1.

Pojav izmenjave del, varovanih z avtorsko in sorodnimi pravicami, brez dovoljenja imetnikov teh pravic na omrežjih vsak z vsakim (peer-to-peer) je za ustvarjalce ter kulturno in razvedrilno industrijo eden najtrših orehov, povezanih z internetom. Ta pojav ima številne razsežnosti in vsako leto povzroči milijardne izgube. ( 2 ) Poleg tega se je proti njemu izredno težko boriti, zlasti zaradi decentraliziranosti teh omrežij in določene javne podpore ideji brezplačnega dostopa do kulture in razvedrila. Torej ni presenetljivo, da se v zvezi s tem stalno pojavljajo nova pravna vprašanja.

2.

Sodišče je že imelo priložnost presoditi, da dajanje na voljo in upravljanje platforme za izmenjavo na internetu, ki uporabnikom te platforme omogoča, da avtorskopravno varovana dela lokalizirajo in jih izmenjajo v okviru omrežja peer-to-peer, pomeni priobčenje teh del javnosti, kadar so na tem omrežju dana na voljo brez soglasja imetnikov avtorske pravice. ( 3 ) Vseeno kaže, da težavo povzroča še bolj bistveno vprašanje: ali sami uporabniki omrežja peer-to-peer storijo dejanja priobčitve javnosti? Čeprav se zdi, da je pritrdilen odgovor na prvi pogled očiten, je s premetenimi argumenti, ki temeljijo na tehničnih posebnostih delovanja teh omrežij, mogoče trditi nasprotno. Dejstvo, da ima na tisoče oseb dostop do del, ne da bi plačale njihovo ceno, naj bi bilo torej čudež. V tej zadevi bo Sodišče imelo priložnost razjasniti to vprašanje.

3.

Glede na te pravne težave se nekateri imetniki avtorske in sorodnih pravic odločajo, da uporabnikom omrežij peer-to-peer vrnejo milo za drago. Podjetja ali specializirane odvetniške pisarne pridobijo omejene pravice uporabe na delih zgolj zato, da bi lahko uporabili sodne postopke za pridobitev imen in naslovov teh uporabnikov, potem ko so pred tem identificirali IP-naslove njihovih internetnih priključkov. Odškodninski zahtevki zaradi domnevne škode, nastale tem podjetjem, se nato pošljejo tem uporabnikom, pri čemer se jim zagrozi s sodnimi postopki. Vendar ta podjetja najpogosteje namesto vložitve tožbe pri sodiščih predlagajo mirno rešitev spora s plačilom zneska, ki – čeprav včasih presega dejansko škodo – ostaja precej pod zneskom odškodnine, ki bi se lahko zahtevala na sodišču. Tako imajo lahko zadevna podjetja, tudi če le del kontaktiranih oseb privoli v plačilo, od tega prihodke, ki včasih presegajo prihodke od zakonite uporabe del, to je prihodke, ki jih nato delijo z imetniki pravic na teh delih.

4.

Čeprav je to ravnanje dobesedno gledano zakonito, se vseeno ne izkoriščajo ekonomske avtorske pravice, temveč kršitve teh pravic, kar torej ustvarja vir prihodkov, ki temelji na kršitvi prava. Avtorska pravica je tako odvrnjena od njenih ciljev ter uporabljena in celo zlorabljena, za njej tuje namene.

5.

Podjetje, ki ravna tako, je v doktrini pogosto imenovano „trol avtorske pravice“ (copyright troll) ( 4 ). Pravni sistem Združenih držav se zdi posebej ugoden za copyright trolls, vendar je pojav pogost tudi v več državah članicah Evropske unije. V tej zadevi mora Sodišče odgovoriti na vprašanje, koliko sistem varstva pravic intelektualne lastnine, vzpostavljen v pravu Unije, omogoča – ali zahteva – upoštevanje take zlorabe, če je dokazana, pri uporabi pravnih instrumentov, ki jih vsebuje ta sistem.

6.

V tem odgovoru bo treba upoštevati povezavo med potrebnim sodnim varstvom pravic intelektualne lastnine in varstvom osebnih podatkov morebitnih kršiteljev.

7.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi ne vsebuje nobenega opisa nacionalnega pravnega okvira. V tem delu sklepnih predlogov se bom torej omejil na predstavitev okvira prava Unije. Predložitveno sodišče bo moralo razlago tega prava, ki jo bo podalo Sodišče, prilagoditi svojemu nacionalnemu pravnemu okviru.

8.

Člen 3(1) in (2)(c) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi ( 5 ) določa:

„1.   Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.

2.   Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami:

[…]

[…]“.

9.

Člen 8 te direktive določa:

„1.   Države članice predvidijo ustrezne sankcije in pravna sredstva v zvezi s kršitvami pravic in obveznosti, ki jih določa ta direktiva, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se ta sankcije in pravna sredstva uporabljajo. Takšne sankcije so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

2.   Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da lahko imetniki pravic, katerih interesi so prizadeti s kršitvijo na njenem območju, vložijo odškodninsko tožbo in/ali zahtevajo sodno odredbo ter, kjer je to potrebno, zaplembo gradiva, ki je predmet kršitve, pa tudi naprav, izdelkov ali komponent iz člena 6(2).

3.   Države članice zagotovijo, da imetniki pravic lahko zahtevajo sodno odredbo proti posrednikom, katerih storitve uporablja tretja stranka in s tem krši avtorske ali sorodne pravice.“

10.

Člen 2 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ( 6 ) določa:

„1.   Brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko predvideva zakonodaja [Unije] ali nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic, se ukrepi, postopki in pravna sredstva, predvideni v tej direktivi, uporabljajo v skladu s členom 3 za katero koli kršitev pravic intelektualne lastnine, kot je predvidena v pravu [Unije] in/ali nacionalnem pravu zadevne države članice.

2.   Ta direktiva ne posega v posebne določbe o uveljavitvi pravic in o izjemah zakonodaje [Unije] o avtorski pravici in pravicah, sorodnih avtorski pravici, predvsem tiste […] v Direktivi [2001/29], zlasti v [členu] 8.

3.   Ta direktiva ne vpliva na:

(a) […] Direktivo 95/46/ES[ ( 7 )] […]

[…]“.

11.

Poglavje II te direktive ureja „[u]krep[e], postopk[e] in pravna sredstva“, potrebne za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine. Člen 3 navedene direktive določa:

„1.   Države članice predvidijo ukrepe, postopke in pravna sredstva, potrebne za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine, ki jih zajema ta direktiva. Ti ukrepi, postopki in pravna sredstva so pošteni in pravični in niso po nepotrebnem zapleteni ali dragi in ne vsebujejo nerazumnih časovnih rokov ali neupravičenih zamud.

2.   Ti ukrepi, postopki in pravna sredstva so tudi dejanski, sorazmerni in odvračilni in se uporabljajo na tak način, da se izogibajo ustvarjanju ovir za zakonito trgovino in zagotavljajo zaščito pred zlorabo.“

12.

Člen 4 te direktive določa:

„Države članice priznajo kot osebe, ki imajo pravico zahtevati uporabo ukrepov, postopkov in pravnih sredstev iz tega poglavja:

13.

Člen 8 Direktive 2004/48 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da lahko v okviru postopkov v zvezi s kršitvijo pravice intelektualne lastnine in na podlagi utemeljene in sorazmerne zahteve vlagatelja pristojni sodni organi odredijo, da informacije o izvoru in distribucijskih omrežjih blaga ali storitev, ki kršijo pravico intelektualne lastnine, priskrbi kršitelj in/ali katera koli druga oseba, za katero se ugotovi, da:

[…]

[…]

2.   Informacije iz odstavka 1 vključujejo, kot je ustrezno:

[…]

3.   Odstavka 1 in 2 se uporabljata brez poseganja v druge zakonske določbe, ki:

[…]

14.

Nazadnje, člen 13(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da pristojni sodni organi na vlogo oškodovane stranke odredijo kršitelju, ki je vedel ali bi razumno moral vedeti, da sodeluje v dejavnosti, ki je predmet kršitve, da plača imetniku pravice odškodnino, ki ustreza dejanski škodi, ki jo je ta utrpel zaradi kršitve.

[…]

2.   Če kršitelj ni vedel ali če ni razumno mogel vedeti, da je sodeloval v dejavnosti, ki je predmet kršitve, lahko države članice določijo, da lahko sodni organi odredijo vračilo dobička ali plačilo odškodnine, ki je lahko vnaprej določena.“

15.

Člen 2(a) in (c) Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) ( 8 ), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 ( 9 ) (v nadaljevanju: Direktiva 2002/21), določa:

„Za namene te direktive:

[…]

16.

Člen 1(1) in (2) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) ( 11 ), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 ( 12 ) (v nadaljevanju: Direktiva 2002/58), določa:

„1.   Ta direktiva določa uskladitev določb držav članic, ki je potrebna za zagotovitev enakovredne ravni varstva temeljnih pravic in svoboščin ter zlasti pravice do zasebnosti in zaupnosti v zvezi z obdelavo osebnih podatkov na področju elektronskih komunikacij in za zagotovitev prostega pretoka takih podatkov ter elektronske komunikacijske opreme in storitev v [Uniji].

2.   Določbe te direktive podrobno opredeljujejo in dopolnjujejo Direktivo [95/46] za namene, navedene v odstavku 1. […]“.

17.

Člen 2 Direktive 2002/58 določa:

„Razen če je drugače določeno, se uporabijo opredelitve pojmov iz Direktive [95/46] in Direktive [2002/21].

Uporabijo se tudi naslednje opredelitve pojmov:

[…]

18.

Člen 5(1) te direktive določa:

„Države članice s svojo nacionalno zakonodajo zagotovijo zaupnost sporočil in s tem povezanih podatkov o prometu, ki se pošiljajo prek javnega komunikacijskega omrežja in javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev. Zlasti prepovejo vsem osebam razen uporabnikom, da poslušajo, prisluškujejo, shranjujejo ali na druge načine prestrezajo ali nadzirajo komunikacije (sporočila) in z njimi povezane podatke o prometu, brez privolitve zadevnih uporabnikov, razen kadar je to zakonsko dovoljeno v skladu s členom 15(1). Ta odstavek ne preprečuje tehničnega shranjevanja, ki je potrebno za prenos sporočila, brez vpliva na načelo zaupnosti.“

19.

Člen 6(1) navedene direktive določa:

„Podatki o prometu, ki se nanašajo na naročnike in uporabnike in ki jih je ponudnik javnega komunikacijskega omrežja ali javno razpoložljive elektronske komunikacijske storitve obdelal in shranil, morajo biti izbrisani ali predelani v anonimne, potem ko niso več potrebni za namen prenosa sporočila, kar ne vpliva na odstavke 2, 3 in 5 tega člena in člena 15(1).“

20.

Nazadnje, člen 15(1) te direktive določa:

„Države članice lahko sprejmejo zakonske ukrepe, s katerimi omejijo obseg pravic in obveznosti, določenih v členu 5, členu 6 […] te direktive, kadar takšna omejitev pomeni potreben, primeren in ustrezen ukrep znotraj demokratične družbe za zaščito državne varnosti (to je Državne varnosti), obrambe, javne varnosti in preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kriminalnih dejanj ali nedovoljene uporabe elektronskega komunikacijskega sistema iz člena 13(1) Direktive [95/46]. V ta namen lahko države članice med drugim sprejmejo zakonske ukrepe, ki določajo zadrževanje podatkov za določeno obdobje, upravičeno iz razlogov iz tega odstavka. Vsi ukrepi iz tega odstavka so v skladu s splošnimi načeli zakonodaje [Unije], vključno s tistimi iz člena 6(1) in (2) Pogodbe o Evropski uniji.“

21.

Člen 4, točke 1, 2, 7 in 9, Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) ( 13 ) določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…]

22.

Člen 6(1)(f) te uredbe določa:

„Obdelava je zakonita le in kolikor je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

[…]

23.

Člen 9 navedene uredbe določa:

„1.   Prepovedani sta in obdelava […] podatkov v zvezi s posameznikovim spolnim življenjem ali spolno usmerjenostjo.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja, če velja eno od naslednjega:

[…]

[…]“.

24.

Člen 23(1)(i) in (j) te uredbe določa:

„Pravo Unije ali pravo države članice, ki velja za upravljavca ali obdelovalca podatkov, lahko z zakonodajnim ukrepom omeji obseg obveznosti in pravic iz členov 12 do 22 in člena 34, pa tudi člena 5, kolikor njegove določbe ustrezajo pravicam in obveznostim iz členov 12 do 22, če taka omejitev spoštuje bistvo temeljnih pravic in svoboščin ter je potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za zagotavljanje:

[…]

25.

Nazadnje, člena 94 in 95 Uredbe 2016/679 določata:

„Člen 94

Razveljavitev Direktive [95/46]

1.   Direktiva [95/46] se razveljavi z učinkom od 25. maja 2018.

2.   Sklicevanja na razveljavljeno direktivo se štejejo kot sklicevanja na to uredbo. […]

Člen 95

Razmerje z Direktivo [2002/58]

Ta uredba ne uvaja dodatnih obveznosti za fizične ali pravne osebe v zvezi z obdelavo, povezano z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev v javnih komunikacijskih omrežjih v Uniji v povezavi z zadevami, za katere veljajo posebne obveznosti z istim ciljem iz Direktive [2002/58].“

26.

Mircom International Content Management & Consulting (M.I.C.M.) Limited (v nadaljevanju: Mircom) je družba ciprskega prava. Na podlagi pogodb, sklenjenih z več producenti erotičnih filmov, ki imajo sedež v Združenih državah in Kanadi, ima licence za priobčitev njihovih filmov javnosti na omrežjih peer-to-peer in omrežjih za izmenjavo datotek na internetu, zlasti na ozemlju „Evrope“. Poleg tega mora družba Mircom na podlagi teh pogodb iskati kršitve izključnih pravic teh producentov, storjene na omrežjih peer-to-peer in omrežjih za izmenjavo datotek, ter v svojem imenu preganjati storilce teh kršitev, da bi dobila odškodnino, od katere mora 50 % nakazati navedenim producentom.

27.

Družbe Telenet BVBA, Proximus NV in Scarlet Belgium NV so ponudniki dostopa do interneta v Belgiji.

28.

Družba Mircom je 6. junija 2019 pri ondernemingsrechtbank Antwerpen (gospodarsko sodišče v Antwerpnu, Belgija) vložila tožbo, s katero je med drugim predlagala, naj se družbi Telenet odredi, naj predloži identifikacijske podatke svojih strank, katerih internetni priključki naj bi bili uporabljeni za izmenjavo filmov iz kataloga družbe Mircom na omrežju peer-to-peer z uporabo protokola BitTorrent. IP-naslove navedenih priključkov je za račun družbe Mircom s specializirano programsko opremo zbrala Media Protector GmbH, družba nemškega prava. Družba Telenet nasprotuje temu predlogu.

29.

Družbama Proximus in Scarlet Belgium, proti katerima je družba Mircom tudi vložila podobni tožbi, je predložitveno sodišče dovolilo intervencijo v postopku v glavni stvari v podporo predlogom družbe Telenet.

30.

Ondernemingsrechtbank Antwerpen (gospodarsko sodišče v Antwerpnu) dvomi o utemeljenosti predloga družbe Mircom. Na prvem mestu, sprašuje se, ali ob upoštevanju posebnosti omrežij peer-to-peer uporabniki storijo dejanja priobčitve javnosti v zvezi z deli, ki jih izmenjujejo na teh omrežjih. Na drugem mestu, to sodišče dvomi, da je družba, kot je Mircom, lahko upravičena do varstva, podeljenega v pravu Unije v zvezi s spoštovanjem pravic intelektualne lastnine, ker družba Mircom dejansko ne uporablja pravic, ki jih je pridobila od producentov filmov, temveč zgolj zahteva odškodnino od domnevnih kršiteljev. Tako ravnanje naj bi skoraj v celoti ustrezalo pojmu „copyright troll“, kot je opredeljen v pravni teoriji. Nazadnje, na tretjem mestu, to sodišče dvomi o zakonitosti zbiranja IP-naslovov internetnih uporabnikov, ki so domnevno delili varovana dela na omrežjih peer-to-peer.

31.

V teh okoliščinah je ondernemingsrechtbank Antwerpen (gospodarsko sodišče v Antwerpnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

32.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 6. avgusta 2019. Pisna stališča so predložile stranki iz postopka v glavni stvari, italijanska, avstrijska in poljska vlada ter Evropska komisija. Stranki iz postopka v glavni stvari in Komisija so bile zastopane na obravnavi 10. septembra 2020.

33.

S prvim vprašanjem za predhodno odločanje se postavlja temeljno vprašanje samega obstoja kršitve avtorske in sorodnih pravic v primeru izmenjave del na omrežjih peer-to-peer. Drugo, tretje in četrto vprašanje se nanašajo na različne vidike položaja akterja, kot je družba Mircom, z vidika določb prava Unije o spoštovanju teh pravic in varstvu osebnih podatkov. Zato je seveda treba začeti s prvim vprašanjem.

34.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali izključna pravica do dajanja varovanih del na voljo javnosti v smislu člena 3 Direktive 2001/29 vključuje izmenjavo teh del na omrežjih peer-to-peer s strani uporabnikov teh omrežij. Predložitveno sodišče omenja člen 3(1) te direktive, vendar se zdi, da je v sporu o glavni stvari v zvezi s pravicami producentov filmov pomemben predvsem člen 3(2)(c) te direktive. Vendar ni izključeno, da so ti producenti tudi imetniki avtorske pravice na svojih produkcijah in drugih sorodnih pravic. Torej je treba upoštevati obe določbi. Ti določata enakovredno varstvo za posebno obliko priobčitve del javnosti, s katero se ta dela javnosti dajejo na voljo tako, da ima vsak do njih dostop s kraja in v času, ki ju sam izbere.

35.

Družbe Telenet, Proximus in Scarlet Belgium v svojih stališčih kategorično zavračajo obstoj priobčitve javnosti pri uporabnikih omrežij peer-to-peer, vsekakor glede uporabnikov, ki prenašajo datoteke na teh omrežjih. Te stranke ob opiranju na posebnosti delovanja omrežij peer-to-peer trdijo, da so delci datotek, vsebujoči zadevna dela, ki jih morda naložijo ( 14 ) ti uporabniki, sami po sebi neuporabni in premajhni, da bi jih bilo mogoče – vsekakor pod določenim pravom – enačiti z delom ali celo z delom tega dela. Poleg tega naj se ti uporabniki pogosto ne bi zavedali, da se s prenosom del na navedenih omrežjih ta dela hkrati naložijo pri drugih uporabnikih. Te stranke torej trdijo, da priobčitev del javnosti na omrežjih peer-to-peer izvajajo le osebe, ki so delo dale na voljo na omrežju, skupaj s – v skladu s sodno prakso Sodišča ( 15 ) – skrbniki spletnih mest z indeksiranimi vsebinami datotek. Nasprotno, običajni uporabniki omrežij peer-to-peer naj bi le zagotavljali fizične zmogljivosti, ki omogočajo to priobčevanje javnosti. Zdi se, da iz teh trditev izhaja prvo vprašanje za predhodno odločanje.

36.

Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba opozoriti na načine delovanja omrežij peer-to-peer, ki temeljijo na tehnologiji protokola BitTorrent. ( 16 )

37.

BitTorrent je protokol, ki omogoča izmenjavo datotek na omrežjih peer-to-peer. Za njegovo delovanje je treba prenesti posebno programsko opremo: „odjemalec BitTorrent“ (BitTorrent client) ( 17 ). Ta programska oprema deluje z uporabo „datotek torrent“ (torrent files). Datoteke torrent ne vsebujejo podatkov, ki so digitalna oblika varovanega dela ( 18 ), temveč metapodatke, s katerimi je mogoče najti konkretno datoteko, ki vsebuje delo. Za vsako datoteko, ki vsebuje delo, se oblikuje datoteka torrent. Datoteke torrent se lahko prenesejo s spletnih mest z indeksiranimi vsebinami, ki so na internetu. ( 19 ) Po prenosu datoteke torrent za iskano delo (natančneje, datoteke, ki vsebuje to delo) se odjemalec BitTorrent najprej poveže s posebnim strežnikom (tracker), ki mu sporoči, kateri računalniki v omrežju peer-to-peer imajo zadevno datoteko. ( 20 ) Odjemalec BitTorrent se nato neposredno poveže s temi računalniki ( 21 ), da bi prenesel datoteko. Računalniki, ki izmenjujejo isto datoteko, sestavljajo omrežje peer-to-peer v pravem pomenu besede (swarm).

38.

Posebnost protokola BitTorrent je, da se datoteke ne naložijo v celoti, temveč razstavljene v majhne delce (pieces). Ti delci se nato poljubno naložijo z različnih računalnikov, vključenih v swarm. Informacije o različnih delcih, potrebnih za dopolnitev datoteke, ki jo je treba prenesti, so v datoteki torrent. Odjemalec BitTorrent te delce združi in (znova) oblikuje datoteko, ki vsebuje delo. Druga posebnost protokola BitTorrent je, da se vsak delec prenesene datoteke lahko hkrati naloži pri drugih soležnikih, in to do prenosa celotne datoteke. To omogoča znatno povečanje hitrosti prenosa za vse soležnike, saj je ta hitrost odvisna predvsem od števila soležnikov, ki lahko naložijo vsak delec. Odjemalec BitTorrent bo sicer najprej prenesel najredkejše delce v swarm, da bi povečal njihovo število.

39.

Delo je na voljo za izmenjavo na omrežju peer-to-peer, dokler je celotna datoteka, ki vsebuje to delo, v mapi, ki je dostopna odjemalcu BitTorrent uporabnika omrežja, in je njegov računalnik povezan z internetom. Če uporabnik ni na voljo za izmenjavo datoteke, ki vsebuje delo, z njo povezane datoteke torrent ne bo mogoče prenesti s platforme z indeksiranimi vsebinami (datoteka je „mrtva“).

40.

Dejanje, s katerim oseba osebam, ki niso del njenega zasebnega kroga, omogoči, da prenesejo varovana dela, shranjena v pomnilniku njenega računalnika, je zajeto z izključno pravico, da se dovoli ali prepove dajanje teh del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami, v smislu člena 3 Direktive 2001/29.

41.

V skladu s sodno prakso Sodišča za dejanje dajanja na voljo zadostuje, da je delo javnosti dano na voljo tako, da imajo lahko osebe, ki to javnost sestavljajo, do tega dela dostop s kraja in v času, ki si ju same izberejo, pri čemer ni odločilno, ali so uporabile to možnost. ( 23 ) Drugače povedano, v primeru dajanja na voljo javnosti ni pomembno, ali je bil prenos dejansko izveden. Pomemben je le obstoj možnosti takega prenosa, ki ga potem morda začne član javnosti, ki želi imeti dostop do dela. Ta značilnost je ključna za presojo izmenjave del na omrežjih peer-to-peer s stališča avtorske pravice in zlasti pravice dajanja na voljo javnosti.

42.

Razlikovati je mogoče med tremi položaji, v katerih se lahko z vidika nalaganja vsebine znajdejo uporabniki omrežja peer-to-peer.

43.

Prvi položaj zadeva uporabnike, ki imajo celotno datoteko in to datoteko izmenjajo tako, da delce nalagajo pri zainteresiranih osebah. Ti uporabniki, imenovani seeders („sejalci“), so lahko osebe, ki izmenjujejo datoteko, do katere imajo dostop iz drugih virov, in ne z omrežja peer-to-peer, in osebe, ki po prenosu celotne datoteke pustijo vklopljen odjemalec BitTorrent, da odgovori na zahteve za naložitev delcev te datoteke, ki jih pošljejo drugi uporabniki.

44.

Drugi položaj zadeva osebe, ki prenašajo datoteko, vendar je nimajo še v celoti. Te osebe ali natančneje njihovi računalniki se imenujejo peers („soležniki“). ( 24 ) Odjemalci BitTorrent delujejo po načelu, da kadar prenašajo delce datoteke, samodejno in hkrati nalagajo že prenesene delce pri drugih soležnikih, ki iščejo te delce, in to vse do končanega prenosa vseh delcev, ki sestavljajo celotno datoteko. Dalje, uporabnik se odloči, da bodisi ustavi odjemalca BitTorrrent in torej nalaganje delcev datoteke bodisi ga pusti vklopljenega in tako postane seeder.

45.

S stališča pravice dajanja na voljo javnosti je položaj seeders in peers po mojem mnenju primerljiv. Dokler namreč peer prenaša datoteko, hkrati – in nujno – daje delce datoteke, ki jo ima, na voljo za swarm, se pravi, da bo njegov odjemalec BitTorrent odgovoril na zahteve za naložitev, ki jih pošljejo drugi peers. Prenos se ne ustavi, razen v primeru tehnične napake, dokler ni prenesena celotna datoteka, saj delci namreč niso uporabni, dokler ni zbrana celotna datoteka, tako da dajanje na voljo javnosti vključuje celotno datoteko, ki vsebuje delo. Enako velja za seeder, ki še naprej daje datoteko na voljo javnosti (članom swarm), potem ko jo je prenesel v celoti.

46.

Nasprotno pa sta dejanska naložitev delcev datoteke in količina naloženih delcev odvisni od tega, ali obstajajo peers, ki jih zanima njihov prenos, od števila seeders iste datoteke in od hitrosti nalaganja, ki jo ima internetna povezava zadevnega uporabnika. To velja tako za peers kot za seeders: seeder ne nalaga nič, če ni odjemalcev za njegovo datoteko, peer ne nalaga nič, če ima le delce, ki jih drugi člani swarm že imajo, ali če jih lahko drugi peers naložijo hitreje. Torej lahko tako seeder kot peer potencialno ne naložita nobenega delca datoteke ali naložita bodisi nedoločeno število teh delcev bodisi celotno datoteko. Vendar ta okoliščina z vidika pravice dajanja na voljo javnosti ni upoštevna, saj – kot sem že pojasnil – to, ali je bilo zadevno delo dejansko preneseno ali ne, ni pomembno za ugotovitev, ali je bilo dano na voljo javnosti: zadostuje že zgolj možnost takega prenosa. Zato ni treba uporabiti praga v zvezi s količino naloženih podatkov, kot je naveden v točki (b) prvega vprašanja.

47.

Poleg tega delovanje omrežij peer-to-peer kot omrežij za izmenjavo datotek temelji na načelu „do ut des“: da ima oseba možnost prenosa, mora nalagati. Spletna mesta z indeksiranimi vsebinami tako od uporabnikov zahtevajo, da upoštevajo določeno razmerje med nalaganjem in prenosom, ki je običajno približno 1. ( 25 ) Uporabniki s prenizkim razmerjem so lahko onemogočeni („izobčeni“, angleško banned). Že zato, ker je pri internetnih priključkih hitrost nalaganja pogosto nižja od hitrosti prenosa, zgolj nalaganje delcev datotek ob njihovem prenosu ne zadostuje za ohranitev razmerja na zahtevani ravni. ( 26 ) Torej mora nalaganje trajati dlje od prenosa. Vsak redni uporabnik omrežja peer-to-peer mora zato postati seeder in dajati javnosti na voljo svoje datoteke.

48.

Trditve družb Telenet, Proximus in Scarlet Belgium, v skladu s katerimi delci, ki se izmenjajo na omrežjih peer-to-peer, niso deli del, ki uživajo avtorskopravno varstvo, so zato neutemeljene. Ti delci namreč niso deli del, temveč deli datotek, ki ta dela vsebujejo. Ti delci so le instrument za prenos teh datotek po protokolu BitTorrent. Vendar je dejstvo, da so delci, ki so preneseni, sami po sebi neuporabni, nepomembno, saj je na voljo dana datoteka, ki vsebuje delo, to je delo v digitalni obliki. Če pa je z vidika pravice dajanja na voljo javnosti nepomembno, ali je bilo delo preneseno ali ne, je tehnični postopek, uporabljen za ta prenos, še toliko manj pomemben. ( 27 )

49.

Nazadnje se v zvezi s tem delovanje omrežij peer-to-peer ne razlikuje veliko od delovanja svetovnega spleta (World Wide Web). Objava dela na spletu pomeni le, da je datoteka, ki vsebuje to delo, shranjena na strežniku, ki je povezan z internetom in ima naslov URL (Uniform Resource Locator), s katerim je mogoče dostopati do te datoteke. Delo kot predmet, ki ga človek prepozna, obstaja na svetovnem spletu le od trenutka, ko odjemalski računalnik dostopa do zadevnega strežnika, reproducira datoteko in prikaže to delo na zaslonu (ali reproducira njegove zvoke). Vendar zgolj dejstvo, da je datoteka, ki vsebuje delo, dana na strežnik, ki je dostopen s svetovnega spleta, zadostuje, da gre za dejanje priobčitve (dajanje na voljo). Dalje, internet deluje po načelu packet switch („paketna komutacija“): datoteka, ki vsebuje zadevno delo, se razdeli na majhne pakete ( 28 ) podatkov, ki potujejo med strežnikom in odjemalcem v poljubnem vrstnem redu in po različnih poteh. Ti paketi so sami po sebi neuporabni ali vsekakor premajhni, da bi vsebovali izvirne dele dela, in šele ko prispejo, se zberejo in tvorijo datoteko z delom. Vendar ni dvoma, da priobčevanje javnosti poteka na svetovnem spletu. Pravica dajanja na voljo javnosti je zasnovana prav za uporabnike del na internetu, predvsem na svetovnem spletu.

50.

Tretji položaj, v katerem so uporabniki omrežij peer-to-peer, se nanaša na uporabnike, ki datoteke prenesejo, ne da bi jih naložili, in to niti med prenosom niti pozneje. Nekateri odjemalci BitTorrent namreč omogočajo tako konfiguracijo. ( 29 ) Ti uporabniki se imenujejo leechers. Leechers s tem, da onemogočijo možnost prenosa delcev datotek s svojih računalnikov, datotek ne dajejo na voljo javnosti, torej ta izključna pravica zaradi tega ni kršena.

51.

Pri tem na eni strani leechers vseeno storijo kršitev izključne pravice reproduciranja, ki je varovana s členom 2 Direktive 2001/29. Čeprav se reprodukcija datoteke, vsebujoče varovano delo, ki je posledica njenega prenosa, uporablja za zasebne namene, iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da reproduciranje ni upravičeno do izjeme razmnoževanja v zasebne namene iz člena 5(2)(b) te direktive v primeru, ko je vir tega reproduciranja nezakonit. ( 30 ) To pa velja prav za prenos dela, ki je bilo na omrežju peer-to-peer dano na voljo brez dovoljenja imetnika avtorske in sorodnih pravic. Vendar se v postopku v glavni stvari ne uveljavlja kršitev pravice reproduciranja. Poleg tega je v nekaterih nacionalnih pravnih sistemih pridobivanje dobička od kršitve, ki jo stori tretja oseba, samo po sebi kaznivo dejanje.

52.

Na drugi strani, delovanje omrežij peer-to-peer temelji na mehanizmu izmenjave, kar pomeni, da je treba za vsak prenos izvesti naložitev. Če je število uporabnikov omrežja, ki nalagajo, prenizko, omrežje deluje slabo, saj je hitrost prenosa premajhna. Če ni več nobenega seeder, omrežje neha delovati v celoti in datoteka torrent je „mrtva“. Zato trackers diskriminirajo uporabnike, ki ne nalagajo (leechers), tako da zmanjšujejo njihovo hitrost prenosa ali jim celo onemogočajo dostop. Strategija prenosa brez nalaganja torej lahko deluje le za občasne uporabnike omrežij peer-to-peer in leechers so po definiciji obrobni pojav na teh omrežjih.

53.

Iz tega sledi, da čeprav se lahko to, da je bila funkcija nalaganja njegovega odjemalca BitTorrent onemogočena, uporabi kot sredstvo obrambe v sodnem postopku za povrnitev škode, nastale zaradi kršitve pravice dajanja na voljo javnosti, je to, da so bila varovana dela prenesena na omrežju peer-to-peer, po mojem mnenju zadosten indic verjetnosti take kršitve v fazi, ko oškodovani imetnik poskuša pridobiti osebne podatke zadevnih oseb iz IP-naslovov njihovih internetnih priključkov.

54.

Družbe Telenet, Proximus in Scarlet Belgium trdijo tudi, da se uporabniki omrežij peer-to-peer lahko ne bi zavedali dejstva, da dela med njihovim prenosom s teh omrežij hkrati tudi nalagajo. Ti uporabniki naj nikakor ne bi imeli bistvene vloge pri dajanju varovanih del na voljo javnosti na teh omrežjih. V skladu s sodno prakso Sodišča pa naj bi bila pridobitni namen in bistvena vloga uporabnika nujna pogoja za ugotovitev obstoja dejanja priobčitve javnosti.

55.

Prvič, glede pridobitnega pogoja uporabnikov omrežij peer-to-peer je treba ugotoviti, da odjemalci BitTorrent niso standardna programska oprema, ki je običajno nameščena na računalniku. Njihova namestitev, konfiguracija in uporaba zahtevajo posebno znanje, ki ga je zdaj vseeno mogoče precej zlahka pridobiti, zlasti zaradi številnih priročnikov, ki so na voljo na internetu. Vendar je v vsakem priročniku jasno navedeno, da se poleg prenosa z omrežja peer-to-peer ista vsebina samodejno nalaga. V nekaterih od teh priročnikov je navedeno tudi, kako to funkcijo izključiti.

56.

Drugič, kot sem že pojasnil, ( 31 ) so uporabniki omrežij peer-to-peer seznanjeni s svojim razmerjem med nalaganjem in prenosom, pri čemer lahko prenizko razmerje pripelje do izobčenja s spletnega mesta z indeksiranimi vsebinami. Torej se zelo dobro zavedajo dejstva, da sodelovanje na omrežjih peer-to-peer predpostavlja ne le prenos vsebine, ampak tudi njeno nalaganje.

57.

Zato nisem prepričan, da se ti uporabniki tega domnevno ne zavedajo. Vendar je to nepomembno, saj se mi pridobitni namen ne zdi pogoj za obstoj dejanja dajanja na voljo javnosti v primerih, kot je obravnavani.

58.

Res je, da je Sodišče v več sodbah poudarilo, da je namernost posredovanja uporabnika pomembna za ugotovitev obstoja dejanja priobčitve javnosti. Tako je bilo zlasti v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Stichting Brein, ki se je nanašala na skrbnike spletnega mesta z indeksiranimi vsebinami datotek na omrežju peer-to-peer. ( 32 ) Vseeno se strinjam z mnenjem Komisije, da je bila ta zahteva po namernem posredovanju potrebna v zadevah, v katerih je Sodišče dejanje priobčitve javnosti pripisalo akterjem, ki dela niso prvotno priobčili javnosti. Brez tega namernega posredovanja naj biti ti akterji namreč le pasivni posredniki, celo ponudniki tehničnih zmogljivosti, ki jim ne bi bilo mogoče pripisati nobenega dejanja priobčitve.

59.

Nasprotno pa v primeru, ko so zadevni uporabniki sami delo priobčili javnosti (dali na voljo), pridobitni namen teh uporabnikov ni sestavni del zadevnega dejanja. Člen 3 Direktive 2001/29 namreč ne vsebuje nobene navedbe v tem smislu. Nezavednost ravnanja kršitelja se kvečjemu lahko upošteva pri določitvi odškodnine, kot je izrecno določeno v členu 13(2) Direktive 2004/48, vendar ni pomembna z vidika zakonitosti ravnanja. Ta določba je sicer dodatna navedba o tem, da namernost praviloma ni sestavni del kršitve pravice intelektualne lastnine, varovane s pravom Unije.

60.

Enako velja za bistveno naravo posredovanja uporabnika, da se javnosti zagotovi dostop do dela. To merilo je odločilno, da se priobčitev lahko pripiše osebi, ki dela ni prvotno priobčila. ( 33 ) Ta bistvena vloga namreč pomeni, da se dostop do dela omogoči novi javnosti, to je javnosti, ki ji ni bila namenjena prvotna priobčitev. ( 34 )

61.

Vendar uporabniki omrežja peer-to-peer niso v tem položaju. Čeprav res dajejo drugim soležnikom na voljo delce datotek, ki so jih najpogosteje pred tem prenesli z istega omrežja, so te datoteke zdaj shranjene na njihovih računalnikih, ( 35 ) zato ima njihovo dajanje na voljo naravo prvotne ali vsekakor samostojne priobčitve. Sodišče je podobno kaj hitro ugotovilo, da gre za tako dejanje v primeru, kadar je na spletnem mestu objavljeno delo, ki je že prosto dostopno na drugem spletnem mestu. ( 36 ) Zato bistvena vloga teh uporabnikov ni odločilna za ugotovitev obstoja dejanja priobčitve. ( 37 )

62.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča priobčitev varovanega dela javnosti vključuje dejanje priobčitve in javnost. ( 38 ) Izmenjava datotek na omrežju peer-to-peer običajno zajema nedoločeno število morebitnih naslovnikov in število oseb mora biti dovolj veliko. Obstoj javnosti je torej dokazan. ( 39 )

63.

Poleg tega se zahteva, da mora biti zadevna javnost nova javnost, uporablja le v primeru sekundarne priobčitve. Nova javnost je namreč opredeljena kot javnost, ki je imetniki avtorske pravice niso upoštevali, ko so dovolili prvotno priobčitev. ( 40 ) Ker ima dajanje varovanih del na voljo s strani uporabnikov omrežja peer-to-peer naravo prvotne priobčitve, ( 41 ) se merilo nove javnosti v obravnavani zadevi ne uporablja.

64.

Vsekakor pa, tudi če bi se to merilo uporabilo – ker imetniki avtorske in sorodnih pravic niso upoštevali nobene javnosti, kadar se dela izmenjujejo brez dovoljenja teh imetnikov – bi bilo treba vsako javnost, ki ji je namenjena priobčitev, v obravnavani zadevi so to uporabniki omrežja peer-to-peer, zato šteti za novo.

65.

Tako uporabniki omrežja peer-to-peer s tem, da ponujajo možnost prenosa delcev datotek, ki vsebujejo avtorskopravno varovana dela, s svojih računalnikov, pri prenosu teh datotek ali neodvisno od tega prenosa dajejo ta dela na voljo javnosti v smislu člena 3 Direktive 2001/29.

66.

Predlagam torej, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 3 Direktive 2001/29 razlagati tako, da je s pravico dajanja na voljo javnosti v smislu tega člena zajeto dajanje delcev datoteke, ki vsebuje varovano delo, na voljo s prenosom v okviru omrežja peer-to-peer, in to celo preden je zadevni uporabnik sam prenesel celotno navedeno datoteko in ne da bi bil odločilen pridobitni namen tega uporabnika.

67.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali ima družba, kot je Mircom, ki je sicer pridobila nekatere pravice na varovanih delih, vendar jih ne uporablja, temveč le zahteva odškodnino od oseb, ki kršijo te pravice, v obravnavani zadevi s tem, da ta dela dajejo na voljo javnosti na omrežjih peer-to-peer, pravico do ukrepov, postopkov in pravnih sredstev iz poglavja II Direktive 2004/48. Predložitveno sodišče dvomi tudi o tem, ali se za tako organizacijo lahko šteje, da je utrpela kakršno koli škodo v smislu člena 13 te direktive.

68.

Štiri kategorije akterjev, ki morajo imeti pravico zahtevati uporabo ukrepov, postopkov in pravnih sredstev iz Direktive 2004/48, da se zagotovi uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, so naštete v členu 4, od (a) do (d), te direktive. To so imetniki teh pravic, druge osebe, pooblaščene za uporabo teh pravic, zlasti pridobitelji licenc, organi za kolektivno upravljanje pravic intelektualne lastnine in poklicna telesa, ki imajo pravico zastopati imetnike pravic intelektualne lastnine. Zadnje tri kategorije imajo pravico do uporabe določb Direktive 2004/48 le, če in kolikor je to predvideno v nacionalnem pravu, ki se uporablja.

69.

V postopku v glavni stvari ni sporno, da družba Mircom ni imetnica nobene avtorske ali sorodne pravice na zadevnih delih. Člen 4(a) Direktive 2004/48 se torej zanjo ne uporablja.

70.

Nasprotno pa družba Mircom trdi, da je pridobila licence, na podlagi katerih lahko dela iz postopka v glavni stvari priobči javnosti na omrežjih peer-to-peer. Na prvi pogled bi bilo treba to družbo torej obravnavati kot pridobitelja licence in bi se zato morale zanjo uporabljati določbe Direktive 2004/48 na podlagi člena 4(b) te direktive. Zakonodajalec Unije namreč pridobitelje licence šteje za osebe, ki so oškodovane zaradi dejavnosti, ki so predmet kršitve, če lahko te dejavnosti ovirajo običajno uporabo licenc ali zmanjšujejo prihodke od teh licenc.

71.

Predložitveno sodišče bi torej moralo preveriti še veljavnost licenčnih sporazumov, ki jih je sklenila družba Mircom, z vidika prava, ki se uporablja za te pogodbe, in procesno upravičenje takega pridobitelja licence z vidika procesnih pravil, ki se uporabljajo za spor.

72.

Vendar to sodišče ugotavlja, da družba Mircom v resnici ne uporablja navedenih licenc, temveč le zahteva odškodnino od oseb, ki kršijo avtorsko in sorodne pravice na zadevnih delih s tem, da jih dajejo na voljo javnosti na omrežjih peer-to-peer. Po njegovem mnenju način ravnanja družbe Mircom v celoti ustreza opredelitvi tega, kar je pogosto imenovano kot copyright troll.

73.

Naj spomnim, da je copyright troll oseba, ki je pridobila omejene pravice uporabe na varovanih delih, vendar jih v resnici ne uveljavlja, temveč le zahteva odškodnino od oseb, ki kršijo te pravice, zlasti na internetu, najpogosteje na omrežjih za izmenjavo datotek, kot so omrežja peer-to-peer. Poleg tega copyright troll vlaga tožbe zgolj zato, da bi pridobil imena in naslove kršiteljev, ki bi jim nato predlagal mirno rešitev spora s plačilom določenega zneska, najpogosteje brez nadaljevanja teh sodnih postopkov. Njegovi prihodki torej izvirajo predvsem iz zneskov, ki jih „prostovoljno“ plačajo kršitelji in ki jih deli z imetniki avtorske in sorodnih pravic na zadevnih delih. Ta postopek se zdi posebej učinkovit v zvezi s kršitvami avtorske in sorodnih pravic na pornografskih filmih, saj je poleg grožnje velike odškodnine, ki se glede na okoliščine lahko dodeli, mogoče izkoristiti občutek zadrege, ki se namerno vzbuja pri domnevnih kršiteljih. ( 42 ) Tako so lahko v številnih primerih zadevne osebe pripravljene plačati zahtevane zneske, ne da bi pomislile na morebitne ukrepe obrambe, celo ne da bi bile resnični storilci kršitev zadevnih pravic. ( 43 )

74.

Družba Mircom je na obravnavi sama priznala, da ne uporablja – niti nima namena tega početi – licenc, pridobljenih na delih iz postopka v glavni stvari. Poleg tega, čeprav so omrežja peer-to-peer lahko način zakonite distribucije nekaterih avtorskopravno varovanih vsebin, je potreben velik trud za premostitev tehničnih težav, povezanih s takim distribucijskim kanalom, in zagotovitev njegove donosnosti. Zgolj pridobitev licenc torej ne zadostuje in ne zdi se, da družba Mircom namerava vložiti trud v to.

75.

Prav nasprotno, predložitveno sodišče navaja sodne odločbe, zlasti v Združenem kraljestvu, v katerih je bilo ugotovljeno, da je družba Mircom ravnala značilno za copyright trolls, zlasti s tem, da je uporabljala podatke domnevnih kršiteljev, pridobljene v okviru prejšnjih sodnih postopkov, da bi navezala stik s temi kršitelji in jim predlagala „dogovore“, ne da bi vložila tožbe proti osebam, ki so zavrnile te dogovore. ( 44 )

76.

Zato naj bi se zdelo, da ravnanje družbe Mircom dejansko ustreza ravnanju copyright troll. Vendar ta pojem v pravu Unije ni znan. Poleg tega ravnanje družbe Mircom samo po sebi ni nezakonito. Kot pravilno poudarja Komisija, zadevni osebi nič ne prepoveduje, da se odpove sodnim postopkom, če se ji ne zdijo primerni, in da si prizadeva za mirno rešitev sporov med njo in kršitelji avtorske pravice.

77.

Nasprotno, v pravu Unije obstaja splošno pravno načelo, v skladu s katerim se posamezniki ne morejo sklicevati na določbe prava Unije za namen goljufije ali zlorabe. Uporabe predpisov Unije namreč ni mogoče razširiti tako, da bi zajemala transakcije, ki se izvedejo z namenom goljufije ali zlorabe ugodnosti, ki jih določa pravo Unije. Tako je, kadar se določbe prava Unije ne uveljavljajo zaradi uresničitve cilja teh določb, temveč s ciljem, da se pridobi ugodnost iz prava Unije, medtem ko so pogoji za upravičenost do te ugodnosti izpolnjeni le formalno. ( 45 )

78.

Ker se načelo prepovedi zlorabe pravice uporablja na zelo različnih področjih prava Unije, ( 46 ) ne vidim razloga, ki bi lahko preprečil njegovo uporabo na področju intelektualne lastnine. Direktiva 2004/48 sicer v členu 3(2) sama zahteva, da se zagotovi zaščita pred zlorabo ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, ki jih določa.

79.

Vendar bi se lahko štelo, da se namerava družba Mircom, ki je pridobila licence za uporabo, ki jih ne namerava uveljavljati, v resnici nanje sklicevati za namene zlorabe, da bi pridobila status pridobitelja licence, ki ji omogoča začeti sodne postopke iz Direktive 2004/48, da bi pridobila podatke o kršiteljih avtorske in sorodnih pravic na delih, na katera se nanašajo te licence. Če bi imela te podatke, bi lahko navezala stik s temi kršitelji in jim grozila s sodnimi postopki, da bi ji plačali pavšalen znesek v okviru mirne rešitve spora.

80.

Tako naj bi se družba Mircom, ki je formalno izpolnila pogoje za pridobitev statusa pridobitelja licence, na ta status sklicevala z drugačnim namenom od namena, za katerega je z Direktivo 2004/48 pridobiteljem licence podeljena pravica začeti sodni postopek v primeru kršitev pravic intelektualne lastnine. Cilj zakonodajalca Unije je bil namreč, da pridobiteljem licence zagotovi instrument za zaščito običajne uporabe njihovih licenc, medtem ko je bil cilj družbe Mircom le kaznovati kršitve avtorske in sorodnih pravic ter od tega dobiti finančno korist. To ravnanje naj bi torej ustrezalo opredelitvi zlorabe pravice, ki je v pravu Unije prepovedana.

81.

Za ugotovitev takega ravnanja za namen zlorabe je potrebna dejanska presoja, ki jo mora torej opraviti nacionalno sodišče. Če bi to sodišče ugotovilo, da se družba Mircom dejansko poskuša sklicevati na svoj status pridobitelja licence za namen zlorabe, da bi bila upravičena do ukrepov, postopkov in pravnih sredstev iz določb, ki so bile sprejete v okviru prenosa Direktive 2004/48, bi ji moralo torej zavrniti pravico do teh ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, če ta pravica temelji na statusu pridobitelja licence.

82.

Vendar je glede na pogodbe med družbo Mircom in producenti filmov, ki so bile predložene Sodišču, status te družbe, kot se zdi, mogoče analizirati drugače. Predložitveno sodišče naj bi namreč moralo preveriti, ali niso te pogodbe drugačne narave od licenčnih pogodb. Če je tako, ne bi šlo za zlorabo pravice, temveč za pravno razmerje, drugačno od razmerja, ki na prvi pogled izhaja iz teh pogodb.

83.

Družba Mircom med drugim trdi, da ni le pridobitelj licenc producentov filmov iz postopka v glavni stvari, ampak tudi prevzemnik terjatev, ki naj bi jih ti producenti imeli zaradi kršitev avtorske in sorodnih pravic na teh filmih. Torej se postavlja vprašanje, ali ima tak prevzemnik terjatev lahko pravico do ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, določenih v Direktivi 2004/48.

84.

Spomniti moram, da so kategorije oseb, ki jim je v Direktivi 2004/48 podeljena pravica do ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, določenih v tej direktivi, naštete v členu 4, od (a) do (d), te direktive. Člen 4(a) te direktive se nanaša na imetnike pravic intelektualne lastnine, to je kategorijo, ki – o čemer ni nobenega dvoma – ne vključuje prevzemnikov terjatev, povezanih s kršitvami teh pravic.

85.

Nasprotno pa so v členu 4(b) Direktive 2004/48 omenjene „vse druge osebe, pooblaščene za uporabo [pravic intelektualne lastnine]“. Kot sem navedel, bi družba Mircom načeloma kot pridobiteljica licence lahko imela pravico do uporabe te določbe pod pogojem, da se za te licence ne bi štelo, da jih je pridobila za namen zlorabe. Torej je treba zdaj preveriti, ali bi ta družba lahko imela pravico do uporabe navedene določbe kot prevzemnica terjatev, povezanih s kršitvami pravic intelektualne lastnine.

86.

Po mojem mnenju to ne velja. Pojem „uporaba pravic intelektualne lastnine“ je treba namreč razlagati tako, da zajema uveljavljanje izključnih posebnih pravic, ki izhajajo iz teh pravic. Pri predmetih, varovanih z avtorsko in sorodnimi pravicami, gre zlasti za dejanja reproduciranja, priobčevanja javnosti in distribucije kopij teh predmetov. Osebe, ki so pooblaščene za uveljavljanje teh posebnih pravic, imajo namreč tako kot imetniki pravic neposreden interes za varstvo teh pravic, naveden v uvodni izjavi 18 Direktive 2004/48 ( 47 ), saj je vsaka kršitev teh pravic potencialno v nasprotju z navedenimi posebnimi pravicami.

87.

Vendar pridobitev in izterjava terjatev, povezanih s temi kršitvami, pomenita ne uveljavljanje izključnih posebnih pravic imetnikov pravic intelektualne lastnine, ampak bolj – v civilnem pravu običajen – mehanizem povračila škode, ki nastane zaradi kršitve teh posebnih pravic. Člen 4(b) Direktive 2004/48 je torej treba po mojem mnenju razlagati tako, da kategorija oseb, pooblaščenih za uporabo pravic intelektualne lastnine, iz te določbe ne vključuje prevzemnikov terjatev, povezanih s kršitvami navedenih pravic.

88.

To ne spremeni dejstva, da imajo imetniki pravic intelektualne lastnine lahko interes za odstop svojih terjatev, povezanih s kršitvami teh pravic, zlasti zaradi težav, s katerimi se lahko spopadajo pri tem, da bi sami izterjali te terjatve. Take terjatve pa bi verjetneje dobile prevzemnika, če bi bili prevzemniki lahko upravičeni do mehanizmov za lažje ugotavljanje in izterjavo teh terjatev, kot so določeni v poglavju II Direktive 2004/48.

89.

Torej ne izključujem, da je lahko v nacionalnem pravu prevzemnikom takih terjatev podeljen status, ki jim daje pravico do uporabe ukrepov, sprejetih v okviru prenosa Direktive 2004/48. V skladu s sodno prakso Sodišča je namreč v tej direktivi določena le minimalna raven varstva, ki jo države članice lahko povečajo. ( 48 ) Vendar tega ne zahteva.

90.

Med drugim taka zahteva po mojem mnenju ne izhaja iz sodbe SNB-REACT ( 49 ). Res je, da je Sodišče v tej sodbi med drugim ob opiranju na uvodno izjavo 18 Direktive 2004/48 presodilo, da „kadar se za organ, pooblaščen za upravljanje pravic intelektualne lastnine, ki mu je priznana pravica zastopati imetnike teh pravic, po nacionalni zakonodaji šteje, da ima po eni strani neposredni interes za zaščito navedenih pravic, in da mu po drugi strani ta zakonodaja omogoča biti stranka v sodnem postopku, morajo države članice temu organu priznati pravico zahtevati uporabo ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, določenih v tej direktivi, in uveljavljati take pravice pri sodišču“. ( 50 ) Vendar je šlo, kot je navedeno v besedilu te sodbe, za organ za kolektivno upravljanje pravic intelektualne lastnine, to je za subjekt, ki spada v eno od kategorij, naštetih v členu 4(c) Direktive 2004/48. Iz uvodne izjave 18 Direktive 2004/48 izhaja, da imajo osebe, ki spadajo v te kategorije, po mnenju zakonodajalca Unije neposreden interes za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine. Nasprotno pa z navedeno uvodno izjavo ni mogoče zahtevati, da se isti status prizna organom, ki ne spadajo v nobeno od tej kategorij, kot so prevzemniki terjatev, povezanih s kršitvami pravic intelektualne lastnine, tudi če bi se zanje moralo šteti, da imajo tudi oni neposreden interes. Če je namreč z uvodno izjavo mogoče pojasniti odločitve zakonodajalca in tako usmeriti razlago določb pravnega akta Unije, nima lastne normativne vrednosti, ki bi bila neodvisna od teh določb.

91.

Poleg tega se mi – v nasprotju s trditvijo, ki jo je družba Telenet navedla na obravnavi – zdi, da niti dejstvo, da se odstop družbi Mircom nanaša na terjatve, ki ob sklenitvi zadevnih pogodb niso obstajale, niti dejstvo, da so te pogodbe sklenjene za določen čas, ne nasprotujeta obstoju odstopa terjatev. Če namreč pravo, ki se uporablja, to omogoča, se tak odstop lahko nanaša na prihodnje terjatve in je lahko povraten, če terjatve ne bi bilo mogoče izterjati. Nasprotno pa bo moralo predložitveno sodišče preveriti, prvič, veljavnost teh odstopov z vidika prava, ki se uporablja za zadevne pogodbe, in drugič, možnost uveljavljanja takih odstopov zoper dolžnike z vidika zakonodaje, ki se uporablja, vključno s procesnimi pravili pred pristojnim sodiščem.

92.

Družba Telenet, ki se opira tudi na sodbo SNB-REACT ( 51 ), trdi, da je treba družbo Mircom obravnavati kot organ za kolektivno upravljanje pravic intelektualne lastnine. Kot družbi Proximus in Scarlet Belgium ter Komisija menim, da ta razlaga ni pravilna. Družba Mircom namreč ne upravlja avtorske in sorodnih pravic svojih sopogodbenikov, ampak poskuša le izterjati odškodnino za škodo, ki izhaja iz kršitev teh pravic. Ne zdi se niti, da družba Mircom izpolnjuje zahteve, ki so za organe za kolektivno upravljanje določene v Direktivi 2014/26/EU. ( 52 ) Poleg tega družba Mircom sama trdi, da ni tak organ.

93.

Nazadnje, strinjam se s poljsko vlado, da ima vsak imetnik avtorske ali sorodne pravice pravico, da drugi osebi s pooblastilom ali drugim pooblastitvenim pravnim aktom dovoli, da uveljavlja njegove pravice v njegovem imenu, zlasti da zahteva odškodnino zaradi kršitve njegove pravice. Člen 4(d) Direktive 2004/48 tudi izrecno predvideva tak položaj. Vendar se zdi, da v postopku v glavni stvari ne gre za tak primer. Pred predložitvenim sodiščem namreč ni sporno, da družba Mircom ne deluje v imenu in za račun producentov zadevnih filmov, ampak deluje v svojem imenu in za svoj račun. Te družbe torej ni mogoče šteti za telo, ki ima pravico zastopati imetnike pravic intelektualne lastnine v smislu člena 4(d) Direktive 2004/48.

94.

Predlagam, naj se na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 4(b) Direktive 2004/48 razlagati tako, da organ, ki je sicer pridobil nekatere pravice na varovanih delih, vendar jih ne uveljavlja in zgolj zahteva odškodnino od oseb, ki kršijo te pravice, nima pravice do uporabe ukrepov, postopkov in pravnih sredstev iz naslova II te direktive, če pristojno sodišče ugotovi, da je bil edini namen pridobitve pravic s strani tega organa pridobitev pravice do njihove uporabe. Navedena direktiva ne zahteva in ne nasprotuje temu, da država članica v nacionalni zakonodaji prizna to pravico prevzemniku terjatev, povezanih s kršitvami pravic intelektualne lastnine.

95.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, v kolikšni meri je treba okoliščine, navedene v okviru prvih dveh vprašanj, upoštevati v okviru tehtanja interesov med, na eni strani, uveljavljanjem pravic intelektualne lastnine ter, na drugi strani, pravic in svoboščin uporabnikov, kakršni sta spoštovanje zasebnega življenja in varstvo osebnih podatkov.

96.

Iz tega predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da predložitveno sodišče pozna sodno prakso Sodišča v zvezi s posredovanjem osebnih podatkov osebam zasebnega prava, da se pred civilnimi sodišči lahko začnejo sodni postopki zaradi kršitev avtorske pravice. V skladu s to sodno prakso je tako posredovanje dovoljeno, vendar ne zahtevano, s povezanimi določbami člena 8(3) Direktive 2004/48 in člena 15(1) Direktive 2002/58. ( 53 ) Sodišče je vseeno menilo, da morajo države članice med drugim ob prenosu direktiv 2002/58 in 2004/48 paziti, da se oprejo na razlago teh direktiv, ki omogoča zagotovitev pravilnega ravnovesja med različnimi temeljnimi pravicami, varovanimi s pravnim redom Unije. Poleg tega morajo organi in sodišča držav članic ob uporabi ukrepov za prenos teh direktiv ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s temi direktivami, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago teh direktiv, ki bi bila v nasprotju z navedenimi temeljnimi pravicami ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije, kot je načelo sorazmernosti. ( 54 )

97.

To sodno prakso je treba razlagati z vidika novejše sodne prakse, za katero se zdi, da poudarja obveznost držav članic, da imetnikom pravic intelektualne lastnine zagotovijo resnične možnosti za pridobitev odškodnine za škodo, nastalo zaradi kršitev teh pravic. Sodišče je tako v zadevi, v kateri se je dejansko stanje spora o glavni stvari nanašalo na izmenjavo datotek, presodilo, da pravo Unije (direktivi 2001/29 in 2004/48) nasprotuje nacionalni zakonodaji ali sodni praksi, na podlagi katere se lahko imetnik internetnega priključka, ki je bil uporabljen za kršitve avtorske pravice, izogne svoji odgovornosti zgolj s tem, da imenuje družinskega člana, ki je imel možnost dostopa do tega priključka, ne da bi zagotovil dodatna pojasnila, zaradi česar oškodovani imetnik avtorske pravice nima nobene resnične možnosti pravnega sredstva, in ne da bi bile s to zakonodajo temu imetniku dane druge možnosti za pridobitev odškodnine, na primer z uveljavljanjem odgovornosti imetnika internetnega priključka. ( 55 ) Če pa je to, da imetnik internetnega priključka, ki je bil uporabljen za kršitev avtorske pravice, prizna svojo odgovornost za te kršitve ali navede odgovorno osebo, pogoj, da imetnik teh pravic lahko pridobi odškodnino za nastalo škodo, to še toliko bolj velja za predhodno fazo, in sicer identifikacijo imetnika priključka, ki je pogosto mogoča le na podlagi IP-naslova in informacij, ki jih zagotovi ponudnik dostopa do interneta.

98.

Vendar je Sodišče izdalo sodbo La Quadrature du Net in drugi ( 56 ), ki je pomembna za fazo pred vsakim posredovanjem podatkov, kot so IP-naslovi, in sicer hrambo teh podatkov. Čeprav se ta sodba opira na prejšnjo sodno prakso, vsebuje pomembna pojasnila. Težko pa je prezreti določeno napetost med to sodbo in sodno prakso, navedeno v prejšnjih točkah, v zvezi s posredovanjem IP-naslovov v okviru tožbe za varstvo pravic intelektualne lastnine.

99.

Sodišče namreč v sodbi La Quadrature du Net in drugi priznava, da je „v primeru kršitve, storjene na spletu, IP-naslov […] lahko edino preiskovalno sredstvo, ki omogoča identifikacijo osebe, ki ji je bil ta naslov dodeljen ob storitvi te kršitve“. ( 57 ) Nič drugače ni v primeru civilnopravnih kaznivih dejanj, storjenih na spletu, kot so kršitve pravic intelektualne lastnine. Sodišče je menilo tudi, da „[t]a kategorija podatkov [IP-naslovi] pomeni manjšo raven občutljivosti kot drugi podatki o prometu“. ( 58 )

100.

Tako po mnenju Sodišča „splošna in neselektivna hramba [to je v zvezi z IP-naslovi vseh fizičnih oseb, ki imajo terminalsko opremo, s katero je mogoče dostopati do interneta] le IP-naslovov, dodeljenih viru povezave[ ( 59 )], načeloma ni v nasprotju s členom 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine, če je ta možnost odvisna od strogega izpolnjevanja materialnih in procesnih pogojev, ki morajo urejati uporabo teh podatkov“. ( 60 )

101.

Vendar je Sodišče menilo, da „[o]b upoštevanju resnosti poseganja v temeljne pravice, določene v členih 7 in 8 Listine, ki ga pomeni ta hramba, lahko to poseganje upravičujeta le boj proti hudemu kriminalu in preprečevanje resnih groženj za javno varnost – po zgledu varovanja nacionalne varnosti“. ( 61 ) Sodišče je zato presodilo, da člen 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine nasprotuje zakonodajnim ukrepom, ki za namene iz člena 15(1) Direktive 2002/58 preventivno določajo splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu, razen med drugim splošni in neselektivni hrambi IP-naslovov, dodeljenih viru povezave (komunikacija), za namene varovanja nacionalne varnosti, boja proti hudemu kriminalu in preprečevanja resnih groženj za javno varnost. ( 62 )

102.

Ker pa morajo ponudniki storitev elektronskih komunikacij na podlagi člena 6(1) Direktive 2002/58 izbrisati ali anonimizirati podatke o prometu, med drugim IP-naslove, potem ko niso več potrebni za prenos sporočila ( 63 ), jim je dovoljeno hraniti te podatke le z ukrepom države članice, sprejetim na podlagi člena 15(1) te direktive. ( 64 )

103.

Res je, da se navedena sodba La Quadrature du Net in drugi nanaša le na hrambo podatkov iz razlogov, povezanih z javno varnostjo in bojem proti kriminalu. Vendar je bil v njej standard varstva določen na posebej visoki ravni in ga bo po mojem mnenju težko prezreti na drugih področjih, kot je civilnopravno varstvo pravic drugega. Vendar je po mojem mnenju vprašljivo, da so interesi, povezani z varstvom pravic intelektualne lastnine, tako pomembni kot interesi, na katerih temeljijo varovanje nacionalne varnosti, boj proti hudemu kriminalu in preprečevanje resnih groženj za javno varnost. Zato naj bi bila hramba IP-naslovov za namene tega varstva in njihovo sporočanje zadevnim osebam v okviru postopkov, katerih predmet je to varstvo, tudi kadar se ti naslovi hranijo za druge namene, ( 65 ) v nasprotju z Direktivo 2002/58, kot se razlaga v tej sodbi. Imetniki pravic intelektualne lastnine bodo tako ostali brez glavnega, če ne edinega sredstva za identifikacijo storilcev kršitev navedenih pravic na spletu, kadar ti delujejo anonimno – kot v primeru omrežij peer-to-peer – zaradi česar je lahko ogroženo ravnovesje med različnimi interesi, ki si ga Sodišče prizadeva vzpostaviti. ( 66 )

104.

V tej zadevi predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje nobene navedbe o pravni podlagi za hrambo IP-naslovov, katerih predložitev zahteva družba Mircom. Vendar naj bi ta hramba, če gre verjeti družbi Telenet, temeljila na členu 126 Wet betreffende de elektronische communicatie (zakon o elektronskih komunikacijah) z dne 13. junija 2005 ( 67 ), to je določbi, ki je bila obravnavana v eni od zadev ( 68 ), v katerih je bila izdana sodba La Quadrature du Net in drugi ( 69 ). Če bi bilo treba za hrambo IP-naslovov na podlagi te določbe ali vsaj za njihovo uporabo za druge namene, in ne za namene, ki se v tej sodbi obravnavajo kot protipravni, šteti, da sta v nasprotju s pravom Unije, bi postopek v glavni stvari in zato ta predlog za sprejetje predhodne odločbe postala brezpredmetna. ( 70 )

105.

Dejstvo ostaja, da želi predložitveno sodišče v tej zadevi izvedeti, kako je treba merila, določena v sodni praksi Sodišča, navedeni v točki 96 teh sklepnih predlogov, razlagati v okoliščinah, kakršne so te iz spora o glavni stvari. Na eni strani gre za dvom, ki ga je predložitveno sodišče izrazilo v zvezi z obstojem kršitve avtorske in sorodnih pravic v primeru izmenjave datotek na omrežjih peer-to-peer, in na drugi strani za dvoumno vlogo družbe Mircom pri pregonu teh kršitev.

106.

Glede obstoja kršitve avtorske in sorodnih pravic menim, da predlagani odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje dovolj razjasnjuje položaj. Najprej, dajanje delcev datoteke, ki vsebuje varovano delo, na voljo javnosti na omrežju peer-to-peer je zajeto z monopolom imetnika avtorske in sorodnih pravic na tem delu in krši ta monopol, kadar se izvaja brez dovoljenja tega imetnika. Ker je to dajanje na voljo običajno povezano s prenosom datotek na omrežjih peer-to-peer, saj je ta sestavni del njihovega načina delovanja, je ta prenos zadosten indic verjetne kršitve avtorske ali sorodnih pravic, da upravičuje zahtevo po pridobitvi informacij o identiteti imetnikov internetnih priključkov, uporabljenih za ta namen, od ponudnika tega priključka. Seveda mora zadevni imetnik pravic dokazati, da so bile datoteke, ki vsebujejo dela, na katerih ima pravice, izmenjane brez njegovega dovoljenja prek spornih internetnih priključkov.

107.

Dalje, imetnik internetnega priključka lahko v svojo obrambo predloži dokaz, da ni storil zadevne kršitve, da je zgolj prenesel datoteke, ne da bi jih dal na voljo drugim uporabnikom omrežja, da se ni zavedal tega samodejnega dajanja na voljo itd. To je seveda naslednja faza, faza postopka, katerega namen je ugotoviti morebitno odgovornost. Nasprotno pa varstvo osebnih podatkov ne more pomeniti imunitete pred vsako utemeljeno zahtevo za razkritje informacij, ki so potrebne za začetek poštenega sodnega postopka za pridobitev odškodnine. ( 71 )

108.

Družbe Telenet, Proximus in Scarlet Belgium navajajo še trditev, v skladu s katero razkritje imen imetnikov internetnih priključkov, prek katerih so bili izmenjani filmi, na katerih ima pravice družba Mircom, zaradi – če prav razumem – nazornih naslovov teh filmov pomeni obdelavo podatkov v zvezi s posameznikovim spolnim življenjem ali spolno usmerjenostjo v smislu člena 9 Uredbe 2016/679. Taka obdelava pa je načeloma prepovedana na podlagi člena 9(1) te uredbe.

109.

Vendar tudi ob domnevi, da dejstvo, da je oseba imetnik internetnega priključka, ki je bil uporabljen za izmenjavo erotičnih filmov na omrežjih peer-to-peer, pomeni informacijo v zvezi s posameznikovim spolnim življenjem ali spolno usmerjenostjo, menim, da se tu lahko uporabijo izjeme iz člena 9(2)(f) in (g) Uredbe 2016/679. Zato ne verjamem, da lahko člen 9(1) te uredbe nasprotuje razkritju imen takih imetnikov internetnih priključkov v okviru odškodninske tožbe, ki temelji na škodi, nastali zaradi izmenjave.

110.

Vprašanja, ki jih postavljata vloga in način delovanja subjekta, kot je družba Mircom, so bolj kočljiva.

111.

Prvič, člen 8(1) Direktive 2004/48 zahteva, da se zahteva po informacijah vloži „v okviru postopkov v zvezi s kršitvijo pravice intelektualne lastnine“. Sodišče je že imelo priložnosti odločiti, da se tega izraza ne sme razumeti, kot da se nanaša zgolj na postopke za ugotavljanje kršitve pravice intelektualne lastnine. ( 72 ) Priznalo je namreč, da se pravica do informacij lahko uveljavlja tudi v ločenem postopku po ugotovitvi kršitve. ( 73 ) Tako kot Komisija menim, da je to pravico toliko bolj mogoče uveljavljati pred tako ugotovitvijo, zlasti če se zahteva po informacijah nanaša na podatke o morebitnih kršiteljih, ki so potrebni za vložitev morebitne tožbe.

112.

Težava v tej zadevi je povezana s tem, da predložitveno sodišče, kot se zdi, dvomi, da je družba Mircom nameravala vložiti take tožbe; po mnenju tega sodišča naj bi šlo bolj za to, da se zadevne osebe prepriča, da sprejmejo njeno ponudbo za mirno rešitev spora.

113.

Vseeno menim, da je izraz „v okviru postopkov v zvezi s kršitvijo pravice intelektualne lastnine“ dovolj širok, da vključuje tak postopek, kot ga uporablja družba Mircom. Njeno delovanje je zagotovo tesno povezano s kršitvami avtorske in sorodnih pravic in je metoda za obrambo teh pravic, čeprav je moralno vprašljiva. Prav tako ni sama po sebi nezakonita. Poleg tega je iskanje mirne rešitve pogosto pogoj za začetek sodnega postopka v pravem pomenu besede. Vendar je zanj tako kot za tožbo na sodišču treba poznati ime in naslov domnevnega kršitelja.

114.

Zato ne verjamem, da lahko predložitveno sodišče zavrne predlog družbe Mircom, ker meni, da ta ni bil vložen v okviru postopka v zvezi s kršitvijo pravice intelektualne lastnine, kot se zahteva v členu 8(1) Direktive 2004/48.

115.

Drugič, člen 8(1) Direktive 2004/48 določa, da mora biti zahteva po informacijah utemeljena in sorazmerna. V zvezi s tem bi po mojem mnenju predložitveno sodišče moralo upoštevati način delovanja družbe Mircom.

116.

Če bi to sodišče namreč moralo ugotoviti, da je družba Mircom licence za zadevne filme pridobila za namen zlorabe, bi moralo njeno zahtevo šteti za neutemeljeno. Poleg tega tudi ob domnevi, da je status pridobitelja licence družbe Mircom veljaven, ta družba – če ne namerava uveljavljati teh licenc – ne bi resnično utrpela nobene škode, za katero bi lahko nato zahtevala odškodnino na podlagi člena 13 Direktive 2004/48. Njen postopek naj bi bil torej brezpredmeten in njena zahteva neutemeljena.

117.

Družbo Mircom naj bi bilo mogoče šteti tudi za prevzemnika terjatev, ki jih imajo producenti filmov zaradi kršitev pravice dajanja zadevnih filmov na voljo javnosti. V takem primeru naj bi glede na odgovor, ki ga predlagam za drugo vprašanje, locus standi družbe Mircom temeljil le na nacionalnem pravu. Torej bo moralo predložitveno sodišče na podlagi tega prava presoditi zahtevo po informacijah.

118.

Nazadnje in tretjič, v skladu s členom 3(2) Direktive 2004/48 se ukrepi, postopki in pravna sredstva iz te direktive uporabljajo tako, da zagotavljajo zaščito pred zlorabo. Zato mora predložitveno sodišče zagotoviti tako zaščito. V položaju, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari, pa dve okoliščini kažeta, da ima zahteva po informacijah o identiteti domnevnih kršiteljev pravic intelektualne lastnine naravo zlorabe.

119.

Prva okoliščina se nanaša na nezakonito pridobitev statusa, zahtevanega za uveljavljanje pravice do ukrepov, postopkov in pravnih sredstev iz Direktive 2004/48, zlasti pravice do informacij, ki jo ureja člen 8 te direktive. To sem analiziral v okviru odgovora na drugo vprašanje za predhodno odločanje.

120.

Druga okoliščina se splošneje nanaša na način delovanja družbe Mircom. Kot namreč pravilno ugotavlja Komisija, na podlagi nekaterih elementov – dejstva, da gre le za zatrjevane kršitve in domnevne kršitelje, množične narave zahteve po informacijah ( 74 ), narave zadevnih filmov, dejstva, da družba Mircom dolgovano odškodnino pavšalno ocenjuje na 500 EUR na osebo, ne da bi upoštevala posebne okoliščine vsakega primera, in nazadnje dvoma o tem, da družba Mircom resnično namerava začeti sodne postopke v primeru zavrnitve mirne rešitve – je mogoče domnevati, da bi se njena zahteva po informacijah lahko nezakonito uporabila ne za pridobitev sorazmerne odškodnine za škodo, temveč za izsiljevanje nekakšne odkupnine pod pretvezo predloga za mirno rešitev spora. Poleg tega predložitveno sodišče ne omenja nobenega postopka, ki bi ga družba Mircom začela proti platformam z indeksiranimi vsebinami datotek torrent v zvezi s filmi, na katerih ima pravice, čeprav ji sodna praksa Sodišča ( 75 ) daje tako možnost. To je še ena okoliščina, zaradi katere lahko predložitveno sodišče ugotovi, da ne gre za odpravo kršitve, temveč za pridobitev koristi od te kršitve.

121.

Taka zloraba se v celoti ugotovi pri presoji dejanskega stanja postopka v glavni stvari, zato je za to ugotovitev pristojno predložitveno sodišče. V zvezi s pravom Unije, to omogoča in celo zahteva, da se opravi taka analiza in da se glede na okoliščine zavrne pravica do informacij, določena v členu 8 Direktive 2004/48.

122.

Predlagam torej, naj se na tretje vprašanje odgovori, da je treba člen 8(1) Direktive 2004/48 v povezavi s členom 3(2) te direktive razlagati tako, da mora nacionalno sodišče zavrniti pravico do informacij iz člena 8 te direktive, če glede na okoliščine spora ugotovi, da je zahteva po informacijah neutemeljena ali je njen namen zloraba.

123.

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1)(f) Uredbe 2016/679 razlagati tako, da beleženje IP-naslovov oseb, katerih internetni priključki so bili uporabljeni za izmenjavo varovanih del na omrežjih peer-to-peer, kot ga izvaja družba Media Protector za račun družbe Mircom, pomeni zakonito obdelavo osebnih podatkov.

124.

To vprašanje temelji na predpostavki, da so navedeni IP-naslovi osebni podatki in da njihovo beleženje pomeni obdelavo. Vendar je ta predpostavka pravilna le, če bi predložitveno sodišče družbi Mircom priznalo status, ki ga potrebuje za upravičenost do ukrepov, postopkov in pravnih sredstev iz Direktive 2004/48, in bi zlasti ugodilo njeni zahtevi na podlagi člena 8 te direktive.

125.

Sodišče je namreč že imelo priložnost odločiti, da IP-naslovi, vključno z dinamičnimi naslovi, pomenijo osebne podatke, ker ima upravljavec teh IP-naslovov na voljo pravna sredstva, ki mu omogočajo identifikacijo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, z dodatnimi informacijami, ki jih ima na voljo ponudnik dostopa do interneta tega posameznika. ( 76 ) V takem primeru ni dvoma, da beleženje teh naslovov za namene njihove poznejše uporabe v okviru sodnih postopkov ustreza opredelitvi obdelave v členu 4, točka 2, Uredbe 2016/679.

126.

Tako naj bi bilo, če ima družba Mircom, v imenu katere družba Media Protector zbira IP-naslove, na voljo zakonito sredstvo za identifikacijo imetnikov internetnih priključkov na podlagi postopka iz člena 8 Direktive 2004/48. Nasprotno, če bi ji bilo treba zavrniti pravico do tega postopka, IP-naslovov, ki so predmet spora o glavni stvari, ne bi bilo mogoče šteti za osebne podatke, saj naj se ne bi nanašali na določene ali določljive osebe v smislu člena 4, točka 1, Uredbe 2016/679. Ta uredba naj se zato ne bi uporabljala.

127.

Glede razlage člena 6(1)(f) Uredbe 2016/679, ta določa tri kumulativne pogoje za to, da je obdelava osebnih podatkov zakonita, in sicer, prvič, da si upravljavec ali tretja stranka ali stranke, ki so jim osebni podatki posredovani, prizadeva za zakonit interes, drugič, da je obdelava osebnih podatkov potrebna za uresničitev zakonitega interesa, ki se mu sledi, in tretjič, da ne prevladajo temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanaša varstvo podatkov. ( 77 )

128.

Pogoj v zvezi s potrebnostjo obdelave osebnih podatkov zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva, se mi zdi izpolnjen. Omrežje peer-to-peer je s tehničnega vidika mreža računalnikov ( 78 ), ki komunicirajo med seboj. Ta komunikacija se izvaja prek IP-naslovov, ki določajo različne računalnike (natančneje, usmerjevalnike, ki zagotavljajo njihovo povezavo z internetom). Vsaka ugotovitev dejanja izmenjave datoteke na takem omrežju in torej kršitev avtorske in sorodnih pravic, kadar datoteka vsebuje varovano delo in izmenjava poteka brez dovoljenja imetnikov navedenih pravic, nujno poteka z določitvijo in beleženjem IP-naslova, s katerega je bilo to dejanje storjeno. Šele nato je mogoče identificirati imetnika internetnega priključka, ki mu je bil zadevni IP-naslov dodeljen v danem trenutku. Čeprav ta imetnik ni vedno storilec zadevnega dejanja, običajno lahko zagotovi informacije o odgovorni osebi ali je sam odgovoren za dejanja, storjena prek njegovega internetnega priključka. ( 79 )

129.

Iz tega sledi, da je treba za zahtevo po odškodnini za škodo, nastalo z nedovoljeno izmenjavo varovanih del na omrežjih peer-to-peer, beležiti IP-naslove uporabnikov teh omrežij.

130.

Pogoj, ki se nanaša na uresničevanje zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, je tesno povezan z okoliščinami, opisanimi v okviru drugega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje, in njihovo presojo s strani predložitvenega sodišča. Tu namreč lahko izrazim iste pripombe, kot sem jih navedel v zvezi z zahtevo po razkritju imen oseb, ki so jim bili dodeljeni zabeleženi IP-naslovi, na podlagi člena 8 Direktive 2004/48. Če bi predložitveno sodišče to zahtevo moralo šteti za neutemeljeno ali nezakonito, za beleženje IP-naslovov pred to zahtevo ne bi bilo mogoče šteti, da je bilo izvedeno zaradi zakonitih interesov. Vendar v takem primeru IP-naslovi ne bi bili več osebni podatki in Uredba 2016/679 se ne bi uporabljala. ( 80 )

131.

Nasprotno, ustrezna izterjava terjatev s strani prevzemnika teh terjatev je lahko zakonit interes, ki utemeljuje obdelavo osebnih podatkov v smislu člena 6(1)(f) Uredbe 2016/679. Vendar mora prevzemnik, da je taka obdelava utemeljena, imeti nato možnost uporabiti te podatke, da bi identificiral dolžnike, ki mu morajo plačati pridobljene terjatve. Tako bo utemeljenost obdelave vsekakor odvisna od tega, kaj se bo zgodilo z zahtevo po posredovanju imen imetnikov internetnih priključkov, ki se določijo z zadevnimi IP-naslovi.

132.

Nazadnje, glede pogoja, da temeljne pravice in svoboščine osebe, na katero se nanaša varstvo podatkov, ne prevladajo nad zakonitim interesom, na katerem temelji obdelava zadevnih osebnih podatkov, gre za obstoj morebitnih posebnih okoliščin obravnavane zadeve, zaradi katerih obdelava ne bi bila nezakonita kljub obstoju zakonitega interesa. Pristojno sodišče mora presoditi, ali obstajajo take posebne okoliščine.

133.

Zato predlagam, naj se na četrto vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 6(1)(f) Uredbe 2016/679 razlagati tako, da zakonito obdelavo osebnih podatkov pomeni beleženje IP-naslovov oseb, katerih internetni priključki so bili uporabljeni za izmenjavo varovanih del na omrežjih peer-to-peer, kadar se beležijo zaradi zakonitih interesov upravljavca ali tretje osebe, zlasti zato, da se vloži utemeljena zahteva za razkritje imen imetnikov internetnih priključkov, ki so določeni z IP-naslovi, na podlagi člena 8(1)(c) Direktive 2004/48.

134.

Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo ondernemingsrechtbank Antwerpen (gospodarsko sodišče v Antwerpnu, Belgija), odgovori: