih. Poleg tega moram navesti, da je taka invalidnost lahko tudi razlog za izključitev s seznama sodnikov porotnikov, ki bi lahko bili imenovani v kazenskih postopkih, v skladu s posebnimi določbami nacionalnega kazenskega prava.

75.

Postavlja se vprašanje, ali je mogoče za slepega porotnika na podlagi splošnih načel kazenskega prava, kot se navajajo v postopku v glavni stvari, šteti, da ni zmožen opravljati svojih nalog v vseh kazenskih postopkih. ( 31 )

76.

Za odgovor na to vprašanje je treba upoštevati določbe Direktive 2000/78 o prepovedi diskriminacije na podlagi invalidnosti pri zaposlovanju in o zaščiti invalidnih oseb za njihovo vključevanje v delovno okolje v povezavi s Konvencijo ZN. Obravnavati je treba vprašanje, ali lahko te določbe vplivajo na široko polje proste presoje, ki jo imajo države članice pri imenovanju sodnikov porotnikov v kazenskih zadevah, in na morebitno izključitev slepih sodnikov porotnikov.

77.

Kot je razvidno zlasti iz preambule Direktive 2000/78, se je Unija zavezala boju proti diskriminaciji zaradi invalidnosti s tem, da si prizadeva za odpravo neenakosti, ki izhajajo iz nje. Zlasti je potrdila pomen spodbujanja vključenosti invalidov v poklicno življenje s sprejetjem ustreznih ukrepov, ( 32 ) s katerimi se prispeva k njihovi polni udeležbi v ekonomskem, kulturnem in socialnem življenju ter k njihovem samouresničevanju. ( 33 )

78.

To vključevanje se zagotovi tako, da delodajalci – v javnem in zasebnem sektorju – sprejmejo „razumne prilagoditve“ za invalide v skladu s členom 5 Direktive 2000/78, torej ustrezne ukrepe glede na potrebe v konkretnem položaju, da se invalidni osebi omogoči opravljanje dela, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili.

79.

V uvodni izjavi 20 Direktive 2000/78 je pojasnjeno, da so ustrezni ukrepi tisti, ki so učinkoviti in praktični za prilagoditev delovnih mest invalidom, kot je ureditev prostorov, prilagoditev opreme ali razdelitev delovnih nalog. ( 34 )

80.

Za opredelitev vrste ustreznih ukrepov v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki vključuje slepo osebo, ki želi delati kot sodnica porotnica v kazenskih postopkih, se je treba opreti na Konvencijo ZN.

81.

Kot je namreč Sodišče odločilo v sodbi Glatzel ( 35 ), primarnost mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Unija, nad sekundarno zakonodajo narekuje, da je treba to zakonodajo razlagati čim bolj v skladu s temi sporazumi. Tako se je treba opreti na člen 13 Konvencije ZN, ki se nanaša na„dostop do sodnega varstva“ za invalidne osebe. V skladu s to določbo države pogodbenice navedene konvencije invalidom zagotovijo, da imajo enako kot drugi dostop do sodnega varstva, med drugim tako, da zagotovijo postopkovne prilagoditve, ki jim omogočijo, da učinkovito sodelujejo kot neposredni ali posredni udeleženci, tudi kot priče, v vseh pravnih postopkih.

82.

Ta določba je pojasnjena v nedavnem dokumentu z naslovom „Mednarodna načela in smernice o dostopu invalidov do sodnega varstva“, ki so ga objavili Združeni narodi. ( 36 ) Namen tega dokumenta je zagotoviti popolne smernice in praktična navodila o tem, kako zagotavljati ta dostop do sodnega varstva, ( 37 ) ki pa niso zavezujoči.

83.

V skladu s temi načeli in smernicami naj bi pravica do enakega dostopa do sodnega varstva pomenila, da lahko invalidne osebe neposredno sodelujejo v procesu sodnega odločanja, med drugim kot sodniki porotniki. Države članice so v ta namen pozvane, da odpravijo vse ovire, povezane z invalidnostjo, vključno z zakoni, ki invalidnim osebam preprečujejo, da bi bile sodniki ali porotniki, ter zagotovijo enako sodelovanje teh oseb v porotniškem sistemu, tako da jim zagotovijo vso potrebno pomoč in razumne prilagoditve, tudi postopkovne. ( 38 ) Te prilagoditve zajemajo zagotovitev neodvisnih usposobljenih posrednikov ali pomočnikov, da pomagajo pri komunikaciji s strankami, kot so tolmači, ki morajo svoje naloge opravljati učinkovito, natančno in nepristransko. Zajemajo tudi tehnično pomoč v obliki glasovnih telekomunikacijskih pripomočkov. ( 39 )

84.

V zvezi s slepo osebo bi te prilagoditve lahko bile tudi v obliki materialne pomoči, kot je zagotovitev dokumentov v Braillovi pisavi, osebne pomoči, kot je pomoč nepristranske in zaprisežene tretje osebe, ali organizacijske pomoči, tako da je slep porotnik imenovan samo v zadevah, v katerih ni potrebna vizualna presoja dokazov.

85.

Komisija meni, da bi morale biti take prilagoditve določene za sodnike porotnike, kot je VA, ter da je popolna izključitev slepih oseb iz kakršnega koli sodelovanja v kazenskih postopkih kot sodnikov porotnikov pretirana in v nasprotju s prepovedjo diskriminacije na podlagi invalidnosti.

86.

Čeprav se v veliki meri strinjam s tem stališčem v primeru zadeve, kot je ta v postopku v glavni stvari, bom v pododdelku 3 pokazal, da je odgovor na postavljeni vprašanji delno odvisen od odločitev, ki so jih države članice sprejele, da bi zaščitile interes obdolženca v okviru poštenega sojenja, in posledično od določb nacionalnega prava, ki jih je sprejela zadevna država članica.

87.

Iz zgornje analize je razvidno, da so države članice v veliki meri proste, da pravila kazenskega postopka določijo po svoji izbiri zaradi zagotovitve poštenega sojenja in s tem zaščite interesov obdolženca.

88.

Čeprav morajo države članice poleg tega zagotoviti razumne prilagoditve v zvezi z invalidnimi osebami, ugotavljam, da se lahko zaradi nekaterih pravil kazenskega postopka možnosti za zagotovitev takih prilagoditev v korist porotnika zmanjšajo, če je ta slep, in omeji njegovo sodelovanje v kazenskih postopkih.

89.

Tak primer so pravila, ki določajo, da naloge, dodeljene sodniku porotniku, vključujejo njegovo morebitno sodelovanje pri ogledu kraja storitve kaznivega dejanja, ki zajema rekonstrukcijo dejstev. Tudi v tem primeru se lahko tako kot v zadevah, v katerih dokazi temeljijo predvsem na vizualnem gradivu, kot so fotografije, ( 40 ) šteje, da je vid bistvenega pomena za to, da lahko sodnik porotnik oblikuje lastno mnenje o dejanskem stanju, rekonstruiranem pred njim, ne da bi bilo mogoče njegovo invalidnost nadomestiti s kakršno koli prilagoditvijo.

90.

Enako torej velja za pravila nacionalnega dokaznega prava, s katerimi je lahko prepovedana navzočnost tretje osebe ob sodniku porotniku, ker bi bilo s tem preseženo največje število oseb, ki jim je dovoljeno sodelovati pri posvetovanju, ali ker bi bilo to v nasprotju z načelom neposrednosti v ozkem pomenu besede, in sicer da je izključeno, da bi lahko posrednik, tudi če je nepristranski, posredoval med sodnikom porotnikom in dokazom, ki ga mora ta preučiti. ( 41 )

91.

Kot sem navedel v točkah 73 in 74 teh sklepnih predlogov, lahko še druga pravila določajo, da osebe s telesno invalidnostjo, kot je slepota, praviloma ne smejo biti vključene na sezname sodnikov porotnikov v kazenskih postopkih. Taka pravila, ki morda preprečujejo, da bi bil v takih zadevah navzoč slep porotnik, je med drugim mogoče pojasniti z dojemanjem vloge, ki jo ima telesna govorica v kazenskem postopku, v skladu s katero se izraz na obrazu ali telesni gibi na splošno štejejo za ključni element presoje dokaza, tako da vid postane bistvena in odločilna zahteva za opravljanje funkcije porotnika. ( 42 )

92.

Vseeno moram poudariti, da se obravnavana zadeva ne nanaša na take zahteve nacionalnega prava v zvezi z dejavnostjo sodnika porotnika ali pogoji za njegovo izbiro. Natančneje, zakon o sodiščih, ki ureja izbiro porotnikov, ne določa minimalnega telesnega stanja niti razloga za izključitev zaradi telesne pomanjkljivosti ali invalidnosti ali kake druge telesne zdravstvene težave, zaradi katere ne bi mogli opravljati svojih nalog.

93.

Prav tako je iz predložitvene odločbe razvidno, da je VA kljub slepoti izpolnjevala merila za porotnika. Poleg tega je bila kot porotnica imenovana pri Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) in dodeljena kazenskemu senatu tega mestnega sodišča, pred katerim je zaprisegla.

94.

Učinkovito opravljanje dela sodnice porotnice ji je bilo v celoti onemogočeno na podlagi presoje dveh oseb, da zaradi invalidnosti domnevno ni zmožna opravljati te dejavnosti ob upoštevanju načel kazenskega prava, kot sta neposrednost in notranje prepričanje.

95.

Vprašanje, ki se postavlja, je, ali je popolno onemogočenje opravljanja dela sodnika porotnika na podlagi take presoje v skladu s členom 4(1) Direktive 2000/78.

96.

Naj spomnim, da je treba to določbo, ki pomeni odstopanje od pravice do enakega obravnavanja invalidov, razlagati ozko ter da mora v skladu z njenim besedilom različno obravnavanje na podlagi bistvene in odločilne poklicne zahteve določiti država članica. Menim, da je nacionalni zakonodajalec tisti, ki mora na prvem mestu uravnotežiti temeljne pravice, povezane s poštenim sojenjem in zaščito invalidnih oseb, tako da v nacionalnem pravu po potrebi določi, da je vid bistvena in odločilna poklicna zahteva. Ta zahteva mora biti tudi sorazmerna z zastavljenim ciljem, to je primerna za zagotovitev poštenega sojenja, ne da bi presegala to, kar je potrebno za ta namen.

97.

V zadevi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v kateri iz nacionalnega prava ne izhaja jasno, da je zakonodajalec določil, da vid pomeni tako zahtevo, menim, da se z Direktivo 2000/78 v povezavi s Konvencijo ZN zahteva, da se pravila in načela kazenskega prava razlagajo tako, da slep sodnik porotnik lahko, kolikor je to mogoče, sodeluje v kazenskih postopkih.

98.

V zvezi s tem, kot sem navedel, v okviru sistemov kazenskega postopka, v katerih ima obravnava ključno vlogo in v katerih je treba v skladu z načelom neposrednosti o vseh odločilnih dokazih razpravljati na obravnavi pred sodniki porotniki, okoliščina, da je porotnik slep, ni nujno ovira za njegovo zmožnost razsojanja. Če lahko sliši obravnave, bi praviloma moral biti zmožen oblikovati notranje prepričanje tako kot drugi sodniki porotniki, vsaj v zadevah, v katerih dokazov ni treba presojati na podlagi vidnega vtisa, ki ga dajejo.

99.

Menim, da je tak pomen Direktive 2000/78 v povezavi s Konvencijo ZN, katere namen je, kot sem navedel, vključiti invalidne osebe v družbeno življenje in delovno okolje. To še posebno velja za dejavnost, kot je delo sodnika porotnika, ki zadevni osebi omogoča, da s sodelovanjem pri izvajanju sodne oblasti opravlja poglavitno vlogo v družbi. Ta pristop je še toliko bolj upravičen, ker naj bi sodniki porotniki predstavljali državljane v njihovi raznolikosti in ker je zato pomembno, da invalidne osebe niso izključene, na primer zaradi slepote.

100.

Dodal bi še, da se je treba izogibati temu, da bi se na vprašanje, ali je slepa oseba zmožna opravljati naloge sodnika porotnika, takoj in praviloma odgovorilo nikalno. Seveda je treba slepi osebi omogočiti, da je oproščena opravljanja funkcije sodnika porotnika, če tako želi, vendar pa, nasprotno, iz nje ne bi smela biti samodejno izključena. Dejstvo, da je VA sodelovala v zelo veliko kazenskih postopkih, ( 43 ) pri čemer očitno ni imela težav, kar mora preveriti nacionalno sodišče, bi lahko pomenilo, da je zmožna opravljati te naloge v skladu s pravili kazenskega postopka. Če je tako in ob neobstoju določbe nacionalnega prava, ki bi se nanašala na minimalno telesno stanje sodnika porotnika ali njegovo telesno zdravje na splošno, menim, da to, da je slepim osebam v celoti onemogočeno opravljanje poklicnega dela sodnika porotnika, ne izpolnjuje pogoja sorazmernosti, zahtevanega s členom 4(1) Direktive 2000/78, ker – če ne drugega – presega tisto, kar je nujno za ta namen.

101.

Nazadnje bi še pojasnil, da pravilo, na katero se sodnica UB sklicuje v postopku v glavni stvari in v skladu s katerim mora zagotoviti, da vsi člani sestave sodišča enako obravnavajo dokaze, vložene v spis v zadevi, ( 44 ) ne nasprotuje temu, da se upošteva poseben položaj slepega sodnika porotnika, med drugim tako, da se mu zagotovi materialna, osebna ali organizacijska pomoč. Nasprotno, tako upoštevanje se lahko šteje za del razumnih prilagoditev, ki jih mora država kot delodajalec zagotoviti invalidnim osebam v skladu s členom 5 Direktive 2000/78 v povezavi z uvodno izjavo 17 te direktive. ( 45 )

102.

Zato menim, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, svoje nacionalno pravo čim bolj razlagati ob upoštevanju besedila in namena Direktive 2000/78, da se doseže z njo določeni rezultat, in sicer da so invalidne osebe, na primer slepe osebe, vključene v delovno okolje, v obravnavani zadevi v plačano dejavnost sodnika porotnika, in iz te dejavnosti izključene samo, če niso zmožne opravljati nalog, ki jih vključuje njihova funkcija. Naj poudarim, da se je treba v zvezi s tem izogibati vnaprej ustvarjenemu mnenju, v skladu s katerim bi bile te osebe že takoj izključene, ker ne vidijo. Preveriti je treba, ali so te osebe s posebno pomočjo ali brez nje ( 46 ) zmožne opravljati dejavnost sodnika porotnika, v zvezi s katero niso same zaprosile za oprostitev.

103.

Naj opozorim, da tak pristop ne preprečuje, da je slepa oseba, kot je VA, izključena iz nekaterih kazenskih postopkov, v katerih je vid bistven in odločilen za presojo dokazov, kot so navedeni v točki 69 teh sklepnih predlogov. Nasprotno pa je ob neobstoju določb nacionalnega prava na področju kazenskega postopka, ki bi se nanašale na minimalno telesno stanje poklicnega sodnika porotnika ali njegovo telesno zdravje na splošno, popolna izključitev te osebe iz sodelovanja v takih zadevah na podlagi njene domnevne nezmožnosti za opravljanje nalog zaradi invalidnosti po mojem mnenju nesorazmerna in pomeni diskriminacijo, ki je v nasprotju z Direktivo 2000/78 v povezavi s Konvencijo ZN.

104.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija), odgovori: